Velika sprememba

Zakaj arabske revolucije niso del problema, ampak del rešitve - in zakaj bi lahko svet spremenile na bolje

Mladina je odstavila predsednika in zaenkrat ustavila tudi vojsko.

Mladina je odstavila predsednika in zaenkrat ustavila tudi vojsko.
© Matjaž Kačičnik

Zahod je navdušen nad egiptovsko revolucijo, obenem pa ga skrbi za prihodnost Egipta. Kar je noro, celo absurdno, da ne rečem groteskno. Zahod je bil do egiptovske revolucije najprej skeptičen: le kaj se bo zgodilo? Kako se bo to končalo? Kaj bo iz tega? Kam to pelje? Se lahko v Egiptu ponovi Tunizija? Gre lahko Egipt po poti Tunizije? Mar ni Egipt prevelik za revolucijo? Ali lahko revolucija uspe v Egiptu? In tako dalje. Toda potem se je zgodilo natanko to: revolucija je uspela. Egipt ni bil prevelik za revolucijo. Egipt so preplavile neizmerna radost, sreča, evforija. In ko so ljudje na Zahodu videli to evforijo, so tudi sami postali radostni in evforični: Egiptu so začeli pošiljati poljube in čestitke. Z egiptovsko evforijo - z egiptovskim »Mi smo tu!« - so se končno solidarizirali in identificirali.
Ne brez razloga: ko so namreč gledali egiptovsko evforijo, so imeli občutek, da gledajo evforijo nacije, ki je osvojila svetovni nogometni pokal. Ne: to, kar se je zgodilo v Egiptu, je povsem neprimerljivo z zmago na svetovnem prvenstvu v nogometu. In saj veste, kaj rečejo dan ali dva po evforičnem slavljenju osvojitve svetovnega nogometnega pokala: no, zdaj se življenje počasi že vrača v ustaljene tirnice. Tu, pri egiptovski revoluciji, je to pokroviteljsko, »civilizacijsko« frazo zamenjala fraza: kaj bo pa zdaj? Kaj bo z Egiptom? Ali bolje rečeno: Zahod je nenadoma zaskrbelo za prihodnost Egipta. Podton je bil: kaj če revolucija v resnici sploh ni uspela?
Kaj bi bil v očeh Zahoda uspeh? Kaj bi bil dokaz, da je egiptovska revolucija uspela? To ni nobena skrivnost: v očeh Zahoda bi bil uspeh to, če bi Egipt izgledal kot Zahod. Ne bom vam opisoval, kaj pomeni »izgledati kot Zahod«. Dovolj je, da pogledate skozi okno. In zdaj se vprašajte: je to, kar vidite skozi okno, uspeh? Ne, ravno nasprotno - ljudje menijo, da je to neuspeh. Huda finančna in gospodarska kriza je ta neuspeh Zahoda le še dodatno poudarila in potencirala, ali natančneje: huda finančna in gospodarska kriza je le enciklopedični povzetek in slavnostno dopolnilo zahodnega neuspeha.
Norost je torej v tem, da hoče Zahod uspeh egiptovske revolucije meriti s svojim lastnim neuspehom - v tem, da kot kriterij za egiptovski uspeh postavlja svoj neuspeh. Ne pozabite: kot popolni neuspeh je izgledalo tisto, kar je bilo prej - Mubarakov režim, Mubarakova diktatura, Mubarakov teror! In ta neuspeh je bil produkt Zahoda, zahodni neuspeh. Mubaraka - njegov kleptokratski režim, njegov teror, njegovo diktaturo, heh, njegov uspeh, njegovo silno bogastvo (70 milijard dolarjev!) - je pri življenju ohranjal prav Zahod, in to ne le Amerika, ki ima za sabo dolge in strastne romance z diktatorji (z Marcosom na Filipinih, z Batisto na Kubi, s Somozo v Nikaragvi, s Suhartom in Sukarnom v Indoneziji, s Park Chung Heejem v Južni Koreji, s Pinochetom v Čilu, s Pahlavijem v Iranu, z Mobutujem v Zairu, z Duvalierom na Haitiju ipd.), ampak tudi Evropa, Evropska unija, ki zdaj pravi: Egipt mora po revoluciji izgledati kot Zahod - vse ostalo bo neuspeh.
