Staš Zgonik

3. 3. 2011  |  Mladina 9  |  Politika

Alternativna reforma

Zakaj ne bi delali dlje, a hkrati delali manj?

/media/www/slike.old/mladina/alternativatudentivelika_bpe0059.jpg

© Borut Peterlin

Da bomo tako ali drugače morali delati dlje, danes ne dvomi več nihče. Podaljševanje življenja načenja pokojninsko blagajno ter kratko- in srednjeročno vodi v stopnjevanje medgeneracijskega konflikta, dolgoročno pa v nesposobnost države za zagotavljanje dostojnih pokojnin. Zaradi podaljševanja življenja se bo v prihodnosti vse pogosteje dogajalo, da bodo hkrati v družini naenkrat živele štiri generacije, pri čemer bi bila ob nespremenjeni delovni dobi delovno aktivna prav lahko samo ena.
Pričakovana življenjska doba v zahodnem svetu se v zadnjih 150 letih povečuje z izjemno hitrostjo - za 2,5 leta na desetletje oziroma za šest ur vsak dan. In za zdaj nič ne kaže, da bi se trend ustavil ali se vsaj ustavljal. Hkrati s podaljševanjem življenja se, kot kažejo raziskave, podaljšuje tudi obdobje dobrega zdravja. Današnji 60-letnik je po svojih sposobnostih na ravni »včerajšnjega« 50-letnika. Na daljšo delovno dobo torej ne bi smeli gledati kot na negativno posledico kapitalizma, temveč kot na logično posledico napredka. Načinov, kako to podaljšanje izvesti, pa je več. In zdi se, da je prav enostavno podaljšanje delovne dobe ob hkratni nespremenjenosti ostalih parametrov najmanj privlačna in sprejemljiva oblika.
Številni strokovnjaki že nekaj časa opozarjajo, da je v današnjem razvitem svetu tradicionalna delitev življenja na tri ločene enote - izobraževanje, delo in počitek - preživeta in da bi se morale te enote enakomerneje prepletati skozi vse življenje. Danes se izobraževanje vse bolj zajeda v čas, ko bi lahko že delali, najbolj intenzivno delamo, ko bi se morali posvečati skrbi za otroke, največ prostega časa pa imamo takrat, ko so naši otroci že neodvisni. Ne bi bilo bolj smiselno, da bi bili po 20. letu ob šolanju hkrati tudi (vsaj delno) delovno aktivni, da bi imeli v naših »najboljših letih« življenja vsaj nekoliko več časa za družino in da bi bili proti koncu naših življenj bolj družbeno »koristni«?
Vsaj načeloma bi taka redistribucija dela verjetno dobila podporo. Raziskava Evropske fundacije za izboljšanje življenjskih in delovnih razmer (Eurofound) iz leta 2003 je pokazala, da bi večina zaposlenih s polnim delovnim časom raje delala manj, v povprečju za štiri ure na teden, tisti z zaposlitvijo za polovični delovni čas pa raje nekoliko več, v povprečju prav tako štiri ure na teden. Nekoliko presenetljivo bi se bila večina zaposlenih s polnim delovnim časom celo pripravljena odpovedati delu dohodka v zameno za skrajšanje delovnega časa.
Zakaj torej ne bi delali dlje, a hkrati delali manj intenzivno? Zakaj ne bi ohranili števila delovnih ur, ki jih opravimo v življenju, a jih razpotegnili na daljše časovno obdobje? Vzemimo za primer kar raziskavo Eurofounda. Štiriurno zmanjšanje delovnega tedna pomeni 10-odstotno skrajšanje delovnega tedna. Hkratno 10-odstotno povečanje delovne dobe bi v 40-letni delovni dobi pomenilo štiri dodatna leta dela. Če bi delali 10 odstotkov manj, bi za ohranitev enake količine dela in s tem proizvodnje potrebovali 10 odstotkov več delavcev. Teoretično bi se tako zmanjšalo (ali vsaj ustalilo) število upokojencev, kar bi pomenilo manjše (ali vsaj ne naraščajoče) izdatke pokojninske blagajne. Zmanjšala (ali celo izničila) bi se brezposelnost, kar