Bitka za Wisconsin

Duh arabske revolucije - duh Tunizije, vonj po jasminu - ima dolge noge. Ne širi se le po arabskih in muslimanskih deželah (Libija, Jemen, Oman, Bahrajn, Palestina, Iran ipd.), ampak se je stegnil tudi onstran arabskih dežel, vse tja do šengenske meje in Amerike. Pri tem je kakopak najbolj zanimivo to, v kaj se prevaja. Na Hrvaškem - tik pred »evropsko trdnjavo« - se je prevedel v burne populistične shode užaljenih veteranov domovinske vojne, tako da zelo spominja na razvpito ameriško patriotsko, nativistično, nacionalistično, biblično gibanje Tea Party, ki že dobro leto prireja protestne shode, na katerih oznanja svojo vizijo »prave« Amerike, »prave« zgodovine in »pravih« vrednot. Teapartijci, ki skušajo zaliti »drevo svobode«, se imajo za dediče ameriške revolucije, za direktne potomce ameriških »duhovnih očetov«: jasno, Obamov »socializem« (npr. zdravstvena reforma) se jim zdi blasfemija in atentat na »pravo« Ameriko in Boga, ki je Ameriki dal tako Svobodo kot Ustavo.
V Obami vidijo le zarotnika, ki hoče spodkopati temelje »krščanske nacije« in prerazporediti družbeno bogastvo, v socialni državi pa - podobno kot njihov veliki vzornik, Ronald Reagan - le potuho za tiste, ki se jim ne ljubi delati. In seveda, teapartijci ne verjamejo niti v podnebne spremembe niti v evolucijo. Ne, to ni sekularno gibanje. Ravno obratno: teapartijsko gibanje je v svojem srcu fundamentalistično. Nazaj hoče Boga, biblične vrednote, tradicijo, preteklost. Kar pomeni, da je natanko to, kar arabska revolucija ni. Ironija je le v tem, da ameriška desnica, motor teapartijskega gibanja, stalno straši prav z zgodbami o tem, da je arabska revolucija le prikriti fundamentalizem, le prikriti islamizem, le prikriti džihadizem.
Toda v Ameriki se je duh arabske revolucije zdaj nepričakovano prevedel v bitko za Wisconsin, ali bolje rečeno - v masovno bitko za sindikalne pravice, v divjo bitko za pravico do sindikalnega boja. In delavci, ki so preplavili Madison, metropolo Wisconsina, ameriškega He-artlanda, nosijo transparente, na katerih piše: »Welcome to Wiscairo!« Dobrodošli v Wiskairu! Ali pa: »From Egypt to Wisconsin: We Rise Up!« Od Egipta do Wisconsina - vstajamo! Ali pa: »Walk Like Egyptian!« Hodi kot Egipčan! Bodi odločen kot Egipčani! Sporočilo je nezgrešljivo: nam, zbranim tu, v Wisconsinu, gre za iste reči kot Egipčanom! Vsi mi smo Egipčani! Vsi mi smo Arabci! Napis: »En svet, ena bolečina, eno človeštvo, eno upanje!« Protestniki, ki so kampirali v središču Madisona, so z ovacijami sprejeli pizze, ki jim jih je nekdo naročil iz Egipta. Wisconsin se ima za nadaljevanje Kaira.

