Iz laži v laž
V zgodbi o arhivih so se v SDS tako zapletli, da težko izrečejo trditev, ki bi bila resnična
Janez Janša se predsedniku Türku ne namerava opravičiti
© Borut Peterlin
Vsak dokument, ki ga hranijo v Arhivu Slovenije, je jasno označen in popisan v registru. Ima prvo stran, na kateri je z večjimi črkami zapisan naslov, kjer je označena zaupnost in kjer je vpisan avtor dokumenta. Tako je tudi z dokumenti iz zadnje, arhivske afere. Potem ko so v časopisu Delo SDS obtožili ponarejanja arhivskih dokumentov, s katerimi so v stranki predsednika države Danila Türka obtožili laži, je arhiv Slovenije na svoji spletni strani objavil originale.
Obstajajo trije originalni dokumenti. In sicer Posebna informacija št. 81 z dne 2. 10. 1979, ki ima sedem strani. To je prvi dokument. Potem obstaja Posebna informacija št. 83 z dne 5. 10. 1979, ki ima 15 strani. To je drugi dokument. In potem obstaja še tretji dokument iz julija 1980 z naslovom »Informacija o sodnem procesu Vidmar-Blaj«, ki ima dve strani. Vsak izmed omenjenih dokumentov ima relativno prazno prvo stran, listi v njem so oštevilčeni in k njim je pripet še ločen seznam prejemnikov dokumenta.
Resnica je torej naslednja: obe posebni informaciji, kot je jasno razvidno iz priloženega seznama prejemnikov, je dobilo skupaj 50 ljudi. V teh posebnih informacijah so sicer poglavja, a Danilo Türk jih ni prejel - prejel jih je Jože Hartman, ki je bil oktobra 1979 predsednik komisije za manjšinska in izseljenska vprašanja pri SZDL. Tretji dokument, ki ima dve strani vsebine, pa je bil leta 1980 poslan Danilu Türku, ki je bil tedaj predsednik komisije za manjšinska in izseljenska vprašanja pri RK SZDL.
V SDS so k besedilu, v katerem so Danila Türka obtožili laganja, saj naj bi bil Türk neposredno obveščan o ozadjih velikovškega bombnega atentata in informacij ni izvedel samo iz medijev, kot je dejal javno, dodali šest »pripetih dokumentov«. Ključni je bil dokument št. 5 z naslovom »Turk obvescan o ozadjih«. A ta dokument, če ga primerjamo z originali, je spretno sestavljen kolaž. Začne se s prvo stranjo iz originalnega dokumenta iz leta 1980, na kateri je med prejemniki omenjen Türk. Nato sledijo tri strani iz prve posebne informacije. K tem so v SDS spretno dodali še pet strani iz druge posebne informacije, a tako, da se oštevilčenje strani ne prekine, strani tečejo navidezno pravilno 1, 2, 3 .... Na koncu pa je izpuščena zadnja stran posebnih informacij, kjer je med prejemniki naveden Hartman in ne Türk.
Da so se torej v SDS pri tej manipulaciji precej trudili, je očitno. Dejansko so v arhivu po 15 dneh brskanja marca 2010 v 30 škatlah našli le dve strani, ki ju je Türk prebral šele leto dni po atentatu. A na spletu so objavili 15-stranski dokument, ki naj bi predstavljal »številne priloge« dopisa. A kot da so vedeli, kaj počno in kako se zavarovati pred razkrito resnico, so k temu dodali še, da sicer v »arhivu ni mogoče ugotoviti, ali so to vse priloge dopisa«. To seveda ni res, ker so priloge vzete iz drugih dveh posebnih informacij.
»Ne bo držalo,« je v svojem spisu, ki ga objavljamo v Mladini, Janša odgovoril na očitek, da vseh prilog v njihovem dokumentu št. 15 Türk ni dobil. A verjetno se je Janša že tedaj zavedal, da laže, saj je v nadaljevanju zapisal, da »tudi če verjamemo, da sekretar Türk ni prebral pošte, ki jo je dobil predsednik Hartman ...«. Janša je torej že priznal, da je pošto dejansko dobil Hartman. Isto je nato ponovil v intervjuju za RTV Slovenija. Na vprašanje, ali drži, da so dokument sestavili, je odgovoril, da to ne drži. Nato pa je dodal, da če to bi držalo, »je gospod Türk dokumente svojega predhodnika dobil, ker je bil njegov naslednik«. Nato pa so na spletni strani SDS objavili opravičilo in pojasnilo bralcem, v katerem so zapisali, da dopuščajo možnost, da so bile glede »na (ne)urejenost gradiva SZDL v Arhivu Slovenije v isto mapo zložene in nato v datoteko (dokument 5) poskenirane tudi strani, ki niso bile priloga k dopisu z dne 2. 7. 1980«. Res zanimivo, da so se te priloge zgolj slučajno tako lepo zložile, da so se na koncu izšle tudi številke na straneh.
Z resnico pa predsedniku SDS ne uspeva tudi pri drugih izjavah. Janša sicer večkrat ponavlja, da želi Pahorjeva vlada z zakonom zapreti arhive. V intervjuju za RTV Slovenija pa je na očitek novinarja, da »ste tudi vi napisali zakon, ki arhive zapira, in potem ste podpisali uredbo, ki arhive zapira« odgovoril: »To seveda ni res. Preberite to uredbo, ta uredba določa predajo arhivov iz Sove v Arhiv Slovenije. Ne zapira jih.« Janša spet manipulira. Preberimo si zakon in uredbo. Tretji odstavek 65. člena Janševega zakona pravi, da je arhiv SDV dostopen »brez omejitev«, čemur sledi le ena izjema, in sicer če dokumenti vsebujejo občutljive osebne podatke, pridobljene s kršenjem človekovih pravic. A uredba je tej izjemi dodala še eno. Četrti člen uredbe dodaja še »razloge nacionalne varnosti«, zaradi katerih se določi poseben dostop.
Zaradi tega je bil pod Janševo vlado tudi podpisan sporazum med Arhivom Slovenije in Sovo, s katero je »Janšev« direktor Sove na večji del obveščevalnega gradiva SDV prilepil oznako tajno - tudi na gradivo o velikovškem atentatu. »Ta sporazum, če je bil sestavljen, pa je nezakonit,« pravi sedaj Janša. Sestavljen naj bi bil »brez moje vednosti«. A tudi to ne bo držalo, saj je Janša na sestanku vlade 14. 10. 2008 sprejel zaključno poročilo delovne skupine za oceno dela Slovenske obveščevalno varnostne službe, v katerem je naveden tudi sklep arhivske komisije. Sicer pa je o sporazumu na vladi govoril že minister dr. Lovro Šturm aprila 2007 v prvem vmesnem poročilu delovne skupine, ki je pregledovala Sovo.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Glavni članek
Janez Janša: Strah pred resnico
Ozadje
Janša in orožje
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.