Vanja Pirc

2. 12. 2010  |  Mladina 48  |  Družba

Vrečka na vrečko

Kako so umetnine iz plastičnih vrečk in kozarčkov opozarjale na pretirano uporabo plastike in njeno škodljivost za okolje

Lovka na lovce: ena od dolgih lovk pošasti iz odpadnih plastičnih vrečk, ki se je raztezala po celotni Wolfovi ulici in se je končala šele pri Tromostovju. Umetniški projekt The Mihe Artnaka je opozarjal na širjenje potrošništva in svinjarijo, ki jo ta prinaša.

Lovka na lovce: ena od dolgih lovk pošasti iz odpadnih plastičnih vrečk, ki se je raztezala po celotni Wolfovi ulici in se je končala šele pri Tromostovju. Umetniški projekt The Mihe Artnaka je opozarjal na širjenje potrošništva in svinjarijo, ki jo ta prinaša.
© Borut Krajnc

V soboto dopoldne se je po Prešernovem trgu v Ljubljani vila orjaška kača, ki so ji kožo namesto lusk prekrivale številne plastične vrečke vseh mogočih velikosti, oblik in blagovnih znamk. Radovedneži, ki so kačji rep izsledili pri Tromostovju, so se morali, če so želeli najti še njeno glavo, pošteno potruditi. Najprej so se morali sprehoditi čez celoten trg, nato zaviti v Wolfovo ulico in se na koncu napotiti še čez del sosednjega, Kongresnega trga.
Tam se je na presenečenje mnogih izkazalo, da sploh niso sledili kači, temveč lovki gigantske pošasti, ki je po videzu še najbolj spominjala na hobotnico. Ta je bila v celoti prekrita s starimi plastičnimi vrečkami in tudi preostale lovke je razprostrla daleč naokrog. Eno je namenoma iztegnila proti trgovini, drugo proti košu za smeti. Poleg pošasti so se soncu, ki je topil letošnji prvi sneg, nastavljale še velike žoge, narejene iz rabljenih plastičnih lončkov za enkratno uporabo. Okrog njih se je potikalo bitje po imenu BagFoot, ki je bilo od nog do glave prekrito s plastičnimi vrečkami ter je skakalo čez lovke, metalo žoge v zrak, s škarjami rezalo plastične vrečke in jih metalo po tleh. Že nekaj dni prej ga je bilo mogoče opaziti, kako tava po Ljubljani in za seboj pušča sled plastične nesnage.
Vse te interaktivne plastične umetnine, ki so navdušile zlasti otroke, se na Kongresnem trgu seveda niso znašle po naključju. V soboto se je končal Evropski teden zmanjševanja odpadkov in med dogodki, ki so se pod njegovim okriljem odvili pri nas, je bila tudi umetniško-aktivistična akcija Vrečka na vrečko, katere ključni namen je bil opozoriti na pretirano uporabo plastičnih vrečk in lončkov. Zakaj ravno nanjo? Ravno plastične vrečke so pri nas poleg cigaretnih ogorkov najbolj množični odpadek v naravi, in za zdaj nič ne kaže, da bi se onesnaženost z njimi v kratkem lahko bistveno zmanjšala. Količina proizvedenih plastičnih vrečk po svetu narašča, trenutno znaša od 4000 do 5000 milijard na leto, Slovenci pa jih v povprečju vsako leto porabimo od 300 do 600 milijonov, kar znese od 150 do 300 vrečk na prebivalca. Vrečke včasih kupimo, še bistveno pogosteje pa dobimo brezplačno in prav tiste tanke brezplačne vrečke, v katerih kupujemo denimo sadje, veljajo za ekološko najbolj sporne, saj so zaradi majhne mase neprimerne za zbiranje in recikliranje, v katerem pri nas že tako konča zanemarljiv delež vrečk. Hkrati pa so takšne vrečke izdelane iz polietilena z visoko gostoto, ki se v okolju razgrajuje tudi več tisoč let. Da bi bilo vse skupaj še bolj absurdno, posamezno vrečko pri nas v povprečju uporabljamo le od 12 do 30 minut. Še huje je z lončki, ki jih zavržemo le nekaj sekund po uporabi.
Statistika je torej skrb zbujajoča, a projekt Vrečka na vrečko nanjo kljub vsemu ni sklenil opozarjati z žuganjem, temveč s povabilom k sodelovanju. Njegovi prvi obrisi so začeli nastajati že predlani, ko je vsestranski ustvarjalec z umetniškim imenom The Miha Artnak, ki ga najbolj poznamo kot člana kreativne ekipe ZEK Crew, sicer pa je grafični oblikovalec in soorganizator Slovenskega ognjenega festivala, obiskal razstavo o okoljski problematiki, kjer sta Katarina Mrvar in Luka Mancini iz oblikovalskega studia Lukatarina predstavila okolju prijazno alternativo plastičnim vrečkam, njuno kolekcijo vrečk iz blaga Mula. Miho je tematika tako navdihnila, da je začel že po poti domov razmišljati, kaj bi lahko tudi sam storil za večjo ekološko osveščenost. »Vrečke mi gredo že od nekdaj na živce, in če se le da, jih v trgovini ne vzamem. Stvari si vedno tlačim v žepe, če pa že zamočim, se trudim, da vrečko uporabljam čim dlje časa. Vem, da večina ljudi v trgovinah vzame ponujene vrečke, sploh če so brezplačne, a težava je v tem, da večine teh vrečk v resnici sploh ne potrebujemo in jih samo kopičimo. Pri tem pa povsem pozabljamo tudi na njihovo škodljivost za okolje,« pravi Miha, ki se je takrat odločil, da bo naredil umetniški projekt kar iz samih plastičnih vrečk.
