Urša Marn

13. 1. 2011  |  Mladina 2

Zakaj si vlada po žepu ne upa udariti premožnejših?

Začasno višja obremenitev dohodnine in kapitalskih dohodkov bi bila bolj smiselna kot dvig DDV-ja, saj bi ta bolj prizadel tiste, ki so že socialno šibkejši

Neobdavčeni luksuz: Borut Pahor v Marini Portorož

Neobdavčeni luksuz: Borut Pahor v Marini Portorož
© Dare Čekeliš

Kdo v tej gospodarski krizi nosi težje breme - revnejši ali premožnejši sloj? Ekonomist Marjan Senjur pravi, da so bolj prizadeti tisti z nizkimi in srednje visokimi dohodki. Do tega sklepa ni težko priti: prejšnja vlada je tako močno znižala davke, da je s tem ustvarila ogromno trajno luknjo v javnih financah. Zato sedanja vlada nima nobene možnosti za zniževanje davkov, po drugi strani pa si jih tudi ne upa zviševati, saj bi ji zaradi tega še bolj padla podpora javnosti. Tako je vladi ostalo na voljo zgolj zviševanje trošarin na energente (plin, nafto). »Značilnost trošarin na energente pa je, da relativno bolj prizadenejo revne kot bogate,« opozarja Senjur. Da bremena krize niso pravično porazdeljena, meni tudi finančni minister Franc Križanič, saj sicer vladi ne bi že dvakrat predlagal, naj davčno bolj obremeni dohodke premožnejših. Ekonomist Maks Tajnikar pa celo trdi, da pri nas zaradi prenizke obremenitve kapitalskih in zlasti rentnih dohodkov »revnejši davčno podpirajo bogate«. Kaj pa minister za razvoj in evropske zadeve Mitja Gaspari? Ta dvigu davkov ni naklonjen, zavzema pa se za uvedbo socialne kapice, s katero bi po zgledu Avstrije in Nemčije omejili zgornjo višino zavarovalne osnove za socialne prispevke in tako razbremenili tiste z najvišjimi prejemki. Cilj tega naj bi bila krepitev konkurenčnosti z znižanjem stroškov dela, kar bi spodbudilo zaposlovanje visoko izobraženih, ki lahko ustvarjajo višjo dodano vrednost. Sliši se koristno, če ne upoštevamo dveh slabosti: da se s socialno kapico načenja solidarnost in da bi se prihodki proračuna na letni ravni znižali kar za 200 milijonov evrov. Sredi najhujše gospodarske krize si takega ukrepa preprosto ne moremo privoščiti. »Uvedba socialne kapice bi bila za vlado, ki se razglaša za socialdemokratsko, sramotna,« opozarja ekonomist Jože Mencinger. Z njim se strinja tudi Mateja Vraničar, državna sekretarka na ministrstvu za finance: »Naš sistem socialnega zavarovanja ima močno poudarjen element solidarnosti, z uvedbo kapice pa bi to solidarnost rušili.« Kapici nasprotuje tudi Križanič, saj bi bilo tako ogromen izpad proračunskih prihodkov izjemno težko nadomestiti. Nesmiselna pa se zdi tudi Tajnikarju: »Preprosto me ne prepričajo argumenti, da bomo zato imeli v gospodarstvu več kakovostne delovne sile in učinkovitejšo proizvodnjo, da bodo intelektualci več delali in bolj inovirali in da ne bo dobra delovna sila odhajala v tujino. Namesto da bi znižali socialne prispevke le boljše plačanim delavcem, raje znižajmo prispevne stopnje za vse delavce!« V teh časih je treba biti realist. »Kapica na socialne prispevke bi bila nekaj normalnega, pošteno povedano pa mislim, da je v razmerah, v katerih smo, z njo boljše še malo počakati,« pravi gospodarstvenik Borut Meh.
