Borut Mekina

2. 12. 2010  |  Mladina 48  |  Politika

Barbi diplomacija

Reševanje najtežjih mednarodnopolitičnih vprašanj: ne iz humanitarnih vzgibov, tudi ne zaradi nafte. Zaradi fototermina!

Borut Pahor na tiskovni konferenci, na kateri je zanikal trgovanje z ameriško diplomacijo, 1. decembra

Borut Pahor na tiskovni konferenci, na kateri je zanikal trgovanje z ameriško diplomacijo, 1. decembra
© Borut Krajnc

Razlogov, zaradi katerih bi Slovenija morala sprejeti enega, dva, celo tri zapornike iz Guantanama, je veliko. In to utemeljenih in resnih razlogov. Vzemimo verjetno najpomembnejšega, sistemskega: Visoki komisariat OZN za begunce (UNHCR) naši državi že več let očita nesolidarnost z mednarodno skupnostjo, celo negostoljubnost. V UNHCR vsako leto izračunajo odstotek pozitivno rešenih azilnih vlog. Druge države podelijo varstvo vsakemu petemu ali desetemu prosilcu, Slovenija pa je do leta 2008 azilno varstvo podelila vsakemu stotemu. V absolutnih številkah to pomeni, da je vsako leto odrešila le dva begunca ali ugodno rešila odstotek prošenj - tako rekoč nič. Res sramotno, kot že vrsto let opozarja Matevž Krivic, ki mnogim pomaga v namenoma zapletenih postopkih.
Resda se je lani ta statistika izboljšala, »a sam sem prepričan, da je to zgolj kratkotrajni učinek«, pravi Krivic, ki spremembo na bolje pripisuje začasnim pritiskom bivšega državnega sekretarja Gorana Klemenčiča. Slovenija se v mednarodnih odnosih sicer poskuša uveljaviti kot ugledna, suverena humanitarna velesila, ki v Afganistanu sodeluje v civilnih projektih, pri izraelsko-palestinskem sporu pa pomaga predvsem otrokom ali mladoletnikom. A vzemimo še drug primer: lani je Švedska Mednarodnemu rdečemu križu (ICRC), tej najuglednejši mednarodni organizaciji, nakazala 53 milijonov evrov prostovoljnih prispevkov, Slovenija mu je namenila le 75 tisoč evrov. Morda v proračunu ni več evrov, a iz t. i. solidarnosti z mednarodno skupnostjo je Slovenija za vojno v Afganistanu v tem času potrošila kakšnih 5 milijonov evrov.
Ampak vrnimo se v Guantanamo, k zaporniškemu poslu. Čeprav obstaja veliko prepričljivih razlogov, zaradi katerih bi Slovenija lahko sprejela enega ilegalno zaprtega guantanamovca, je Borut Pahor, kot razkriva poročilo ameriškega veleposlaništva v Ljubljani, želel zapornika iz Guantanama sprejeti zaradi fototermina. Kot preberemo, je Pahor 30. decembra 2009 na svojo željo obiskal ameriško veleposlaništvo. Tam se je srečal z vršilcem dolžnosti ameriškega veleposlanika v Ljubljani Bradleyjem Frednom in se pogovarjal predvsem o »relokaciji« zapornikov iz Guantanama in o drugem bloku NEK Krško. Kot piše v depeši, je Pahor Frednu izrazil pripravljenost, da za preselitev zapornikov zaprosi vlado, kasneje pa je v »pogovoru na štiri oči blago, vendar nedvoumno« povezal uspeh preselitve ujetnikov s srečanjem s predsednikom ZDA Barackom Obamo. »Dvajset minut srečanja« s predsednikom ZDA naj bi Pahorju omogočilo, da vprašanje ujetnikov predstavi kot »dejanje podpore najpomembnejšemu zavezniku Slovenije in dokaz na novo oživljenih bilateralnih odnosov,« je zapisnikar »Schultz« v diplomatski depeši poročal v ameriški State Department.
