Marjan Horvat

3. 2. 2011  |  Mladina 5  |  Svet

Vrenje v egiptovskem loncu

Kdo lahko izpelje spremembe po Mubarakovem odhodu z oblasti?

Tako rekoč vsi poznavalci sedanjega dogajanja v Egiptu in v drugih arabskih državah opozarjajo, da so proteste za spremembo razmer sprožili mladi, večinoma dobro izobraženi, ki so izkoristili nove komunikacijske tehnologije, se povezali in na ulicah složno zahtevajo spremembe. Po pisanju egiptovske pisateljice Ahdaf Suejf v Guardianu je demonstracije organiziralo dvajset različnih skupin, ki so se na prizorišču pojavile v zadnjih petih letih, in le vprašanje časa je bilo, kdaj se bodo povezale in odšle na ulice. Začelo se je prejšnji torek, kaj kmalu pa se je demonstrativnemu pohodu pridružilo še stotisoče mladih in starejših. Ta val se je iz Kaira kmalu razširil v mesto Asiut na jugu države, v Šejk Zuvajid na Sinajskem polotoku in Aleksandrijo na severu. V Kairu so bili protesti na treh trgih, največ protestnikov pa se je zbralo na osrednjem trgu Tahrir (Svoboda). Barbara Skubic, prevajalka iz arabščine, ki je več let živela v Egiptu in se še zmeraj vrača v to deželo, podrobno spremlja dogajanje. Navdušuje jo dobra organizacija protestov. Skupine demonstrantov so protestnike pred prihodom na osrednji kairski trg temeljito preiskale in preprečile vstop oboroženim ljudem. Odvzeli so jim vse nevarne predmete. Demonstracije potekajo brez klasične ikonografije, kakršna jih navadno spremlja v arabskem svetu. Demonstranti ne zažigajo zastav, nimajo religioznih transparentov in vsi govorci zahtevajo le Mubarakov odhod z oblasti in konec njegovega režima. Ko so prejšnji petek zažgali štab Mubarakove Nacionalne demokratske stranke, so protestniki z živim zidom zavarovali znameniti Egiptovski muzej in preprečili plenjenje. Demonstracije nimajo značilnosti divjanja množice, ampak neverjetno dobro organizirane politične akcije z geslom: »Mubarak mora oditi!«
Na to kaže preprečitev poskusov infiltracije agentov Mubarakove tajne policije, odgovorne za mučenje »neposlušnih« elementov v državi in ključnega orodja Mubarakove oblasti, ki so poskušali zanetiti nasilje med demonstranti, da bi vojska lahko ukrepala. In še ena značilnost: protestniki neverjetno močno zaupajo vojski, ki je sicer naborniška, saj so vsi pričakovali, da bo ostala nevtralna, če se že ne bo postavila na njihovo stran. Dejansko se je uprla Mubarakovemu ukazu, naj z nasiljem zatre proteste. Ravnanje vojske je pomenljivo, če vemo, da brez nje ni mogoče vladati v državi, ki je sicer v nekakšnih »izrednih razmerah« že od sedemdesetih let prejšnjega stoletja.
Vsi dosedanji voditelji po 2. svetovni vojni (Naser, El Sadat in tudi Mubarak) so prišli na oblast ob pomoči vojske. Tokrat se dogaja nekaj drugega. Bistveno vlogo pri pripravi in vzdrževanju protestov je imel svetovni splet. Na spletnem omrežju Facebook je kar 75.000 mladih napovedalo, da se bodo vključili v proteste. Sicer pa je bila le na spletu omogočena razprava o žgočih vprašanjih v Egiptu, saj je Mubarak prepovedal formalno združevanje opozicije. Tako se je prek spleta oblikovala kritična masa mladih, ki je odšla na ulice. Sestavljajo tretjino prebivalstva in rojeni so v obdobju Mubarakove vladavine. Skoraj 90 odstotkov jih je brezposelnih, večina neporočenih in ekonomsko odvisnih od staršev. To so mladi, ki so po mnenju Združenih narodov ujeti v »čakanje«, da se njihovo življenje začne.
