Marjan Horvat

3. 3. 2011  |  Mladina 9  |  Svet

Oblast in bogastvo

Kje je bogastvo samodržcev?

Nekdanji egiptovski predsednik Hosni Mubarak na obisku v Sloveniji oktobra 2009.

Nekdanji egiptovski predsednik Hosni Mubarak na obisku v Sloveniji oktobra 2009.
© Borut Krajnc

V vstaji odstavljeni tunizijski predsednik Zine El Abidine Ben Ali je prebegnil v Savdsko Arabijo, egiptovski predsednik Hosni Mubarak je pristal v hišnem priporu v letovišču Šarm El Šejk ob Rdečem morju, libijski samodržec polkovnik Moamer Gadafi pa se z zadnjimi močmi še vedno oklepa oblasti. Vsi trije (in tudi njihovo sorodstvo) so si v času vladanja nagrabili ogromno bogastvo ter ga »prelili« v deleže različnih družb po svetu in prijateljske banke. Začel se je lov na bogastvo, predmet novinarske in še kakšne obravnave pa so zlasti njihovi najožji sorodniki, predvsem na evropskih univerzah šolani sinovi, očitno vešči tudi gospodarskega poslovanja. Kje vse natančno so pristale milijarde evrov in dolarjev, še dolgo ne bo znano, in vsega, kar so pokradli ljudstvu, ki ga sestavljajo tudi posamezniki, ki živijo le z dvema dolarjema na dan, njihove države ne bodo nikdar več videle.
Nove oblasti v Tuniziji in Egiptu so doma zamrznile premoženje odstavljenih diktatorjev. Toda večina njunega bogastva, v denarni obliki, deležih podjetij in nepremičninah, je zunaj meja držav, kjer sta vladala. Razpršeno je po svetu, največ v zalivskih državah, »prijateljskih« državah zahodne Evrope, ZDA in seveda državah, ki veljajo za davčne oaze. Švicarske, nemške, britanske in avstrijske banke so - mnoge že pred sprejetjem sankcij EU minuli torek, ki vključujejo zamrznitev premoženja, prepoved potovanja v EU in embargo na orožje - zamrznile račune strmoglavljenima diktatorjema, njunim družinskim članom in ožjim sodelavcem. Koliko je tega denarja, ne ve za zdaj nihče. Še manj natančni so podatki o številu in vrednosti njihovih nepremičnin po svetu, razkošnih vil, jaht in deležev v evropskih in drugih podjetjih. Prvi podatki kažejo, da naj bi imela vsaka družina od nekaj deset milijard do več kot sto milijard evrov.
Pota, po katerih so Alijeva, Mubarakova in Gadafijeva dinastija prišle do takšnega bogastva, so prav tako prikrita, saj so uporabljali različne, tudi zelo sofisticirane poslovne prijeme, da bi prikrili ropanje svojih držav. »Veliko večino bančnih transakcij in nakupov so opravili s številnimi posredniki. Skoraj nikoli sami ali člani njihove družine niso navedeni kot lastniki poslopij ali deležev podjetij,« opozarja Maud Perdriel-Vaissiere iz Sherpe, francoske nevladne protikorupcijske organizacije. Po njenih izkušnjah bo trajalo več let, da se bodo dokopali do vsaj približne slike o njihovem dejanskem premoženju v tujini. Za strmoglavljene diktatorje v Gabonu, Ekvatorialni Gvineji in Kongu so številni aktivisti te organizacije potrebovali kar nekaj let, da so zbrali podatke o njihovih vilah in posestvih ter denarju na bančnih računih v Franciji in leta 2009 od države zahtevali zamrznitev tega premoženja. Uspelo jim je. A opozarjajo na dvoličen odnos Evrope do diktatorskih režimov in njihovih pripadnikov, ki so »lahko, dokler so bili še na oblasti, mirno zapravljali svoj umazani denar po Evropi, čeprav je bilo jasno, da ni pošteno pridobljen. Zdaj, ko se režima v Tuniziji in Egiptu počasi sesedata, je vendarle nekaj več upanja, da bo bogastvo vrnjeno tistim, ki jim pripada,« pravi Maud Perdriel-Vaissiere.
