17. 3. 2011 | Mladina 11 | Družba | Komentar
Komunistični film
Triindvajsetega marca se bo v Ljubljani začel Festival dokumentarnega filma, na katerem bodo največje zvezde Tito, Ceausescu, favele, kontejnerji, vrabci, igralci, ki nočejo biti več liki, in - in absentia - Sam Kinison
Elena in Nicolae Ceausescu na snegu
Predstavljajte si, da libijsko ljudstvo ujame Gadafija. Da ga zgrabi. Da ga potegne iz oklepnika ali pa letala, s katerim skuša zbežati v Čad, Savdsko Arabijo ali Severno Korejo. In predstavljajte si, da mu libijsko ljudstvo potem sodi. Gadafi bi gotovo vreščal, da tega sodišča ne prizna, da je vse, kar mu očitajo, le navadna laž in da ni streljal na svoje ljudstvo. Točno, Gadafi bi izgledal tako, kot je leta 1989 izgledal Nicolae Ceausescu. Ko je sedel pred ad hoc ljudskim sodiščem, je ponavljal, da tega sodišča ne prizna, da mu lahko sodi le ljudska skupščina, da ni streljal na svoje ljudstvo in da je vse, kar govorijo, le laž, laž in nič drugega kot falš.
In s tem slovitim prizorom se začne romunski dokumentarec Avtobiografija Nicolaeja Ceausescuja - avtobiografija, ne biografija. Kajti potem se odvrti zgodovina njegovega vladanja, kot so ga zabeležile njegove kamere - kamere njegovega režima - uradne kamere - kamere, ki so glorificirale vsak njegov korak. Ko prevzame oblast. Ko gradi bloke in stanovanja. Ko odpira tovarne. Ko govori na partijskih kongresih. Ko je vsak njegov - še tako prazen - predlog sprejet z ovacijami in navdušenim dvigovanjem rok. Ko nastopa kot heroj in najboljši prijatelj. Ko pleše. Ko se poljublja. Ko plava v Črnem morju. Ko hribolazi v Karpatih. Ko šofira. Ko kupuje. Ko igra odbojko. Ko lovi. Ko gleda parade. Ko praznuje. Ko si ogleduje vasi. Ko hvali romunski kruh in dialektični materializem. Ko sprejema tuje državnike. Ko obsodi rusko okupacijo Prage. Ko ga Nixon nagovarja v romunščini. Ko obišče angleško kraljico. Ko ga slavijo v Severni Koreji. Ko obišče Hollywood. Ko ga odpeljejo na turo po studiu Universal.
Pred nami se kronološko valijo le arhivski posnetki. Nobenih igranih dodatkov, nobenih komentarjev, nobenih pojasnil, nobene naracije. Vidimo le to, kar so posnele uradne kamere, ali bolje rečeno - vidimo le to, kar je posnel Ceausescu. V Avtobiografiji Nicolaeja Ceausescuja - enem izmed mnogih finih dokumentarcev, ki jih bo med 23. in 30. marcem zavrtel Festival dokumentarnega filma v Cankarjevem domu (in Kinodvoru) - vidimo pač Romunijo skozi oči Nicolaeuja Ceausescuja, ki je videti kot pionir in glavni junak resničnostnega šova. Ceausescu je Romunijo prelevil v resničnostni šov. Ali bolje rečeno: Romunijo je skupaj držal resničnostni šov. Ko leta 1979 na partijskem kongresu pred mikrofon stopi neki partijski veljak, ki zahteva Ceausescujev odstop, ga publika - množica delegatov, ki sedijo v dvorani - takoj burno preglasi, kar izgleda kot televoting: partijskega disidenta za kazen izločijo iz resničnostnega šova.