Malo tu, malo tam
V Evropi dvig davkov ni več tabu. Nasprotno. Vse več zahodnih držav se je za to potezo že odločilo ali pa o njej resno razmišljajo. Logično. Javne finance so marsikje v tako slabem stanju, da se zgolj s krčenjem javnih izdatkov ne dajo pokrpati. Poleg tega se vse zahodne države skušajo izogniti temu, da bi glavno breme stabilizacije javnih financ nosili predvsem tisti z nizkimi in srednje visokimi dohodki. Zato omejevanje javnih izdatkov običajno kombinirajo z dvigom davkov. Tako britanski program fiskalne konsolidacije predvideva korenito rezanje javnih izdatkov, sočasno pa dvig stopnje davka na dodano vrednost za 2,5 odstotne točke. Res je sicer, da je britanski primanjkljaj bistveno višji od slovenskega in zato britanska vlada skoraj nima druge možnosti kot zvišanje davkov. Toda ali smo prepričani, da je naš strukturni primanjkljaj mogoče odpraviti zgolj s postopnim zmanjševanjem javne porabe in upanjem na čim višjo nominalno rast BDP-ja? »Glede na izkušnje drugih držav je slovenski predlog odprave strukturnega primanjkljaja zgolj s krčenjem javnih izdatkov enostranski, pravzaprav je to skrajen predlog. Verjetno gre za presojo vlade, da naš primanjkljaj ni tako visok, da bi bili potrebni korenitejši posegi fiskalne konsolidacije,« pravi Senjur. Po njegovem bi bil smiseln drugačen pristop. Namreč da bi obdobje fiskalne konsolidacije raztegnili do leta 2015, ko se pričakuje, da bo gospodarstvo popolnoma okrevalo. Do takrat pa bi začasno povečali davke. In sicer bi lahko uvedli dodatno dohodninsko stopnjo na ravni 45 ali celo 50 odstotkov za tiste, katerih letni bruto prejemki presegajo 70 tisoč ali pa 100 tisoč evrov in več.
Poleg tega bi lahko sočasno uvedli dodatno stopnjo obdavčenja dividend, in sicer 25 odstotkov za dividende, ki presegajo 1000 evrov (alternativa 500) na leto. Zamisel o dodatnem dohodninskem razredu za tiste z najvišjimi prejemki ni nova. Tako kot tudi ni nova zamisel o drugačni davčni obremenitvi pasivnih dohodkov, med katere poleg dividend spadajo tudi obresti in kapitalski dobiček. Minister Križanič je spremembe na tem področju predlagal že leta 2009, nato pa znova lani, a ni dobil podpore pri drugih pristojnih ministrih. Odločno proti je zlasti Gaspari. Opozarja, da bi morali tisti, ki prejemajo 2,5-kratnik povprečne plače in ki že zdaj za davke in prispevke odštejejo 60 odstotkov povprečne plače, ob zvišanju najvišje dohodninske stopnje plačati 70 do 80 odstotkov plače. »Normalno je, da se bodo raje odselili v kakšno drugo državo, kjer so davčne obremenitve nižje, na primer v Avstrijo.«
Podobno razmišlja ekonomist Mojmir Mrak. »Načeloma ni nič narobe s tem, da bogatejši plačajo več. Vprašanje je samo, kaj je merilo za to, da nekoga štejemo med bogate. Če so merilo izključno dohodki iz dela, potem je to zame izrazito vprašljivo. Treba je vedeti, da pri nas v najvišji dohodninski razred pade že srednji sloj.« Po njegovem bi lahko bremena krize pravičneje porazdelili tudi z malo drugačno metodo, na primer z doslednejšim pobiranjem davkov. »Ste že kdaj videli, da bi davkarija pogledala nekoga, ki se vozi z dragim avtomobilom, ki se mu na premoženju vidi, da so njegovi prihodki veliko višji od regularno prijavljenih? Najlažje je obdavčiti tisto, za kar obstajajo jasne evidence, najlažje je dodati še en dohodninski razred.«
Gaspariju bi za zmanjšanje občutka nepravičnosti v razdelitvi družbenega bogastva zadoščal dobro pripravljen zakon o davku na nepremičnine, ker da se prav v nepremičninah skriva največ tistega bogastva, ki uide dohodninski zakonodaji. Velika pomanjkljivost tega načrta je, da zaradi zapletov z registrom nepremičnin davka na nepremičnine zagotovo ne bo mogoče uveljaviti pred letom 2012, bolj verjetno pa šele po prihodnjih volitvah (če mu bo prihodnja vlada sploh naklonjena), torej šele takrat, ko naj bi se po predvidevanjih že izkopali iz najhujšega obdobja krize. To seveda ne pomeni, da ta davek po izhodu iz krize ne bo več potreben. Če bo dobro zastavljen, na primer tako, da bo prva nepremičnina obdavčena nizko, vsaka naslednja pa višje, bo to korak v pravo smer. Želimo le opozoriti, da bi zaradi pravičnejše razdelitve bremen tak zakon prav prišel že zdaj, ne pa šele čez dve ali tri leta. Za zamudo je kriva vlada (ta in prejšnja) zaradi amaterskega pristopa do popisa in vrednotenja nepremičnin. Poleg tega so na finančnem ministrstvu prvi osnutek zakona pripravili po liniji najmanjšega odpora, zaradi česar je bil deležen ostrih kritik laične in strokovne javnosti, na ministrstvu pa so ga morali napisati na novo.
