Naš denar za propagando SDS
Posojilo za »redno delovanje stranke« SDS je posredno prišlo od državnih podjetij, denar za njihovo politično kampanjo v obliki brezplačnikov pa bodo na koncu morali plačati vsi večji slovenski mediji
Milan Simič, koprski zapornik, ki mu je Andrej Lasbaher prodal do vratu zadolženo podjetje, kjer so nastajali brezplačniki.
© Lenart Zore
Na zadnjem zaslišanju pred parlamentarno preiskovalno komisijo, ki preiskuje financiranje brezplačnikov, je Marjan Novak, bivši direktor podjetja Media Polis, prostodušno priznal, da so stranki SDS v času parlamentarne kampanje 2008 posodili denar; po poročanju Dela skupaj 120 tisoč evrov. A čeprav je Novak na odprtem delu zaslišanja trdil, »da ta politična stranka ni bila sposobna poravnati vseh stroškov v rokih, zato je prišlo do nekajmesečnega posojila«, pa so v SDS kasneje priznali, da ni šlo za premostitev dolga zaradi nezmožnosti plačila obveznosti za časa predvolilne kampanje, ampak kar za neposredno nakazilo zaradi likvidnostnih težav stranke. Skratka, v SDS so si od Media Polisa sposodili gotovino.
Denar, s katerim je Media Polis kot zakupnik medijskega prostora tedaj razpolagal, je seveda pretežno izviral iz državnih podjetij, na vrh katerih je tedaj SDS kot del vladajoče koalicije kadrirala predsednike uprav. Že zaradi tega se lahko vprašamo, ali so bili nemara zato pogoji posojila ugodnejši, kot če bi SDS za denar zaprosila katero od bank. Da je finančno stanje SDS precej resno in potrebno posojil, sicer ne dvomimo. Videti je, kot da so se v administraciji stranke malce zakalkulirali in so v letih 2007 ali 2008 morda pričakovali prihodke, ki jih nato ni bilo. A Novakovo priznanje v parlamentu dokazuje nekaj pomembnejšega.
V SDS namreč kar naprej ponavljajo, da z izdajanjem brezplačnikov, ki so pred parlamentarnimi volitvami propagirali stališča SDS, nikakor niso povezani. Novakovo priznanje pa je sedaj še en dokaz, da je bila ta stranka kar v središču projekta. Dokazov za to se je doslej nabralo že kar nekaj. Janez Janša je denimo vsebino uvodnikov v brezplačnikih poznal, še preden so ti izšli, brezplačnike je urejeval Andrej Lasbaher, bivši direktor podjetja, ki izdaja Demokracijo, časopis v solastništvu SDS, za brezplačnike je med drugim pisal tudi Dominik Frelih, prej zaposlen v Janševem kabinetu, sin glavnega tajnika SDS Dušana Strnada, Jernej Strnad, pa je za brezplačnike namenil približno 70 odstotkov vseh letnih prihodkov svojega podjetja, kar je tudi malce nenavadno.
V resnici pa nas seveda tudi zadnje spoznanje ni tako presenetilo. Zgodba o brezplačnikih ima namreč že široke, sporne, pri določenih izpovedih celo »mafijske« razsežnosti. Plačevanje denarja na roko, prijateljsko posojanje denarja, vreče z milijoni evrov, ki prihajajo iz Avstrije, slamnati uredniki in lastniki, na koncu celo pomoč zapornika pri likvidaciji firme, ki je pred tem črpala denar iz državnih podjetij ... Časopisi bi v resnici o tem morali poročati na straneh, posvečenih črni kroniki, če se seveda pri tem ne bi prav vsi dobro zavedali političnih razsežnosti primera. Torej stranke SDS, v imenu katere se je vse omenjeno tudi odvilo. Kar smo izvedeli minuli teden, še zdaleč ni največji greh SDS.
To je verjetno poskus stranke SDS, ki je želela takoj po volitvah po svoje preorati slovensko medijsko krajino. Eden tistih, ki si je o tem na samem začetku upal spregovoriti, je bil tedanji predsednik uprave Dela Tomaž Perovič. Nekaj mesecev po tem, ko je Janez Janša zmagal na volitvah leta 2006, ga je Janša povabil k sebi, nam je tedaj dejal Perovič. Janša naj bi Peroviču razložil, da je Delo izrazito kritično do njegove vlade, da koalicija tega ne bo dopuščala in da če Delo samo ne bo spremenilo uredniške politike, bo to uredila vlada. Kot nam je tedaj povedal Perovič, mu je Janša zagrozil, da bo vlada pritisnila na vsa tista podjetja, na katera ima vpliv, in bo v Delu prenehala oglaševati.
