Zaton Zahoda

»Samo visoke finance so povsem svobodne in povsem nedotakljive. Banke in s tem tudi borze so se po letu 1789 na podlagi čedalje večje potrebe industrije razvile v posebno silo in hočejo, podobno kot denar v vseh civilizacijah, tudi biti edina takšna sila ... Diktatura denarja nezadržno napreduje ... Če sile denarja imenujemo kapitalizem, socializem pa voljo, da bi se mimo vseh razrednih interesov ustvarila mogočna politično-gospodarska ureditev, sistem uglajene skrbi in dolžnosti, se pravi ureditev, ki drži celoto v trdni formi za odločilni boj zgodovine, gre tu hkrati za bojevanje med denarjem in pravom. Zasebne sile gospodarstva hočejo prosto pot za svoje osvajanje velikih premoženj. Zakonodaja jim ne sme stati na poti. Hočejo delati zakone, vendar v svojem lastnem interesu, pri čemer se poslužujejo demokracije, plačane stranke, se pravi orodja, ki so si ga naredile same ... Oblast lahko zruši le druga oblast in ne načelo, a nasproti denarju ne stoji nobena takšna oblast. Denar bo presegla in odpravila le kri.«
Najprej pomislite, da je to kdo napisal zdaj, v pregretem času finančne in gospodarske krize. Pa ni. To je pred devetdesetimi leti zapisal Oswald Spengler, nemški filozof, matematik in zgodovinar - te pasuse najdete namreč na koncu njegovega razvpitega Zatona Zahoda, monumentalnega 1300-stranskega e-posa, ki je bil v svojem času velik bestseler, predmet žolčnih debat, slavljen in obenem zaničevan, kontroverzen in neverjetno vpliven (in ki je zdaj - v prevodu Katarine Sedmak in Alfreda Leskovca - izšel tudi pri nas). Prvi del Zatona Zahoda je izšel leta 1918, drugi pa štiri leta kasneje. Ko je Spengler pisal Zaton Zahoda, je mislil, da bo Nemčija dobila I. svetovno vojno - ko je izšel drugi del, jo je že izgubila. Leto po izidu drugega dela je Adolf Hitler, ki ga je nemški poraz povsem hendikepiral, izvedel svoj spodleteli puč, ki ga je pripeljal v zapor, kjer je napisal knjigo Mein Kampf - načrt za nacistični tretji rajh, za novi imperij. Nacisti so Spenglerja - podobno kot Nietzscheja, njegovega vzornika - posvojili, pa četudi sam Spengler, ki je sicer rad uporabljal izraze, kot recimo »duša«, »rasa«, »usoda«, »naloga«, »dolžnost«, »razširitev življenjskega horizonta«, »žrtvovanje« in »korenine«, ni bil nikoli nacist. Ravno obratno: nacistični rasizem in antisemitizem je tako odkrito preziral, da so ga osamili. Čas do smrti, leta 1936, je zato preživel daleč od nacističnega »Sieg Heil«.
Še več: v Zatonu Zahoda je svaril prav pred Hitlerjem, ali bolje rečeno - prav pred diktatorji Hitlerjevega kova. Z zatonom Zahoda pridejo diktatorji - cezarji. »Diktaturo denarja in njenega političnega orožja, demokracije, zlomi pojav cezarizma.« Spengler, ki je v demokraciji videl le »dovršeno enačenje denarja in politične moči«, ki je vedel, da »denar stremi k mobilizaciji vseh stvari«, in ki ni bil fan vsemogočnih strojev, globalizacije, medijev, volilnega kapitala, mita o politično nadarjenih ljudstvih in zahodnega prestavljanja starih trgovskih poti ostalih kultur, ni skrival, da se v času, »v katerem denar slavi svoje zadnje zmage, tiho in nezadržno bliža cezarizem«. Cezarizem raste iz demokracije, to pa zato, ker demokracija denarnemu gospodarstvu pušča preveč prosto pot: »Denarnega gospodarstva smo naveličani do tolikšne mere, da se nam že kar gnusi.« In ko se enkrat potem začne »poslednji boj, boj med denarjem in krvjo«, ko torej »poslovno pojmovanje prežame vse vrste dejavnosti«, dobi »civilizacija svojo zaključno formo«. In ta zaključna forma civilizacije - »končni spopad med demokracijo in cezarizmom, med vodilnimi silami diktatorskega gospodarstva in čisto politično voljo cezarjev do reda« - je njen zaton. Odtod: Zaton Zahoda.
