Brez zgodovinskega spomina
Zakaj je vedno več ljudi pripravljenih dati glas Janezu Janši, če pa so pred dobrima dvema letoma zavrnili njegovo oblast?
Janez Janša je leta 2008 izgubil volitve. Dobre dve leti kasneje njegova stranka premočno vodi v anketah javnega mnenja. Ali so ljudje pozabili, kako je vladal, ali pa mislijo, da v času krize država potrebuje avtokratskega voditelja. To sicer mislijo tudi Madžari.
© Borut Krajnc
Te dni se je na razrušeni Haiti vrnil Jean-Claude Duvalier, tja ga ni bilo petindvajset let. Vrnil se je, »da bi pomagal svoji državi«, ki si še ni opomogla od potresa, politične, ekonomske, zdravstvene in še kakšne krize. A Duvalier ni kdorkoli, bil je predsednik, pravzaprav diktator Haitija. V času njegovega petnajstletnega režima so se dogajala sistematična mučenja, posilstva, zunajsodne usmrtitve. Za svoje zločine (še) ni odgovarjal, ne on, ne njegov oče, ki je Haitiju vladal pred njim. Duvalier se je vrnil iz Francije, kamor je prebežal po prevratu, in pričakalo ga je nekaj navdušenih privržencev (kasneje pa tudi policija in tožilstvo), češ, morda pa bo ravno »Baby Doc« tisti, ki bo vzpostavil red na Haitiju. Nekoč ga je že. S silo in zločini.
Za politični spomin veljajo drugačna pravila kot za zgodovinski. Na območju bivše Jugoslavije je še vedno razširjen mit o Titu kot o velikem pravičnem vodji, pa četudi njegova vladavina ni bila demokratična. V Rusiji slavijo Lenina, Berlusconi omenja Mussolinija, Duvalier je še enkrat poskusil na Haitiju. Obujanje nekdanjih časov in tedanjih voditeljev pove več o sedanjosti kot o minulosti. Zamazani spomin konstruira preteklost, kakršna nikoli ni obstajala, ravno zato, ker sedanjost ni takšna, da bi bili ljudje z njo zadovoljni. Politiki pa to nezadovoljstvo spretno izkoriščajo.
»Zgodovinski spomin je običajno zelo kratek, omeji pa se na tiste stvari, ki so bile 'prej' boljše kot 'sedaj', na ostale stranpoti 'prejšnjega' pa se ob tem običajno pozablja. Iz tega nato rastejo nostalgični spomini na stare čase,« o zgodovini in političnih prepričanjih pravi zgodovinar dr. Aleš Gabrič iz Inštituta za novejšo zgodovino. »Toda večina tistih, ki pravijo, da je bilo v starih časih pred modernizacijo življenje bistveno bolj družabno, ljudje bolj prijateljski in bolj zagreti za medsebojno pomoč, se niti približno ni pripravljena odpovedati pritiklinam sodobnosti, ki so te spremembe povzročile (televizorju, avtomobilu, telefonu, domačim hišnim pripomočkom itd.)«. Nostalgični pogled na nekdanji jugoslovanski režim ne pomeni, da si ljudje želijo spet enopartijski režim, obvezno služenje vojaščine, oster nadzor nad sredstvi informiranja, slabo založene trgovine, »temveč se ta pogled omejuje na socialno urejeno družbo, ko je koncu delovnega meseca obvezno sledila plača, ko si je lahko tudi socialno šibkejša družina privoščila počitnice v sindikalnem počitniškem aranžmaju in ko direktorji niso prebivali v gradovih, delavci pa v prostorih, nevrednih moderne dobe«. Človeški spomin je selektiven, preteklost pa se slika boljša, kot je resnično bila.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.