Toda v Egiptu »bloganje« in »twittanje« ni stvar »dajanja si duška«, kot je pogosto v Evropi, ampak smrtno resno opravilo. Večina sodelujočih v razpravah o razmerah v državi je v svojih profilih objavila polno ime in tudi številko stacionarnega telefona. Zato so kmalu dobili svojega mučenika. Junija lani so v Aleksandriji policisti do smrti pretepli Kalida Saida, ki je na spletu objavljal posnetke policijskega nasilja. Potegnili so ga iz internetne kavarne, ga začeli pretepati, nato pa so ga odpeljali na stranišče in ga tam pobili do smrti. Blogerji in spletni aktivisti so za Mubarakov režim postali teroristi. »Mubarakov režim je v imenu 'vojne proti terorizmu' zapiral vse 'moteče dejavnike'. Ni pomembno, ali so bili islamistično usmerjeni oporečniki, nezadovoljni krščanski Kopti, člani sindikatov ... Zaprli so vsakega, ki ni bil všeč državnim oblastnikom in lokalnim političnim veljakom. Blogerji so bili za oblastnike nevarni teroristi. Nenehno so jih zapirali,« pravi Skubičeva. Njenemu razmišljanju pritrjujejo tudi poročila o spoštovanju človekovih pravic organizacije Human Rights Watch.
Dvainosemdesetletni Hosni Mubarak že dolgo ne obvladuje razmer v Egiptu, saj je vse bolj avtoritarno vladanje praviloma izraz nemoči voditelja. Svojo avtoriteto je gradil na vojaških zaslugah. Po porazu v šestdnevni vojni z Izraelom leta 1967 je obnovil egiptovske zračne sile, z ameriško pomočjo posodobil vojsko in Egipt spet vključil med »arabske« države, kajti njegov predhodnik Anvar El Sadat je bil med Arabci nepriljubljen zaradi mirovnega sporazuma z Izraelom. Toda Mubaraku je uspevalo hkrati vzdrževati tudi dobre odnose z večnim arabskim sovražnikom Izraelom.
Prva leta Mubarakove vladavine so bila uspešna. V osemdesetih in v začetku devetdesetih let je vladal razmeroma mehko, izpustil iz zaporov nekaj političnih zapornikov in žel uspehe v gospodarstvu in izobraževanju, saj je z zakonom zapovedal pismenost Egipčanov. Toda zadnje desetletje je očitno izgubil kompas in delal vse več napak. Zelo je povečal pooblastila vojski, podpiral je gospodarske elite, ki so bile blizu njegovi Nacionalni demokratski stranki (NDR). Uveljavljanje gospodarskih reform pa je naložil kar sinu Gemalu, zdaj 47-letnemu bančniku, ki je kaj kmalu postal simbol zlorabe moči v egiptovski družbi. Mubarakova tajna policija pa je postala najmočnejši dejavnik v državi.
Volitve v Egiptu so bile vseskozi svojstven cirkus, saj je bilo zmeraj vnaprej znano, kdo bo na njih zmagal. Leta 2005 je Mubarak zaradi pritiska mednarodne javnosti sicer privolil v predsedniške volitve z več kandidati, a je svojega glavnega tekmeca Ajmana Nurja takoj po volitvah obsodil na štiri leta ječe, domnevno zaradi prevar. Istega leta so bile v Egiptu tudi parlamentarne volitve. Na njih so 20 odstotkov sedežev v parlamentu dobili sicer neodvisni kandidati, ki pa so bili v resnici pripadniki prepovedanih opozicijskih Muslimanskih bratov. Mubarak jim je napovedal »vojno« in na lanskih volitvah so dobili le enega poslanca. Prav komične so bile lanske parlamentarne volitve. Število poslanskih sedežev so povečali s 440 na 504, da bi v parlament prišle tudi ženske. Vseh 64 novih poslanskih sedežev so zasedle članice njegove stranke. Med kandidati so bili tudi takšni, ki na volitvah niso dobili niti svojega glasu. »Jeza ljudstva se je dolgo nabirala,« pravi Skubičeva, zato ni čudno, da protestniki v egiptovskih mestih, ki so prvič začutili, kaj je svoboda, niso zadovoljni z Mubarakovo napovedjo, da bo odšel z oblasti tako, da na letošnjih predsedniških volitvah ne bo kandidiral. Če bi obveljala njegova, bi se kot predsedniški kandidat zagotovo pojavil Omar Sulejman, ki ga je Mubarak te dni ustoličil za podpredsednika države. Človek, ki je bil do sedaj vodja obveščevalne službe in odgovoren za mučenje političnih nasprotnikov! Mubarak meni, da lahko le on poskrbi za stabilnost v državi, v kateri sta korupcija in nepotizem nekaj vsakdanjega.
