Borut Mekina

2. 12. 2010  |  Mladina 48

212 Vegradov, pa nobenega krivca

Je imunski sistem države odpovedal? Od 365 finančnih preiskav in 176 pobud policije za začasni zaseg so na sodiščih v zadnjih petih letih uspeli le v 16 primerih.

Hilda Tovšak na sojenju v zadevi Čista lopata

Hilda Tovšak na sojenju v zadevi Čista lopata
© Borut Krajnc

Poleg tega, da je Vegradovo vodstvo uničevalo dokumentacijo in zavajalo delavce in državo, naj bi bilo nekaj milijonov evrov poslalo tudi v evropsko davčno off-shore oazo v Liechtenstein. Seveda ne z navadnim nakazilom, kot to delamo državljani, ampak malce bolj zvito, s preprodajo podjetij prek daljne Paname, so nedavno objavili slovenski mediji. Vsi pristojni z levo in desno politično opcijo vred so se ob tem zgrozili in poenotili v moralnem zgražanju. Celo predsednik vlade Borut Pahor je ob vseh drugih Vegradovih malverzacijah poudaril, da se »taka zgodba ne sme več zgoditi v Sloveniji« in da je za ustrezne organe to dober nauk. Kot po naključju so minuli teden podobno zgodbo doživeli v Italiji. A z bistveno razliko. Tudi tam so mediji poročali o korupcijskem škandalu v farmacevtski družbi Menarini. In tudi ta družba naj bi bila denar, več kot 400 milijonov evrov, nakazovala v Liechtenstein in se tako izognila plačilu davka. Toda hkrati s tem razkritjem smo še izvedeli, da so italijanske oblasti podjetju zasegle in zamrznile več kot milijardo evrov premoženja.
To se z Vegradom ni zgodilo. Morda zato, ker je njegov primer tako drugačen, specifičen, edinstven in osamljen, poleg tega pa je za pristojne že dober nauk? Ne, podatki urada za preprečevanje pranja denarja pričajo o nasprotnem. In sicer, da Vegradov panamski primer ni tako osamljen, da se podobni primeri ves čas »dogajajo« in da iz njih nihče doslej ni razbral posebnega nauka. Po pravniški definiciji sodi zadeva v kategorijo sumov pranja denarja, v zadnjih petih letih pa je urad za preprečevanje pranja denarja policiji in tožilstvu poslal kar 304 obvestila o pranju denarja in 227 informacij o drugih možnih kaznivih dejanjih iz gospodarske kriminalitete. Recimo o uporabi t. i. slamnatih podjetij, goljufijah, davčnih zatajitvah, nenavadnih nakazilih v tujino in podobno. Če torej Pahor in drugi menijo, da je Vegrad zgolj eden, se zelo verjetno motijo. A ne samo to. Tudi verjetnost, da gre pri tem za kaznivo dejanje pranja denarja, torej za kršitev zakonov, je v resnici izredno majhna.
Sicer je res, da je na podlagi obvestil urada za preprečevanje pranja denarja policija v zadnjih petih letih vložila sto ovadb. In res je, da je poleg tega urad pomagal še pri 111 ovadbah policije zaradi drugih kaznivih dejanj. A od omenjenih 212 ovadb s področja t. i. gospodarske kriminalitete je do sodišč dejansko prišlo le okrog 50 zadev in so sedaj v različnih fazah postopka. Če gremo še naprej, ugotovimo, da so le v 14 primerih sodišča postopke pripeljala do konca. Pri tem so bili za krive spoznani samo štirje obtoženi. Še huje: dejansko nobeden od teh štirih ni bil obsojen zaradi avtonomnega dejanja pranja denarja, ampak zaradi drugih kaznivih dejanj. Z drugimi besedami, na koncu pridemo do ničle. Če bo slovensko pravosodje odgovorne v Vegradu kaznovalo, ker so v Liechtenstein ustvarjalno prenesli 10 milijonov evrov, bo to prva takšna obsodba in neverjeten napredek.
