Borut Mekina

3. 3. 2011  |  Mladina 9

Bivši hrvaški premier o podkupninah

Josip Manolić o podkupninah, ki naj bi jih bil pri preprodaji orožja prejemal Janez Janša

Hrvaško vodstvo leta 1991: Josip Manolić, Stipe Mesić in Franjo Tuđman

Hrvaško vodstvo leta 1991: Josip Manolić, Stipe Mesić in Franjo Tuđman
© Reuters

Josip Manolić, nekoč drugi najmočnejši človek Hrvaške, takoj za predsednikom države Franjem Tuđmanom, je v telefonskem pogovoru dejal, da se iz časov, ko je bil v vrhu hrvaške politike, v vladi, spomni zgodb o tem, da naj bi bil pri trgovanju z orožjem Janez Janša prejemal podkupnino. »Tedaj sem bil predsednik vlade in seveda nisem bil neposredna priča tem dogodkom. Za orožarske posle so bili odgovorni nekateri ljudje, ki so orožje nabavljali. Zgodbe o tem, da je Janša prejemal podkupnine, pa se spomnim. Vem tudi, da smo bili tedaj nad tem malce razočarani. Seveda pa neposredno tega, da so bile podkupnine izplačane, ne morem potrditi. Je pa bilo jasno, da je bila Hrvaška tedaj v stiski in da smo bili pri nabavi orožja pod embargom. Mislim, da je Janša to vedel in glede tega ni bil ravno korekten,« je dejal Manolić.
Spraševali smo ga tudi o verodostojnosti pričanja Marina Tomulića, ki, kot je znano, trdi, da naj bi bil neposredno videl, kako je Ivan Čermak, tedaj vodja Tuđmanovega kabineta, Janši izročil 250 tisoč evrov podkupnine. Kakor je znano, se je Čermak ta teden javil iz zapora v Haagu in prek svojega odvetnika za RTV Slovenija sporočil, da Janši podkupnine ni dal, in celo, da ni bil nikoli v Kopru. »Sumim, da Čermak ne govori resnice. Morda se ne spomni, morda pa se, glede na to, kje je, s tem ne želi ukvarjati. Tomulić gotovo ni bil sam v Kopru pri teh prevzemih,« pravi Manulić. Potem nadaljuje: »Morate vedeti, da uradno na sejah vlade o trgovini z orožjem nismo razpravljali. Za Hrvaško je tedaj veljal embargo in tega nikakor nismo mogli niti uvrstiti na seje. Trgovina je potekala na štiri oči. Ampak menim, da lahko verjamete ljudem, ki so bili pri teh poslih prisotni,« je dejal bivši hrvaški premier, ki je tudi zanikal, da naj bi bil Tomulić »kriminalec«. Sam ga ima v spominu kot domoljuba, ki so ga v začetku devetdesetih let prosili, naj Hrvaški pomaga iz Pariza. Manolić je bil predsednik hrvaške vlade do julija 1991, potem je bil šef hrvaškega urada za varstvo ustavne ureditve, med letoma 1993 in 1994 pa predsednik županijskega doma hrvaškega parlamenta. Leta 1995 je iz HDZ izstopil zaradi nestrinjanja s politiko do Bosne.
Seveda pa smo še enkrat govorili tudi s Tomulićem. Po letu 1991 je bil odgovoren za nadzor nad trgovino z orožjem, zaradi česar je bil tudi večkrat v Sloveniji, kamor so sprva prihajale ladje. »Kasneje, ko se je JLA umaknila z Reke, smo orožje sprejemali na Reki ali pa so pošiljke prihajale na otok Krk z letalom. Tudi tam sem bil prisoten,« je povedal. V Sloveniji je bil sprva z Ivanom Čermakom, vodjem Tuđmanovega kabineta, in z namestnikom ministra za notranje zadeve Željkom Tomljenovićem, v spremstvu posebnih enot. V Luki Koper naj bi bil prevzel tovor z vsaj desetih ladij, sam pa se natančneje spominja štirih prevzemov. Predvsem prvega, ko je bila dana podkupnina. Bilo je približno deset dni po padcu Vukovarja leta 1991, »kasneje je bilo izročanje torb s podkupnino rutinsko,« je dejal.
»Živo se spominjam vsaj štirih primerov, ko je bila podkupnina v torbi izročena Janši. Kasneje smo orožje dobivali še na druge načine, po cesti iz Avstrije in Nemčije. Prvič smo bili v hotelu nad Luko Koper, ker nismo natančno vedeli, kdaj bo ladja prišla. Malo zatem sta z avtomobilom prišla Janša in Bavčar. Ostali smo v hotelu, nato je Čermak našo skupino zapustil. Povedal nam je, kam gre in zakaj. Predaja in pogovor sta potekala poleg avtomobila. Čermak je izročil torbo in se vrnil,« je povedal Tomulić, ki se pri tem spominja tudi nekaterih podrobnosti. Denimo, da je sprva šlo za manjše ladje, z nosilnostjo okrog 5000 ton, ki so imele lastna dvigala za raztovor, zato ni bila potrebna posebna luška infrastruktura.