O čem v tej globoki finančni in gospodarski krizi sanja Zahod, veste: o tem, kako bi se čim prej vrnil v prejšnje, idilično, sanjsko stanje, v tisti status quo ante. Kar je seveda trapasto in perverzno: prav tisti status quo ante nas je namreč pripeljal v to krizo. Toda Zahod je na Egipt pogledal natanko skozi to optiko: kaj se bo zgodilo z Egiptom, če Mubarak pade? Mar ni to preveč nevarno, preveč tvegano, preveč nepredvidljivo? Kaj če bo to destabiliziralo Egipt in regijo, Bližnji vzhod? Mar ni tveganje tako veliko, da bi bilo bolje, da Mubarak ostane na oblasti? Mar ni tveganje tako veliko, da bi bilo najbolje, če bi vse ostalo tako, kot je bilo prej? Mar ni tveganje tako veliko, da bi bil najboljši status quo ante? Mar ni bolje, da se Egipt vrne v status quo ante, kot pa da se spremeni v Iran?
Res hecno je, kako Zahod ob vsaki revoluciji v tretjem svetu najprej pomisli na Iran. Ali pa na Kubo ali Severno Korejo. Trik je seveda v tem, da Kuba, Severna Koreja in Iran sploh niso alternative. Še celo Kuba, Severna Koreja in Iran nočejo biti Kuba, Severna Koreja in Iran: potreben je masivni represivni policijsko-vojaško-varnostni aparat, da bi Severna Koreja ostala Severna Koreja, da bi Kuba ostala Kuba in da bi Iran ostal Iran. Ne, Kuba, Severna Koreja in Iran definitivno niso alternative. Ali bolje rečeno: alternative so le drug drugemu. Na Kubi se tolažijo: samo da nismo Severna Koreja! V Iranu se tolažijo: lahko bi bilo še slabše - lahko bi bili Severna Koreja! V Severni Koreji pa pravijo: ko bi bili vsaj Iran! Ali pa vsaj Kuba! Odtod zahodna skrb za prihodnost Egipta. Odtod tisto vprašanje: kaj bo z Egiptom? Kar je smešno, celo patetično. Najprej te navduši evforija egiptovske revolucije, potem pa hočeš, da bi bilo čim prej vse po starem. Najprej prikimaš egiptovski revoluciji, potem pa podvomiš o njeni prihodnosti.
Odgovor na vprašanje, kaj bo z Egiptom, je potem vprašanje: mar ne bi bilo bolje, če bi ostalo vse po starem? Kot da ni prihodnost že to, kar se je zgodilo! Kot da ni prihodnost že sama revolucija, ki je Egipt nenadno, sunkovito, bliskovito povsem transformirala, povsem prerodila! Kot da ni prihodnost že sam akt revolucije, že sam Dogodek! Kdo ve, kaj je to prihodnost, ali natančneje, kdo je bolj poklican, da govori o prihodnosti: ta, ki revolucijo gleda z distance, misleč, da je pametnejši od nje, ali ta, ki jo je neposredno izvedel - potemtakem ta, ki ga je sama revolucija transformirala in prerodila? Kdo bolj vidi in razume prihodnost, kdo je bližji prihodnosti: ta, ki ga skrbi za prihodnost, ali ta, ki je izbral revolucijo, zavedajoč se vseh neizprosnih posledic te svoje izbire?
