Borut Mekina

23. 12. 2010  |  Mladina 51  |  Politika

Dimicgate

Dogville v Murglah ali »od kod prasici denar«

Nekdanja vodja kabineta predsednika vlade Simona Dimic

Nekdanja vodja kabineta predsednika vlade Simona Dimic
© Borut Peterlin

Gledalcem, ki so spremljali desetminutni prispevek RTV Slovenija, vklop v živo izpred hiše Simone Dimic, o njeni kopalnici, bazenu in vhodnih vratih, je moralo biti takoj jasno, da gre za hudo svinjarijo. Konec koncev je vest o tem, da je nekdanji predsednik vlade Janez Janša obtožen korupcije, trajala malce več kot minuto. Afera Dimic pa je zasenčila vse še tako pomembne razprave o pokojninski in zdravstveni reformi. Da gre dobesedno za Dimicgate, je postalo jasno, ko se je naslednji dan do preiskovalnih novinarjev TV Slovenija počasi, kot v kakšnem klasičnem gangsterskem spektaklu, pripeljal »bel terenec znamke Mitsubishi Pajero z dubajskimi registrskimi tablicami«, iz katerega se je med »pritiskanjem na plin« zaslišalo vprašanje, ali snemalci nimajo pametnejšega dela.
Tako je zgodba začela dobivati mednarodne, vesoljske razsežnosti. Začelo se je nedolžno - z domnevno lažjo, končalo se je pri odstopu Dimičeve in nekakšnem pobegu iz pregrete Slovenije - seveda z nadetimi sočnimi očali in v Dubaj. Očitki Dimičevi so se iz dneva v dan spreminjali. Bolj ko je ona sama poskušala odgovoriti nanje, bolj je postajala sumljiva, bolj se je zapletala in tonila. Afera je poudarjala na eni strani drago hišo v elitnem delu Ljubljane, drago kopalniško opremo, verižico, obleke, na drugi pa Vegrad in delavce, ki jim kradejo tudi socialno pomoč. Simona Dimic, šefica Pahorjevega kabineta, je pri tem postala simbol korupcijsko-klientelističnih povezav elite, postala je dokaz za njeno sprevrženost in znamenje, da Pahorjeva salonska fitnes drža temelji na nehumanem odnosu do delavskega razreda. In kot da to še ne bi bilo dovolj, je Simona Dimic postala primer elitističnega prezira do državnih institucij. Celo do tistih institucij, ki so jih sami vzpostavili za boj proti korupciji.
Ampak kaj se je v resnici zgodilo? Kje je corpus delicti? Kaj je Dimičeva zagrešila? O čem smo razpravljali? O laži? O tem, da nima vseh računov? O tem, da je vzela kredit ali da ga ni? O tem, od kod ji toliko denarja? Vrsta očitkov se je končala pri njenem več kot 350 tisoč evrov velikem kreditu, ki ga je za nakup hiše v Murglah dobila od NLB za dobo 30 let z razmeroma ugodno obrestno mero (1,6 + EURIBOR). Vse ostalo so naredile špekulacije: Ji je kredit »zrihtal« njen koalicijski kolega iz LDS Draško Veselinovič, ko je še bil na čelu NLB? Ali ji je kakorkoli ali kjerkoli Vegrad naredil kakšno uslugo? In ali je morda potem ona »vplivala« na kakšne Vegradove posle? Je morda dobila podkupnino pri TEŠ in jo ima shranjeno na kakem švicarskem računu, zato pa je ni strah najeti gromozanskega, 30-letnega kredita? Vprašanja brez odgovorov. Pa naredimo hitri eksperiment: Kaj bi bilo, če bi Dimičeva vzela kredit pri Hypobanki in ne pri NLB in kaj bi bilo, če bi bil ta kredit majhen? Se ne bi potem spraševali, kakšno vlogo je Dimičeva igrala pri afer Hypo, in kot so zapisali blogerji, »od kod prasici denar«, da nima nobenih kreditov?
Hja, afera Dimic, toliko kot je primitivna in rumena, je tudi dober material za resno psiho-socialno raziskavo razmer, v katerih se je znašla Slovenija leta 2010. Poglejmo recimo politične konkurente Dimičeve, stranko SDS, ki je v aferi Dimic videla dokaz moralnega razpada in razkroja, na eni strani obubožane državljane, na drugi pa koalicijo, »ki zna najbolje poskrbeti za lastne žepe in žepe svojih partnerjev«. Tako kot Dimičeva so tudi v SDS vzeli kredit. In to veliko bolj ugodnega. Konec leta 2007 so pri Abanki za nakup svoje vile v Bežigradu najeli 1,35 milijona evrov vredno posojilo z obrestno mero 1,3 odstotka (+ EURIBOR). Navadni državljani smo morali tedaj jemati skoraj dvakrat dražja posojila (2,1 odstotka + EURIBOR), banke pa političnim strankam zaradi večjega tveganja navadno odobrijo kredite tudi po veliko višjih obrestnih merah. Ali sploh kdo dvomi, da je SDS tedaj, ko je bila na oblasti, izkoristila svoj politični vpliv za ugoden kredit? Kaj da ne, še vodstvo te banke so zamenjali po političnih merilih!
V tej zgodovinski perspektivi vidimo, da je javnost, kot pravi Pahor, v zadnjih nekaj letih res izostrila svoj čut za to, kaj je pravično, pravilno, moralno. In to je v resnici dobro.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.