Spengler je trdil, da so kulture organizmi, da gre vsaka kultura skozi vse starostne stopnje posameznega človeka, da ima vsaka kultura svoje otroštvo, svojo mladost, svojo moškost in svojo starost, da vse, kar se zgodi v različnih kulturah, nastane sočasno, da torej notranji strukturi ene kulture povsem ustreza notranja struktura vseh drugih kultur in da ni niti enega pojava v zgodovinski podobi ene kulture, katere pendanta ne bi bilo najti v ostalih kulturah. Recimo: angleški puritanizem je le pendant islama. In civilizacija je le »dokončanje in iztek kulture«, »neizogibna usoda kulture«. Civilizacija je konec, zaključek, ugašanje, nepovratnost - kulturi sledi tako kot življenju smrt. »Ko je cilj dosežen ter ideja, vsa ta množica notranjih možnosti, dovršena in udejanjena navzven, kultura nenadoma okamni, odmre, njena kri se strdi, njene sile opešajo - postane civilizacija.« In prav to je smisel vseh zatonov v zgodovini. Po tej poti so šli vsi imperiji - egiptovski, kitajski, rimski, indijski. In po tej poti gre Zahod, ki je v Spenglerjevem času živel le še navzven, »ekspanzivna težnja pa je poguba, nekaj demonskega in pošastnega«. Ali bolje rečeno: »Imperializem je čista civilizacija.« In veste, kaj to pomeni. Zaton Zahoda ni zato nič drugega kot »tipično končno stanje, ki je že nekajkrat obstajalo«.

Kako je propadel Zahod

Oswald Spengler je bil prepričan, da je Zahod že v zatonu. Nikoli ni rekel, da bo Zahod zatonil na hitro, čez noč, ampak da bo lahko trajal zelo dolgo, tudi stoletje ali dve. Fraza »zaton Zahoda« je v času Busheve imperialne ekspanzije na Vzhod ponovno oživela, dobesedno razcvetela pa se je zdaj, v času finančne in gospodarske krize. Knjig o zatonu, koncu, propadu ali somraku Zahoda, Amerike ali Imperijev ni ne konca ne kraja. Ko naštevajo dokaze, da je Zahod res v zatonu, poudarjajo, da Zahod globalizacije, ki jo je pognal, ne obvladuje več (Al Kaida, mehiški narko karteli in somalijski pirati so le simptomi tega!), da ga zgodovina vse bolj prehiteva (glejte arabske revolucije!), da ni več socialno koheziven in moralno enoten, da je izgubil svojo ekspanzivno moč (tipične zahodne institucije, recimo Mednarodni denarni sklad, Svetovna banka, NATO in BDP, tonejo), da je zanemaril svoje imperialne dolžnosti in odgovornosti, da je prevzel bunkersko mentaliteto, da se preveč zanaša le na inovacije, da troši in konzumira, medtem ko Vzhod - največji upnik in kreditor Zahoda - varčuje, da se utaplja v dekadenci in tako dalje.
