Jure Trampuš

23. 12. 2010  |  Mladina 51  |  Politika

V imenu nasilja

Finančna kriza se je preselila na ulice, transparente pa so ponekod zamenjali kamni, ki so leteli politikom v obraz

Kostis Hacidakis je bil leta 2009 grški minister za razvoj. Leto kasneje je Grčija zašla v dolžniško krizo in država je začela izvajati korenite varčevalne ukrepe, ki sta jih od nje zahtevala Evropska unija in Mednarodni denarni sklad (IMF). Grška vlada je zato znižala plače javnim uslužbencem, podaljšala minimalno delovno dobo, podaljšala delovno dobo za ženske, odpravila možnost predčasnega upokojevanja, znižala pokojnine ... »Konec socialne države,« so kričale množice protestnikov. »Ljudstva Evrope, dvignite se,« je pisalo na transparentu na atenski Akropoli. »Vsak dan postaja bolj jasno, da pomeni politika vlade, IMF in EU, ki delavce in družbo vodi v revščino in bedo, hkrati tudi konec za gospodarstvo,« so trdili v sindikatu javnih uslužbencev. Letos so se protesti v Grčiji vrstili skoraj vsak teden.
Petnajstega decembra je bivši minister Hacidakis zapuščal grški parlament. V državi je ta dan potekala že sedma letošnja splošna stavka. V Atenah je demonstriralo 20 tisoč ljudi. Ko se je nekdanji minister za razvoj želel izogniti množici, ga je napadlo nekaj deset demonstrantov. Nekdo ga je udaril v obraz, drugi je vanj vrgel kamen. »Lopov!« so kričali. »Sram naj te bo!« Po nekaj udarcih je Hacidakisu uspelo pobegniti. Bil je ves krvav. Dan po napadu je dejal, da ne čuti sovraštva do tistih, ki so ga napadli. A Hacidakis ni bil edini napadeni politik, sredi leta je proti grškemu premieru Georgeu Papandreuju poletel čevelj, neka grška anarhistična organizacija pa je več evropskim politikom in podjetjem poslala pisemske bombe.
Neposredni napadi na politike in politične institucije v zahodnih demokracijah niso nekaj vsakdanjega. Grčija je bila letos le skrajen primer rušilnega nezadovoljstva, ki je zajelo tudi druge evropske države. V Londonu so študenti zaradi zvišanja šolnin napadli stavbo konservativne stranke in popolnoma razdejali njeno pritličje. V Italiji so študenti z jajci obmetavali pročelje zasebne visoke šole Università Cattolica in zahtevali več denarja za javno šolstvo. Oktobra je bila v Franciji množična stavka zaradi pokojninske reforme, blokirane so bile bencinske črpalke, zaprte rafinerije, v Le Mansu pa so protestniki zažgali srednjo šolo.
V čem so letošnji protesti drugačni od siceršnjih? So bolj nasilni? Bolj množični? Bolj neobvladljivi? Pred desetimi leti, v času Genove in vrhunca gibanja za pravičnejšo globalizacijo, je šlo za upor proti etabliranemu političnemu sistemu, tokrat pa so šli napadalci na politične institucije korak naprej. Ne gre za držo, pač pa za preživetje. Ne gre za sistemsko kritiko, pač pa za pot v anarhijo. V množicah protestirajo ljudje različnih političnih nazorov. Enako besni in enako odločni, da zamenjajo oblast. Dovolj laži, dovolj goljufij. Dovolj privida demokracije. Dovolj spodkopavanja socialne države. Množice ne ponujajo alternative in čisto vseeno jim je, kaj se bo zgodilo z nesposobnimi politiki, ki so jih zapeljali na napačno pot.
Jezne množice so v zgodovini pogosto linčale svoje voditelje. In linč je tem množicam kasneje praviloma vedno prinesel veliko slabega. Danes imajo grški in drugi demonstranti popolnoma legitimne razloge, da kričijo na svoje politike. Ti bi morali tej množici prisluhniti. A ji ne, ker so del problema. Zato v Grčiji vztrajajo pri varčevalnih ukrepih, britanski parlament je potrdil zvišanje šolnin, Berlusconi se je posmehoval študentom, Sarkozy je mirno potrdil pokojninsko reformo. In, jasno, niti v Sloveniji ni drugače. Ko so proti parlamentu maja letele granitne kocke, so politiki govorili o teoriji zarote, pol leta kasneje pa je bil sporni zakon o malem delu v parlamentu sprejet.
Demokracije ne zamaje nekaj kamnov in jeznih glav, demokracijo zamaje popolna odtujenost oblasti od ljudstva, njegovih potreb in želja. Nasilje na takšnih demonstracijah je samo plod nasilja kapitalističnega sistema in tega, da ga države dopuščajo. Nasilje je samo po sebi nekaj slabega, a vzrokov zanj ne smemo iskati v razočaranih in izigranih ljudeh.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.