Borut Mekina

23. 12. 2010  |  Mladina 51  |  Politika

Kolaboracija z neumnostjo

Kako je največji letošnji uspeh Boruta Pahorja za nekatere postal akt kolaboracije

Janez Janša na televizijskem soočenju pred referendumom o arbitražnem sporazumu

Janez Janša na televizijskem soočenju pred referendumom o arbitražnem sporazumu
© Miro Majcen

Modreci slovenskega naroda France Bučar, Boris Pahor in Tine Hribar so združili svoje intelektualne moči in pred referendumom o arbitražnem sporazumu v anale slovenske psihoanalize dodali nekaj novih ugotovitev o stanju in razmerah tukaj in zdaj. Politično najodmevnejša je bila tista Hribarjeva, češ da je arbitražni sporazum »akt kolaboracije s sovražnikom«, s katerim je vsebinsko in tudi po formi presegel še tako hude nacionaliste. Ali pa, da je kot »švicarski sir za avtogole«, karkoli že si pod tem predstavljamo. A tudi druga dva za njim v značilnem filozofskem pretiravanju nista zaostajala. Boris Pahor je ravno tako v spolnem žargonu ugotovil, da smo »slekli hlače«, Bučar pa je govoril, kot da še vedno imamo Kardelja, ki misli, da je »slovenski narod skupnost mentalno zaostalih ljudi«.
Arbitražni sporazum in referendumska kampanja sta nasploh ponudila priložnost za velike in težke sodbe o prihodnosti, preteklosti, narodu in naciji, nacionalnih in vitalnih interesih, kolaboraciji z okupatorjem ali kolaboraciji z zgodovino. Kot vemo, jim je predsednik vlade Borut Pahor odgovarjal, da bi bila ohranitev statusa quo največja kolaboracija. Diverzija omenjenih modrecev nazadnje ni uspela. Arbitražni sporazum je s plusom 1,2 odstotka opravil preskus in tako se je med drugim postavilo tudi vprašanje, ali so omenjeni intelektualni težkokategorniki spregledali duha časa. Ali pa, seveda, je duha časa nemara spregledalo ljudstvo?
Za Borisa Pahorja je bil to »nesrečen dan za Slovenijo ..., ki ni dajal upov za prihodnost«, France Bučar je po referendumu ugotavljal, da je narod »razcepljen, notranje razklan, brez duha enotnosti«. Smo torej z arbitražnim sporazumom potrdili slovenski hlapčevski raison d''etre? Morda. Morda pa ne. Morda zgolj malo? Glede na to, da so jeziček na tehtnici v prid arbitraže nagnili prav nadpovprečno motivirani volivci na območjih ob meji s Hrvaško, ne pa tisti v levičarsko obarvani Ljubljani, daje misliti, da je bila na delu heglovska zgodovinska dialektika. Morda pa je zmagalo tretje stališče, tam nekje vmes med obema zgodovinama, tipa »ah, jebeš zgodovino, stari, pridi, gremo na pir«? Fešta, tukaj in zdaj?
Voda je lahko voda ali pa voda. In zdi se, da je nacija po 20 letih neodločnosti nehala gledati na vodo kot na slovensko Kosovo polje in jo je prvič ugledala predvsem kot slano vodo. Glede na to, da v najhujšem primeru slovenske podmornice pri vplutju v Luko Koper ne bi smele v hrvaških teritorialnih vodah pluti pod površino, je zmagala neke vrste pragmatičnost. Še dobro, kajti vse skupaj se je začelo precej nespodbudno, če se spomnimo, da so prvega referendumskega pobudnika (tedaj za referendum o Natu) ultranacionalista Andreja Šiška za pogajanja s Pahorjem morali spustiti iz zapora.
Ob problemu »Bučar«, »Boris Pahor« in »Hribar« je hrvaški Žarko Puhovski, prvi in dolgoletni vodja hrvaškega Helsinškega monitorja, odgovoril, da so bili Hrvati, Srbi ali Bosanci sprva seveda primitivnejši, »Hrvati so pobijali s puškami, Slovenci (izbrisane, op. a.) z računalniki«. A Slovenci naj bi bili zdaj svoje brate dohiteli in padli celo pod »Šešljevo raven«. Edina rešitev za Hrvaško naj bi bila, da bi tudi njihovi navijači Bad Blue Boys ustanovili politično stranko. No, k sreči se to ni zgodilo, z mirno rešitvijo spora je narod dokazal, da ga je zgodovina nečesa naučila.
Borut Pahor, predsednik vlade, pa si je ob tem domišljal preveč. Celo, da je regionalni voditelj - dokler ga na t. i. balkanski konferenci niso streznili. Bilo je tudi slišati, da si je z arbitražnim sporazumom zagotovil še en mandat. In spet ta ironija zgodovine: že nekaj mesecev po »fantastičnem dnevu« se je podpora vladi zelo zmanjšala, bila je rekordno nizka. Morda je tedaj Pahor pomislil: »Kakšna škoda, da v predalu nimam več Hotize, kamor bi lahko v trenutku razcepljenosti, notranje razklanosti naroda brez duha enotnosti, po Bučarju, poslal specialce.«
No, ali to je ali ni korak naprej?

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.