Romunijo je skupaj držal resničnostni šov. Jugoslavija je bila bolj zapletena in bolj kompleksna, zato ne bi zadoščal le resničnostni šov - potrebovala je še film. Če je hotela Jugoslavija ostati skupaj, v enem kosu, se je morala preleviti v film. Tako se glasi sporočilo dokumentarca Komunistični film, alias Cinema Komunisto, ki ga je posnela mlada srbska
režiserka Mila Turajlić. To je, kot piše na začetku, »zgodba o deželi, ki ne obstaja več - razen v filmih«. Ergo: zgodba o deželi, ki obstaja le še v filmih. Različni akterji - od Veljka Bulajića, režiserja Bitke na Neretvi, do Bate Živojinovića, kultnega junaka mnogih jugofilmov - pripovedujejo o tem, kako je bil film v Jugoslaviji prioriteta in propagandno orodje št. 1, kako je bil neverjetno vpliven, kako je bila Jugoslavija ena izmed vodilnih svetovnih kinematografij, kako so v Beogradu zgradili Filmsko mesto (Avala, alias Centralni filmski studio), socialistični Hollywood, v katerem so se h''woodski zvezdniki počutili kot v Hollywoodu in ki je prinašal ogromne količine deviz (pa tudi kapital za tajne fonde, s katerimi so tajne službe financirale »črne« operacije v tujini), kako je bila Jugoslavija najbolj cinefilska nacija na svetu, navsezadnje, v puljski Areni - na festivalih jugoslovanskega filma - si je filme ogledalo po 15.000 gledalcev hkrati (!), in kako velik cinefil je bil Tito (»Preprosto največji človek na svetu,« kot dahne Orson Welles, avtor največjega filma vseh časov), kar potrdi tudi Leka Konstantinović, ki je bil 32 let Titov kinooperater. V tem času mu je v vili na Dedinju zavrtel 8801 film! Gledal jih je vsak dan - včasih ob treh ponoči. Kdo bi se lahko bolje spoznal na film?
Kar je bilo dobro za revolucijo in Jugoslavijo, je bilo dobro za film. Vmes se valijo inserti iz partizanskih vesternov in arhivskih materialov: udarniki, ki med delom na ves glas prepevajo - partizani, ki med bitkami na ves glas prepevajo - delegati, ki na partijskem kongresu na ves glas prepevajo. Jugoslavija bi bila mjuzikl, če ne bi v njenem filmu umrlo toliko Nemcev. »Igral sem v filmih, v katerih sem od začetka do konca samo pobijal Nemce in nič drugega,« pravi Bata Živojinović. »Hitlerjeve zadnje besede so bile: Ubijte Ba-
to Živojinovića!« Jasno: »Pretiravali smo!« Ne, le vsi so delali vse, da bi Jugoslavija izgledala kot film - da bi Jugoslavija postala film: Filmsko mesto, Jugoslavija, ki se je spremenila v orjaški filmski studio in seštevek filmskih lokacij, tovarne, ki so financirale filmske produkcije, Tito, ki je popravljal scenarije, da bi bili bolj »pristni« (»To se ni tako zgodilo«, »Ni me treba dajati v film« ipd.), vojaki JLA, ki so igrali Nemce, Jugoslovani, ki so igrali Indijance, Egipčane, vikinge in Perzijce, Picasso, ki je naredil plakat za Bitko na Neretvi - in seveda, med snemanjem niso razstrelili makete, ampak pravi most, ki je povezoval oba bregova Neretve. Vse za film!
Romunija še obstaja, Jugoslavije pa ni več. Če se dežela prelevi v film, razpade, ko se film konča. Toda
ironično, Jugoslavija, izpolnitev h''woodskega sna (film, v katerem lahko živiš!), je dokončno postala film prav v trenutku, ko je razpadla - ko je izginila. Danes obstaja le še v filmih. Od nje je ostal le dobri, stari, smešni film. Ja, Komunistični film je dobro gledati v paru z Avtobiografijo Nicolaeja Ceausescuja, obenem pa tudi v paru z ameriškim metadokumentarcem Še vedno sem tu, ki popisuje, kako je h''woodski zvezdnik Joaquin Phoenix sklenil, da se bo igralsko upokojil, da torej ne bo več igralec, ampak reper. »Le marioneta sem.« Kar pa ne pride več v poštev. »Nočem biti več lik.« Če mu seveda verjamete. Ko so Jugoslovani sklenili, da ne bodo več liki, se je začela vojna, ki je tisto famozno sobo, v kateri je Tito gledal filme, spremenila v ruševine.
