Borut Mekina

23. 12. 2010  |  Mladina 51  |  Politika

Tragedija samoupravljanja

Stara tehnologija po višji ceni ali projekt šestega bloka Termoelektrarne Šoštanj

Termoelektrarna Šoštanj (v ospredju na kupu lignita napisana beseda Odkrivamo, kot del  projekta »Kako se napiše supermesto«. Napis je sestavljen iz 450 belih pvc-vreč, napolnjenih s premogom)

Termoelektrarna Šoštanj (v ospredju na kupu lignita napisana beseda Odkrivamo, kot del projekta »Kako se napiše supermesto«. Napis je sestavljen iz 450 belih pvc-vreč, napolnjenih s premogom)
© Stane Špegel

Bivši direktor Termoelektrarne Šoštanj Uroš Rotnik je postal lokalni junak. Delavci v nekaterih drugih bližnjih podjetjih svoje nadrejene zaklepajo v pisarne in jih rišejo v ikonografiji Adolfa Hitlerja, zgodba o Rotniku pa je spominjala na čase socialističnega samoupravljanja, komun in barikad. Le kateri direktor pa se danes še lahko nadeja, da bodo za njegovo delovno mesto štrajkali zaposleni? Pa ne le zaposleni. Le kateri direktor se lahko danes nadeja, da bi zanj zaposleni izklopili elektriko po vsej državi? Kdo si ne bi želel biti Rotnik?
Toda kratkotrajni šaleški socializem je imel hibo: ni bil utemeljen na delavskem razredu, ampak predvsem na kapitalu, s katerim naj bi oplemenitili regijo in ji zgradili prihodnost. Kot luč na koncu predora se je pojavila 1,2 milijarde evrov vredna investicija v šesti blok, ki naj bi do leta 2054 na razmeroma drag način žgal lokalni lignit. In ta investicija je, kot pravijo tudi elektroenergetski strokovnjaki, predvsem socialni projekt ohranitve celotne mreže večjih in manjših podjetij, od smučarskega centra Golte do lokalnega ekološkega inštituta in rudnika z več kot tisoč zaposlenimi, ki so priklenjeni v lignitno odvisnost.
Politične igrice, povezane s šestim blokom, so bile v primerjavi s to dimenzijo problema kar zabavne. Štrajkajoči delavci z napisom »oranžni cunami«, teorija zarote, po kateri naj bi se izza hribov spet dvigala »Golobičeva Ultra«, ki si želi tokrat s svojimi debelimi prsti prilastiti šaleški ponos, pa Janez Kopač, ki si je drznil dvomiti o gorilni kakovosti tega že mitskega lignita. In nazadnje spet predsednik vlade Borut Pahor, ki na podlagi svoje politične širine išče konsenz, umirja žogico, poziva k podaji rok v svojem značilnem konsenzualnem slogu, vrednem bolj predsednika države kot predsednika vlade.
Toda zaplet s TEŠ 6 se ni začel leta 2010. Prav poučno se je danes spomniti prvih mesecev vlade Boruta Pahorja, ko je ta ustanovil nekakšen nacionalni energetski komite pod vodstvom svojega kolega Vlada Dimovskega, ki naj bi snoval nacionalno energetsko strategijo. Saj veste, bomo imeli dve ali tri nuklearke, če bodo hidroelektrarne na Muri, ali bo potem TEŠ 6, in če bo TEŠ 6, kaj bo z vetrnimi elektrarnami? Če nas spomin ne vara, se je tisti kolegij sestal samo enkrat, na protokolarnem, prvem srečanju. Kaj hitro je Dimovski ugotovil, da ga Pahor uporablja kot dimno zaveso - odločali so se drugje in drugače. Potem je zaradi energetike vlado zapustil še Matej Lahovnik. Vsaj to lahko zapišemo, nekdo res ni delal domače naloge. In to načrtno.
Termoelektrarna Šoštanj, ta mastodont robustnega železja, je bila v času vladavine socialističnega ljudstva ponos naroda. Ko so leta 1983 v njej zažgali 4 milijone ton lignita in v zrak spustili 123 tisoč ton žveplovega dioksida, so sredstva javnega obveščanja poročala o »enem največjih in najsodobnejših tovrstnih objektov ne le pri nas, marveč tudi v Evropi«. Četudi so v Šoštanju sredi devetdesetih let namestili najrazličnejše filtre in zmanjšali izpust žveplovega dioksida na samo 7000 ton na leto, si tistega pravega ugleda v novi, t. i. brezogljični družbi elektrarna ni nikoli povrnila. Tudi to je pomemben del šaleške tragedije, šaleškega problema in vprašanja. Težava ni v tem, da je ekologija »in«, ampak v tem, da v Velenju v zadnjih 15 letih niso našli novega, nelignitnega razvojnega modela.
Kadar se greš o čem pogajat, učijo na fakultetah, moraš vedno imeti alternativo. Če nimaš alternative, ne veš, koliko lahko tvegaš. Če nimaš alternative, ima nasprotnik večjo moč in ti plačaš višjo ceno. Prav to se je zgodilo Urošu Rotniku. Ker si je TEŠ 6 tako močno želel, ker regija ni vedela, kako bi preživela brez TEŠ 6, so blok preprosto morali kupiti. Ne glede na ceno. Pravzaprav, kot kažejo revizije, se niti pogajali niso. In ker niso počakali kakšno leto ali dve, so plačali 500 milijonov več. Tako v Šoštanju ne bo zrasel le objekt, nastal po logiki 19. stoletja. Tam bo stal kot žafran drag objekt, ki naj bi ga bil čas že zdavnaj povozil.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.