Kontrarevolucija!

Ker Zahod Mubaraka ni takoj pozval k odstopu, je Mubarak s tem dobil čas, da je lahko organiziral kontrarevolucijo in teror

Protestniki spijo pred tanki, da ohranijo svoje »zasedeno« ozemlje in preprečijo vojski, da bi jih izrinila iz središča Kaira.

Protestniki spijo pred tanki, da ohranijo svoje »zasedeno« ozemlje in preprečijo vojski, da bi jih izrinila iz središča Kaira.
© Matjaž Kačičnik

Kaj bi se zgodilo, če bi Zahod takoj podprl egiptovsko ljudstvo? Kaj če bi Zahod takoj zahteval odstop in odhod Hosnija Mubaraka? Egipt bi danes izgledal kot Tunizija. Nasmejan, evforičen, poskočen, odrešen, prenovljen - transformiran. Kot vrelišče moderne demokracije. Toda to se ni zgodilo. Niti takoj. Niti naslednje dni. Da bi bilo dobro, če bi razmislil o tem, da ne bi več kandidiral ali pa da bi nemara-morda-morebiti celo kar odstopil, je začel Zahod - na čelu z Ameriko - namigovati šele kasneje. Prepozno. Kaj se je zgodilo, ker Zahod ni takoj podprl egiptovskega ljudstva in zahteval odstopa in odhoda Hosnija Mubaraka, pa vidite sami: Mubarak je imel dovolj časa, da je organiziral kontrarevolucijo. Še huje: ob taktični neodločnosti in pasivnosti Zahoda je imel dovolj časa, da je organiziral teror.
Ker se je Zahod potopil v dolgo meditacijo o plusih in minusih Mubarakovega odstopa in ker je šel proti zgodovini, ne pa za njo, je imel Mubarak dovolj časa, da je ugasnil internet in mobilne telefone - imel je dovolj časa, da je Egipt izoliral, kolikor se le da, in da je sliko iz Egipta karseda motil, če ne kar blokiral. In dalje, ker se Zahod ni odzval, ko bi se moral (in ko bi moral opraviti svojo zgodovinsko nalogo), je Mubarak na cesto, na Trg osvoboditve, v žrelo egiptovske revolucije, poslal kontrarevolucionarne sile, svoje jurišnike na konjih in kamelah, svoje plačance, baltagije, ki so mirne, neoborožene protestnike zasuli s kamni, palicami, biči, noži, mačetami in molotovkami. Mubarakovi jurišniki - pogosto menda policisti v civilu, zaporniki, kriminalci - so izzivali in tolkli tako protestnike kot tujce, novinarje. In nenadoma je tekla kri. Razbite glave, kaos, mrtvi - na stotine mrtvih. Zakaj je prišlo do tega državnega terorja? Točno: ker se Zahod ni odzval. In ker je Mubaraku dajal uteho.
Je bilo to predvidljivo? Absolutno. Mubaraku se zdi državljanska vojna sprejemljivejša od njegovega odhoda. In Zahodu očitno tudi. Je to srhljivo? Vsekakor. Toda nič manj srhljivo ni nekaj drugega: to, kako hitro se je spremenila retorika. Ali bolje rečeno: kako hitro je Zahod svojo retoriko prilagodil novi situaciji. Revolucija nenadoma ni bila več revolucija, ampak le še unrest - nemiri. Multimilijonska množica, ki se je v duhu tunizijskega jasmina zlila v revolucionarno silo, nenadoma ni bila več multimilijonska množica, ampak le še »protivladna opozicija«. Protestniki, ki so zahtevali Mubarakov odstop, niso bili več protestniki, ki so zahtevali Mubarakov odstop, ampak le še »protivladni demonstranti«. Kot da demonstrirajo proti Mubarakovi pokojninski reformi - ali pa proti Mubarakovemu zakonu o malem delu.