A ne gre le za Vegrad, morda za Hildo Tovšak, ampak tudi za druge t. i. tajkunske primere. Zaradi preprodaje deležev podjetij, torej zaradi pranja denarja, je tožilstvo med drugim obtožilo Bojana Šrota in Igorja Bavčarja. Tudi ta dva naj bi bila z ustvarjalno preprodajo deležev vodo speljala na svoj menedžerski mlin, in odkar sta se znašla v pravosodnih procesih, mnogi stavijo, kako se bo njuna menedžerska zgodba razpletla. Lahko špekuliramo: glede na dokazne standarde, ki so bili v podobnih primerih doslej postavljeni v Sloveniji, žal ni veliko možnosti, da bosta obsojena. Lahko se spomnimo kar prvega večjega primera pranja denarja, s katerim se je slovensko pravosodje spoprijelo pred 16 leti. Čeprav so bili dokazi precej jasni, je primer pred višjim sodiščem doživel neuspeh.
V znani aferi Achenbach je nemški državljan v Banki Koper odprl nerezidenčni račun fiktivnega podjetja STDA iz države Kneževine Sealand. Na omenjeni račun je priteklo skupaj 12 milijonov mark, druga dva osumljena, avstrijska zakonca, sta denar dvigovala in ga prenašala v Beljak. Preiskava je hitro pokazala, da je bil denar pridobljen iz neke sporne igre na srečo na Poljskem, da je Kneževina Sealand fiktivna država in da sta oba osumljena uporabljala ponarejene diplomatske potne liste. A kljub očitnim nepravilnostim se je desetletje trajajoč proces nazadnje zaradi pomanjkanja dokazov pred slovenskim višjim sodiščem končal z oprostilnimi sodbami, češ da »kaznivega dejanja ni mogoče označiti za pranje denarja«, zato je leta 2005 morala Slovenija zaseženih 6 milijonov evrov vrniti. Klaudijo Stroligo, tedanji vodja urada za preprečevanje pranja denarja, je tisto leto dejal, da je sodba v primeru Achenbach »skregana s pametjo in v nasprotju z logiko pranja denarja«. Za povrh so bili vpleteni zaradi utaje davkov, ponarejanja listin in prepovedanega organiziranja iger na srečo v Nemčiji že pravnomočno obsojeni, v Sloveniji pa je Achenbach letos prek odvetnika Janeza Starmana na sodišče vložil zahtevek za poplačilo še 1,2 milijona evrov odškodnine oziroma »koristi od uporabe« omenjenih 6 milijonov, kot je razložil Starman.
Da Sloveniji pri pravosodnem boju proti gospodarskemu kriminalu ne gre, ni samo splošno mnenje, ampak celo stališče mednarodnih institucij. Marca letos je odbor strokovnjakov Sveta Evrope za presojo ukrepov za preprečevanje pranja denarja (MONEYVAL) Slovenijo že tretjič opozoril, da ima sicer odlično zakonodajo, a kljub temu ni obsodb. V Svetu Evrope so za to okrivili ustaljeno prakso, ki naj bi zahtevala »visoko stopnjo dokazov«, zaradi česar je osumljence »tako rekoč nemogoče obsoditi«. V Sloveniji naj bi obstajala »nepripravljenost sklepati iz dejstev in okoliščin«. Pred slovenskimi sodišči naj bi v praksi obstajal »predpogoj, čeprav ni eksplicitno zahtevan v zakonodaji, da se dokaže točno, iz katerega predhodnega kaznivega dejanja izvira umazano premoženje«, da so osumljenci potem tudi zares spoznani za krive. Kritika Sveta Evrope se seveda nanaša tudi na tožilstvo, ki na sodišča pošilja razmeroma malo primerov, zaradi tega pa naj bi obupala celo policija, saj vlaga ovadbe le še za najočitnejše kršitve.