Kairo, Wisconsin

Revolucijo v Wisconsinu je ... okej, vem, kaj ste si rekli: Revolucija v Wisconsinu? Je to revolucija? Mar ni to prehud, pretiran izraz? Ne. Glede na dimenzije tega, kar se dogaja, glede na to, da v Ameriki česa takega tako rekoč ne pomnijo, in glede na to, da je za Ameriko to, kar se dogaja, nekaj nepredstavljivega in nepojmljivega (to se pri nas ne more zgoditi!), ima vse skupaj res težo revolucije. Še več: v Sloveniji bi temu rekli štrajk (če bi seveda pri nas kak štrajk kdaj trajal toliko časa), toda po ameriških standardih je to, kar se dogaja v Wisconsinu, oktobrska revolucija.
Naj torej začnem še enkrat: revolucijo v Wisconsinu je sprožil republikanski, teapartijski guverner Scott Walker, ko je kmalu po republikanskem prevzemu oblasti v wisconsinškem kongresu napovedal novo zakonodajo (»budget repair bill«), ki naj bi zaradi prehudih »pritiskov na budžet« in v imenu »fiskalne odgovornosti« odpravila nekatera »nesorazmerja«. Specifično: javnim uslužbencem, recimo učiteljem, gasilcem in policajem, naj bi vzela pravico do kolektivne pogodbe, potemtakem možnost kolektivnega pogajanja. S tem jim kakopak ne bi vzela le pravice do kolektivne pogodbe, ampak tudi pravico do štrajka in pravico do sindikalizma - točno, pravico do sindikata.
Argumentacija je bila tipično neoliberalna:
* Prvič, javni uslužbenci imajo preveč pravic - to je kakopak stari, stokrat preizkušeni populistični trik.
* Drugič, zaposleni v javnem, državnem sektorju so bolje plačani kot zaposleni v zasebnem sektorju. Kar ni res - glede na stopnjo izobrazbe so v povprečju slabše plačani. To, da so zaposleni v zasebnem sektorju relativno slabo plačani, pa je mogoče, pravi Joshua Holland, avtor knjige Petnajst največjih laži o ekonomiji, pripisati tako deregulaciji trga, ki jo je izsilila neoliberalna korporativna elita, kot stagnaciji plač, outsourcingu delovnih mest, subvencioniranju outsourcinga, deindustrializaciji, krčenju priložnosti za dobro izobrazbo, vse hujšemu razslojevanju in predvsem temu, da je v sindikate včlanjenih le 7 % zaposlenih v zasebnem sektorju.
* Tretjič, javni uslužbenci imajo previsoke pokojnine. Kar spet ni res - višina njihovih pokojnin je odvisna od tega, koliko sami vplačujejo v pokojninski sklad. Pokojnine javnih uslužbencev plačujejo javni uslužbenci, ne pa davkoplačevalci.
* In četrtič, zaposleni v javnem sektorju niso na prostem trgu, zato z nikomer ne tekmujejo - in ker z nikomer ne tekmujejo, ne potrebujejo niti sindikalnih pravic niti sindikata.
Z eno besedo: guverner Walker je skušal zmanjšati moč sindikatov. Hotel jih je ustaviti, blokirati, nevtralizirati, kastrirati. S tem je seveda izpolnil tako sanje teapartijskega gibanja in desnice, ki stalno rohnita, da ima Država preveč pravic, da je javni sektor prevelik in da javni uslužbenci živijo v »socializmu«, kot sanje korporativne elite, ki ji igro - in dobičke - kvarijo prav sindikati.
In korporativno elito v tem primeru utelešata brata David in Charles Koch, zelo konservativna ameriška magnata, lastnika mogočnega poslovnega sistema Koch Industries (energetika ipd.), ki slovita po treh stvareh. Prvič: po tem, da izdatno sponzorirata predvolilne kampanje republikanskih kandidatov - sponzorirala sta tudi predvolilno kampanjo Scotta Walkerja. Drugič, po tem, da izdatno sponzorirata teapartijsko gibanje in organizacijo Americans for Prosperity, ki je ena izmed glavnih ideoloških in mobilizacijskih krink teapartijskega gibanja. In tretjič, po tem, da na vse pretege in z vsemi sredstvi lobirata za popolno privatizacijo državnega premoženja, predvsem državne infrastrukture. Kako to izgleda, ni skrivnost: z lobiranjem izsilita sprejem zakonodaje, s katero država - pač ta ali ona ameriška zvezna država - svoje premoženje, svojo infrastrukturo prepusti zasebnemu sektorju, alias, »dobremu gospodarju«. Hja, retoriko poznate.
Guverner Walker se je magnatoma, ki imata v Wisconsinu kopico podjetij, za finančno in moralno podporo pri osvojitvi guvernerske palače zahvalil z dvema dariloma: prvič, z že omenjenim protisindikalnim zakonom, in drugič, ja, z zakonom, s katerim bo država - Wisconsin - svoje premoženje, svojo infrastrukturo, recimo elektrarne in toplarne, prepustila zasebnemu sektorju, pri čemer ji ne bo treba iskati najboljšega ponudnika, ampak bo lahko odločitev o tem, komu se prepusti javna, državna, davkoplačevalska infrastruktura, sprejel kar sam guverner (ki naj bi lahko po novem zakonu odločal tudi o vseh socialnih programih). Vau! Vas to ne spominja na Slovenijo? Mar ni tudi pri nas neki javni uslužbenec nekemu magnatskemu privatniku, pregovorno »dobremu gospodarju«, brezplačno podelil koncesije za mobilno telefonijo?
Scott Walker je nekaj takega storil že, ko je bil funkcionar v okrožju Milwaukee: zaporniške paznike, ki so bili člani sindikata, je zamenjal s pazniki zasebnih podjetij. Javni sektor je privatiziral. Tokrat se je skliceval na težko finančno situacijo in na predvideno luknjo v državnem budžetu. Kdo je kriv za minus, ki naj bi zazeval v budžetu? Sindikati? Javni uslužbenci, ki imajo preveč pravic? Prevelik javni sektor? Ne, nič od tega: za luknjo v budžetu, ki jo napoveduje Walker, je kriv sam Walker, ki je letos januarja - potem ko je Wisconsin prejšnje fiskalno obdobje končal z več kot stomilijonskim proračunskim presežkom - korporacijam, tudi podjetjem konglomerata Koch Industries, masivno in dramatično znižal davke. Pomeni: bistveno manj davkov - velik minus v budžetu. Klasika: država oligarhiji in korporacijam, ki že itak zlorabljajo davčna nebesa (in ki tako socialne pravice kot plače javnih uslužbencev že tradicionalno razglašajo za »darilo davkoplačevalcev«), odpiše davke, luknjo pa potem okrajša s krčenjem socialnih pravic, socialne države in javnega sektorja. A po drugi strani: aktivistična organizacija US Uncut pravi, da najbolj profitabilne ameriške korporacije - ExxonMobil, General Electric, Bank of America in Citigroup - po letu 2009 niso plačale niti centa zveznega davka in da sta se med letoma 1998 in 2005 plačilu davkov izognili skoraj dve tretjini ameriških korporacij.