bi pomenilo manjše potrebe po socialnih transferjih. Posledično bi si država lahko privoščila zmanjšanje prihodkov in davčno nekoliko razbremenila delo, tako pri delodajalcih kot zaposlenih, kar bi na eni strani pomenilo lažje zaposlovanje, na drugi pa vsaj delno kompenzacijo izgubljenih prihodkov zaradi manjše delovne aktivnosti. Enako bi se lahko zgodilo v primeru zdravstvene blagajne, saj bi manjša delovna intenzivnost blagodejno vplivala na naše zdravje, s čimer bi se zmanjšala pogostnost bolniških odsotnosti z dela. Če res velja, da je zaposlenih v javnem sektorju preveč, bi bilo skrajšanje delovnega časa ob nespremenjenem številu zaposlenih idealen način za »mehko« nižanje stroškov. To je seveda teorija.
Desetodstotno skrajšanje delovnega tedna se morda ne zdi veliko in se v povprečnem delovnem tednu ne bi zelo poznalo, a ponuja vsaj neko protiutež neizogibnemu podaljšanju delovne dobe in je dober začetek. Sčasoma bi po enaki logiki lahko razmišljali tudi o 20- ali 30-odstotnem skrajšanju delovnega tedna ob ustreznem podaljševanju delovne dobe. Ob 20-odstotnem zmanjšanju števila delovnih ur na teden bi lahko razmislili tudi o uvedbi štiridnevnega delovnega tedna, kot je to na primer leta 2008 za svoje javne uslužbence storila ameriška zvezna država Utah in tako zaradi manj prevozov na delo prihranila več milijonov dolarjev in preprečila izpuste več tisoč ton toplogrednih plinov.
Sloveniji bi redistribucija dela na daljše časovno obdobje z veliko vidikov prišla še kako prav. Prejemnikov starostne pokojnine je bilo leta 1990 nekaj več kot 197 tisoč, lani jih je bilo že skoraj 370 tisoč. Povprečna doba prejemanja starostne pokojnine se je s 15 let in 3 mesecev leta 1991 do lani povečala na 18 let in 10 mesecev. Upokojencev je torej vse več, živijo pa vse dlje. Poleg tega smo po intenzivnosti dela med najbolj obremenjenimi v EU. Kot pravi Peter Pogačar, generalni direktor direktorata za delovna razmerja in pravice iz dela na ministrstvu za delo, se je intenzivnost dela nenormalno povečala. »Postalo je samoumevno, da delamo več kot osem ur. Kar ni v redu. Pa se zakonodaja ni nič spremenila. Glede delovnega časa in dovoljenega števila nadurnega dela veljajo povsem enaka pravila.« Vsa ta nadpovprečna obremenjenost z delom pravzaprav pri nas pade na tiste med 30. in 55. letom, ki so ob tem tudi nadpovprečno davčno obremenjeni. Tisti med 20. in 30. ter 55. in 65. letom so v primerjavi z EU podpovprečno delovno aktivni. Delovna mesta za nedoločen čas se v zadnjih letih ob upokojitvi zaposlenega večinoma ne sprostijo za zaposlovanje mladih, ampak jih delodajalci enostavno ukinejo, delo pa se prerazporedi na ostale zaposlene. Vse manj zaposlenih torej podpira vse več odvisne populacije. »Na vsaki predstavitvi pokojninske reforme pozovem zbrane, naj vsak na kakšnem družinskem srečanju prešteje vse prisotne, nato pa samo tiste, ki so delovno aktivni. Vrtimo se v začaranem krogu. Ker mora tisti majhen delež aktivnih ljudi preživljati vse večje odvisne generacije, je njihovo plačilo za delo davčno zelo obremenjeno, kar posledično pomeni, da jih delodajalci zaradi visokih stroškov dela nočejo zaposlovati,« ugotavlja Pogačar. In zgolj nekajletno podaljšanje delovne dobe tega na daljši rok ne more spremeniti. Pristojni minister Ivan Svetlik sam priznava, da bo pokojninska reforma, ki jo predlaga vlada, zdržala le deset do petnajst let.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.