Doslej smo kritizirali ZDA, ker po svetu sprožajo t. i. »humanitarne intervencije« zavoljo naftnih interesov, po branju depeše pa se perspektiva obrne. Ne le da na račun humanitarnih vprašanj z »nafto« trguje Slovenija. V zameno za humanitarnost trguje s fototerminom! Razlika med »nafto« in »fototerminom« pa ni tako nedolžna. Če bi Pahor zapornika poskušal zamenjati za nafto, bi to še sodilo v kategorijo legitimnih diplomatskih tehnik. Če pa je hotel zapornika zamenjati za svoj fototermin, torej izključno za dvig svojih rejtingov, potem to že sodi na področje korupcijskih kaznivih dejanj po 263. členu kazenskega zakonika. V tem členu namreč piše: »Kdor zase ... zahteva ... darilo ali kakšno drugo korist ali obljubo oziroma ponudbo take koristi, da bi izkoristil svoj položaj ali svoj resnični ali domnevni vpliv in posredoval, da se opravi ali ne opravi kakšno uradno dejanje, se kaznuje z zaporom do treh let.«
Branko Lobnikar, eden izmed avtorjev zakona o integriteti v javnem sektorju, sicer dvomi, da gre v tem primeru za kaznivo dejanje. »Saj vsaka svinjarija pač ni kaznivo dejanje, če citiram znani rek Zdenke Cerar,« pravi Lobnikar; tožilstvo bi hipotetično moralo v tem primeru dokazati materialno korist. Kljub temu pa tudi on priznava, da trgovina »zapornik za fototermin« zbuja nekaj sumov. »Gre prej za to, da se v tem konkretnem dejanju zamenjujejo splošne koristi države s partikularnimi koristmi Pahorja, vlade ali stranke,« pravi. Zaporniški dogovor je očitno obrodil sadove, saj so iz notranjega ministrstva sporočili, da se v okviru novele zakona o tujcih predvideva tudi nova ureditev postopka sprejemanja tujcev, kadar za to obstaja nacionalni interes: »Vlada bi se tako lahko odločila, da zaradi kulturnih, znanstvenih, gospodarskih ali političnih interesov države v Slovenijo sprejme tujca, ki se mu v skladu z zakonom izda ustrezno dovoljenje za prebivanje v Sloveniji,« pravijo na ministrstvu.
Kot je znano, je Pahor vse te obtožbe zanikal. Zatrdil je, da so ga na veleposlaništvu pač narobe razumeli, trdi, da Slovenija nima servilne zunanje politike in da ni in nikoli ne bo povezoval morebitne odločitve naše države, da sprejme enega od zapornikov iz Guantanama, s srečanjem z Obamo v Beli hiši. »Bilo bi me sram, če bi komurkoli jaz ali moji sodelavci rekli, da bomo sprejeli enega od zapornikov, če nas bodo sprejeli v Belo hišo,« je dejal. Toda obstaja več razlogov, da Pahorju v tem primeru ne verjamemo. Prvič je seveda neverjetno, da izvrstno šolani ameriški diplomat napačno povzame ključno sporočilo. In drugič Pahorja na laž postavljajo še druge depeše, ki so jih nekateri mediji, ki imajo do njih dostop, že objavili. Po poročanju Spiegla je denimo tudi zunanji minister Samuel Žbogar spraševal Washington, »kaj naj Slovenija naredi, da bi zagotovila srečanje predsednika Pahorja«. Ker je ameriški diplomati niso hoteli razočarati, naj bi ji bili priporočali, naj se še bolj angažira pri vojni v Afganistanu, »interno pa je bila politika jasna: slovenska bilateralna top prioriteta - srečanje med Pahorjem in predsednikom Obamo - je zunaj vsakršne možnosti, četudi Slovenija naredi vse, kar je v njeni moči,« je zapisal Spiegel.
Tako kot Pahor je tudi slovensko zunanje ministrstvo sporočilo, »da nima informacij o tem, da bi ZDA Pahorjev obisk pri Obami pogojevale s sprejetjem zapornika iz ameriškega taborišča v Guantanamu na Kubi«, iz ameriškega veleposlaništva pa so v dogovoru s Pahorjem poslali celo sporočilo za javnost, v katerem namigujejo, da bi lahko bili deli depeše ponarejeni. A očitno gre za precej obupan poskus vpliva na javnost, ko pa je že iz doslej objavljenih depeš očitno, da so z zaporniki trgovale vse države. Večina držav je za zapornika dobila od 25 do 85 tisoč evrov, preberemo v enem od dokumentov. Jemen je denimo zahteval rehabilitacijski center in ZDA so mu ponudile pol milijona dolarjev, Belgiji so ponujale večjo politično težo v odnosih med ZDA in EU. Potem sledijo različne bizarnosti. V Kuvajtu so Američanom denimo predlagali, naj se zapornikov »rešijo« na enem od afganistanskih bojišč, savdski kralj pa se je na srečanju z ameriškimi visokimi odposlanci »nečesa domislil«, predlagal je, da bi zapornikom vsadili čip, s katerim bi jim lahko sledili prek »Bluetootha«, kot to počnejo »s konji ali z orli«.
