Urša Marn

20. 1. 2011  |  Mladina 3

Križ čez križanje Križaniča

Cirkus, ki je nastal zaradi poziva računskega sodišča k razrešitvi ministra za finance Franca Križaniča, državi škoduje bolj kot morebitna napačna knjiženja

Javnost od predsednika vlade Boruta Pahorja terja, da se drži lastnih meril: če je na poziv računskega sodišča iz vlade izgnal Erjavca, naj enako ravna tudi s Križaničem. Težava te logike je, da je slepa za ključno razliko med primeroma: Križanič je vsaj poskusil storiti vse, da bi očitke sodišča odpravil, za Erjavca pa tega brez zadržka ni mogoče trditi.

Javnost od predsednika vlade Boruta Pahorja terja, da se drži lastnih meril: če je na poziv računskega sodišča iz vlade izgnal Erjavca, naj enako ravna tudi s Križaničem. Težava te logike je, da je slepa za ključno razliko med primeroma: Križanič je vsaj poskusil storiti vse, da bi očitke sodišča odpravil, za Erjavca pa tega brez zadržka ni mogoče trditi.
© Borut Krajnc

Slovenci smo res samomorilski narod. Čez balkon se mečemo celo takrat, ko za to ni nobene potrebe. Naše javne finance kar sami enačimo z grškimi in kličemo po kazni. Evo, grešili smo: falzificiramo, friziramo in prikrojujemo bilance, da bi prikrili dejansko višino našega dolga. Brez milosti nas kaznujte, kriza gor ali dol. Kar je prav, je prav! Se nam je od krize že tako skisalo, da smo pripravljeni škoditi sami sebi? Zakaj bi sicer iz dokaj nepomembne, več let stare zgodbe o napačnem knjiženju pri prodaji Splošne plovbe razvili tezo o zavajanju domače in tuje javnosti glede dejanske višine našega dolga in s tem na ves glas klicali bonitetne agencije, naj državi znižajo bonitetno oceno. Tak miselni preskok je sposoben proizvesti samo narod, ki ima v sebi nekaj samouničujočega.
Ko bi teza o prikrivanju dejanske višine javnega dolga vsaj držala! Težava je, da ne drži, pa se kljub temu reciklira in kot požar širi po mednarodni javnosti. Dva dni po pozivu računskega sodišča k razrešitvi finančnega ministra Franca Križaniča so na ministrstvo dobili zaskrbljene telefonske klice iz Bruslja. Nenadoma je interpretacija postala popularnejša od resnice, ker jo je veliko lažje razumeti. Ali kot je dejal ugleden ekonomist: naj dvigne roko tisti, ki je razumel ali vsaj v celoti prebral poročilo računskega sodišča, zaradi katerega se na križ pribija ministra Križaniča. Še tisti, ki bi bili revizijo dolžni prebrati po službeni dolžnosti, so se temu mučnemu opravilu izognili. Logično. Zakaj bi tratili čas, če lahko na pamet natolcujejo o Križaničevem manevriranju z dolgom.