Zaton Zahoda kakopak povezujejo z zatonom Amerike, zato ni čudno, da je ameriški predsednik Obama v svojem kongresnem govoru poudaril, da ima Amerika »kljub stalnemu napovedovanju njenega zatona še vedno največje, najbolj cvetoče gospodarstvo na svetu«. Požel je sicer aplavz, toda ob tem se je nekaterim zastavilo vprašanje: Kaj je narobe z zatonom? Zakaj se zdi zaton nezdružljiv z Ameriko? Če je ob koncu 19. stoletja zatonila Britanija, lahko tudi Amerika. Kdo jo bo prehitel, je na dlani: Kitajska. Revija Economist pravi, da bo Kitajska Ameriko prehitela leta 2019, Goldman Sachs pa, da se bo to zgodilo leta 2027, s čimer bo Kitajska postala največja ekonomija na svetu. Kar pomeni, da bo Kitajska izumljala za Ameriko - in da bo tako bogata, da bo kupovala ameriške produkte. Tako kot je prej Amerika kupovala kitajske produkte. Cinično? Vprašajte raje ameriško desnico, recimo nekdanjega predsedniškega kandidata Pata Buchanana, ki v svojih knjigah - à la Smrt Zahoda in Izredno stanje - že lep čas straši, da bo ameriškemu gospodarskemu padcu na drugo mesto sledila verižna reakcija: Amerika bo s tem izgubila nacionalno samozavest, civilizacijsko misijo in vojaško moč, obenem pa se bo zlagoma prelevila v deželo tretjega sveta - z novim demografskim zemljevidom, novimi muslimansko-afriškimi et-ničnimi večinami, populacijsko eksplozijo, nekrščanskim etosom, šibko industrijo, razvrednotenim dolarjem, ateizmom, kulturno inferiornostjo, nesvobodo in socialističnim prizvokom. Leta 2050 bo Zahod umrl: Evropejcev bo le še 10%, Azija, Afrika in latinska Amerika se bodo napihnile, Rusija bo izgubila Sibirijo, Kavkaz in Srednjo Azijo, Palestinci bodo populacijsko potopili Izrael, Iran in Irak bosta številčnejša od evropskih držav, islam bo zasenčil in pogoltnil krščanstvo, Ameriko, v kateri Buchanan itak vidi le dekadentni poganjek blasfemične kontrakulture iz šestdesetih let prejšnjega stoletja, pa bodo osvojili in okupirali Mehičani.
Priseljevanje je za Buchanana najhujše zlo - »imigrantska invazija« bo Ameriko spremenila v tretji svet. Toda: če bo Amerika tretji svet, zakaj bi se potem vanjo sploh še kdo priseljeval? Mar se ne bodo iz Amerike kvečjemu odseljevali? Ameriška desnica, zaripla od groze, se lahko tolaži le s tem, da se bo Amerika latinizirala, medtem ko Evropo čaka hujša usoda - islamizacija. Kar naj bi bil v glavi desnice ultimativni apokaliptični znak zatona Zahoda, ki ni pripravljen na drugo mesto, kaj šele na zaton. Christopher Caldwell v knjigi Misli o evropski revoluciji prikimava: Evropa dela »sekularni samomor«, ker dopušča tako množično priseljevanje, dopušča pa ga iz »občutka krivde«, ali bolje rečeno - ker se hoče odkupiti za svoj kolonializem in nacizem. Ergo: Zahod bo pokopal občutek krivde, »kesanje za kolonializem in nacizem«. Desnica kakopak ne pomisli, da Evropa množičnega priseljevanja ne dopušča iz moralnih razlogov, ampak iz povsem ekonomskih - ker potrebuje poceni delovno silo. Ker skuša torej ujeti še zadnji veter in zadnjo sapico svojega imperialnega, kolonialnega zamaha. Ironija je le v tem, da lahko Zahod pred zatonom reši prav priseljevanje. Ne pozabite: tisti, ki predejo o zatonu Zahoda, zelo radi poudarijo, da bo do sredine 21. stoletja na Zahodu živelo le še 12 % svetovne populacije. Pomeni: rešitev je priseljevanje.