»Skrivnostna« pota bogatenja samodržcev iz severne Afrike zdaj intenzivno razkrivajo mediji. Zgodbe so si podobne. Zdaj že nekdanji tunizijski predsednik Ben Ali je skupaj s sorodstvom izsiljeval denar celo od lastnikov najmanjših trgovin, zahteval delež pri trgovini na debelo in drobno in koncesije celo pri velikih državnih projektih. Kmalu je imel njegov klan deleže v tunizijskih bankah, letališčih, telekomunikacijskih omrežjih, radijskih in televizijskih postajah in industriji. S tako naropanim bogastvom je imel klan izjemen vpliv v severnoafriškem gospodarstvu, čeprav gre za državo z desetimi milijoni prebivalcev. Očitno domačim in arabskim bankam Ben Alijeva družina ni najbolj zaupala, saj naj bi bila »varčevala« v glavnem v švicarskih bankah. Časnik Spiegel je te dni poročal, da imajo Ben Ali in njegova družina v lasti več stanovanj in hiš tudi v Parizu, med njimi vilo, vredno 37 milijonov evrov. Počitnice so preživljali na Azurni obali, kjer naj bi bila vrednost njihove vile na polotoku Cap Ferrat med Nico in Monakom ocenjena na 50 tisoč evrov za kvadratni meter. Časnik Nice Matin opisuje, da so Ben Alijevi poletja preživljali v St. Tropezu, kjer naj bi imeli v Ramatuellu »najetih« kar nekaj vil za dopustovanje. In ko so živeli v Tunisu, so očitno tako pogrešali dobrote s francoske riviere, da so z letalom prevažali sladoled in jogurt iz St. Tropeza na svoje zabave v Tunisu. Sicer pa so Ben Alijevi kupovali tudi drugod po svetu. O dva milijona dolarjev vredni hiši poročajo iz Montreala. Leta 2008 jo je kupil Ben Alijev zet Mohamed Sakr El Materi. Kmalu po začetku protestov v Tuniziji pa je bila prelepljena z napisi »Lastnina tunizijskega ljudstva«. Pravo bogastvo v nepremičninah so si menda Ben Alijevi »ustvarili« tudi v Argentini in Braziliji, vendar ga mediji doslej še niso evidentirali.
So pa opozorili na pomembno vlogo družine Trabelsi v tunizijskem gospodarskem in političnem življenju. Gre za bogato mafijsko družino, katere vzpon se je začel leta 1992, ko se je Lejla Trabelsi, do tedaj sicer frizerka, poročila z Ben Alijem. Na čelu družine je njen najstarejši brat Belhasen, ki je prek sina Imeda nadzoroval celotno tunizijsko gradbeno industrijo. Kakšna kri se preteka v njem, govori epizoda o kraji jahte francoskega poslovneža Bruna Rogera, ki sta jo izmaknila Imed Trabelsi in njegov bratranec Moaz Trabelsi. Ukradeno jahto so našli v tunizijskem pristanišču Sidi Bou Said, in ker je bil Roger blizu sedanjemu francoskemu predsedniku Nicolasu Sarkozyju in nekdanjemu predsedniku Jacquesu Chiracu, so jo tunizijske oblasti Francozu vrnile, ne da bi se tatovoma skrivil las na glavi. Protestniki so se med tunizijsko vstajo lotili premoženja družine Trabelsi, saj so že drugega dne po pobegu Ben Alijevega »dvora« v Savdsko Arabijo razdejali razkošne vile in podjetja v njeni lasti, jih izropali in požgali, Imeda Trabelsija po ubili.