Reciklaža notoričnih neresnic

Poziv računskega sodišča k razrešitvi ministra Križaniča temelji na prodaji državnega deleža v Splošni plovbi, do katere je prišlo že v mandatu prejšnje vlade in po tedaj veljavnih zakonih. Avtor izvirnega greha torej ni Križanič, ampak bivši finančni minister Andrej Bajuk. Križaničev greh je, da ni odpravil podedovanih nepravilnosti, vsaj ne na tak način in ne dovolj hitro, da bi zadovoljil računsko sodišče. Kot finančni minister naj bi bil odgovoren za to, da izkazovanje poslov, ki jih javna podjetja izvajajo za račun države, še vedno ni ustrezno evidentirano. Če namreč država ali občina nekemu javnemu podjetju naroči izvajanje določenega posla, na primer izplačilo odškodnin ali izgradnjo infrastrukture, potem bi morala po mnenju računskega sodišča tako zgrajeno infrastrukturo kot finančne obveznosti, ki iz nje izhajajo, država izkazovati v svojih bilancah. Obstoječa ureditev po mnenju računskega sodišča omogoča nerealno izkazovanje dejanskega obsega zadolženosti države in občin in neustrezno obračunavanje DDV-ja.
Revizorji v resnici sporočajo domači in tuji javnosti, da nihče v tej državi ne ve, koliko dejansko znašajo naše obveznosti. Da glede prave višine dolga v temi tavajo tako finančno ministrstvo kot statistični urad in Banka Slovenije, po njihovi krivdi pa tudi evropska statistična agencija in Evropska komisija. Da smo glede preglednosti oziroma nepreglednosti javnih financ tako rekoč Grčija, samo da bruseljski birokrati tega po nekem čudnem naključju še niso opazili.
Pa vse to drži? Nikakor ne. Stanje slovenskih javnih financ enačiti s stanjem grških je absurdno. Po definiciji, kakršno zahteva EU, je slovenski javni dolg konec lanskega leta znašal 37,9 odstotkov BDP-ja, grški pa slabih 130 odstotkov BDP-ja. Medtem ko je grški dolg med najvišjimi v EU, je slovenski med najnižjimi. Skupaj s celotnim javno garantiranim dolgom, to je dolgom javnih in zasebnih podjetij ter bank, ki imajo državno garancijo, in ob upoštevanju pred kratkim izdane državne obveznice bi številka našega javnega dolga sicer res dosegla 62,9 odstotka BDP-ja, se pravi, da bi za slabe tri odstotne točke presegli maastrichtsko mejo. Toda, na tak način seštevati dejanski javni dolg in javno garantirani dolg je skrajno problematično. »To je mešanje jabolk in hrušk,« opozarja strokovnjak za nacionalne račune Andrej Flajs s statističnega urada. Treba je namreč vedeti, da javno garantirani dolg v skladu z evropskimi računovodskimi standardi postane del javnega dolga samo v primeru, če podjetja, kot je na primer Dars, svojih obveznosti ne bi plačevala tri leta zaporedoma. Javno garantirani dolg torej potencialno resda lahko postane del javnega dolga, nikakor pa to ne postane kar avtomatično.
Pri vsem skupaj je najbolj absurdno to, da mora Križanič kot ključni minister te vlade sredi najhujše ekonomske krize svoj čas in čas svoje ekipe tratiti za pisanje 150 strani dolgega zagovora Pahorju, zato da bi ovrgel nesmisle, ki so se v javnosti reciklirali tudi po krivdi revizorjev računskega sodišča. Prav ti so namreč s svojimi izjavami ustvarili vtis, da se gre finančno ministrstvo kreativno računovodstvo v slogu Grčije. Absurdno je tudi, da se mora Križanič zagovarjati za grehe, ki jih je pravzaprav zagrešil njegov predhodnik Bajuk. »Problemi, na katere opozarja računsko sodišče, še zdaleč niso odraz samo Križaničevega dela, ampak segajo tudi v mandate prejšnjih ministrov za finance. V primeru Splošne plovbe bi težko vzpostavil prejšnje stanje, saj so bile ključne odločitve sprejete že pred njegovim mandatom in so nepovratne,« opozarja ekonomist in nekdanji gospodarski minister Matej Lahovnik. Logično bi seveda bilo, da bi računsko sodišče poziv k razrešitvi ministra za finance poslalo že bivšemu predsedniku vlade Janezu Janši. Zakaj se to ni zgodilo, pojasnjuje vrhovni državni revizor Samo Jereb: revizijski postopki trajajo in zadeva je pač padla v mandat sedanje vlade. OK. Kršitev je kršitev, pravila so pravila, treba jih je spoštovati in napake, če so, je treba odpraviti. Kar pri ravnanju računskega sodišča preseneča, je teža ukrepa. »Novica o pozivu k razrešitvi ministra Križaniča je bila zame popolno presenečenje in na meji verjetnega. Sprašujem se, ali je računsko sodišče res ravnalo modro in preudarno in ali je res izčrpalo prav vse možnosti za sporazumno ureditev revizijskih pripomb. In še: ali so pripombe res takšne narave, da je bilo potrebno tako drastično ukrepanje,« se sprašuje ekonomist Tine Stanovnik. »Je res šlo za izrazito negospodarno rabo javnih sredstev ali zgolj za napačna knjiženja in s tem napačno izkazovanje javnega dolga, napačno obračunavanje oziroma neobračunavanje DDV-ja ter nezadovoljivo hitrost pri odpravljanju ugotovljenih pomanjkljivosti? Tega pač ne vemo. Dejstvo pa je, da je takšen spopad dveh visoko strokovnih institucij najslabša možna rešitev, in ne bom presenečen, če bo zaradi tega bolj trpel ugled računskega sodišča kot ministrstva za finance.«
Podobno razmišlja ekonomist Jože Mencinger: »Če prav vem, gre za to, da ministrstvo za finance ni popravilo napačnega knjiženja pri prodaji Splošne plovbe, do katerega naj bi prišlo pred šestimi leti in pri drugem ministru. Sam menim, da bi računsko sodišče moralo presojati smiselnost in poštenost ali nepoštenost prodaje, ne pa pravilnosti knjiženja.« Argumenti, češ da naj bi to knjiženje kazalo na zavajanje javnosti glede višine javnega dolga nasploh, so po Mencingerju nesmiselni: »Seveda je mogoče, da se bo del državnih jamstev za kredite, ki jih je za gradnjo državnih cest na primer najel Dars, spremenil v javni dolg. A kolikšen bo ta del, je nemogoče reči; bolj se bomo igrali z raznimi ''vesoljskimi'' spremljanji voženj, večji bo ta delež.« Ekonomist Bogomir Kovač pa opozarja, da bi morali biti državni organi v času izjemno občutljivih informacij o stanju javnih financ še posebej politično odgovorni: »Nepreglednost javnih financ mora biti v teh razmerah predvsem tehnično, strokovno in čim manj politično vprašanje. Če bi svoje šibke točke knjiženja, še zlasti v zadnjem obdobju finančnega intervencionizma, vsi obešali na velik zvon, od ZDA do Nemčije in drugih uglednih držav, bi v svetu v hipu zavladal popoln finančni in politični kaos.«