Nekateri ameriški desničarji trdijo, da je za zaton Zahoda kriva evropska socialna demokracija, drugi svetopisemsko prikimavajo nekdanjemu ruskemu disidentu Aleksandru Solženicinu, ki je leta 1978 - na Harvardu - za zaton Amerike in posledično Zahoda krivil civilno strahopetnost, nemoralni legalizem, kapitulacijo v Aziji in brezbožni humanizem, tretji pa svarijo, da so za zaton Zahoda krivi ameriški demokrati, Obamovi »socialisti«, ki socialno demokracijo zdaj uvažajo v Ameriko. Charles Krauthammer, ameriški konservativni komentator, pravi, da je »zaton stvar izbire« in da je Amerika sama izbrala zaton (via Obamov »socializem«), kar zveni kot nadgradnja slovite Toynbeejeve krilatice, da »civilizacij ne umorijo, ampak te naredijo samomor«. Richard Koch in Chris Smith, konservativni in liberalni libertarec, sta svojo knjigo, objavljeno tik pred izbruhom globalne finančne in gospodarske krize, naslovila Samomor Zahoda, v njej pa ne puščata nobenega dvoma, da je Zahod v krizi in da drvi v kolektivni samomor. Zakaj? Ker je izgubil samozaupanje in samozavest. In zakaj je izgubil samozaupanje in samozavest? Ker je izgubil vero v ideje, ki so zahod spremenile v Zahod - ideje, ki so Zahod spremenile v zgodbo o uspehu. Katere so te ideje, ti dejavniki zahodnega uspeha? Krščanstvo, optimizem, znanost, gospodarska rast, liberalizem in individualizem. In te ideje - ti »dejavniki uspeha«, te »vrednote«, ki so generirale specifičnost in unikatnost Zahoda - so bile celotno 20. stoletje pod stalnim ognjem, podvržene stalnim kritikam, napadom in demonizacijam, tako da so imele vse manj zagovornikov in braniteljev.
Rezultat? Kot pravita Koch in Smith, je Zahod namesto vere dobil relativizem, namesto optimizma fatalizem, namesto napredka prerokbe, namesto varčevanja konzumiranje, namesto odgovornosti do drugih občutek viktimiziranosti, namesto idealizma cinizem, namesto smisla denar, namesto razuma emocije, namesto modrosti eksperte, namesto kulture subkulture, namesto resnosti trivialnost, namesto pravih vzornikov zvezdnike, namesto konsenza razklanost, namesto skupnosti fragmentiranost in tako dalje. Ergo: Zahod je v krizi, ker so v krizi njegove »vrednote«. Nehajte. Mar se ni Zahod invazijsko, imperialistično raztegnil v Afganistan in Irak prav v imenu »vrednot«, v katere naj bi izgubil vero? Mar ni zadnje velike globalizacije sprožil prav v imenu »vrednot«, ki naj bi ga delale »specifičnega« in »unikatnega«? In mar ni tudi kolonij vedno osvajal prav v imenu teh »vrednot«, ki naj bi ga navdajale z neizmerno »voljo do preživetja«?
Zato niti ni čudno, da v tretjem svetu nihče ne žaluje, ker je Zahod izgubil »voljo do preživetja«. In zato ni čudno, da je Osama bin Laden po 11. septembru 2001 sporočil, da so »vrednote zahodne civilizacije uničene« in da sta tista »osupljiva simbolična stolpa, ki sta govorila o svobodi, človekovih pravicah in humanosti«, zgorela - tretji svet »svobode, človekovih pravic in humanosti«, s katerimi je prihajal in mahal Zahod, ni doživljal ravno kot »vrednote«. Nostalgiki, prepojeni z imperialnimi fantazijami, vsiljivo dobronamernostjo, antigulagizmom, filološko sentimentalnostjo in moralno apokaliptiko, razloge za zaton Zahoda vedno vidijo pri pretirani, sokratski samokritičnosti Zahoda - pretirana samokritičnost Zahoda vodi v preveliko odprtost - prevelika odprtost v pretirano strpnost - pretirana strpnost v pluralizem - pluralizem v multikulturalizem - multikulturalizem v moralni liberalizem - moralni liberalizem v relativizem - relativizem v defetizem - defetizem v medlost - medlost v neodločnost - neodločnost v obrambno nesposobnost. Tako si je zaton Zahoda predstavljal tudi James Burnham, nekdanji trockist, ki se je prelevil v fanatičnega antikomunista: v knjigi Samomor Zahoda, objavljeni sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja, je namreč trdil, da je za »samomor Zahoda« oz. za »krčenje Zahoda« kriv liberalizem, ki se je razmahnil na Zahodu - liberalizem, »ideologija samomora Zahoda«, je Zahod povsem zmehčal in pomehkužil, mu zameglil prave izzive ter mu preprečil, da bi se odločno konfrontiral s komunističnim imperijem, tako da glavnega sovražnika namesto v komunizmu vidi v desnici.