Senjur ni edini ekonomist, naklonjen večji davčni obremenitvi premožnejših. V to smer razmišljata tudi Mencinger in Kovač. Podobno kot ameriška ekonomista Paul Krugman in Joseph Stiglitz tudi Mencinger meni, da je model znižanja proračunskega primanjkljaja zgolj z zmanjševanjem javnofinančnih odhodkov vsaj sporen, če ne popolnoma zgrešen. »Takšna fiskalna politika ne zagotavlja izhoda iz gospodarske krize, ampak ga celo zavira.« Po njegovem bi veljalo razmisliti o odpravi cedularnega obdavčenja dohodkov fizičnih oseb in jih združiti s progresivno dohodnino, kakršna je bila pred davčno reformo leta 2006. Vir prihodkov pa vidi tudi v doslednejšem pobiranju davkov. V gotovinskem poslovanju je to mogoče z drastičnim povečanjem kazni za davčne utaje, koristna pa bi bila tudi uvedba t.i. davčnih blagajn, ki so jih uvedle že mnoge evropske države. Na finančnem ministrstvu zakon o davčnih blagajnah pripravljajo, v zakonodajni postopek pa naj bi šel predvidoma v prvi polovici letošnjega leta.
Po mnenju Kovača je smiselna vsaka obdavčitev, ki bi delno prerazporedila dohodke in ne bi zviševala stroškov in slabila konkurenčnosti. »Zato bi bila začasna višja obremenitev dohodnine in kapitalskih dohodkov smiselna. Gre za socialno prerazporejanje stroškov krize, vendar se pri tem ne sme dodatno prizadeti srednjega razreda, ki je v tej krizi eden največjih poražencev.« Smiselna se mu tako zdi tudi višja obdavčitev dividend, vendar opozarja, da v sedanji krizi to ne bi imelo posebnega fiskalnega učinka, poleg tega bi negativno vplivalo na potencialno varčevanje, povzročilo pa bi lahko tudi še dodatno selitev kapitala v kapitalske oaze. Seveda mu je jasno, da zamisel o dvigu davkov za zdaj v vladi nima zadostne podpore. »Vlada načelno ni naklonjena večjim davčnim obremenitvam, zato tudi nikoli ni zastavila resne davčne reforme. Tu ne gre zgolj za davke, temveč tudi delovanje davčnega sistema in njegove učinkovite rabe.« Višji obdavčitvi dividend je naklonjen tudi Tajnikar, a le, če se ob tem sprejme resne davčne oprostitve za investiranje in varčevanje: »V razmerah katastrofalnega padca investicij v slovenskem gospodarstvu je čudno, da investicij in varčevanja ne spodbujamo bistveno bolj. To je ob visokih prispevkih in s tem stroških dela druga največja slabost našega davčnega sistema.«
Ko gre za bogate, se nemudoma zastavi tudi vprašanje višje obdavčitve takega premoženja, kot so luksuzni avtomobili in jahte. Pomemben premik na področju motornih vozil se je zgodil marca lani, ko je bil sprejet zakon, s katerim so se bolj obdavčila motorna vozila in se je tako proračunu zagotovilo dodatnih enajst milijonov evrov. Davčne stopnje so določene progresivno glede na količino izpusta ogljikovega dioksida. Učinek je posebej velik pri večjih, športnih avtomobilih, pri katerih je pred uveljavitvijo novega zakona davek znašal maksimalno 13 odstotkov, zdaj pa lahko nanese tja do 30 odstotkov. Zato ne preseneča, da je prodaja teh vrst avtomobilov lani občutno upadla. Poleg tega naj bi ta zakon prispeval tudi k zmanjševanju davčnih utaj pri prodaji motornih vozil, ki sploh niso majhne, saj jih davčna inšpekcija šteje v milijonih.