Egipčani bi s Sulejmanom prišli z dežja pod kap. Analitiki dogajanja omenjajo več scenarijev za izhod iz sedanje krize. Po enem naj bi Mohamed El Baradej, nekdanji direktor Mednarodne agencije za jedrsko varnost, ki je leta 2005 prejel Nobelovo nagrado, postal nekakšen tranzicijski voditelj države do volitev. Pospešil naj bi spremembe v državi in oblikoval koalicijsko vlado, ki naj bi organizirala nove predsedniške in parlamentarne volitve. Tako zahtevajo protestniki. Na njih pa ne bi smela sodelovati sedanja Mubarakova NDP. Lustrirali bi njo in njeno vodstvo.
Načrt tranzicije je ponudil tudi Nobelov nagrajenec Ahmed Zevail, ki velja za enega izmed kandidatov na predsedniških volitvah. Po njegovem bi morali ustanoviti nacionalni svet modrecev, ki bi pripravil načrt nove ustave, zasnovane na svobodi, človekovih pravicah in normalnem transferju oblasti; zagotoviti bi morali neodvisnost sodstva in poštene parlamentarne ter predsedniške volitve. Nemudoma pa bi morali oblikovati prehodno vlado. »Egipt je v tranziciji in Egipčani se morajo zavedati resnosti položaja. Vojska mora preprečiti ropanje in kriminal. Politične stranke in organizacije se ne smejo vmešavati v oblikovanje prehodne vlade,« priporoča Zevail.
Toda večina sveta, predvsem pa Zahod, se boji črnega scenarija razvoja dogodkov v Egiptu. Z nezaupanjem gleda na Muslimanske brate, ki bi lahko pahnili državo v eno izmed oblik islamske totalitarne države. Po mnenju Skubičeve pa je takšna bojazen pretirana, saj Muslimanski bratje ne uživajo več takšne podpore kot še pred desetimi leti, ko so bili edina alternativa Mubarakovi NDP. Sicer pa je priljubljenost Muslimanskih bratov, najstarejše in največje politične opozicije v arabskem svetu, v glavnem plod njihove karitativne dejavnosti med ljudmi, ne pa želje po islamski republiki. Tudi nekateri drugi analitiki menijo, da ima v Egiptu sekularnost zlasti med mladimi pomembno težo.
Čeprav je ta trenutek smer prihodnjega dogajanja v največji arabski državi neznana, pa v Egiptu zagotovo ne bo več tako, kot je bilo. Tudi če bi se Mubaraku začasno še uspelo obdržati na oblasti do volitev. Duh svobode je ušel iz egiptovskih loncev in nazaj ga ne bo mogoče spraviti. Sicer pa je ob takšnih dilemah vedno dobro prisluhniti književnikom, ki znajo zajeti duha časa in naroda v svojo misel. Najbolj brani egiptovski pisec Nagib Mahfuz je v govoru ob prejetju Nobelove nagrade leta 1988 omenil egiptovsko tradicijo z dvema komponentama. Prva je civilizacija faraonov, druga je islamska. »Na starem papirusu piše, da je faraon zvedel za grešna razmerja med ženskami iz svojega harema in dvorjani. Od njega so pričakovali, da bo temu naredil konec v skladu z duhom časa. On pa je, prav narobe, dal poklicati predse može postave; naročil jim je, naj pridejo stvari do dna. Povedal jim je, da mora izvedeti vso resnico, saj hoče, da bi bila kazen, ki jo bo izrekel, pravična ...« Drugo, islamsko komponento pa je ponazoril s tem, da je v »eni izmed zmagovalnih vojn zoper Bizanc ta civilizacija zamenjala vojne ujetnike za nekaj filozofskih, medicinskih in matematičnih knjig iz grške dediščine ...« Pravičnost in znanje torej. Se na to opirajo mladi protestniki?

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.