Življenje na smetišču
Če se je lahko Romunija prelevila v resničnostni šov, Jugoslavija pa v film, potem je mogoče tudi ljudi, ki živijo na smetišču, preleviti v umetnino, ki bo zrela za dražbo, si je verjetno rekel Vik Muniz, newyorški umetnik brazilskega rodu, ki se v dokumentarcu Življenje na smetišču vrne v favelo pri Riu, kjer je Jardim Gramacho, največje smetišče na svetu (70 % vseh smeti iz Ria prepeljejo na to smetišče, 9000 ton na dan!), toda tam ne najde gangsterjev, džankijev, dilerjev, prostitutk in kaosa, ampak red in disciplino, pobiralce smeti, ki svoje delo jemljejo resno in ki so sindikalno organizirani, nevidne delavce, ki nočejo biti nevidni, catadores, ki smetišče razumejo kot borzo - zbirajo tiste smeti, ki so najbolj iskane. Danes zbirajo plastiko, jutri steklenice, pojutrišnjem staro železo. »Bolje, da delamo, kot pa da se prostituiramo.«
Sporočilo Življenja na smetišču, ki ga je dobro gledati v paru z dokumentarcem Benda Bilili!, v katerem se revni, brezdomni, brezposelni, deklasirani, invalidni, paraplegični fantje iz Konga prelevijo v bend, ki postane globalna zgodba o uspehu, je očitno: četudi vsi ti ljudje delajo in živijo na smetišču, kontrirajo vsem stereotipom družbe, ki jih je izrinila na smetišče, v favelo ob smetišču, najcenejši kraj za bivanje. Množice deklasirancev, ki se zgrinjajo v favele in slume, so žrtve globalizacije, ali bolje rečeno, kontejnerjev, ki so, kot lepo pokaže dokumentarec Pozabljeni prostor, motor globalizacije, motor neoliberalnega kapitalizma: kontejnerji so znižali vse stroške, tudi stroške delovne sile, s čimer so jo zlagoma povsem razvrednotili. Kontejnerji, pošastni simboli kapitalistične učinkovitosti, racionalnosti, ekonomičnosti in reda, so ustvarili nered in socialne katastrofe - svet so destabilizirali.
Kontejnerji so dobra premisa. In sodobni dokumentarci so dokumentarci dobrih premis. Tu je češko mestece, ki ga je povsem spremenila postavitev korejske tovarne Hyundai (Vse za dobro tega sveta in Nosovic). Tam je vrabec, ki so ga leta 2005 ustrelili v nekem nizozemskem mestu, ker je s svojim nepričakovanim pristankom porušil domine, pripravljene na »podiranje rekordnega števila domin« (Vrabčev dan). Tu so Čehi, ki se na vse mogoče in nemogoče - smrtno resne in komične - načine upirajo namestitvi ameriškega radarskega sistema (Češki mir). Tam so iranske »začasne poroke«, ki moškim in ženskam - v izogib grehu ali prostituiranju - omogočajo legalne spolne odnose (Na spolnem bazarju). Tu je predel v francoskih Alpah, neke vrste »bermudski trikotnik«, v katerem se zgodi nenormalno število umorov, ki pa so tako mitizirani, da jim je težko najti skupni imenovalec (Dežela norosti). Tam so obvezna »smrt zasebnosti«, »virtualno zapeljevanje«, »guglam-torej-sem« pomlajevanje in »informacijska preobremenitev« v postfordistični dobi digitalnih medijev (Vsebina). Tu so malomestne lokacije, na katerih je švicarsko-nemški fotograf Robert Frank - pionir snapshot estetike - sredi petdesetih let prejšnjega stoletja posnel »Američane«, svojo kultno, prelomno kolekcijo fotografij (Robert Frank: Potovanje po Ameriki).