Na vprašanje, zakaj naj bi Francija tedaj sploh pomagala Hrvaški in zakaj je bila potrebna njegova pomoč iz Pariza, je odgovoril, da je leta 1991 organiziral prvi sestanek med Tuđmanom in takratnim francoskim predsednikom Françoisom Mitterrandom v Parizu, še pred priznanjem Hrvaške. Francija je tedaj še diplomatsko posredovala med Hrvaško in Srbijo, kasneje pa se je odločila, da bo pomagala Hrvaški pri vojnih operacijah. »Odstopili so nam podjetja, ki jih ima Francija legalno po svetu, dali so nam tudi logistično in moralno podporo ter nas priporočali. Tak je bil tudi dogovor med Francijo in Nemčijo. Pravzaprav je bila to odločitev tedanje EU, da se ladje z orožjem kljub embargu pošiljajo naprej. Ta trgovina je bila torej skorajda legalna.«
Tomulić naj bi bil začel delati za ozek krog zaupnikov okrog Tuđmana zaradi svojega očeta, je povedal, ki je bil med II. svetovno vojno partizan v istih enotah kot Tuđman. Kasneje se njegov oče ni strinjal s političnimi spremembami v SFRJ in je zato kot disident emigriral v Pariz, ostal pa je v stiku s Tuđmanom, ki je doživel podobno usodo. Po demokratičnih spremembah je potem Tuđman Tomulića poklical v Hrvaško. A to sodelovanje naj bi bilo tudi krivo, da je danes na Hrvaškem persona non grata. Ko so se na Hrvaškem začele priprave na operacijo Nevihta, naj bi se bili z akcijo strinjali tudi v ZDA, le da naj bi bili v Washingtonu prepovedali uporabo nekaterega orožja, med drugim večcevnih raketometov. »A predsednik Tuđman me je prosil, naj naredim vse, da bomo te rakete kljub prepovedi lahko na Hrvaškem še naprej izdelovali.« Ob pomoči »nekaterih« držav naj bi bilo Tomuliću uspelo v Hrvaško uvoziti 700 ton materiala, potrebnega za izdelavo raket. »Tukaj sem se sam obsodil. Tuđman je leta 1999 umrl, leta 2000 je prišla nova vlada in me na podlagi nekih izmišljenih obtožb odstranila,« pravi. Zaradi pritiska Francije so ga po 100 dneh izpustili, državo je moral zapustiti še isti dan. Od leta 2002 pa je v Parizu pod stalnim policijskim varstvom.
Hrvaška naj bi bila orožje, tudi skozi Luko Koper, uvažala iz držav nekdanjega vzhodnega bloka, Tomulić omenja Belorusijo, Poljsko, Slovaško, Češko, Bolgarijo, Romunijo. S tem se je menda strinjala celo Moskva. A 250 tisoč dolarjev, kolikor naj bi bil sprva ob vsaki izročitvi orožja v torbi dobil Janez Janša, naj bi bilo »drobiž« v tem poslu, vrednem nekaj milijard evrov. »Če bi šlo le za neke pristojbine, za stroške ali za karkoli podobnega, bi bilo to normalno. Stroški so pač stroški. S tem sploh ne bi bilo težav. Ampak v tem primeru ni šlo za to. To je bila podkupnina,« pravi Tomulić, ki se spominja, da je bil Čermak tedaj besen. To je bil sicer šele začetek drugih anomalij, saj naj bi bili nekateri pri preprodaji orožja Hrvaški kasneje zaslužili še veliko več kot Janša.
Do februarja 1993, torej v času, ko je obrambno ministrstvo vodil Janez Janša, je v Luko Koper prispelo več kot 30 ladij z orožjem, namenjenih večinoma na Hrvaško, kaže kriminalistično poročilo, ki so ga na notranjem ministrstvu pripravili po znanem odkritju orožja na mariborskem letališču leta 1994. Dokumente o tej trgovini med Slovenijo in Hrvaško so, kot so odgovorili iz kabineta sedanjega hrvaškega predsednika Iva Josipovića, izročili hrvaškemu arhivu. O dostopu do te dokumentacije, so odgovorili iz hrvaškega državnega arhiva, pa bo, na željo Mladine, odločala hrvaška vlada.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.