Sporočilo je bilo jasno: proti Mubaraku ni ves Egipt, ampak le »protivladna opozicija«. Kar je izkoristil tudi Mubarak: šele tedaj, ko so ulice preplavili njegovi plačanci, ko se je Trg osvoboditve prelevil v kaos in ko je začela teči kri, je pustil, da je nacionalna televizija prvič pokazala, kaj se dogaja na Trgu osvoboditve. In to, kar je pokazala, je bila mala državljanska vojna. Mubarakovo sporočilo je bilo jasno: Vidite, mojega odstopa ne zahteva Egipt, ampak »protivladna opozicija«, ki ne more požreti volilnega poraza! Ni čudno, da Zahod noče podpreti njenih zahtev po mojem odstopu! Ergo: s tem, ko so spremenili retoriko, so skušali spremeniti javno, globalno percepcijo tega, kar se dogaja - in s tem, ko so spremenili globalno percepcijo tega, kar se dogaja, so skušali spremeniti samo realnost tega, kar se dogaja.
Ker Zahod Mubaraka ni takoj pozval k odstopu, ker je Mubarak s tem dobil čas, da je lahko organiziral kontrarevolucijo in teror, ker je Zahod s spremembo retorike spremenil percepcijo tega, kar se dogaja, in ker so multimilijonsko množico - poudarjam, multimilijonsko množico! - prelevili v neobvezno »protivladno opozicijo«, je iz teme skočil veliki Bavbav, ultimativno Zlo, strah in trepet Amerike, Zahoda, mednarodne skupnosti - Muslimanska bratovščina. Pripadniki Muslimanske bratovščine v očeh Zahoda - še posebej desnice, ameriške in evropske - veljajo za islamiste in ekstremiste, celo za džihadiste in potencialne teroriste. Za fanatike, ki hočejo Egipt preleviti v Iran - v kalifatsko teokracijo po iranskem zgledu. Zdaj postane tudi jasno, zakaj je bilo treba multimilijonsko množico retorično spremeniti v »protivladno opozicijo«: ker je Mubarak v vseh teh letih protivladno opozicijo z aretacijami, zapiranjem, mučenjem in likvidacijami tako steroriziral, tako zbrutaliziral, tako ustrahoval in tako zdesetkal, da je od protivladne opozicije ostala le še Muslimanska bratovščina. Ali bolje rečeno: Mubarak je opozicijo tako vztrajno in tako sistematično teroriziral, da je preživel le njen najbolj fanatičen, najbolj trdoživ in politično najbolj organiziran del - Muslimanska bratovščina. Rezultat je na dlani: ko danes na Zahodu rečejo »protivladna opozicija«, hočejo reči »Muslimanska bratovščina«. Ko rečejo »protivladna opozicija«, najprej pomislijo na Muslimansko bratovščino, na islamiste, ne pa na tisto multimilijonsko množico in revolucijo.
Vsega tega strašenja z Muslimansko bratovščino, ki naj bi Egipt spremenila v Iran, vpeljala šeriatsko pravo, zaprla Sueški prekop in preklicala mirovni sporazum z Izraelom, ne bi bilo, če bi Zahod takoj zahteval Mubarakov odstop in če bi se takoj solidariziral z egiptovskim ljudstvom. In dalje, tega strašenja z Muslimansko bratovščino, ki naj bi organizirala sekularno revolucijo in multimilijonsko množico, da bi lahko Egipt spremenila v Iran in napadla Izrael (okej, največ, kar bi se zgodilo, če bi oblast v Egiptu slučajno prevzela Muslimanska bratovščina, bi bilo to, da bi malce manj kot Mubarak tolerirala izraelsko izčrpavanje Gaze, pravi zgodovinar Kai Bird), ne bi bilo, če Zahod ne bi toliko let podpiral Mubaraka ter ga dobesedno spodbujal k brutalnemu obračunavanju z islamisti, k »vojni proti terorju«, ki jo je Mubarak izkoriščal prav kot izgovor in pretvezo za obračunavanje z opozicijo. In seveda, z opozicijo je obračunaval tako strahovito in tako brutalno, da je ostala le še Muslimanska bratovščina, ki je v očeh Zahoda isto kot »protivladna opozicija«. Zahod je naredil vse, da v Egiptu ne bi bilo opozicije. Aha, si je zdaj rekel Zahod: To, da bi v Egiptu na oblast prišla »protivladna opozicija«, ni dobro!

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.