Sicer pa so žene diktatorjev pogosta tarča njihovih nasprotnikov, bes množic ob strmoglavljenju pa se usmeri tudi nanje. V osemdesetih letih je bila javnost bolj ogorčena zaradi stroškov filipinske prve dame
Imelde Marcos kot zaradi početja njenega moža, predsednika Ferdinanda Marcosa, ki je sicer v 21 letih vladanja zase spravil milijarde dolarjev in zgradil 29 predsedniških palač. Žena Imelda, ki so jo poimenovali »obsedenka s čevlji«, je zapravila po 5 milijonov evrov za nakupe v New Yorku, Rimu in Københavnu. Šoping v svetovnih prestolnicah pa ni bil njeno edino opravilo, ampak je kupovala tudi hiše. Na Manhattnu za 60 milijonov evrov center Herald, ni pa se odločila za nakup Empire State Buildinga, vrednega takrat tri četrt milijarde dolarjev, kajti menila je, da bi bila ta poteza vendarle »prebahava«. Leta 1986 je Marcosova družina pobegnila na Havaje. V predsedniški palači so našli 3000 parov Imeldinih čevljev, 1000 torbic in 508 plaščev. Leta 1990 so ji zaradi poneverb sodili na ameriškem sodišču, njej v prid je na tem »teatralnem sojenju« med drugimi pričal tudi ameriški igralec George Hamilton. Bila je oproščena. Lahko so je vrnila tudi na Filipine in nekajkrat neuspešno kandidirala za predsednico države. Šele lani je filipinsko sodišče našlo nekaj njenih grehov iz časa vladavine para Marcos in morala je plačati deset milijonov dolarjev kazni. Proti njej in možu pa je bila sicer vložena natančno 901 obtožnica, a po Marcosovi smrti so vse obležale v predalih filipinskih sodišč.
Tudi na Haitiju je pred dobrima dvema desetletjema ljudstvo razbesnela razsipnost Michelle Pasquet, žene Jean-Clauda Duvaliera, »Baby Doca«, ki je tudi zaradi njenega razkošnega življenja izgubil podporo privržencev, vladal je »le« 15 let, vendar po dolgoletni vladavini svojega očeta. Baby Doc je dobesedno ropal državno zakladnico. Po odstavitvi in pobegu iz države leta 1987 je razkošno živel na Azurni obali. Januarja letos se je po 25 letih vrnil na Haiti, menda zato, da bi izposloval odpustke in s priporočilom sedanjih haitijskih oblasti odmrznitev svojih računov v švicarskih bankah. Prav groteskna pa je zahteva kralja Svazija Mswatija III. izpred šestih let. Parlamentu je predlagal, da bi za 15 milijonov dolarjev zgradil 11 palač, po eno za vsako od svojih žena. Za kraljevske in njim podobne družine 15 milijonov dolarjev ni nikakršen denar, Svazi, kjer je stopnja okuženosti prebivalstva z virusom HIV najvišja na svetu (33 odstotkov), pa porabi prav toliko denarja za celotno zdravstvo.
Vrnimo se k aktualnim zgodbam. Premoženje egiptovske družine Mubarak, predsednika Hosnija, njegove žene Suzane in sinov Gamala in Alaa, je ocenjeno na več kot 70 milijard dolarjev. Christopher Davidson, profesor, ki se na Univerzi v Durhamu ukvarja z bližnjevzhodno politiko, v Guardianu piše, da je Mubarak obogatel s »partnerskim sodelovanjem« s tujimi vlagatelji in podjetji, kar naj bi segalo še v čas njegove vojaške kariere. V zalivskih državah se morajo tujci, če želijo začeti poslovno dejavnost, strinjati, da je 51 odstotkov družbe v lasti domačega partnerja. V Egiptu je zahtevani delež domačega partnerja v družbi 20-odstoten. Toda »skoraj vsak projekt potrebuje sponzorja in Mubarak je bil vedno na pravem mestu,« piše Aladdin Elaasar v knjigi Zadnji faraon: Mubarak in negotova prihodnost Egipta. Lastništvo družb je prepleteno in ni mogoče na hitro ugotoviti, kdo so njihovi pravi lastniki. Ne le v podjetjih, tako je tudi s predsedniškimi palačami. Mubarak jih je nekaj »podedoval« od dvojice prejšnjih predsednikov in še iz časov monarhije, druge je zgradil sam. So pa hoteli in zemljišča - bolje rečeno kar pravo ozemlje okrog znamenitega letovišča Šarm El Šejk ob Rdečem morju - v lasti Mubarakove družine in eden izmed virov njenega premoženja. Kefaja, opozicijska koalicija, ki je nastala pred volitvami leta 2005 in nasprotovala Mubarakovim nakanam, da bi prenašal oblastniško moč na sina Gamala, je takrat v poročilu pred javnostjo razgrnila Mubarakov nepotizem, korupcijo in zlorabo oblasti. Zapisala je, da je bila »normalna« podjetniška praksa pri sklepanju poslov s tujci taka, da je bilo 20 ali 50 odstotkov zaslužka namenjenega njegovima sinovoma.
