Bernard Nežmah

24. 2. 2011  |  Mladina 8  |  Družba

Stalinov inženir duš

Zgodovina komunizma

Frank Westerman, avtor knjige Inženirji duše v Ljubljani

Frank Westerman, avtor knjige Inženirji duše v Ljubljani
© Miha Fras

Na Slovenskem je med nekaterimi zgodovinarji in politiki razširjen pogled, da zgodovine ne smemo spreminjati. Kaj to pomeni? - Da lahko zgolj ponavljamo stare prikaze zgodovinskih dogodkov. Oziroma da o minulih časih nima smisla na novo govoriti, saj bomo ponavljali že povedano. Pa vendar, ali je mogoče še vedno živo govoriti o dobi komunizma in jo tako misliti? Nizozemski novinar Frank Westerman, ki je bil v drugi polovici devetdesetih let dopisnik iz Rusije, je s knjigo Inženirji duše obudil zgodovino spet kot iskani objekt branja in premišljevanja.
S čim je Stalinova sovjetska zveza fascinirala svet v tridesetih letih? V obdobju velike gospodarske krize je ustvarjala čuda. Peter Veliki je zgradil novo prestolnico Sankt Peterburg ob Baltskem morju, svoje ladjevje pa je imel zasidrano v luki Arhangelsk v Belem morju. Vsega 100 kilometrov zračne razdalje, toda če bi hotel z njim v prestolnico, bi moral obpluti celotno Skandinavijo. A car Peter je izpeljal nadrealistični projekt in dve fregati prepeljal po kopnem. Lesene ladje so naložili na sani in jih vlekli čez gozdove, delo pa so opravljali burlaki, pripadniki podeželskega ljudstva, ki so za kozarec vodke in kos kruha na dan opravili to titansko delo.
Dve stoletji in pol pozneje je sovjetski voditelj Stalin sklenil, da cepi zamisel Petra Velikega na Sueški prekop, in nabral ogromno armado delavcev, da so prekopali 227 kilometrov dolg kanal, s katerim so povezali Baltsko in Belo morje.
Za odprtje prekopa v Suezu so najeli Giuseppeja Verdija, da je ustvaril opero Aida, Stalin pa je angažiral Maksima Gorkega, da je projekt ovekovečil s knjigo Belomor, ki so jo izdali v več sto tisoč izvodih, potem pa jo je četa sovjetskih prevajalcev prestavila še v svetovne jezike ter celo v nizozemščino.
Kako je Stalinu uspelo? - Kje je dobil delovno silo, saj ta za noben denar ne bi v mrazu evropskega severa dve leti prekopavala pozimi zamrznjene, poleti pa blatne zemlje?
Komunistični režim je že pod Leninom iz starega samostana Solovecki napravil gulag, v katerega je pošiljal politične nasprotnike na prisilno delo. Stalin je potem dodelil taboriščnikom novo delo - kopanje prekopa, toda tu ni bilo delo v pomenu gospodarstva, temveč enostavno suženjsko delo. Brezplačna delovna sila je gradila, še bolj pa umirala. Zgodovinarji gulagov navajajo, da je pri izvajanju projekta umrlo sto tisoč taboriščnikov.
Početje torej, ki je teklo po podobnem postopku, kot je nacistični režim uporabljal ujetnike iz koncentracijskih taborišč, da so gradili nemško industrijo. Toda Hitlerju ni nikoli uspelo, da bi to suženjsko delo predstavil kot epopejo nacizma.
V čem je torej Stalin ravnal drugače? Projekt Belomor je prikazal kot veličastno delo političnih zapornikov, ki so hoteli z delom dokazati, da so spregledali svojo zmoto, in so zato življenje posvetili gradnji komunizma. Toda tega ni storil sam kot vodja boljševizma, temveč je poiskal človeka, ki mu je bilo verjeti.
Zato seveda ni izbral katerega izmed svojih kremeljskih pisateljskih agitatorjev, temveč je segel po Maksimu Gorkem.
Gorki je bil legenda. Bil je avtodidakt in je bival kot potepuh, ki pa je bil odličen opazovalec in še boljši pisatelj. Že v carski dobi konec 19. stoletja so njegova dela primerjali z deli literarnega carja Nikolaja Tolstoja. Pod psevdonimom »Grenki« je pisal tako surov realizem, brez kakršnihkoli olepšav, da ga imajo bralci za bolj avtentičnega od grofa Tolstoja, ki je kot elitist igral tenis.
