Velika sprememba

Zakaj arabske revolucije niso del problema, ampak del rešitve - in zakaj bi lahko svet spremenile na bolje

Mladina je odstavila predsednika in zaenkrat ustavila tudi vojsko.

Mladina je odstavila predsednika in zaenkrat ustavila tudi vojsko.
© Matjaž Kačičnik

Zahod je navdušen nad egiptovsko revolucijo, obenem pa ga skrbi za prihodnost Egipta. Kar je noro, celo absurdno, da ne rečem groteskno. Zahod je bil do egiptovske revolucije najprej skeptičen: le kaj se bo zgodilo? Kako se bo to končalo? Kaj bo iz tega? Kam to pelje? Se lahko v Egiptu ponovi Tunizija? Gre lahko Egipt po poti Tunizije? Mar ni Egipt prevelik za revolucijo? Ali lahko revolucija uspe v Egiptu? In tako dalje. Toda potem se je zgodilo natanko to: revolucija je uspela. Egipt ni bil prevelik za revolucijo. Egipt so preplavile neizmerna radost, sreča, evforija. In ko so ljudje na Zahodu videli to evforijo, so tudi sami postali radostni in evforični: Egiptu so začeli pošiljati poljube in čestitke. Z egiptovsko evforijo - z egiptovskim »Mi smo tu!« - so se končno solidarizirali in identificirali.
Ne brez razloga: ko so namreč gledali egiptovsko evforijo, so imeli občutek, da gledajo evforijo nacije, ki je osvojila svetovni nogometni pokal. Ne: to, kar se je zgodilo v Egiptu, je povsem neprimerljivo z zmago na svetovnem prvenstvu v nogometu. In saj veste, kaj rečejo dan ali dva po evforičnem slavljenju osvojitve svetovnega nogometnega pokala: no, zdaj se življenje počasi že vrača v ustaljene tirnice. Tu, pri egiptovski revoluciji, je to pokroviteljsko, »civilizacijsko« frazo zamenjala fraza: kaj bo pa zdaj? Kaj bo z Egiptom? Ali bolje rečeno: Zahod je nenadoma zaskrbelo za prihodnost Egipta. Podton je bil: kaj če revolucija v resnici sploh ni uspela?
Kaj bi bil v očeh Zahoda uspeh? Kaj bi bil dokaz, da je egiptovska revolucija uspela? To ni nobena skrivnost: v očeh Zahoda bi bil uspeh to, če bi Egipt izgledal kot Zahod. Ne bom vam opisoval, kaj pomeni »izgledati kot Zahod«. Dovolj je, da pogledate skozi okno. In zdaj se vprašajte: je to, kar vidite skozi okno, uspeh? Ne, ravno nasprotno - ljudje menijo, da je to neuspeh. Huda finančna in gospodarska kriza je ta neuspeh Zahoda le še dodatno poudarila in potencirala, ali natančneje: huda finančna in gospodarska kriza je le enciklopedični povzetek in slavnostno dopolnilo zahodnega neuspeha.
Norost je torej v tem, da hoče Zahod uspeh egiptovske revolucije meriti s svojim lastnim neuspehom - v tem, da kot kriterij za egiptovski uspeh postavlja svoj neuspeh. Ne pozabite: kot popolni neuspeh je izgledalo tisto, kar je bilo prej - Mubarakov režim, Mubarakova diktatura, Mubarakov teror! In ta neuspeh je bil produkt Zahoda, zahodni neuspeh. Mubaraka - njegov kleptokratski režim, njegov teror, njegovo diktaturo, heh, njegov uspeh, njegovo silno bogastvo (70 milijard dolarjev!) - je pri življenju ohranjal prav Zahod, in to ne le Amerika, ki ima za sabo dolge in strastne romance z diktatorji (z Marcosom na Filipinih, z Batisto na Kubi, s Somozo v Nikaragvi, s Suhartom in Sukarnom v Indoneziji, s Park Chung Heejem v Južni Koreji, s Pinochetom v Čilu, s Pahlavijem v Iranu, z Mobutujem v Zairu, z Duvalierom na Haitiju ipd.), ampak tudi Evropa, Evropska unija, ki zdaj pravi: Egipt mora po revoluciji izgledati kot Zahod - vse ostalo bo neuspeh.
O čem v tej globoki finančni in gospodarski krizi sanja Zahod, veste: o tem, kako bi se čim prej vrnil v prejšnje, idilično, sanjsko stanje, v tisti status quo ante. Kar je seveda trapasto in perverzno: prav tisti status quo ante nas je namreč pripeljal v to krizo. Toda Zahod je na Egipt pogledal natanko skozi to optiko: kaj se bo zgodilo z Egiptom, če Mubarak pade? Mar ni to preveč nevarno, preveč tvegano, preveč nepredvidljivo? Kaj če bo to destabiliziralo Egipt in regijo, Bližnji vzhod? Mar ni tveganje tako veliko, da bi bilo bolje, da Mubarak ostane na oblasti? Mar ni tveganje tako veliko, da bi bilo najbolje, če bi vse ostalo tako, kot je bilo prej? Mar ni tveganje tako veliko, da bi bil najboljši status quo ante? Mar ni bolje, da se Egipt vrne v status quo ante, kot pa da se spremeni v Iran?