Prihodnost ni to, kar je, ampak potencial, »sila trenutka«, ki ga s sabo nosi revolucija - v tem primeru egiptovska. In prihodnost je natanko ta silna, silovita, elokventna možnost, ki jo imajo Egipčani - to, da lahko naredijo, kar hočejo. Prihodnost je to, da si lahko izberejo prihodnost. Revolucija, ki je egiptovskemu ljudstvu omogočila vpogled v nepredstavljivo, nezamisljivo, nepojmljivo in nemogoče, je itak vedno izposojena od prihodnosti, zadolžena pri prihodnosti - prihodnost je kredit, ki ga lahko poravnaš le tako, da samo prihodnost izbereš z vsemi nepojmljivimi, neizprosnimi in neizogibnimi posledicami te svoje izbire. Ne moreš izbrati revolucije in obenem upati, da bo vse po starem. Revolucijo izbereš, ker hočeš staro preseči in odpraviti. In Egipt je imel dovolj razlogov, da je hotel staro odpraviti: diktatura, teror, dekadentna elita, nevzdržna ekonomska razmerja moči, neznosna socialna razslojenost, občutek absolutne ponižanosti, deklasiranosti in zasužnjenosti. Egipt je revolucijo izbral, ker je bil vanjo prisiljen - revolucijo je izbral prav zato, ker ni imel izbire. Alternativa je bila Smrt. »Dajte nam revolucijo ali pa smrt!«

Revolucija in teror

Kot rečeno, Zahod ob vsaki revoluciji v tretjem svetu najprej pomisli na Iran, Kubo ali pa Severno Korejo. Zahod se vedno ustraši, da bi se ta ali ona država po revoluciji spremenila v Iran, Kubo ali pa Severno Korejo. Toda ironično: prav sam Zahod potem vedno naredi vse, da bi se ta ali ona država po revoluciji spremenila v Iran, Kubo ali pa Severno Korejo. Z vsemogočimi in vsemogočnimi geopolitičnimi akrobacijami, pritiski, sankcijami, ultimati, zakulisnimi mešetarjenji, brutalnimi vmešavanji v notranje zadeve in podpiranji pobeglih oligarhij skuša državo oz. revolucijo »spametovati« in »civilizirati«, kar je seveda le drugo ime za poskus izoliranja te države, te revolucije. Ker jo skušajo izolirati, se je država prisiljena braniti - ker se je prisiljena braniti, začne posegati po ekstremnih, radikalnih, militantnih ukrepih: od tod teror, odtod diktature, odtod gulagi, odtod hermetično, nepredušno, brezdušno zapiranje države.
To se je zgodilo Kubi (1959). To se je zgodilo Iranu (1979). To se je zgodilo Rusiji (1917). To se je zgodilo Kitajski (1949). In to se je še prej, davno prej, zgodilo francoski revoluciji (1789). Zahod je vse te revolucije v imenu »stabilizacije« regije obkolil z blokadami, sankcijami, vojnami - in jih skušal šikanirati, demonizirati, zrušiti, odstaviti. S tem pa jih je le prisilil v soočenje z neizprosnimi posledicami svoje izbire. Teror, diktatura, gulagi - toda to je obenem natanko tisto, kar hoče Zahod. Le tako lahko svoje ljudi odvrne od revolucije. Glejte, kaj se dogaja! Glejte, kaj počnejo! Glejte to revščino!
Zato ni čudno, da so se že pri Tuniziji in potem tudi pri Egiptu mnogi zaskrbljeno spraševali: kaj če se bo zdaj zgodilo to, kar se je zgodilo pri oktobrski ali francoski revoluciji? Kaj če bo revoluciji - »dnevu jeze« in »dnevu obračuna« - sledil revolucionarni teror? Kaj če bo novi red, ki sledi revoluciji, teror? Kaj če je egiptovska revolucija v resnici francoska revolucija, ki se bo izrodila v termidor? Malo verjetno, kajti razlika je očitna: francoski revoluciji je res sledil teror, toda egiptovski revoluciji je predhodil teror. Egipt ima teror že za sabo - Mubarakov teror, se razume. In seveda, mar ni Egipt revolucijo izbral prav zato, ker je bila alternativa teror, Mubarakov teror? Tisti teror, ki mu Zahod ni nasprotoval. In pazite: taisti Zahod se zdaj boji, da bi revolucija kršila kako človekovo pravico. Tu Zahod zelo spominja na egiptovsko nacionalno televizijo, ki je, kot je opozoril Rok Praprotnik, takoj po revoluciji in sestopu Mubarakovega pomlajenega trupla, ki je še do zadnjega trenutka upalo, da mu bo uspelo brechtovsko zamenjati ljudstvo (in izvoliti novo!), odločno sporočila, da bo od zdaj naprej poročala nepristransko - Zahod, ki ga v času Mubaraka niso motile kršitve človekovih pravic, pa odločno sporoča, da bo od zdaj naprej nepristransko varoval človekove pravice egiptovskega ljudstva. Vau! Amerika, glasnica Zahoda, bo zdaj gotovo k odstopu ali pa vsaj popolni demokratizaciji pozvala tudi ostale svoje zaveznike, garante »stabilnosti« - savdskega kralja, maroškega kralja, jordanskega kralja, bahrajnskega kralja, jemenskega diktatorja in alžirskega diktatorja.