Desnica se v povprečju tolaži takole: vse velike svetovne sile so v zatonu - razen Kitajske, toda tudi njen potencial ni neomejen. Kar drži, če odmislite, da se strmo in skokovito vzpenjajo nove sile (Indija, Brazilija, Koreja, Rusija, Mehika, Indonezija ipd.), da torej »raste ves ostali svet«, kot v Postameriškem svetu pravi Fareed Zakaria, in da se globalno upravno-kapitalsko-gospodarsko središče seli z Zahoda na Vzhod - če pa tega ne odmislite, potem vam na mizi ostane zaton Zahoda. Desnica zdaj kakopak vraževerno upa, da je imel Zahod le »slabih deset let«, da Istanbul ne bo novi Weimar, da se bo Kitajska postarala, preden bo zares obogatela, da bo le ekonomska, ne pa tudi geopolitična velesila, da se bo podredila redu mednarodne skupnosti, da bo država-nacija, ne pa država-civilizacija, da kitajski vpliv na svet na bo tako velik, kot je bil ameriški, da si bo Amerika po krizi vendarle povrnila vero v svojo izrednost in izjemnost, v svoj exceptionalism, da se bo pobrala, tako kot se je po vietnamski vojni in aferi Watergate, da bo prej ali slej zlomila »islamski imperij«, tako kot je nekoč »zlomila« sovjetskega, in da bo Zahod na koncu ohranil svoj monopol nad Modernostjo, Univerzalnostjo in Zgodovino.
Adam Michnik, nekdanji poljski disident, pravi, da je zahodni model brez alternative, da ga je treba braniti in da je »grešna demokracija« še vedno boljša od »nedolžne diktature«. Problem je v tem, da Zahod ni tako zelo načelen. Ne pozabite: Zahod je bil nekaj časa fašizem, nacizem. In mnogim se je zdelo to »grešno«, a povsem sprejemljivo. Potem - po II. svetovni vojni - so oznanili, da je Zahod Zahod-minus-fašizem. Še malce kasneje so oznanili, da je Zahod Zahod-minus-komunizem. Kar je nekatere, recimo ameriškega neokonservativca Francisa Fukuyamo, pripeljalo do sklepa, da smo zdaj, po padcu berlinskega zidu, prišli do »konca zgodovine«, do končne zmage Zahoda, ki ima monopol nad modernostjo, do končne zmage zahodnih vrednot (prosti trg, privatizacija, parlamentarna demokracija, vladavina prava, človekove pravice), ki so tako moderne in tako univerzalne, da jih bo zdaj prevzel ves svet. Ves svet bo Zahod - monolit neoliberalnega kapitalizma, so špekulirali neokonservativci, ideologi invazije na Irak in »Projekta za novo ameriško stoletje«, ki so bili svet sposobni videti in tolmačiti le skozi prizmo hladne vojne in razpada sovjetskega imperija. Ko so začeli to univerzalno zahodno »vrednoto« vsiljevati arabskim deželam, so se najprej spodvile - in potem planile v revolucijo.