Precej nenavadno je seveda bilo tudi Pahorjevo ponujanje posla pri gradnji drugega bloka jedrske elektrarne ameriškemu podjetju Westinghouse. Slovenska javnost o tej zamisli še ni obveščena - uradni predlog naj bi bil predstavljen v nacionalnem energetskem programu -, slovenska diplomacija pa očitno že vse leto v tujini ponuja posle. Pahor je ZDA »izrazil podporo sodelovanju Westinghousa« zaradi uravnoteženosti tujih neposrednih investicij, slovenska veleposlanica Veronika Stabej pa je v Parizu 6. oktobra 2010 na sestanku z diplomatskim svetovalcem predsednika Nicolasa Sarkozyja Francozom sporočila, da bo »drugi blok jedrske elektrarne vključen v nacionalni energetski program, ki ga bo parlament obravnaval prihodnje leto«, in da naj bi nuklearko »dogradili okoli leta 2023, investicijska odločitev pa bo sprejeta leta 2013 ali 2014«. Kaj pa referendum o tem vprašanju, kot ga je koalicija zapisala v svojo pogodbo?
Predsednik vlade Borut Pahor je v odzivu na objavljeno depešo poudaril slovensko drzno in neservilno zunanjo politiko. Pa je res takšna? Slovenska zunanja politika se je z vlado Boruta Pahorja res začela precej drzno. Če se samo spomnimo presenečenja, ko je Pahor za svojega posebnega odposlanca imenoval Dimitrija Rupla. Prav prepričljivo in suvereno je tedaj razlagal, koliko telefonskih številk ima Rupel v listnici, a se je poteza izkazala za napačno. Tudi naslednja zunanjepolitična poteza vlade Boruta Pahorja je bila drzna. Blokada Hrvaške je Slovenijo v EU osamila. Šele s posredovanjem drugih držav se ji je uspelo izkopati iz slepe ulice, v katero je skorajda zašla. Nekatere odločitve so bile res drzne. V zunanjem ministrstvu poudarjajo, da je denimo Slovenija v nasprotju z ZDA zagovarjala postopen vstop BiH v Nato. Ena izmed bolj drznih potez naj bi bila tudi glasovanje v svetu za človekove pravice, kjer je bila Slovenija edina država članica EU, ki je glasovala za t. i. Goldstonovo poročilo, v katerem so avtorji obsodili izraelski napad na Gazo.
Dobro, obstaja še več dokazov, da je slovenska zunanja politika drzna. Denimo instalacija Aleša Guliča, ateista, na vrh urada za verske skupnosti in imenovanje veleposlanice v Vatikanu. Toda eden izmed največjih zunanjepolitičnih izzivov ostaja Afganistan. Čeprav je Borut Pahor pri tej temi v parlamentu precej prepričljivo in suvereno trdil, da lahko kadarkoli zavrti telefon in vojake spravi domov, se to seveda ni zgodilo. Pahor deluje sicer prepričljivo, a slovenski primer se bo v zgodovinske anale ob aferi Wikileaks vpisal med nekatere bizarne podrobnosti, ki se pač dogajajo polsuverenim na periferiji.
Poleg »rambo diplomacije«, izraza, ki se je ustalil za ameriško zunanjo politiko v času največje priljubljenosti ameriškega igralca Sylvestra Stallona, poznajo mednarodni odnosi še druge zanimive besedne zveze. Denimo delovne pogrebe (working funerals) ali celo delovne odmore, kar naj bi izhajalo iz prepričanja diplomatov, da vedno delajo in iščejo rešitve za nacionalna vprašanja, celo tedaj, ko se zabavajo na sprejemih ali večerjah. Sedaj pa očitno postajamo znanilci nove ere, t. i. »barbi diplomacije«.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.