Večja težava so jahte, saj je pri teh, to na finančnem ministrstvu odkrito priznavajo, nadzor precej otežen v primeru, ko je plovilo registrirano zunaj Slovenije. Kovač se ne slepi: »Obdavčitev luksuznega blaga, še posebej plovil, je lahko politično spektakularno, dejansko pa precej težavno. Plovila so tipičen primer dobrega davčnega izogibanja, saj zaradi visoke vrednosti obstaja cela vrsta možnosti za registracijo, najemanje in lastništvo v davčnih oazah. Dokler obstajajo in so del svetovne davčne hipokrizije, je ulov takšnih velikih rib nemogoč, prizadeti pa so spet manjši lastniki.«
Javnofinančni iztržek dviga DDV-ja
Senjurju se zdi smiseln tudi dvig DDV-ja. Z vidika krpanja proračunske luknje zamisel ni slaba. Če bi stopnji DDV-ja vrednost dvignili za dve odstotni točki, in sicer s sedanjih 20 odstotkov na 22 odstotkov ter s sedanjih 8,5 odstotka na 10,5 odstotka, bi se po oceni ministrstva za finance letni finančni učinek prihodkov iz tega naslova zvišal za približno 10,8 odstotka. To za proračun na letni ravni po grobi oceni pomeni dodatnih 240 do 280 milijonov. Prednost DDV-ja je, da je od vseh davkov najmanj destimulativen za gospodarsko dejavnost. Toda po drugi strani je regresiven, se pravi, da relativno bolj prizadene revnejši kot bogatejši sloj. Z njegovim dvigom bi še dodatno prizadeli tiste, ki so že zdaj na socialnem dnu. Absurdno bi bilo, da bi država socialno ogroženim po eni strani pomagala s socialnimi transferji, po drugi pa bi jim z zvišanjem DDV-ja podražila osnovne dobrine. Res je sicer, da revnejši sloj v primerjavi s premožnejšim manj troši na dobrinah, obdavčenih z 20-odstotno stopnjo DDV-ja. Toda treba je vedeti, da bi ob odločitvi za dvig DDV-ja morali enakovredno zvišati obe stopnji, torej tudi 8,5-odstotno stopnjo, po kateri se obdavčuje osnovna živila v trgovinah. Skratka, dvig DDV-ja bi v vsakem primeru bolj prizadel revnejše. To pa ni edini pomislek.
Upoštevati je treba, da bi povišanje stopenj DDV-ja vplivalo na povišanje cen blaga in storitev, kar bi posledično vplivalo tudi na dvig stopenj inflacije. V nasprotju z Veliko Britanijo, opozarja Kovač, ne obvladujemo tečaja, zato je DDV »nevarna igra za stroškovne pritiske, kjer je Slovenija kot izvozna država že sedaj z relativno visoko inflacijsko stopnjo«. »Poleg tega je DDV tehnično zahteven zakon in lahko z njim, predvsem z vidika določitev glede vstopnih in izstopnih stroškov, pomembno vplivamo na določeno prerazporeditev in tudi spodbude pri enaki davčni obremenitvi. Vlada predvideva takšen instrument odpisov kot spodbudo za hitrejše plačevanje oziroma reševanje plačilne nediscipline,« dodaja Kovač. Dvigu DDV-ja je naklonjen tudi Mrak, a le, če bi se hkrati razbremenilo delo. »Nikakor pa morebitno povečanje stopenj DDV-ja ne sme biti izgovor za to, da vlada nič ne naredi na odhodkovni strani proračuna. Tak način odpravljanja primanjkljaja bi bil kratkoviden in neumen.«
Na finančnem ministrstvu za zdaj nimajo pripravljenega nobenega uradnega načrta za dvig DDV-ja, bi pa o tej možnosti resneje razmislili, če bi se v prihodnje kriza še poglabljala oz. če bi bilo okrevanje bistveno počasnejše od predvidenega. V tem primeru so pripravljeni razmisliti tudi o alternativni rešitvi, namreč da bi za določeno blago in storitve, za katere se zdaj uporablja 8,5-odstotna stopnja DDV-ja po novem določili 20-odstotno. Tako bi lahko s splošno stopnjo obdavčili fitofarmacevtska sredstva, morda pa tudi hotelske storitve, čeprav se tu lahko pojavi očitek, da bi to škodilo domačemu turizmu. Po eni strani si prizadevamo za manjše onesnaževanje in uvajamo okoljske dajatve, po drugi strani pa imamo na primer na kemikalije in pesticide, ki se uporabljajo v kmetijstvu, znižano stopnjo DDV-ja. To ni logično. Pa tudi: če rečemo, da je treba bolj obremeniti bogate, ali je potem prav, da imamo le 8,5-odstotni DDV na hotelske storitve, ki jih uporabljajo predvsem premožnejši? Te stvari je mogoče hitro spremeniti, če obstaja politična volja. Vlada bi se morala zavedati, da so včasih že majhni koraki boljši od nobenih.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.