Desnica - še zlasti ameriška - se je teh arabskih revolucij po eni strani prestrašila, po drugi strani pa je v njih videla izpolnitev svojih prerokb, predvsem kakopak tiste, ki pravi, da je svet pred »spopadom civilizacij«. Jasno, desnica razvpite Huntingtonove teze o »spopadu civilizacij« ni le posvojila, ampak jo je tudi priredila svoji svetopisemski apokaliptiki. Samuel Huntington je resda zapisal, da nas po padcu sovjetskega imperija čaka novi svetovni red, da bo ideološkim vojnam sledil »spopad civilizacij«, ki bodo rdeča nit 21. stoletja, in da svet ne bo nikoli ena civilizacija ali pa ena kultura, toda Huntington je obenem tudi poudaril to, česar desnica noče slišati: da je vera v univerzalnost zahodne kulture lažna, nemoralna in nevarna - in da lahko Zahod pred zatonom reši le to, da se neha vmešavati v notranje zadeve drugih civilizacij in kultur. Kako, če je pa Zahod naredilo prav to - kolonialno, imperialno vmešavanje v notranje zadeve drugih kultur? Kako, če se še vedno ne more in ne more odreči svojim kolonialnim impulzom?

Iluzije Zahoda

Ko Zahod citira in recitira Spenglerjev Zaton Zahoda, spregleda in zamolči prav tisto, kar ga zdajle, na tej razvojni stopnji, najbolj zadeva. Spengler je namreč opozarjal, da zahodnega duha ni mogoče poistovetiti s smislom sveta, da drugih kultur ni mogoče videti kot dela zahodnega projekta, da kulture niso zvedljive druga na drugo (kaj ima Japonec z Zaratustro, Indijec s Sofoklom, tirolska kmetica z Ibsenom?), da je treba tudi samo sedanjost obravnavati »kot nekaj neskončno daljnega in tujega«, »kot razdobje, ki ni pomembnejše od vseh drugih«, da lahko mit o premočrtnem poteku svetovne zgodovine ohranimo le, »če glede pretežne večine dejstev zatisnemo oko«, da nam je antika, vključno z Ajshilovimi tragedijami, Platonom in atensko državo, dejansko bolj tuja kot recimo mehiški bogovi in indijska arhitektura (če bi zgodovinarji, ki so kanonizirali stari Rim, poznali stari Egipt, potem starega Rima ne bi niti opazili!), da je »gospodovalni pogled zahodnega Evropejca«, ki ignorira vse, kar hodi po svoji lastni poti, le optična prevara, da Zahod ni zaključek svetovne zgodovine in da prihodnost Zahoda ni neomejena.
Toda Zahod, ves uvel, utrujen, mrzel, zasičen in zlovoljen, še vedno živi v iluziji, da je vse to mogoče. Da je torej zahodnega duha mogoče poistovetiti s smislom sveta, da je druge kulture mogoče videti kot del zahodnega projekta, da kulture so zvedljive druga na drugo, da potek zgodovine je premočrten, da Zahod je zaključek svetovne zgodovine in da prihodnost Zahoda je neomejena. Z eno besedo: Zahod še vedno verjame v univerzalnost zahodnih vrednot. Še vedno verjame, da bi moral zahodne vrednote prevzeti ves svet. Še vedno hoče svojo preteklost tako strniti, da bi postala prihodnost vsega sveta. In seveda, še vedno verjame v benevolentnost svojega imperialnega, kolonialnega refleksa. Samo pomislite, Spenglerju se je zdelo katastrofalno že to, če bi skušali angleške institucije prenesti v Nemčijo. Niti ne v Egipt! Ali pa v Irak! Zahod še vedno počne natanko to. Razlog več, da je v zatonu.
V tem pa je tudi vsa ironična zvijačnost zgodovine: šele zdaj, v somraku Zahoda, na tej najskrajnejši meji zgodovine, ko se - tudi zaradi hude finančne in gospodarske krize - zdi, da so izčrpane poslednje možnosti smiselnega bivanja, lahko dobimo tisti privilegirani, zgodovinski vpogled v to, kakšni smo in kaj smo postali, kje smo in kam gremo. Vzletimo, ko je že noč. Kot Minervina sova. Spengler bi verjetno vzkliknil: Tu je šola vaše prihodnosti! Nič, hotel je le razumeti čas, za katerega je bil rojen. In v katerem se je počutil kot smisel tega, kar se bo šele zgodilo.