Urša Marn

2. 12. 2010  |  Mladina 48

Reševanje SCT-ja

Basen o dveh kamelah, lipicancu, gluhih telefonih in jamstvu v predalu

Ivan Zidar na sodišču v zadevi Čista lopata

Ivan Zidar na sodišču v zadevi Čista lopata
© Borut Krajnc

Slovensko gradbeništvo je v velikih težavah. Samo od septembra lani do letos se je vrednost gradbenih del znižala skoraj za petino, kar je daleč nad povprečjem EU. Bolj se je vrednost gradbenih del v tem obdobju znižala le v Španiji. Slika je še slabša, če gledamo celotno obdobje od začetka krize do danes. V tem času se je realni obseg poslovanja slovenskega gradbeništva zmanjšal za skoraj 40 odstotkov. Tudi napovedi niso obetavne. Po mnenju Gospodarske zbornice se bo realni obseg poslovanja gradbeništva v prihodnjem letu zmanjšal za dodatnih 5 do 7 odstotkov. Pa še nekaj skrb zbujajočih podatkov: lanski neto čisti dobiček gradbenih podjetij je bil glede na leto 2008 manjši za 92 odstotkov, dodana vrednost na zaposlenega se je zmanjšala za desetino, delež stroškov dela v dodani vrednosti pa že presega 70 odstotkov. Letos bodo rezultati poslovanja izjemno negativni. Število zaposlenih se je v zadnjih dveh letih skupno zmanjšalo za približno 15 tisoč, zmanjševanje pa se bo nadaljevalo tudi prihodnje leto, saj po mnenju Gospodarske zbornice dosedanje zmanjšanje števila zaposlenih še ne odraža dejanskega zmanjšanja obsega poslovanja. To bi že danes narekovalo zmanjšanje števila zaposlenih za skoraj 30 tisoč glede na zadnje četrtletje leta 2008, ko je bila gospodarska rast najvišja. Nadaljnje krčenje števila zaposlenih bo seveda negativno vplivalo tudi na druge gospodarske panoge, še zlasti na dejavnosti, povezane z gradbeništvom. Prihodnost je brez dvoma temna. Številna gradbena podjetja imajo na zalogi še nedokončana ali neprodana stanovanja, ki so pod hipotekami bank, posla na domačem trgu pa ni in ni.
Za stisko gradbenih podjetij seveda ni kriva samo kriza. Precej so zanjo kriva sama podjetja, saj so v krizo vstopila nepripravljena, zadolžena in kapitalsko podhranjena. Gradila so s poceni posojili in brez trajnega kapitala za obratna sredstva ter se tako preveč zadolžila, menedžerji pa so podjetja še dodatno obremenjevali s tajkunskimi procesi. Brezglavo so ravnale tudi banke, saj so še lani, ko smo bili že globoko v krizi, izdatno kreditirale gradbeništvo. Banka Slovenije je v letošnjem poročilu o finančni stabilnosti zapisala, da je bil dolžniški kapital v gradbeništvu ob koncu lanskega leta več kot štirikrat višji od lastniškega kapitala, v dejavnosti poslovanja z nepremičninami pa skoraj trikrat višji. »V času visoke gospodarske rasti so gradbena podjetja tvegala preveč. Ravnala so podobno kot podjetja tveganega kapitala. Izgubo pri že izpeljanih projektih so reševala z novimi projekti,« pravi ekonomist Janez Prašnikar. Tipičen primer takega obnašanja je Vegrad. Njegov poslovni model je spominjal na piramidno igro: z vsakim novim projektom so pokrivali stroške prejšnjih projektov, zadolženost in obresti pa so naraščale. Ko so se cene nepremičnin znižale in so banke ustavile kreditiranje, se je ta poslovni model sesul, Vegrad pa je ostal brez denarja, dela in zaupanja. Država, ki je bila njegova pomembna lastnica, bi morala takšno ravnanje presekati, a je čakala in upala, da se bo vse dobro izteklo. »Gradbena podjetja so z visokimi cenami branila profite in s tem lastnike, to pa je povzročilo skrajno nelikvidnost, ki gre na račun delavcev, dobaviteljev, podizvajalcev in tudi bank,« pravi ekonomist Maks Tajnikar. Po Ajpesovih podatkih je daleč največ neporavnanih obveznosti prav v gradbeništvu. Med posebno slabe plačnike se uvrščajo največja gradbena podjetja. SCT, Primorje in Vegrad tako v malem gospodarstvu veljajo za pojem finančne nediscipline.
K napihovanju gradbeniškega balona je prispevala tudi država. V času konjunkture je bila Slovenija ena izmed evropskih držav, ki so najbolj napihovale gradbeno dejavnost. Ali kot pravi Prašnikar: »Gradbena podjetja so šla prek naravne meje rasti, država pa je to obnašanje še spodbujala.« Delež dodane vrednosti gradbeništva je dosegel vrhunec v tretjem četrtletju leta 2008, ko je bil 8,5-odstoten, v državah evroobmočja pa je bil takrat v povprečju 6,4-odstoten. Večji delež dodane vrednosti gradbeništva od Slovenije sta imeli le Španija in Irska, v Nemčiji pa je bil ta delež v letu pred krizo samo 4,3-odstoten. Ker je bila ponudba poceni denarja na trgu ogromna, je sledil razvrat. V takem položaju bi morala tedanja Janševa vlada krčiti svojo investicijsko porabo, a je ravnala prav nasprotno. Od sredine leta 2006 se je valu zasebnega zadolževanja in investiranja pridružil še močan val državnih naložb, to pa je bila kaplja čez rob. S prihodom krize je bilo le še vprašanje časa, kdaj bo padlo prvo večje gradbeno podjetje.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.