In ko smo že ravno pri terorju. Spomnite se le, kdo je nazadnje zakuhal revolucijo, ki ji je sledil teror: točno, Bush! Misleč, da je mogoče revolucijo v Irak vnesti od zunaj, z vojaško silo, je zrušil Sadama Huseina, zamenjal režim in - v imenu »globalne demokratične revolucije«, kot je to imenoval ob koncu leta 2003 - »revolucioniral« iraško ljudstvo, toda uvoz revolucije se je iztekel v teror, ki ni destabiliziral le Iraka, ampak celotno regijo. Egiptovsko revolucijo lahko primerjate z »barvnimi« revolucijami, ki so pred nekaj leti zajele Gruzijo, Ukrajino, Kirgizijo in Libanon, toda pri tem ne smete spregledati, da so bile te revolucije uvožene od zunaj, pučistično, z ameriško pomočjo, kar jih je prelevilo le v mehke verzije Busheve zamenjave iraškega režima.

Koliko revolucij je ena revolucija?

Ja, egiptovska revolucija je francoska revolucija, le da je namesto kralja padel faraon - Mubarakove žene niso zaman krstili za »Marijo Antoaneto«. Ameriški neokonservativci, preostanki imperialistične mentalitete in arhitekti Bushevih invazij, ki so hiteli poudarjati, da arabske dežele niso združljive z demokracijo in da muslimani niso zreli za demokracijo, so zveneli kot popolni dediči konservativnega Edmunda Burka, ki je leta 1789, takoj po padcu Bastilje, oznanil, da Francozi niso zreli za svobodo. Ja, egiptovska revolucija je digitalna, fejsbuška, tviterska revolucija, če seveda spregledate, da so morali Egipčani kljub vsemu nastaviti in zastaviti svoja telesa, svoja fizična telesa, 20 milijonov teles. Je pa res, da smo bili take množice vajeni le še na internetu in da smo bili take skupnosti - takega kolektiva, tako razvejane in tako razplastene skupine ljudi, ki se med seboj ne poznajo - vajeni le še na Facebooku. Ja, egiptovska revolucija spominja na pomlad narodov, na revolucije leta 1848, če seveda ne pozabite, da je bila tu solidarnost z mrtvimi večja kot leta 1848. Egiptovska revolucija po malem spominja tudi na mitski upor sužnjev, ki ga je nekoč, v starem Rimu, vodil Spartak: »Mi vsi smo Khaled Said«, je skandirala spletna, fejsbuška množica, ko je policija junija v aleksandrijskem cyber-cafeju brutalno pretepla in ubila Khaleda Saida. Sužnji so nekoč drug za drugim vstajali in vzklikali: Jaz sem Spartak!
Egiptovska revolucija, pravi zgodovinar David A. Bell, po malem spominja tudi na leto 1688, na čas angleške revolucije, ki je bila hitra, kratka, sunkovita, diskretna - tako kot egiptovska in tunizijska, ki je presenetila celo Cio in Mosad. Je pa res, da se lahko revolucije, ki izgledajo kot angleška, vedno prelevijo v revolucije, ki izgledajo kot francoska: prvič, 14. julija 1789, ko je padala Bastilja, ni nihče niti slutil, da se bo revolucija iztekla v jakobinski teror in napoleonske vojne, in drugič, 14. julija 1789, ko je padala Bastilja, ni še nihče slišal za Robespierra, Dantona in Marata, ki danes, v pop domišljiji, veljajo za voditelje francoske revolucije.
