Marjan Horvat

23. 12. 2010  |  Mladina 51  |  Politika

Konec večkulturnosti?

Priseljenci so leta prispevali k zahodni družbi blaginje, živeli so na robu in opravljali dela, ki jih domačini niso želeli, sedaj pa so politiki ugotovili, da njihove pomoči kar naenkrat ne potrebujejo več

Angela Merkel, ki velja za modro in preudarno, je z izjavo o »popolnoma spodleteli« večkulturnosti v Nemčiji razburila evropsko javnost. Četudi je morda »le« potrdila že splošno znano resnico o neuspehu nemškega modela integracije prišlekov iz Turčije in arabskega sveta, so njene besede, da je večkulturnosti v Nemčiji odzvonilo in da se morajo tisti, ki želijo ostati v Nemčiji, dobro naučiti nemškega jezika in sprejeti nemško kulturo, napovedale ostrejšo politiko do priseljencev. Ne glede na to, kako dolgo živijo v državi, so tujci in gosti in nič več. V državi so le začasno, in če se niso sposobni vključiti v nemško družbo, niso zaželeni. V zadnjih treh desetletjih nihče od nemških politikov ni tako jasno povedal, kaj si misli o priseljencih in o tem, kakšna je lahko njihova usoda.
Njena ostra, očitno premišljena izjava se je pojavila v času, ko Evropa in evropske države iščejo izhod iz globoke krize, ki nevarno ogroža tudi temeljne povojne pridobitve evropskega sveta, tudi Evropsko unijo. In v gospodarsko in politično tako nestabilnih razmerah, kakršne so, problematično izjavo nemške kanclerke uporabljajo za svoje politične cilje ne le nemški nacionalisti in populisti, ampak tudi njihovi pajdaši od Skandinavije do Sredozemlja, od Budimpešte do Pariza.
Strah pred muslimani se širi po Evropi. Zagotovo je pretiran, vendar se v razmerah, ko vladajo družbene krize in socialne stiske, zlahka najdejo lažni preroki, ki vidijo v priseljencih in v drugih neintegriranih skupinah krivce za težave. Če se temu Evropa ne bo zmogla upreti, bodo prvi na udaru priseljenci. In nato se bo odprlo vprašanje, kdo bo naslednji. Komu torej zvoni, se lahko vprašamo s Hemingwayem? V takih družbenih situacijah vedno zvoni vsem nam.
Posamezne članice Evropske unije, ki temelji na zavezi miru, so doslej iskale in uveljavljale različne oblike strpnega sobivanja med večinskim narodom in priseljenci. Resnici na ljubo je bilo le mnogo govora o sobivanju, dejansko pa se ohranja status quo, ki ni naklonjen priseljencem. Razen na Švedskem, ki je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja »institucionalizirala etnične in kulturne razlike« in jih kot pozitivne družbeno sponzorirala, je večkulturnost drugod po Evropi le »politika, ki temelji na škatlah etničnosti, ki jim pripadajo posamezniki«. »Avtohtoni« prebivalci in vse več priseljencev v posamezni državi le trpijo drug drugega, da bi se med seboj spoznali, se seznanili z različnimi kulturami, pa je bolj izjema kot pravilo. V času krize tudi ti modeli odpovedujejo. Današnja Evropa, namesto iskanja sofisticiranih mehanizmov in načinov prilagajanja drug drugemu, govori o priseljencih le z ekonomskim izrazjem. Thilo Sarrazin, nemški bančnik in avtor razvpite knjige o demografskih spremembah v Nemčiji in priseljencih z naslovom Samoukinitev Nemčije, priseljence turškega rodu obravnava kot »nekakovostno delovno silo«. Pa ne gre le za pripadnike prve generacije priseljencev v zahodno Evropo v času gospodarskega razcveta, ampak za zdaj že drugo in tretjo generacijo zlasti muslimanskega prebivalstva, ki večinoma živi v »vzporednih družbah« in getoiziranih naseljih, kjer so mladi brez izobrazbe in zaposlitve, njihovo okolje pa postaja sod smodnika.
Seveda slika ni enoznačna za vse priseljence. Menda so bolj prilagodljivi tisti iz vzhodnoevropskih držav, saj jih tudi politika manj kritizira. Skorajda povsod pa smo priče nestrpnosti do muslimanske populacije. V Franciji so prepovedali muslimanskim ženskam nošnjo burk v javnih prostorih in izgnali tudi več tisoč romunskih Romov. V Avstriji je Svobodnjaška stranka s ksenofobno kampanjo na Dunaju dobila kar 27 odstotkov glasov v deželnem parlamentu. Padle so tudi zadnje trdnjave že pregovorne strpnosti na severu Evrope. Na Nizozemskem si je pot v vlado utrla skrajno desničarska stranka Geerta Wildersa, na Danskem je njena sestrska stranka Pie Kjærsgaard v parlamentu že od leta 2001. Tudi v švedskem parlamentu letos od septembra sedijo ultradesničarski Švedski demokrati, ki jih vodi polpismeni mladenič Jimmie Åkesson. Zahtevajo zaustavitev priseljevanja. Indeksi, s katerimi merijo strpnost v teh družbah, sicer niso skrb zbujajoči, opozarjajo pa na krepitev protimuslimanskega razpoloženja. Zanimiv je primer Danske, kjer je nestrpnost do muslimanov izrazito porasla leta 2005, ko so muslimanski skrajneži začeli groziti avtorju karikatur o preroku Mohamedu.
Pravzaprav se na evropskih tleh srečujejo različne vrednote med priseljenci iz muslimanskega sveta in »avtohtonimi« Evropejci in očitno se razlike med njimi tudi poglabljajo. Evropske družbe so »mirno« živele s temi razlikami, dokler je na celini vladala relativna blaginja. Tudi Evropska unija ima na vesti neustrezen odnos do priseljencev. Potem ko se je odpovedala škodljivemu »izumljanju« evropske identitete in začela zagovarjati politiko »združenih v raznolikosti«, je v »raznolikosti« očitno pozabila na nekatere priseljenske populacije, predvsem nekrščanskih veroizpovedi, ki živijo na družbenem obrobju, saj jim liberalna Evropa ni omogočila integracije. Sprejela jih je in tolerirala, dokler so ji bili koristni. Zdaj pa »raus«. Zgovorno je, da je vlada Angele Merkel šele leta 2005 omogočila v Nemčiji rojenim potomcem priseljencev nemško državljanstvo. Zato ni čudno, da ji je ljudstvo ploskalo ob njeni izjavi o koncu večkulturnosti, ki je torej v Nemčiji ni bilo.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.