Kako se torej zagovarjajo »obtoženi«? V policiji s prstom kažejo na tožilstvo in sodišča. Harij Furlan, vodja nacionalnega preiskovalnega urada, je na nedavni konferenci o zasegu premoženja nezakonitega izvora dejal, da bo škoda zaradi gospodarskega kriminala letos znašala okrog 523,2 milijona evrov, leta 2001 pa so jo na policiji ocenili na 70 milijonov evrov. Največji naj bi bil problem prav pri zasegu in identifikaciji kriminalnega premoženja. Policija naj bi v zadnjih petih letih opravila kar 365 finančnih preiskav, na podlagi teh preiskav naj bi na tožilstvo vložila kar 172 pobud za začasno zavarovanje premoženja. A tam naj bi se mlini pravne države ustavili. Sodišča naj bi po Furlanovih podatkih v zadnjih petih letih izdala le 16 (!) sklepov o začasnem zavarovanju premoženja. »Drugače povedano, tovrsten kriminal se splača!« je dejal Furlan.
Kljub vsej javni kritiki in kljub nekaterim odmevnim primerom naj bi bil položaj tudi letos enako porazen: v prvi polovici letošnjega leta, je dejal Furlan, je policija opravila kar 78 finančnih preiskav. Na pristojna tožilstva je nato vložila 35 pobud, naj država zavaruje premoženje v višini 158 milijonov evrov. Toda sodišča naj bi bila izdala zgolj dva (!) sklepa o začasnem zavarovanju! So torej kriva sodišča? Svetovalec vrhovnega sodišča Gregor Strojin se s tem ne strinja. Če je praksa pokazala neustreznost nekaterih predlogov tožilstva, bi morali organi svoje delo prilagoditi, saj so sodišča zgolj razsodnik, pravi. Poleg tega naj bi bila javnost priča vrsti obsodilnih sodb, ki izpodbijajo tezo o »krivdi« sodišč, pravi. Bolj kot o krivdi sodišč bi se po njegovem morali spraševati o »kakovosti« obtožnih predlogov. Kakšen je potencial zadev, ki jih tožilstva ne vložijo na sodišča? Ali sodstvo od organov pregona res prejme vse zadeve, za katere javnost misli, da bi morale biti obravnavane na sodišču? »Preveč z lahkoto se prst, ko se ugotavlja odgovornost, usmerja v razsodnika, ne pa v igralce. Sojenja so javna, za delo drugih organov to ne velja,« se brani Strojin.
Res je, včasih je preenostavno kriviti sodišča, ko pa je znano, da ključno vlogo v teh postopkih igra tožilstvo. Je torej krivo tožilstvo? Ne, odgovarjajo iz urada generalne državne tožilke: »Delo državnotožilske organizacije je glede pranja denarja povsem primerljivo z državami, ki imajo veliko več prebivalstva, npr. z Nemčijo, Madžarsko in drugimi.« Tudi pomisleki o političnem ali pristranskem delovanju tožilstva naj bi bili neupravičeni, saj so bili vloženi obtožni predlogi »ne glede na politično opcijo, ki ji pripada domnevni storilec«. Čeprav nihče ni kriv, pa je položaj Slovenije v mednarodni skupnosti na tem področju očiten: Slovenija, ki je zadnja leta pošiljala svoje svetovalce v republike nekdanje Jugoslavije, da bi jim pomagali pri boju proti korupciji, je danes pri tem boju na repu. Srbija, Hrvaška, Albanija in Bolgarija so v imenu boja proti korupciji po zgledu nekaterih zahodnih držav ter po priporočilu mednarodnih institucij že sprejele drzne pravosodne reforme, ustanovile so npr. urade za zaseg premoženja, uvedle institut t. i. obrnjenega dokaznega bremena in v delo policije vnesle finančne preiskave, Slovenija pa o tem šele razpravlja na nacionalnih konferencah.