Res hecno je, kako Zahod ob vsaki revoluciji v tretjem svetu najprej pomisli na Iran. Ali pa na Kubo ali Severno Korejo. Trik je seveda v tem, da Kuba, Severna Koreja in Iran sploh niso alternative. Še celo Kuba, Severna Koreja in Iran nočejo biti Kuba, Severna Koreja in Iran: potreben je masivni represivni policijsko-vojaško-varnostni aparat, da bi Severna Koreja ostala Severna Koreja, da bi Kuba ostala Kuba in da bi Iran ostal Iran. Ne, Kuba, Severna Koreja in Iran definitivno niso alternative. Ali bolje rečeno: alternative so le drug drugemu. Na Kubi se tolažijo: samo da nismo Severna Koreja! V Iranu se tolažijo: lahko bi bilo še slabše - lahko bi bili Severna Koreja! V Severni Koreji pa pravijo: ko bi bili vsaj Iran! Ali pa vsaj Kuba! Odtod zahodna skrb za prihodnost Egipta. Odtod tisto vprašanje: kaj bo z Egiptom? Kar je smešno, celo patetično. Najprej te navduši evforija egiptovske revolucije, potem pa hočeš, da bi bilo čim prej vse po starem. Najprej prikimaš egiptovski revoluciji, potem pa podvomiš o njeni prihodnosti.
Odgovor na vprašanje, kaj bo z Egiptom, je potem vprašanje: mar ne bi bilo bolje, če bi ostalo vse po starem? Kot da ni prihodnost že to, kar se je zgodilo! Kot da ni prihodnost že sama revolucija, ki je Egipt nenadno, sunkovito, bliskovito povsem transformirala, povsem prerodila! Kot da ni prihodnost že sam akt revolucije, že sam Dogodek! Kdo ve, kaj je to prihodnost, ali natančneje, kdo je bolj poklican, da govori o prihodnosti: ta, ki revolucijo gleda z distance, misleč, da je pametnejši od nje, ali ta, ki jo je neposredno izvedel - potemtakem ta, ki ga je sama revolucija transformirala in prerodila? Kdo bolj vidi in razume prihodnost, kdo je bližji prihodnosti: ta, ki ga skrbi za prihodnost, ali ta, ki je izbral revolucijo, zavedajoč se vseh neizprosnih posledic te svoje izbire?
Prihodnost ni to, kar je, ampak potencial, »sila trenutka«, ki ga s sabo nosi revolucija - v tem primeru egiptovska. In prihodnost je natanko ta silna, silovita, elokventna možnost, ki jo imajo Egipčani - to, da lahko naredijo, kar hočejo. Prihodnost je to, da si lahko izberejo prihodnost. Revolucija, ki je egiptovskemu ljudstvu omogočila vpogled v nepredstavljivo, nezamisljivo, nepojmljivo in nemogoče, je itak vedno izposojena od prihodnosti, zadolžena pri prihodnosti - prihodnost je kredit, ki ga lahko poravnaš le tako, da samo prihodnost izbereš z vsemi nepojmljivimi, neizprosnimi in neizogibnimi posledicami te svoje izbire. Ne moreš izbrati revolucije in obenem upati, da bo vse po starem. Revolucijo izbereš, ker hočeš staro preseči in odpraviti. In Egipt je imel dovolj razlogov, da je hotel staro odpraviti: diktatura, teror, dekadentna elita, nevzdržna ekonomska razmerja moči, neznosna socialna razslojenost, občutek absolutne ponižanosti, deklasiranosti in zasužnjenosti. Egipt je revolucijo izbral, ker je bil vanjo prisiljen - revolucijo je izbral prav zato, ker ni imel izbire. Alternativa je bila Smrt. »Dajte nam revolucijo ali pa smrt!«

 

Celoten članek je na voljo le naročnikom. .

Zakup člankov

Celotna številka Mladine je vaša za 3,7 evra. Za nakup tedenskega dostopa do vsebine pošljite SMS z vsebino MLADINA2 na številko 7890. Kodo, prejeto na telefon, prepišite v spodnje okence in takoj boste boste lahko dostopali do vsebin.

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €
  • Polletni zakup ogleda člankov
    75 €
  • Letni zakup ogleda člankov
    149 €
  • Mladina digital - mesečna naročnina na spletne vsebine, prekini kadarkoli
    14 €

Če želite zakupiti članke za daljše obdobje, se morate .
Z dolgoročno NAROČNINO prihranite tudi do 25 %!

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.