2010 / Na umazani strani kapitala

Nekdanja predsednica uprave Vegrada Hilda Tovšak pooseblja najbolj umazane strani kapitalizma, ki jih je dokončno razgalila gospodarska kriza. Tovšakova pooseblja nadpovprečno zadolženost in kapitalsko podhranjenost podjetij, piramidni sistem poslovanja, kreativno računovodstvo, osebno okoriščanje, kartelno dogovarjanje, korupcijo, izčrpavanje podjetij zaradi menedžerskih prevzemov, neplačevanje socialnih prispevkov delavcem, neplačevanje ali zelo slabo plačevanje podizvajalcev in suženjsko izkoriščanje uvožene delovne sile. Ni čudno, da ji nekateri svetujejo, naj napiše knjigo o tem, česa se ne sme početi, da podjetje ne bi potonilo.
Novodobna generacija slovenskih menedžerjev je prekršila temeljno naložbeno pravilo: posojila je treba naložiti tako, da jih lahko oplemenitene vračaš. Danes so mnoga podjetja v Sloveniji žrtve menedžerjev špekulantov, ki jim je pomemben le lasten dobiček, za podjetje in delavce pa jim ni mar. Nekatera podjetja so to že drago plačala. Med drugim Vegrad in Merkur.
Gradbeništvo je posebna panoga, saj je do zamud pri plačilu podizvajalcev in kršitev delavskih pravic prihajalo že v času konjunkture. Vegrad pri kršitvi delavskih pravic ni bil edini, a je šel pri tem najdlje. Ne le, da ni izplačeval plač, nadur in regresa. Prisvojil si je celo denar, ki so ga delavci zbrali kot solidarnostno pomoč tragično umrlima sodelavcema. Več zaposlenim je od plač odtegoval posojilne obroke, tega denarja pa nato ni nakazal bankam. Bosanskim delavcem pa je uprava družbe celo zapovedovala, kako naj se obnašajo, češ da so preveč primitivni za razvito slovensko kulturo, zaradi česar bi morali svoje obnašanje in higieno dvigniti vsaj na minimum. »Odprejo okna in nabijajo tisto bosansko muziko kot nori ... Kaj naj, Bosanci so, jih pripeljejo iz tistega sela gor in ne vejo ničesar, nekdo jim mora povedati ... Saj moramo te Bosance naučit kulture in poskrbet, da niso moteči,« je navodilo o »kulturnem obnašanju«, ki so ga delavcem Vegrada izročili v Ljubljani, opravičevala Tovšakova. Ta izjava je posebej pomenljiva zato, ker je bila Tovšakova nekoč glavna tajnica SKD, politične stranke, ki naj bi temeljila na krščanskih vrednotah.
A Vegrad seveda ni edini. Gospodarska kriza je številna gradbena podjetja zaradi izgube poslov pahnila na rob preživetja. Realni obseg poslovanja gradbeništva se je od začetka krize do danes zmanjšal za skoraj štirideset odstotkov. V težavnih razmerah nelikvidnosti in plačilne nesposobnosti ni samo sedmerica največjih, temveč več kot tisoč manjših in srednjih gradbenih podjetij. V zadnjih dveh letih je Slovenijo moralo zapustiti okoli 14 tisoč migrantskih delavcev, skupno število brezposelnih pa je preseglo mejo sto tisoč.
Za težave gradbenih podjetij bi bilo seveda nepošteno kriviti krizo. Ta je namreč le prekinila in odkrila njihovo prevarantsko igro. Za Vegradovo pot v pogubo so krivi uprava, lastniki in nadzorniki družbe, torej tudi država, ki je kot tretjinska lastnica Vegrada prek Kada in Soda dogajanje nemo spremljala. Paradržavna sklada se za državno lastnino sploh nista zanimala, saj nikoli nista zahtevala posebne revizije poslovanja. Država pa je potem, ko je bil Vegrad že krepko pod vodo, predolgo dopuščala, da se je zavlačevala razglasitev stečaja, s čimer je po nepotrebnem podaljševala agonijo delavcev.
Primer Vegrad je torej razgalil vse deviacije slovenske tranzicije. Od na pol kriminalnega odnosa do delavcev do odsotnosti nadzora pristojnih inšpekcijskih služb. Kriza ni razkrila le tveganega ravnanja gradbenih podjetij in slabega odziva države, pač pa tudi tvegano ravnanje bank. Te so gradbeni sektor izdatno kreditirale tudi potem, ko smo bili že globoko v krizi. Ravnale so po črednem nagonu in pri tem zanemarile dejstvo, da so krize temeljna značilnost tržnega sistema.
Za vlado se zdi, kot da jo je izbruh gradbeniške krize presenetil, čeprav je ne bi smel. Poznavalci so že predlani opozarjali, da se obetajo sušna leta. Da gradbeništvo čakajo slabi časi, je bilo mogoče sklepati na podlagi manjšega števila izdanih novih gradbenih dovoljenj in napovedi Urada za makroekonomske analize in razvoj o krepkem padcu rasti dodane vrednosti. Poleg tega je bilo že predlani znano, da avtocestnemu križu ne bosta sledili gradnja in posodobitev železniške infrastrukture, pa tudi, da bo gradbenike zaradi krize pestil čedalje težji dostop do finančnih sredstev.
Bolj ko tone gradbeništvo, bolj tone celotno slovensko gospodarstvo. Rešitve za zdaj ni videti. Dela doma ni, vprašljivi pa so tudi posli slovenskih gradbenih podjetij v tujini, na primer večstomilijonski posel SCT v Libiji. Država za te posle ni pripravljena prevzeti tveganja, to pa lahko pomeni, da se bo po Vegradu kmalu zlomilo še kako večje gradbeno podjetje.