In seveda, tam je noseča, brezdomna češka džankica (Katka), tu gej, žrtev malomestnih predsodkov, nestrpnosti in homofobije (Izolirani), tam Candy Darling, ameriški transseksualec, junak Reedovega štikla Walk on the Wild Side, ki ga je Andy Warhol prelevil v svojo multimedijsko superzvezdnico z omejenim rokom trajanja (Beautiful Darling, Warholova superzvezdnica), tu 40-letni orangutan, »humanoidni« zvezdnik pariškega Jardin des Plantes, v katerem ljudje vidijo le to, kar vanj sami projicirajo (Nénette), tam čilska puščava Atacama, od koder je najboljši razgled na vesolje in kjer so bile skrivaj pokopane žrtve Pinochetovega režima (Nostalgija po svetlobi), in tu anonimni, maskirani poklicni morilec, el sicario, nekdanja najeta roka mehiških narko kartelov, ki v dokumentarcu El Sicario, soba 164 pripoveduje, kako brutalno je mučil, posiljeval in pobijal ljudi - njegovo spoved snemajo natanko v motelski sobi, v kateri je nekoč mučil svoje žrtve.
Toda dokumentarcem, ki iščejo dobro premiso, se rado zgodi, da padejo v past Sama Kinisona. Sam Kinison, sloviti ameriški stand-up komik, eden izmed najboljših v zgodovini tega žanra, je v neki svoji točki pripovedoval o norosti, ki ji radi podležejo TV reporterji, še posebej tisti, ki poročajo iz tretjega sveta: s kamero se odpravijo v tretji svet, najdejo ljudi, ki umirajo od lakote, jih potem razkazujejo, pri čemer sočutno, srce parajoče moralizirajo in snemajo in snemajo in snemajo in snemajo, namesto da bi lačne nahranili in jih rešili muk. Vidite tega otroka - komaj še živi! Mar ni to grozno! In nihče ničesar ne naredi! Nihče mu ne pomaga! Sam je, nemočen, nedolžen, lačen, sestradan! Tako se glasi sporočilo teh reportaž. Naš odgovor bi se moral glasiti: če vidiš lačnega otroka, ne izgubljaj časa s snemanjem in pridiganjem, ampak ga nahrani, ker si mu bližje kot pa gledalci, ki bodo to reportažo - ali pa ta dokumentarec, to »opozarjanje na problem« - videli čez en mesec ali pol leta. Če reševanje umirajočega otroka prepuščaš »moralnemu čutu« oddaljenega festivalskega gledalca, ki bo tvoj dokumentarec videl čez leto ali dve, potem ustvarjaš vtis, da bi bil tvoj ideal to, da bi otrok od lakote umrl med snemanjem.
Kot rečeno, mnogi sodobni dokumentarci iščejo dobre premise, dobre topike, ali bolje rečeno - dobre žrtve. Potentne, nosne, donosne žrtve. Žrtve, ki se izplačajo. Žrtve, ki odpirajo vrata festivalov. Vzemite le dokumentarec Prodali so me za 50 ovac. Dogaja se v Afganistanu. Deklico po imenu Sabere starši pri desetih prodajo bistveno starejšemu moškemu. 45 let starejšemu! Jasno, prodajo mu jo za ženo. Šest let - in štiri splave - kasneje Sabere možu pobegne. Njeno življenje s tem obvisi na nitki. Mož jo hoče nazaj - za vsako ceno. Še huje, na njeno glavo razpiše nagrado. Če pride do nje, jo bo ubil. Sabere se zateče v varno hišo, potem pa k staršem - družina se mora stalno seliti in skrivati, da bi Sabere rešila pred kroglo, ki je že izstreljena. In tako dalje. Sam Kinison bi rekel: če je punca v smrtni nevarnosti, zakaj je potem takoj ne rešiš? Zakaj je takoj ne odpelješ stran, na varno? Zakaj je ne rešiš, namesto da jo snemaš? Kamera njeno agonijo spremlja dve leti. Le.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.