V tistem času se je že prebujalo društvo Ekologi brez meja, ki je aprila letos izpeljalo najbolj množično okoljsko akcijo pri nas, Očistimo Slovenijo v enem dnevu, in predlagal jim je, da bi se projekta lotili skupaj. Takrat se jim zaradi prezasedenosti ni izšlo, so se pa nedavno spet povezali in nato združili moči še z ekološkim društvom Eco Vitae, ki se med drugim ukvarja prav s problematiko odpadkov, in zelenim načelom že tako naklonjenim oblikovalskim studiom Lukatarina. Umetniški del ekipe se je s tem lahko osredotočil na ustvarjalno plat projekta, ekologi pa so prevzeli njegovo organizacijo. »Ljubljanske vrtce in šole smo pozvali k zbiranju vrečk in lončkov, vendar se vsi niso odločili za sodelovanje. Vse je pač odvisno od tega, kdo je ravnatelj in ali razmišlja ekološko ali še ne. Pridružile so se nam tudi tri fakultete in zadnji teden tudi vsi tisti, ki so k naši stojnici sami prinesli vrečke in lončke. Pri tem pa bi želela izpostaviti, da smo dali vsem sodelujočim namenoma na voljo zelo malo časa, saj smo se želeli izogniti temu, da bi ljudje namenoma hodili v trgovino po nove in nove vrečke le zato, da bi na koncu kot zahvalo od nas dobili vrečko iz blaga,« pravi vodja projekta Urša Dolinšek. Ker so največji spodbujevalci uporabe plastičnih vrečk trgovci, so jih povabili, da kupcem ob blagajnah vsaj tisti teden ne bi ponujali brezplačnih vrečk, a nobena od večjih trgovskih družb tudi v tako skromno prošnjo ni privolila. »Trgovske družbe bi bile brezplačne vrečke pripravljene umakniti le, če bi se za to odločili tudi vsi njihovi konkurenti. Žal pa nihče ne želi biti prvi,« ugotavlja Urša.
Po drugi strani jih je presenetil velik odziv otrok in mladih ter naključnih mimoidočih, saj jim je uspelo v kratkem času zbrati kar okoli 40.000 vrečk in 7500 lončkov, za umetnine pa so lahko tokrat porabili le tretjino zbranega materiala. Medtem ko je Miha iz odpadkov zasnoval pošast z imenom Lovka na lovce, ki s svojimi dolgimi lovkami ni opozarjala le na širjenje potrošništva, temveč tudi na svinjarijo, ki jo ta prinaša, sta Lukatarina oblikovala BagFoota, obsesivneža z vrečkami, v katerem se lahko prepozna vsak izmed nas, in orjaško nogometno žogo iz odpadnih lončkov, ki sporoča, da najbolj priljubljen šport na svetu ni nogomet, temveč kopičenje odpadkov. »Sila gravitacije je sicer povzročila, da se je žoga preobrazila v gnilo jajce, a nič zato. To namreč ni navadno gnilo jajce, temveč simbolično gnilo jajce potrošniške družbe ali kapitalizma,« pravi Luka. Zanimivo je, da so del žoge med njenim nastajanjem poškodovali vandali, s čimer so simbolično potrdili, kako zelo brezbrižni smo do problematike odpadkov in tudi do umetnosti.
V nekaterih državah so v zadnjih letih z dokaj preprostimi vladnimi ukrepi že omejili ali celo drastično zmanjšali porabo plastičnih vrečk. Ponekod so jih povsem prepovedali, drugod pa so se odločili za uvedbo okoljske takse na uporabo vrečk. Najbolj znan je primer Irske, kjer so z uvedbo takšne takse na brezplačne vrečke njihovo porabo v le nekaj tednih zmanjšali za kar 94 odstotkov. »Pri nas pa se glede tega za zdaj ni zgodilo še popolnoma nič. Če problema ne vidimo, ga sploh ne jemljemo resno. Ampak delci plastike so v hrani, ki jo jemo, in so tudi v zraku, ki ga dihamo. Ali se mora tudi na tem področju zgoditi nekaj groznega, da bi se kaj premaknilo in bi se spremenila zakonodaja ali uvedla okoljska taksa?« se sprašuje Urša. Projekt Vrečka na vrečko se zato z zaključkom Evropskega tedna zmanjševanja odpadkov ni iztekel. V resnici se je šele dobro začel. »Ne želimo, da bi bila naša akcija namenjena sama sebi, zato pozivamo vse, ki imajo ideje, prostor ali pa samo željo, da bi se stvari spremenile, da se nam pridružijo. S tem bo lahko tudi akcija prerasla v miselnost,« pravi Miha. Že kmalu naj bi javnosti v glodanje vrgli tudi kakšno novo umetniško kost iz plastike.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.