Danes vemo, da se je to, s čimer je tedaj Janša grozil Peroviču in kar je konec koncev Dimitrij Rupel na znanem kosilu grozil tudi tedanjemu uredniku Delove Sobotne priloge Ervinu Hladniku Milharčiču, zares zgodilo. In sicer na precej bolj prefrigan način. Poleg vseh ostalih intervencij v medije, od RTV zakona do medijskega zakona in političnega prevzema Dela, sta lastnika mariborske komunikacijske skupine SPEM Božidar Novak in Suzana Mihelin Ritlop v Ljubljani ustanovila podjetje Media Polis, ki se je začelo ukvarjati z zakupom medijskega prostora in načrtovanjem oziroma plasiranjem reklam. Kljub protestu združenja oglaševalskih agencij sta začela poslovati z vsemi pomembnejšimi državnimi podjetji, od Mobitela do Petrola.
Tako je eno samo podjetje dobilo nadzor nad plasiranjem večine oglasov v državi. In kot pričakovano je nato Media Polis pri svojih medijskih načrtih tudi odtegnil oglase nekaterim malopridnim, do tedanje vlade kritičnim medijem, denimo Dnevniku ali Mladini, medtem ko so oglaševalski denar državnih podjetij začeli usmerjati na primer k Demokraciji, ki je v solastništvu SDS. A to še ni vse. Kot vemo danes, so se iz tega mošnjička začeli napajati in rasti tudi brezplačniki, ki so pred državnozborskimi volitvami 2008 propagirali stališča SDS. Na podlagi Medianinih podatkov so denimo Mobitel, Zavarovalnica Maribor, Zavarovalnica Triglav, Pozavarovalnica Sava, NKBM, Petrol, Telekom in Hit za brezplačnike prispevali skupaj okrog 856 tisoč evrov vrednosti bruto oglaševanja. To je seveda grob izračun zneska, ne da bi upoštevali popuste.
Poleg tega je parlamentarna preiskovalna komisija v zadnjih mesecih na podlagi analiz Dursa in izpovedi prič odkrila še več drugih spornih metod financiranja. Šlo je predvsem za posojila podjetju ali podjetjem, ki so jih nato spravili v stečaj. Podjetje Media Polis je denimo podjetju Progresija, kjer so brezplačniki nastajali, posodilo skupaj 680 tisoč evrov. Del tega dolga je Progresija, ki jo je tedaj vodil Lasbaher, »vrnilo« z očitno fiktivnim poslom »analiza tiska« v vrednosti 103 tisoč evrov. Pošta Slovenije je novembra 2008 podjetju Petindvajset, ki je v lasti Lasbaherjeve žene, nakazalo 277 tisoč evrov za »oblikovanje marketinških materialov«. Takšnih »analiz« je bilo še več. Tudi Dravske elektrarne so Media Polisu plačale 48 tisoč evrov za analizo medijskega trga. Poleg tega je pomagala še mariborska nadškofija, natančneje njen Zvon Ena holding, ki je za brezplačnike podarila približno 300 tisoč evrov. Zakaj? Lahko špekuliramo: to se je zgodilo v času, ko je Zvon Ena holding sodeloval pri poskusu privatizacije Petrola.
Večina tistih, ki jih danes zaslišujejo pred parlamentarno komisijo, je zato dejansko tragična figura tega političnega prevzema. Na primer učitelj telovadbe Robert Teršek, direktor podjetja, ki je izdajalo brezplačnik Ekspres, ki si je na primer že od nekdaj želel izdajati časopis in mu je »prijatelj« posodil 300 tisoč evrov. Pa odgovorna urednica Ekspresa, bivša Playboyeva »zajčica« Barbara Smisl, ki pred preiskovalci ne želi spregovoriti. In različni pisci, ki so jih za ta projekt izkoristili in ki se svoje dvojne vloge gotovo zavedajo, sicer se ne bi skrivali za psevdonimi. Drugače pa je z organizatorji te »ugrabitve« državnih sredstev, Andrejem Lasbaherjem, direktorjem podjetja Progresija, in obema lastnikoma komunikacijske skupine Spem, Božidarjem Novakom in Suzano Mihelin Ritlop, pa vse do Janeza Janše, ki je ali sam pisal uvodnike ali jih je dobival vnaprej.
Ampak te brezplačniške avanture še vedno ni konec. Danes je jasno, da te medijske ugrabitve niso financirala zgolj državna podjetja, na koncu smo, če karikiramo, kampanjo SDS dobesedno plačali slovenski mediji. Podjetje Media Polis je namreč konec decembra sodišču posredovalo predlog za uvedbo stečaja. Za to so se, kot so sporočili iz družbe, odločili zaradi slabih gospodarskih razmer ter upada naročil, plačilne nediscipline in drugih dejavnikov. Po nekaterih informacijah je Media Polis različnim medijem v Sloveniji, od Financ, Dnevnika, Večera, Dela, Mladine, dolžan okrog 1,2 milijona evrov za oglase, ki so jih omenjeni mediji že objavili. Že na prvi pogled je jasno, da je večji del tega, torej 680 tisoč evrov, izginil v bankrotiranem podjetju Progresija, ki je s tem financiralo brezplačniško propagando SDS. V SDS bi se dejansko za to uslugo morali zahvaliti izdajateljem slovenskih medijev.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.