Tudi Mubarak je »varčeval« v britanskih in švicarskih bankah. Predvsem v švicarski banki UBS in pa v Bank of Scotland, ki je del skupine Lloyds in v 41-odstotni lasti britanske vlade. Nepremičnine naj bi imel v Veliki Britaniji in ZDA in pa predvsem ob Rdečem morju, v letovišču Šarm El Šejk. Po Guardianovem pisanju, v katerem se ta sklicuje na poročanje arabskega časnika Al Kabar, ima Mubarakova družina stanovanja in vile v Los Angelesu, na Manhattnu v New Yorku, ekskluzivnih delih Beverly Hillsa in Parizu. Po pisanju Telegrapha je zgovorna kariera njegovih sinov. Gamal je še pred dobrimi petimi leti živel v šestnadstropni hiši Belgravia v osrednjem Londonu. To njegovo prebivališče je danes tarča medijske pozornosti. Sprva je delal kot bančnik, kasneje pa je v Londonu ustanovil investicijsko in svetovalno podjetje. Pred desetimi leti je odšel iz tega podjetja in se posvetil poslom v Egiptu ter »svetovanju« podjetjem, ki so se hotela prebiti na egiptovski trg. Tudi njegov brat Alaa se je »specializiral« za to področje.
Že prve dni protestov v Tuniziji je Mubarak spoznal, da nevarnost lahko preti tudi njemu v Egiptu. Po pisanju britanskega Telegrapha je poskušal »pretočiti« denar iz švicarskih in britanskih bank v zalivske države, ki naj bi bile, omenjajo se predvsem Združeni arabski emirati in Savdska Arabija, tudi končno življenjsko in poslovno zatočišče za Mubaraka in njegovo družino. Tam so veliko vlagali, predvsem pa imajo tam poznanstva. Višji sodelavec ameriške obveščevalne službe je za Sunday Telegraph dejal, da je v »času protestov v Egiptu potekala velika finančna aktivnost. Lahko izgubijo nekaj nepremičnin in nekaj bančnih računov, vsekakor pa bodo skušali obdržati zlate palice in bolj prikrite investicije.«
Moamer Gadafi, polkovnik, ki je v Libiji na oblasti 42 let in ima več žena in devet otrok, je po mnenju nekaterih »težak« od 80 do 150 milijard ameriških dolarjev. Družina je obogatela predvsem z naftnimi posli. Tim Niblock, specialist za bližnjevzhodno politiko z Univerze Exeter, je v Guardianu pisal o večmilijardni dolarski razliki med tem, koliko Libija zasluži z nafto, in vladno porabo, vsakoletna razlika pa naj bi se stekla v premoženje družine Gadafi. Denar so previdno razpršili v različne naložbe po svetu. V Londonu so vložili v nepremičnine in podjetja. Denimo v skupino Pearson, ki je lastnik Financial Timesa. Toda hkrati je Moamer Gadafi »skrbel« tudi za ohranjanje nekaterih diktatorskih režimov v Afriki in financiral »odporniška« gibanja. Predsednik Zimbabveja Robert Mugabe je bil deležen njegove velike »bratske« pomoči pri ohranjanju enega izmed najbolj krvoločnih in za državo pogubnih režimov na črni celini. Po Niblocku naj bi bil financiral tudi darfursko »pleme« Zaghava »in sklepam, da se nekateri izmed teh afriških plačancev zdaj bojujejo proti civilistom v Libiji«.
Gadafijevi sinovi, ki so študirali na Zahodu, so pridno vlagali ukradeni denar libijskega ljudstva v donosne in druge projekte. Kar 62 milijard funtov naj bi bile vredne njihove poslovne operacije. Vila s sedmimi spalnicami v Hampsteadu v severnem Londonu, z bazenom in s kinom, ki jo je leta 2008 za 10 milijonov funtov kupil njegov drugi sin Saif Al Islam Gadafi, je drobiž. Saif ima po poročanju medijev tudi na Dunaju razkošno posestvo in verjetno še kje na avstrijskih tleh, vse to pa si je pridobil v času prijateljevanja s pokojnim koroškim glavarjem Haiderjem. Sicer pa je večina poslovnih naložb družine Gadafi potekala prek Libijske naložbene družbe (LIA), ki so jo ustanovili leta 2006, da bi gospodarila z državnimi naftnimi rezervami. Ta družba je kupila za četrt milijarde funtov 3-odstotni delež britanske založniške hiše Pearson, vendar je zdaj zamrznjen. Podobna usoda je doletela trgovski kompleks Portman na londonski ulici Oxford. A največ premoženja so Gadafijevi prenesli v dubajske in druge banke v zalivskih državah ter v jugovzhodno Azijo.