Dalje, egiptovska revolucija po malem spominja na oktobrsko revolucijo: klici po večji socialni pravičnosti, prerazporeditvi družbenega bogastva in novih ekonomskih razmerjih moči so bili tako nezgrešljivi kot klici po permanentnosti tega unikatnega, čudežnega, inspirativnega, transformativnega trenutka, vrednega Faustovega krika »Postoj, trenutek, tako si lep«. Le da tu ni bilo vsezvezne partije, ki bi skušala nastopiti kot nezmotljiva personifikacija zgodovinske nujnosti, niti mesijanskih »boljševiških« voditeljev, ki bi se rinili v ospredje. In tako je bilo taktično najbolje: na voditelja lahko narediš atentat, lahko ga likvidiraš, zapreš, odstraniš, šikaniraš - množice pa ne moreš, sploh pa ne dvajsetmilijonske množice. Spretno zrežirana spontanost in nevodenost te množice je, pravi sociolog Mohammed Bamyeh, rešila tako samo množico kot revolucijo. Ker je odločalo ljudstvo in ker so ljudstvo vodili mrtvi, tisti, ki jih je Mubarak likvidiral ali pa zaprl, revolucije ni bilo mogoče ugrabiti ali pa »kontrolirati«. Z voditeljem se lahko pogajaš, z njim lahko skleneš gnili kompromis - z dvajsetmilijonsko množico pa tega ne moreš. Tu smo imeli torej organsko množico, ki je vnaprej pokazala skepso do karizmatičnih voditeljev in do partijskega vodenja - in ki je po drugi strani, podobno kot oktobrska, boljševiška, leninistična partija, verjela, da je s tem, ko je spremenila Egipt, spremenila tudi svet.
Egiptovska revolucija po malem spominja na kubansko revolucijo (začela se je na periferiji, v Suezu in Tuniziji, če hočete, ne na kairskem Trgu osvoboditve), na zatrto revolucijo, ki je pred dvema letoma sledila zrežiranim volitvam v Iranu (uporaba digitalne tehnologije), črnski revoluciji, ki se je v šestdesetih letih razplamtela v Ameriki (dovolj imamo poniževanja!), na Gandijevo revolucijo (brez nasilja) in na leto 1968, na študentske revolucije: to je bila pač revolucija novih generacij, neustrašnega talenta in kreativnosti mladine, le da je uspelo egiptovski mladini, soočeni s sistemsko brezposelnostjo, pogubnimi strukturnimi reformami, tiransko korupcijo in represivno prihodnostjo, za sabo potegniti tudi svoje starše, stare starše, tete in strice, ki so se poravnali v tisti revolucionarni, povsem razsvetljenski in sekularni »Mi smo tu«. Dalje, egiptovska revolucija po malem spominja na leto 1979, na čas iranske revolucije: ljudstvo se je tako zdaj kot tedaj množično uprlo represivne-mu, dekadentnemu, kleptokratskemu diktatorju, ki ga je na oblasti in pri življenju ohranjala Amerika (in politika nafta-za-orožje). Kaj se je zgodilo, veste: Iran se je pod vplivom zahodnih groženj, ultimatov in sankcij namesto v Turčijo prelevil v islamsko teokracijo, toda egiptovska revolucija zdaj končno ponuja lepo priložnost, pravi zgodovinar Kai Bird, da se ponovno obudi arabski sekularni projekt, ki je edino pravo upanje za sklenitev izraelsko-palestinskega mirovnega sporazuma in ki je odmrl davnega leta 1967, ko so Arabci izgubili vojno z Izraelom, ko se je nenadoma zazdelo, da je arabski svet brez moderne prihodnosti, in ko so ideološko praznino začele zapolnjevati religiozne, teokratske fantazije.

Status quo ante ni več mogoč

Egiptovska revolucija je povzetek vseh teh revolucij. Ali bolje rečeno: egiptovska revolucija je sunkovita zgostitev vseh teh možnosti. Egipčani lahko sami odločijo, kaj bodo, kakšni bodo in kdaj bodo - sami lahko odločijo, katerega leta so. Če hočejo, lahko ne izberejo nobene izmed teh letnic - če hočejo, so lahko nekaj povsem drugega, novega, res pravi Dogodek. Če hočejo, so lahko preteklost svetovnih revolucij - lahko pa so tudi prihodnost Zahoda.
To, da zdaj iranski režim - »islamska revolucija« - trepeta ob revolucionarnem ognju, ki se je iz Egipta in Tunizije raztegnil tudi v Iran (»Smrt diktatorju!«), je le ena izmed ironij arabske revolucije, še toliko bolj, ker je Iran obe revoluciji, tunizijsko in egiptovsko, podprl. Ne le da se lahko arabske dežele revolucionirajo le od znotraj, ampak se lahko tudi sekularizirajo le od znotraj, ne pa od zunaj, z vojaško silo, z ameriškim shock & awe stampedom.
