Darja Kocbek

17. 2. 2011  |  Mladina 7  |  Ekonomija

Nič se niso naučili

Priprava razpisov in pogodb je obrt, pripravljati jih mora kdo, ki zelo dobro pozna zakon in gradbeniško stroko, kdo, ki ve, kaj hoče dobiti in kaj je na voljo

Predor Markovec

Predor Markovec
© Dare Čekeliš

Ob razpravah, kdo bo dokončal gradnjo predora Markovec, ali bo dograjen v roku, koliko bo ta gradnja na koncu stala, se spet kaže, da pristojni za javna naročila in gradnje 17 let po začetku izvajanja nacionalnega avtocestnega programa še vedno ne znajo pripraviti javnih razpisov in pogodb, da bi ustrezno zaščitili javni interes. Najprej se je zapletalo pri izbiri najbolj ugodnega ponudnika, zdaj se zapleta pri gradnji.
Čeprav je oblast zakonodajo večkrat spremenila, bi pričakovali, da so se v tem času že naučili, kako je treba pripraviti razpis, da ta zaradi različnih pritožb verižno ne pade na državni revizijski komisiji. In pričakovali bi, da bi se že naučili, kako sestaviti pogodbe in zaščititi interes naročnika kot plačnika del, ne interes izvajalca.
To seveda ne velja le za gradnjo avtocest, ampak za državna naročila in gradnje nasploh. Njihov plačnik je namreč davkoplačevalec, gre za javni interes. Izvajalci so zasebniki, to seveda ne pomeni, da jih je treba obravnavati kot podložnike. Zagotoviti je treba razumno razmerje, da sta javni in zasebni interes ustrezno upoštevana. Pri javnih gradnjah v Sloveniji, zlasti največjih, se vedno znova izkaže, da je to razmerje povsem porušeno oziroma v korist zasebnemu interesu.
Priprava razpisov in pogodb je obrt, pripravljati jih mora kdo, ki zelo dobro pozna zakon in gradbeniško stroko, kdo, ki ve, kaj hoče dobiti in kaj je na voljo. Vedeti mora, kako mora razpis napisati, da bo lahko izbral najbolj ugodnega ponudnika, kje mora biti pozoren, da bo razpis uspel in ga ne bo mogoče izpodbijati zaradi površnosti pri pripravi. Enako velja za pogodbo, natančno je treba vedeti, s katerimi določbami in pogoji je treba zaščititi javni interes.
Razpis in razpisna dokumentacija morata biti pripravljena tako, da se ponudniki nimajo časa ukvarjati z iskanjem šlamparij, ampak se morajo osredotočiti na to, da bodo pripravili čim bolj kakovostno ponudbo. Če sta razpis in razpisna dokumentacija kakovostna, se konkurenčni boj med ponudniki dejansko začne že pri pripravi ponudbe, ker posla ni mogoče dobiti tako, da je razpis preprosto napisan na kožo določenemu podjetju in je izbira najugodnejšega ponudnika po sistemu javnih naročil zgolj izpolnitev zakonskih zahtev.
Če naročnik dela resno in skrbi, da je javni interes ustrezno zaščiten, ne izbere izvajalca, ki ima finančne težave. Avtocestna družba Dars je pri predoru Markovec naredila prav to. Izbrala je družbo CPM, ker je skupaj z avstrijskim Alpine Bau oddala daleč najcenejšo ponudbo, čeprav je leta 2009 eden od podizvajalcev vložil predlog za stečaj CPM-ja, ki mu je z obrestmi dolgoval slabega tri četrt milijona evrov. Mariborsko okrožno sodišče je zahtevo za stečaj CPM-ja res zavrnilo, ker je ugotovilo, da družba ni trajno nelikvidna in dolgoročno plačilno nesposobna, a za dobrega varuha javnega interesa bi bil to znak za alarm, saj gradnja predora ni projekt, ki ga je mogoče izvesti čez noč. Pri izbiri ponudnika za takšen projekt je treba razmišljati dolgoročno.
Edini krivec za to nikakor ni družba Dars. Če bi izbrala dražjega ponudnika, je precej možnosti, da bi ji to preprečilo računsko sodišče, ki je že večkrat pokazalo, da ga zanimajo le postavke, ne pa tudi, kaj je naročnik za tisto, kar je plačal, dejansko dobil.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.