Dnevi jeze

Walkerjevi neoliberalni, klientelistični zakoni so se poravnali v popolni vihar, ki je javne uslužbence pognal v protest in tektonski štrajk, na ulice, kjer so ostali dneve in dneve, tedne in tedne, s slogani in transparenti, v šotorih in spalnih vrečah, množica pa je vztrajno rasla - najprej jih je bilo nekaj sto, potem nekaj tisoč, potem nekaj deset tisoč, potem 50.000, na koncu, prejšnjo soboto, pa - kljub mrazu in snegu - več kot 100.000. Vihar - »duh Wisconsina« - se je medtem razširil tudi v druge države, recimo Illinois, Ohio, Indiano in tako dalje. Protestniki so vztrajali. Vzklikali. Paradirali. Sedeli. Besneli. Zdaj je bilo vsem jasno, da ti »dnevi jeze« trajajo neobičajno dolgo, da je v Wisconsinu preveč referenc na arabsko revolucijo in da je to več kot le štrajk.
Guverner Walker je zato sklenil, da bo šel v akcijo. In kaj je storil? Natanko to, kar je storil Mubarak. In natanko to, kar počne Gadafi.
* Prvič, stalno je poudarjal, da je ljudstvo na njegovi strani, da ga podpira in podobno.
* Drugič, grozil je, da bo nad protestnike poslal nacionalno gardo, da bo torej z njimi fizično obračunal. Ian Murphy, ameriški bloger (Buffalo Beast), je v trenutku lucidnega navdiha poklical Walkerja in se pretvarjal, da je David Koch: in glej, no, Walker mu je mirno povedal, da kani med protestnike poslati »izgrednike«, ki naj bi kompromitirali proteste in sindikalne zahteve, obenem pa je Kocha, ki je napovedal svoj prihod, pozval, naj s sabo prinese »bejzbolski kij«, saj da ga bo s sabo vzel tudi on sam. Policija - podobno kot v Egiptu in Tuniziji - s protestniki ni hotela obračunati.
* Tretjič, začel je prirejati protiprotestniške, prowalkerjevske shode, potemtakem shode svojih podpornikov (prišel je tudi razvpiti Joe »The Plumber«, glas teapartijskega ljudstva), ali natančneje - z vseh koncev, tudi iz drugih držav (celo iz Nevade!), je začel dovažati svoje jurišnike, agitatorje in dezinformatorje, ki sta jih logistično in sponzorsko orkestrirala brata Koch. Njuni aktivisti so lansirali tudi bučni agit-prop, recimo spletne peticije, ki javnim uslužbencem in sindikatom očitajo, da »pohabljajo državne budžete«, in ki slavijo »Walkerjeve reforme«, ki da bi jih bilo treba sprejeti v vseh ameriških zveznih državah. In logično: FoxNews, konservativna, proteapartijska TV postaja, je takoj potegnila enačaj med sindikati in Muslimansko bratovščino.
* Četrtič, sindikalno spletno stran Defend Wisconsin, kjer so lahko protestniki našli vse potrebne informacije, so oblasti blokirale, češ da je treba najprej preveriti, ali ne vsebujejo kakih pornografskih vsebin.
* In petič, javnim uslužbencem, ki se niso in niso hoteli vrniti na delo (zdravniki so jim vztrajno in sistematično, solidarno pisali »opravičila«), je postavil ultimat: ali se vrnejo na delo - ali pa jih bo nekaj tisoč odpustil.
Ne pozabite, da je nekaj takega na začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja, med štrajkom kontrolorjev letalskega prometa, storil tudi predsednik Ronald Reagan, veliki idol teapartijskega gibanja in neoliberalne korporativne elite: ker so kontrolorji letalskega prometa pri svojih sindikalnih zahtevah vztrajali in ker štrajka niso prekinili, jih je odpustil skoraj 12.000. Sindikate je s tem tako prestrašil in zatrl, da si niso opomogli vse do letos, do Wisconsina. Reagan, ki je bil tedaj ravno sredi apokaliptične bitke s komunističnim »imperijem zla«, je v sindikatih videl preostanek komunizma in največjo grožnjo novemu neoliberalnemu redu (vladavini finančnega terorja), ki ga je vpeljeval. In ta novi neoliberalni red, ki je svet pahnil v globoko finančno-gospodarsko krizo in ki je - po preselitvi v arabske dežele - povzročil arabsko revolucijo, je v Wisconsinu, srcu Amerike, trčil ob svojo največjo grožnjo: sindikate. Ob ekonomske predpostavke svoje vladavine.