Poleg ustanovitve nacionalnega preiskovalnega urada in tožilske reforme sedaj mnogi upajo še v učinkovito kazenskopravno reformo, s katero bi olajšali zasege kriminalnega pre-moženja/s kriminalnimi dejanji pridobljenega premoženja, saj naj bi bil prav to - ne pa kazen - najučinkovitejši način boja proti gospodarskemu kriminalu. Zdaj lahko slovenski represivni organi zasežejo le premoženje, določeno »v obtožnem aktu tožilstva«, ne pa vsega preostalega premoženja, četudi je očitno, da to ni bilo pridobljeno legalno. Povedano še z besedami slovenskega sodnika pri strasbourškem sodišču za človekove pravice Boštjana M. Zupančiča: takšna reforma daje vsaj upanje, da dokončne »prisvojitve presežne vrednosti petdesetletnega težaškega dela slovenskih delavcev« ne bo. Sedaj je že jasno, da znan odgovor na vprašanje tajkunstva, češ »naj sodišča opravijo svoje delo«, ne zadošča več. Pravno-formalno lahko sodišča nekemu goljufu zasežejo le ukradeni avto, izvora njegove jahte, vil in hiš pa ne preverja nihče.
A čeprav si predvsem v tožilstvu ali v policiji želijo pri nekaterih kaznivih dejanjih, kot so pranje denarja, prekupčevanje z drogami in podobno, znižati t. i. dokazne standarde, se stvar zatika in zapleta. Zaradi predlogov mednarodnih organizacij je medresorska delovna skupina na ministrstvu za pravosodje že pred nekaj meseci Alešu Zalarju priporočala ustanovitev posebnega urada za gospodarjenje z zaseženim premoženjem in uvedbo obrnjenega dokaznega bremena v kazenski zakonik, toda svet za kaznovalno pravo priporočil ni podprl. Ena največjih avtoritet v tem organu, Ljubo Bavcon, v teh zamislih vidi »prodiranje učinkovitostnega in retributivno-represivnega pogleda na svet, ki je postal v zadnjem desetletju pravzaprav že filozofija in oficialna kriminalitetna politika Zahoda in EU«. Tako kot še nekateri drugi pa tudi on svari pred ponovitvijo zgodovine. Slovenski kazenskopravni stroj naj bi stal pred prelomnico, zaradi pritiskov so v nevarnosti visoki standardi varovanja človekovih pravic, kot sta domneva nedolžnosti in svetost lastnine. Znano je, da so lahko v nekdanji Jugoslaviji vsakomur, ki je bil obsojen za tri leta za kaznivo dejanje, storjeno iz koristoljubja, zaplenili vse premoženje.
Verjetno pa je tudi res, kar je Bavconu na že omenjeni konferenci odgovoril Boštjan M. Zupančič: ironično je, da od dolgega, 20-letnega sklicevanja na človekove pravice nimajo koristi »tisti revčki, ki bi morali profitirati, ker govorimo o pravicah človeka, ampak tiste barabe, ki so zato odlično plačale dobre advokate«. Zupančič je morda pri tem mislil tudi Bavčarja, nekoč ustanovitelja odbora za človekove pravice. A ne samo njega. Tudi Janez Janša in drugi, ki jim tožilstvo očita da so »na neugotovljenem kraju in na neugotovljen način« sprejeli podkupnino v zadevi Patria, se danes zgražajo nad takšno formulacijo; primerjajo jo s komunističnimi sodišči in z udbomafijskimi metodami. A strokovnjaki Sveta Evrope Slovenijo opozarjajo, da je treba pri korupciji sklepati tudi na podlagi indicev in ne zgolj v primerih, ko se je neko kaznivo dejanje zgodilo »določenega dne na določenem mestu«, če citiramo poročilo te mednarodne organizacije.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.