Od kod je prišla ta hrana?
Industrija noče, da bi vedeli, od kod zares prihaja tisto, kar jemo
Afera z dioksinom v Nemčiji, že četrta v EU in druga v Nemčiji v zadnjih desetih letih, je pokazala, zakaj kmetijsko-živilski industriji ni v interesu, da bi potrošnik vedel, kako in kje se prideluje in proizvaja hrana.
V dokumentarnem filmu Hrana, ki si ga je bilo mogoče lani poleti ogledati tudi v Ljubljani, avtor Robert Kenner pravi, da se je način prehranjevanja ljudi v zadnjih 50 letih spremenil bolj kot prej v 10 tisoč letih. »Ko greste v trgovino, vidite slike kmetov, kmetije, zeleno travo,« razlaga Kenner. Dejansko pa obstaja neka zavesa med potrošniki in mesti, od koder dejansko prihaja hrana. »Industrija noče, da bi vedeli, od kod zares prihaja tisto, kar jeste, kajti če bi vedeli, najbrž ne bi hoteli jesti. Če sledite hrano do izvora, pridete do popolnoma drugačne realnosti, ta je tovarna, ne kmetija. Meso proizvajajo velike nadnacionalke, ki imajo zelo malo skupnega s kmetijami in kmeti. Naša hrana prihaja z ogromnih tekočih trakov, kjer izkoriščajo živali in delavce. In hrana postaja vse bolj nevarna, kar namerno skrivajo pred nami. Majhna skupina nadnacionalk nadzira celotno proizvodnjo hrane od semena do trgovine,« ugotavlja Kenner.
V Berlinu ga po Spieglovi oceni ni junaka, ki bi si upal lotiti živilske industrije, saj je četrta najuspešnejša panoga v državi. Četrtino od 150 milijard evrov prihodka nemška živilska podjetja ustvarijo v tujini. Tudi oblasti ni v interesu, da bi s poostritvijo nadzora in ostrejšimi predpisi dvignila cene izdelkov. Zato so podjetjem »zaradi pomanjkanja inšpektorjev« predpisali več samokontrol, nadzor koncentracij dioksina ni izrecno predpisan, proizvajalci sestavin za krmo se smejo ukvarjati tudi s predelavo odpadkov, kar jim omogoča, da »iz odpadkov delajo obroke, živali pa spreminjajo v smetnjake«, saj so se v krmi pojavile tudi že odplake iz kanalizacije. Proizvajalci se lahko brezbrižno izgovarjajo, da je problem posledica pomote.
Čeprav dobiva nemški škandal z dioksinom vse večje razsežnosti, saj so v torek ugotovili povišane koncentracije tudi v krmi za prašiče, v Nemčiji ali v Bruslju nihče še ni zahteval ostrih ukrepov, s katerimi bi učinkovito onemogočili mešanje maščob za krmo z maščobami za industrijo. Evropska komisija je izrazila le razočaranje, ker industrija na sestanek, ki so ga na komisiji sklicali v ponedeljek, ni prišla z nobenimi predlogi. Sama komisija je sicer predlagala, da bi morali zahtevati ločeno proizvodnjo, a na prostovoljni podlagi. Torej nobenih ostrih ukrepov. Živilska industrija je ena najmočnejših v EU, ima tudi ogromno denarja za lobiranje.
Ni presenetljivo, da evropska komisija zgolj vztrajno ponavlja, da so koncentracije dioksina v živilih bistveno nižje od dovoljenih, da je države članice EU in tretje države, ki so napovedale ukrepe proti Nemčiji, takoj opozorila, da bi bila prepoved uvoza nemškega mesa in jajc pretiran ukrep. Po Južni Koreji je v sredo uvoz nemškega prašičjega mesa in jajc kljub temu prepovedala tudi Kitajska. Francija, Italija in Slovaška so se odločile le za poostritev nadzora. Ob tem je treba tudi povedati, da države takšne škandale, kot je nemški z dioksinom, v glavnem uporabijo kot ukrep za zaščito svoje industrije.