Zanimive so njihove naložbe v preskrbo z vodo. Časnik Guardian omenja tudi epizodo iz predlanskega leta, ko je ekscentrični Gadafi v času srečanja držav G8 obiskal L'Aquilo v Italiji, ki jo je prizadel potres. Ustavil se je v neki odročni vasici ob poti in se odločil, da bo tam zgradil toplice in razkošen hotel. Januarja letos je imel po poročanju časnika Corriere della Serra podoben preblisk in je v Fiuggiju južno od Rima napovedal investicijo v višini četrt milijarde evrov za gradnjo konferenčnega središča, letališča in topliškega kompleksa. Toplo so njegovo zamisel sprejeli tudi v italijansko-iraški trgovinski zbornici. Sicer pa se je Gadafi v Italiji počutil kot doma. Ne le da je pridno vlagal denar v italijanska podjetja in prek naložbene družbe Lafica kupil 7,5 odstotka nogometnega kluba Juventus iz Torina, ampak je med svojimi obiski sprejemal tudi mlada dekleta in jih poučeval o Koranu. Italijanski premier Berlusconi je bil zelo naklonjen libijskim naložbam, saj je hitro privolil v spravo med narodoma, kajpak pod Gadafijevimi pogoji. Ta je bila potrebna zaradi hudodelstev, ki jih je v Libiji povzročila Italija v času kolonizacije. Po spravi je postala Libija glavni italijanski energetski partner. Od leta 2009 ima Libijsko-arabska družba za investicije na tujem 10-odstotni delež v družbi Quinta Communications, ki jo je leta 1990 ustanovil Berlusconi v partnerstvu s Tarakom ben Amarjem, nečakom pokojnega tunizijskega predsednika Habiba Bourguibe. Libijski investitorji imajo delež v največjem italijanskem naftnem podjetju Eni, v Finmeccanici, skupini, ki se ukvarja z letalsko in vojaško opremo, Lafico ima 2-odstotni delež v Fiatu in skoraj 15-odstotni delež v telekomunikacijskem podjetju Retelit. Libijci so lastniki 22 odstotkov italijanskega tekstilnega podjetja Olcese. Med najbolj razvpitimi pa je libijski 7,5-odstotni delež v največji italijanski banki Unicredit, ki deluje tudi v Sloveniji. Koliko je libijskega premoženja v drugih evropskih državah, še ni znano. Je pa guverner avstrijske narodne banke Ewald Novotny za avstrijsko televizijo ORF dejal, da so »pri avstrijskih bankah vloge iz Libije vedno višje od milijarde evrov«. Kakšen je pri tem delež družine Gadafi, za zdaj še ni znano, saj bančniki skrivajo takšne podatke. So pa družini zamrznili premoženje tudi v Nemčiji, vendar je to »malenkost« v primerjavi z vsem njihovim bogastvom, saj gre le za bančni račun enega od Gadafijevih sinov z dvema milijonoma evrov v neimenovani nemški komercialni banki.
Zgodbe o samodržcih in bajnem bogastvu, ki so si ga nakopičili v času vladavine, pa niso le zgodbe o njih in njihovih družinah, ampak tudi o dvoličnosti evropskih in drugih političnih ter gospodarskih elit, ki samodržce podpirajo vse do trenutka njihovega strmoglavljenja z oblasti. Zgodbe o njih in bogastvu, ki so ga pokradli svojemu ljudstvu, se bodo še razkrivale tudi na evropskih tleh, saj ima »celo najbolj obskurni despot dovolj podpornikov, da prikrije svoje premoženje v tujini ali na črno ustvari bančne račune,« pravi Maud Perdriel-Vaissiere. Še posebej, če ima pri tem tiho podporo v zahodnih državah, ki imajo prav tako umazane roke.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.