Muke po Križaniču

Križanič je v vlogi finančnega ministra naredil ali vsaj izrekel že marsikatero neumnost. Predsedniku vlade Borutu Pahorju je dal že veliko priložnosti za resen dvom o sposobnosti vodenja ključnega ministrstva v času ekonomske krize. Prvi in verjetno najpomembnejši je ta, da je Slovenija še vedno globoko v krizi, medtem ko nekatere druge države iz nje že lezejo ven. »Slovenija v spopadu s krizo ni zmagovala, kot je venomer zagotavljal Križanič, temveč izgubljala. Izgubljala je glede okrevanja nasproti tranzicijskim državam in na področju globalne konkurenčnosti,« opozarja Kovač. »Konec lanskega leta je bilo jasno, da imamo težave s črpanjem evropskih sredstev, kar naj bi bilo eno od gibal gospodarske rasti. Priznati je treba, da jamstvena shema s široko paleto kakovostnih dolžnikov ni prinesla sadov, da oživljanje kreditnega krča ni uspešno in da plačilna nedisciplina vse bolj hromi normalno gospodarstvo. Finančni stroj, javni in zasebni, škriplje in postaja temeljna ovira za oživljanje gospodarstva in finančno konsolidacijo države. Celoten sistemski nabor finančnih ukrepov, ki je bil bolj ali manj posnetek evropskih rešitev, tako od samega začetka krize do danes, vedno znova zamuja in ima probleme z izvedbo.« Posebno poglavje je korporativno upravljanje in zapleti z agencijo za upravljanje državnih kapitalskih naložb. »Slab zakon, problematična izvedba in težave s kredibilnostjo že na samem začetku so nedvomna odgovornost ministrstva za finance.« Nestabilna lastniška struktura bank in ves cirkus okoli NLB so po mnenju Kovača znak komaj dojemljive zmešnjave vodenja občutljivih problemov, ki načenjajo kredibilnost in zaupanje v celoten bančni sistem v državi in tudi tu je Križaničeva odgovornost povsem jasna. »V podoben koš bi lahko pospravili sporno nastavitev in potem tudi razrešitev predsednice nadzornega sveta NLB in direktorice državne zakladnice Stanislave Zadravec Caprirolo. Ne nazadnje pa tudi to, da je z ministrstva za finance odšla Helena Kamnar, ki je veljala za odlično poznavalko proračuna in javnih financ.« Ekonomist Tine Stanovnik pravi, da delo ministra Križaniča zelo težko ocenjuje, saj po njegovem na prihodkovni strani javnih financ skoraj ni drugih možnosti kot čakati boljše čase. To, kar zlasti pogreša pri vladi, pa je odločnejša ureditev javnega sektorja, ki da je »absolutno preveč izoliran oziroma ne deli usode celotnega gospodarstva, tako da imamo izrazito dihotomijo med javnim in zasebnim sektorjem«. Pogreša pa tudi aktivnejše poseganje v gospodarstvo, predvsem na področju investicij.
Po mnenju Mateja Lahovnika ima Slovenija večji problem s konsolidacijo javnih financ, kot se zdi na prvi pogled ali kot je pripravljen priznati Križanič. »Ni še problematična velikost dolga glede na BDP, saj je ta še vedno pod maastrichtsko mejo, je pa zelo problematičen hitri trend naraščanja dolga, ki se odraža v hitrem povečevanju obresti na javni dolg.« Vendar Lahovnik priznava, da za ta trend ni neposredno odgovoren le minister Križanič, ampak je deloma posledica upada proračunskih prihodkov zaradi gospodarske krize, deloma pa neizvedenih nujnih strukturnih reform in deloma nepripravljenosti države, da začne privatizacijo nekaterih naložb.
Pretirano prizanesljiv do Križaniča ni niti njegov nekdanji sodelavec Jože Mencinger. Za ministrovo največjo polomijo šteje vse, kar se že nekaj let dogaja z NLB in njeno dokapitalizacijo. »Na sploh gre pri presoji delovanja ministra za presojo dela vlad. Najbrž je, celo upoštevaje zapuščino prejšnje vlade, težko reči, da zdajšnja vlada deluje dobro; namesto da bi stvari umirjala, s ''strukturnimi'' reformami, semaforji, klavzurami in podobnimi nesmisli še sama nemalo prispeva k vsesplošni histeriji v slovenski družbi.«