»Nadnacionalka je nadnacionalka, nima srca,« v dokumentarnem filmu Mi hranimo svet, ki ga je posnel Avstrijec Erwin Wagenhofer, povedal Karl Otrok, direktor za proizvodnjo v družbi Pioneer Romania, največje proizvajalke semen na svetu. Romunija je po obsegu kmetijskih površin za Francijo na drugem mestu v EU, kar pomeni, da ima v očeh nadnacionalk še ogromne možnosti za rast. Karl Otrok je pokazal kmetijo s 400 hektarji zemlje, kjer na 25 hektarjih pridelujejo čebulo. Zaposleni, ki jo pobirajo, dobijo 50 centov na dan, Nizozemcem so jo ponudili za 27 centov za kilogram, a jim je niso mogli prodati, ker so bili pripravljeni plačati le 17 centov. »Če boste prešli na hibride, kmalu ne boste več imeli naravnih poljščin. To se nam je zgodilo v Avstriji, kjer zdaj počasi spet prehajamo nazaj na naravne, biološko pridelane. A ta prehod bo dolgotrajen,« Otrok razlaga v filmu. Ta mu odgovarja, da se mora kmet v nekem trenutku odločiti med okusnejšimi pridelki in nižjimi stroški pridelave. »Nisem nasprotnik hibridov, ampak naravni pridelki imajo veliko boljši okus. Zelo preprosto,« je k temu dodal Otrok.
»Moj oče je z 12 hektarji zemlje lahko udobno preživljal družino, jaz sem moral kmetijo povečati za šestkrat, da svoji družini zagotavljam enak standard. To je vsekakor vredno razmisleka,« v filmu opozarja avstrijski kmet. Kako nerealna je cena za tono pšenice, lahko po besedah drugega kmeta ugotovimo, če jo primerjamo s ceno peska in soli, ki jo zimska služba pozimi stresa na ceste. »Mešanica peska in soli za ceste stane več kot pšenica, ki jo pridela kmet. To morajo ljudje vedeti. Objaviti je treba realne cene, ne zgolj ponavljati, da zrezek v trgovini ne sme stati več kot dva evra,« opozarja avstrijski kmet. Hkrati se ljudje po njegovih besedah čudijo, zakaj imamo »živalske tovarne z 20 tisoč prašiči«. Vprašanje je, a to res hočemo, kajti razmere so vedno slabše.
Tudi v Sloveniji majhne kmetije pospešeno propadajo. Kmetovanje na njih je preprosto postalo predrago, tudi če polkmet doda denar, ki ga zasluži v tovarni ali z drugim delom, se račun večini ne izide več. Ker morajo slovenski kmetje tekmovati z nadnacionalkami, tudi hrana z njihovih polj in hlevov postaja vse bolj industrijska. Kmetje, ki redijo prašiče ali perutnino, imajo zelo utemeljen razlog, da jih za lastno porabo redijo ločeno, na tradicionalen način, na svojo mizo ne dajo piščanca ali svinjskega mesa z lastne farme.
Na problem industrijskega kmetijstva opozarja tudi francoski dokumentarec Lokalne rešitve proti globalizaciji (Solutions locales pour un desordre global). Režiserka Coline Serreau v njem prikaže mnenja kmetov, ekonomistov, filozofov. Nadnacionalke namreč s svojimi semeni kmetom jemljejo svobodo, saj jim prodajajo svoja hibridna semena, ki jih kmet sam ne more vzgajati in iz katerih zrastejo poljščine le ob uporabi pesticidov in umetnih gnojil, ki jih prodajajo nadnacionalke. S temi kemikalijami uničujejo prst, ki postaja sterilna in mrtva, pokrajina pa puščava.
Razmere pri proizvodnji hrane so pred letom dni zaskrbele tudi uredništvo časopisa New York Times. Ko se ogromna podjetja združujejo in postanejo še večja, si zaželimo nekaj stare konkurence in morda malo raznolikosti. Potrošnikom ravnokar grozijo novi velikani: velika prehrambena podjetja. Pri teh združitvah je edina skrb cena. »Imenujte nas pesimisti, toda kmalu bo vse imelo enak okus,« piše v uredniškem komentarju. Tudi nemški Spiegel v članku o tokratni aferi z dioksinom ugotavlja, da je proizvodnja hrane postala industrija, kjer je najpomembnejša cena. Da lahko na trgovskih policah ponuja jajca, zrezke, piščančje meso po ugodnih cenah, varčuje predvsem pri stroških za krmo. Dobrodošlo je vse, kar prinaša višji dobiček, predpisi so zgolj nadloga.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.