Toda Gorki ni le pisatelj, je tudi revolucionar, ki mu na vsakem koraku sledi tajna policija. V revoluciji 1905 pozove ljudstvo k uporu in policija carja Nikolaja II. ga vrže v temnico nasproti Zimskega dvorca. Vendar Gorki ni navaden jetnik, zanj se zavzamejo znanstveniki in intelektualci vse Evrope, od Marie Curie do Augusta Rodina, in zahtevajo njegovo izpustitev. Car, ki se čuti Evropejca, kajpak popusti pritisku in ga izpusti. Gorki se kmalu sreča z Leninom in z denarjem pomaga njegovi skupinici disidentov. Leto kasneje se naveliča carskega režima, odide v Nemčijo in od tam odpluje s preko-oceanskim parnikom Kaiser Wilhelm der Grosse v New York. Toda ne kot anonimni disident, temveč kot heroj. Na bregu reke Hudson ga pričaka tisoče simpatizerjev, ki v njem vidijo socialista, ki bo zbiral prispevke za revolucijo. Pozdravni govor mu pripravi sam Mark Twain. V Ameriki, kjer množično prebirajo njegove potepuške zgodbe, napiše sloviti roman Mati.
Ko se vrne v rodino, kmalu doživi oktobrsko revolucijo. A tako kot je nekoč pozorno opazoval rusko dno, zdaj zre na revolucijo. V svojem časopisu Novo življenje napiše uvodnik »Civilizacija v nevarnosti!«.
Da bi obrzdal plenjenje množic, organizira nočne straže pri spomenikih in pred palačami, v zavetje svoje hiše sprejme preganjane pisatelje, baronico in sorodnike družine Romanovih. Prosto izraža svoje misli, ko opiše Lenina in Trockega kot požigalca! Vodja Rdeče armade Lev Trocki mu odgovori s polemičnim udarcem, češ da Gorki pozdravlja revolucijo kot strahopetni direktor kulturnega muzeja. Toda Gorki nadaljuje svoje prosto ravnanje, v zavetje vzame komponista Šostakoviča ter pomaga preganjanemu nobelovcu Pavlovu. O Leninu leta 1921 izreče, da je misleča giljotina!
Kako odreagira vodja revolucije? Pošlje upornega Gorkega v gulag ali pred strelski vod? Ne, po eksekuciji carja je Grenki edini še živeči car ljudstva. To je tudi obdobje, ko revolucionarji pobijajo monarhiste, predvojne socialiste pa še tolerirajo. Na srečanju z Leninom Gorki kašlja in pljuva, tako da mu Vladimir Ilič dobrohotno prišepne, naj vendar zapusti Moskvo in gre na zdravljenje v Italijo. Pod Vezuvom zdravniki ugotovijo, da ima tuberkulozo, toda mediteransko podnebje in injekcije kafre mu vračajo zdravje. Njegove knjige so uspešnice po Evropi, tako da mu ne manjka denarja. Je v središču evropske kulture, dopisuje si s Thomasom Mannom, Knutom Hamsunom in Romainom Rollandom.
Zakaj bi se torej ostri kritik komunizma in zahodnjaški kulturni bonvivan vrnil v deželo boljševistične giljotine?
V Rusiji v literaturi zavladajo futuristi in Majakovski o njem zapiše, da je samo še truplo, ki za rusko književnost nima več vrednosti. Ko umrje njegov zoprnik Lenin, izve, da njegova vdova Nadežda Krupska pripravlja seznam prepovedanih del, na katerem so poleg Svetega pisma in Korana tudi Puškin, Dante in Tolstoj. Zagrozi, da se bo odpovedal sovjetskemu državljanstvu.
Toda medtem postane primus boljševikov Stalin. Pokliče Jagodo, vodjo tajne policije, in mu da nalogo zvabiti Gorkega v Moskvo.
Kako ravna šef NKVD-ja? Gorkega zasuje z denarjem kot predujmom za tiskanje njegovih del v Sovjetski zvezi, hkrati pa mu da poslati kopico izmišljenih pisem, v katerih ga ruski delavci in kmetje pozivajo, naj se vendar vrne mednje.
20. maja 1928 dejansko stopi na vlak v Neaplju. In v Moskvi ga pričakajo kot carja. Na sto tisoče Moskovčanov ga pozdravi po sedemletnem izgnanstvu. Kmalu začno deževati glorije. Roman Mati izdajo v enainšestdesetih jezikih, tudi v jeziku Jakutov, ki pred revolucijo še niso poznali pisanega jezika. Vrtove ob reki Moskvi poimenujejo Park Gorkega, po njem imenujejo šestmotorno letalo, literarni inštitut in hrib v srednji Aziji. Najprestižnejšo moskovsko ulico Tversko preimenujejo v Ulico Maksima Gorkega, njegovo ime odtlej nosi osrednje gledališče, na vseh zemljevidih zamenjajo ime mesta Nižni Novgorod z imenom Gorki. Še malce v zadregi pisatelj potarna prijatelju, da je z nelagodjem prvikrat na kuverto napisal Gorki namesto Nižni Novgorod.
S slavo ovenčani Gorki se zdaj loti pisanja Belomora. V gulag odide s skupino 120 pisateljev in posebej zanj takrat preuredijo taborišče, da je videti kot letovišče.
Toda zaporniki poskušajo dati skrivni signal Grenkemu in tako berejo narobe obrnjene časopise. In kaj stori prvi med pisatelji? Preprosto jim popravi časnike, nato pa z brigado pisateljev spiše epopejo Belomor.
Gorki do smrti leta 1936 ostane Stalinov ljubljenec. Ta da samo zanj tiskati posebne izdaje Pravde, v katerih objavljajo članke o njegovim očem všečnih dogodkih.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.