Križanič gotovo ni idealen minister. Nagnjen je k temu, da prehitro razkrije pomembno novico, ki še ni dovolj usklajena, zaradi česar se je že večkrat znašel na udaru. Prvič, ko je napovedal tisoč evrov minimalne plače, nato, ko je v intervjuju za Mladino omenil, da bi Slovenija v prihodnosti morala uvesti univerzalni temeljni dohodek v višini petsto evrov. In potem, ko je napovedal zvišanje splošne olajšave pri dohodnini na raven minimalne plače. Zaradi lapsusov se ga je prijela etiketa »najšibkejšega člena« te vlade. Paradoksalno, kajti Križanič je v vseh naštetih primerih zagovarjal ukrepe, ki so globoko socialdemokratski. »Minister Križanič je trenutno edini socialdemokrat, ki ga vidim v vladi. Kar govori, je tipično socialdemokratsko. On je edini, ki o tem govori, javnost pa ga z vsemi topovi napada,« ga je pred dvema letoma branil ekonomist Marjan Senjur, potem ko so ga »levi« kolegi utišali, ker je - pomislite, kakšna predrznost! - predlagal višjo obdavčitev najpremožnejših treh odstotkov prebivalstva. »Križanič je zagotovo bela vrana v tej vladni jati. Ni mogoče spregledati, da je zagovornik večje obdavčitve bogatih, da se poveča progresivna obdavčitev, ki je bila znižana v imenu konkurenčnosti in večjih zaslužkov najbogatejših. Bil je odločno proti uvedbi socialne kapice - to je limitiranju višine plačanih prispevkov najbogatejših, kar bi povečalo stroške proračuna za dvesto milijonov evrov. Zavzel pa se je tudi za restriktivno politiko razprodaje slovenskega premoženja tujemu kapitalu, zlasti za obrambo naše največje banke pred apetiti tujega kapitala. Že to so dovolj tehtni razlogi, da je hudo moteč minister,« pravi sindikalist Dušan Semolič.
Ker je Križanič pogosto nepredvidljiv v svojih izjavah in presenetljiv v dejanjih, kar je po mnenju Bogomirja Kovača posledica njegove nenavadno samosvoje osebnosti, je bilo »samo vprašanje časa, kje in kako se bo spotaknil«. Ironija je, da Križaničevega stolčka ni zamajala nobena od njegovih mnogih lastnih napak, pač pa greh, ki ga je podedoval od Bajuka. Javnost zdaj od Pahorja terja, da se drži lastnih meril: če je na poziv računskega sodišča iz vlade izgnal Karla Erjavca, naj enako ravna tudi s Križaničem.
»Za Pahorja je to predvsem še en preizkus konsistentnosti. Ker se je v primeru Erjavca odločil za zamenjavo praktično izključno na podlagi zahteve računskega sodišča, bo zdaj - če ne predlaga Križaničeve razrešitve - pokazal, da je šlo že v primeru Erjavca za politično zamenjavo in je bilo računsko sodišče pri tem le krinka,« Pahorjevo dilemo komentira sociolog Matej Makarovič. »Poziv računskega sodišča je treba spoštovati. Težko si predstavljam, da bi predsednik vlade glede na visoke standarde, ki jih je postavil v preteklosti, tokrat ravnal drugače,« meni vodja poslanske skupine LDS Borut Sajovic. Težava te logike je, da je slepa za ključno razliko med primeroma: Križanič je vsaj poskusil storiti vse, da bi očitke revizorjev odpravil, za Erjavca pa niti tega ni mogoče trditi, vsaj ne brez zadržka.
Računsko sodišče je resda vrhovni varuh javnih financ, ni pa mandatar. Prav je, da predsednik vlade ščiti avtoriteto računskega sodišča, vendar pri tem ne sme pozabiti, da je on tisti, ki ima v rokah škarje in platno.
Tu pač ne gre za računovodsko, temveč imanentno politično vprašanje, kar je dokazal že Janez Janša, ko je leta 2008 kot predsednik vlade ignoriral poziv računskega sodišča k razrešitvi tedanjega ministra za okolje in prostor Janeza Podobnika. Janši se zaradi tega nikoli ni očital nespoštljiv odnos do prve revizijske inštitucije v državi.
Kaj že piše v poročilu računskega sodišča? Da ima Slovenija previsok javni dolg? Ne. Da je za to kriv Križanič? Za kaj že?

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.