Hosni Walker

Guverner Walker in njegovi republikansko-teapartijski privrženci so bili tako obupani, da so vsilili celo skrajno, najbolj perverzno obliko razrednega boja: sindikate zasebnega sektorja so začeli izigravati proti sindikatom javnega sektorja. Češ: sindikati niso enaki ali pa enako pomembni ... sindikati javnega sektorja so privilegirani, egoistični in pohlepni, krivi za proračunske luknje (mar po pohlepu ne slovi ravno zasebni sektor, še toliko bolj tisti del zasebnega sektorja, ki bogati z državnimi posli?) ... sindikati javnega sektorja živijo na davkoplačevalske stroške ... javni uslužbenci si plač ne zaslužijo... javni uslužbenci imajo varnost, ki je drugi delavci nimajo ... in tako dalje. Demonizaciji sindikatov javnega sektorja ni bilo ne konca ne kraja, toda ne brez razloga: če hočeš namreč ubiti sindikate, moraš najprej ubiti sindikate javnega sektorja. Zakaj? Ker so najmočnejši in najvplivnejši, ker so glavni motor sindikalne zavesti, ker so, kot pravi Holland, »zadnja trdnjava sindikalizma v ameriški ekonomiji« - in ker je v njih včlanjenih kar 37 % javnih uslužbencev. Po drugi strani je v sindikate včlanjenih le 7 % zaposlenih v zasebnem sektorju. Toda tisti, ki so včlanjeni v sindikate, zaslužijo 30 % več kot oni, ki niso včlanjeni v sindikate. Diskrepanca je tako očitna, da korporacije res nimajo razloga, da bi tolerirale sindikate. Manj številčni ko so sindikati, bolje za korporacije, še toliko bolj, ker so bili prav sindikati tisti, ki so vsem delavcem, tudi nasprotnikom sindikatov in sindikalizma, z dolgim, vztrajnim bojem priborili boljše delovne razmere, 40-urni delovni teden, socialne pravice, dopuste, bolniške in druge beneficije.
Korporacije si sindikatov ne morejo več privoščiti, zato je Walker naredil vse, da bi sindikate javnih uslužbencev obglavil. Nekateri demokratski kongresniki so - da bi preprečili kvorum in glasovanje o tej zakonodaji - celo zbežali iz Wisconsina in se zatekli v sosednji Illinois, kjer so se skrili in zabarikadirali v neki motel. Bali so se, da bi Walker poslal policijo, ki bi jih potem prignala v kongres na glasovanje. Toda Walker je preostale demokrate potem zmamil v kongres, na dolgo - rekordno, 60-urno - sejo, kjer so potem republikanci z nepričakovano proceduralno finto na hitro izpeljali glasovanje: in še preden bi lahko demokrati, ki sploh niso vedeli, o čem se glasuje, reagirali, je bil zakon, ki je ukinil kolektivne pogodbe, že sprejet.
Kongresnik Keith Ellison je Walkerja razglasil za »diktatorja«, medtem ko so ga protestniki preimenovali v »Hosnija Walkerja«. Ali pa: »Moamerja Walkerja«. Pa saj ni Gadafi, so ugovarjali reporterji. Seveda je, so odgovarjali protestniki. Pa saj nikogar ne ubija, so ugovarjali reporterji. Ubija naše pravice, so odgovarjali protestniki. Zraven je štrlel napis: »Guverner Walker - naš Mubarak!« Na drugi strani sveta, v Egiptu, na slovitem Trgu osvoboditve (Tahrir), pa je stal Egipčan z napisom: »Egipt podpira delavce iz Wisconsina - en svet, eno upanje!« Na Facebooku ima zdaj menda na tisoče ameriških prijateljev.