Ironije arabske revolucije pa so hkrati klofnile tudi neokonservativce in salonsko levico: oboji so, vsak s svojo argumentacijo, zagotavljali, da revolucije niso več mogoče, da je čas revolucij preteklost - zdaj pa se revolucije, in to tektonske, transformativne, vrstijo druga za drugo, tako rekoč po tekočem traku, kot da je svet prešel v revolucionarno obdobje, v čas revolucij. Jemen, Bahrajn, Alžirija, pa Iran. Rusija se trese in panično obtožuje Obamo, da podžiga arabske revolucije (ameriška teapartijska desnica medtem Obamo obtožuje, da pod vplivom arabske revolucije - revolucije nove generacije - k revoluciji poziva ameriško mladino!), toda Amerika zdaj serijsko izgublja svoje arabske kolonije, heh, tako kot jih je nekoč izgubljala imperialna Britanija. Ali pa malce manj imperialna Francija. Z vsako arabsko diktaturo, ki pade, Amerika izgubi kolonijo.
Ob tem padanju diktatorjev tudi drugi diktatorji, ki so odvisni od Amerike, v grozi ugotavljajo, da jim Amerika ne more več pomagati, da jih ne more več rešiti, da jim ne more več jamčiti ali pa orkestrirati globalne podpore, da jih ne more več ohraniti pri življenju, da torej nima več moči in da je vse, kar se dogaja, onstran njene kontrole. Arabski diktatorji so na lastni koži začutili rastočo geopolitično nemoč Amerike. Ameriški predsednik Ronald Reagan je leta 1983 mogočno oznanil: »Savdska Arabija ne bo naslednji Iran!« Zdaj, slabih 30 let kasneje, Amerika ne more Savdski Arabiji jamčiti niti tega, da ne bo naslednji Egipt, kaj šele tega, da ne bo naslednji Iran. Še več, Amerika ne more več jamčiti niti tega, da Kitajska ne bo naslednja Amerika. Ironično: vse te arabske diktature so funkcionirale kot Kitajska - kot idealne kombinacije neoliberalnega kapitalizma in partijske diktature. Ne pozabite: kapitalizem brez demokracije je neoliberalni ideal. Toda veliki zmagovalec egiptovske revolucije utegne biti prav Kitajska, pravi Stephen M. Walt, komentator revije Foreign Policy: »Ta revolt bo namreč pozornost Amerike zasidral na Bližnjem vzhodu, tako da ne bo mogla dovolj dejavno razmišljati o tem, kako ohraniti svojo ekonomsko konkurenčnost in kako okrepiti svojo obstoječo varnostno arhitekturo v Aziji.«
Ironij, ki jih spleta arabska revolucija, pa s tem še ni konec. S tem, ko Amerika izgublja arabske kolonije in ko padajo arabske diktature, Al Kaida, ki arabskim diktatorjem očita prav servilnost do Amerike, izgublja svoj raison d''être in svoj mobilizacijski potencial. Arabska revolucija očitno ni del problema, ampak del rešitve. Ni del statusa quo ante, ampak del velike spremembe, ki jo povsem očitno zaznamujejo zaton ameriške moči, silovita rast kitajske geopolitične in gospodarske moči (Kitajska je imela lani drugi največji BDP na svetu), bliskovita rast moči drugih novih gigantov (Brazilija, Indija ipd.), epohalna selitev finančno-gospodarskega središča z Zahoda na Vzhod, postkolonialna dekolonizacija tretjega sveta, krhanje zahodne ekonomije, ki je bogatela z nafto, naravnimi viri, poceni delovno silo in plenilskimi strukturnimi reformami, ki so jih zagotavljali diktatorji, vse hujša averzija do družbenih elit ter krčevito trepetanje in opotekanje neoliberalnega kapitalizma, ki sanja o vrnitvi v tisti utopični status quo ante.
Svet se je tako spremenil, da ga tisti, ki so leta 2008 zbežali na samotni otok, ne bi več prepoznali.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.