Mačka na vroči pločevinasti strehi

Elizabeth Taylor je bila tajno ameriško protikomunistično orožje. Bila je lepotica - in Amerika je njeno lepoto napihnila v absolut. Ne brez razloga. Vzemite le film Mačka na vroči pločevinasti strehi, v katerem je bila poročena z zapitim, zagrenjenim, apatičnim, impotentnim Brickom (Paul Newman), nekdanjim športnim asom, ki se je noče več niti dotakniti. Liz, ki se počuti kot mačka na vroči pločevinasti strehi, se mu s svojim maturantskim glasom ponuja in nastavlja: »Tako dober ljubimec si bil. Tako vznemirljivo je bilo.« Daj me dol! Pofukaj me! Toda Brick ne trzne. Zakaj se mu upira seks z najlepšo žensko na svetu? Film, posnet po drami Tennesseeja Williamsa, ponudi nekaj možnih odgovorov: ker ne more preboleti samomora svojega najboljšega prijatelja Skipperja, ker ga je Liz morda prevarala s Skipperjem in ker nima razčiščenih odnosov z očetom, mogočnim patriarhom.
Toda ti odgovori so le kamuflaža: v drami, po kateri je film posnet, ima Brickovo in Skipperjevo prijateljstvo homoerotični podton, ki si ga film - zaradi cenzure - ni mogel privoščiti. Vsaj ne eksplicitno. Rečeno enostavno: Skipper je gej, ki ga vabi in zapeljuje najbolj seksi ženska na svetu - in na koncu klone. Pofuka jo! Sporočilo je bilo jasno: Elizabeth Taylor je bila tako lepa, da so jo hoteli pofukati celo geji! In v tem je bil veliki propagandni trik: v petdesetih letih, na vrhuncu hladne vojne, ko sta si nasproti stala Komunizem in Svoboda, je Elizabeth Taylor - skupaj z Marilyn Monroe in drugimi h''woodskimi fatalkami - kazala, kako lepa, privlačna, seksi in hipnotična je Svoboda.
Ni čudno, da je leta 1958 odšla na turnejo po Sovjetski zvezi, kjer so jo doživljali kot čudež - bila je reklama za Svobodo in antireklama za Komunizem. Spremljal jo je njen tedanji mož, Mike Todd, največji showman na svetu, producent spektakla V osemdesetih dneh okoli sveta, ki je bil menda na tajni vohunski misiji za ameriško zunanje ministrstvo. Leta 1975 je nastopila v Modri ptici, prvem ameriško-sovjetskem filmu: v Leningrad je pripotovala s tono in pol osebne prtljage - ni kaj, to je bila dobra reklama za Svobodo, kapitalizem in družbo izobilja. Z vsakim prihodom, z vsako pojavitvijo, z vsakim nastopom je zamajala temelje Komunizma. In seveda, vmes je paradirala po Jugoslaviji, kjer je Richard Burton, njen tedanji mož, snemal Sutjesko. Igral je Tita - da naj sprejme to vlogo, ga je nagovorila prav Eliza-
beth Taylor. Vsaj tako se je hvalila. Če je hotela Komunizmu pokazati, kako lepa in kako seksi je Svoboda, potem je morala za dlje časa v Jugoslavijo - če pa je hotela v Jugoslavijo, potem je morala Burtona spraviti v lik Tita. Vedno se je zdelo, da ima na koncu jezika repliko iz King Konga: »Lepota je ubila zver.«

Njeno življenje, njen film

Elizabeth Taylor je bila ženska verzija Trumana Burbanka. Ali bolje rečeno: Elizabeth Taylor je bila originalni Truman Burbank. Truman Burbank je fant, ki v Trumanovem showu ne ve, da nastopa v resničnostnem šovu, da živi pred TV-kamerami, da torej TV-kamere spremljajo vsak njegov korak, in to že od rojstva. Razlika je le v tem, da je Elizabeth Taylor vedela, da nastopa v resničnostnem šovu. Njeno življenje je bilo resničnostni šov, anticipacija sodobnih resničnostnih šovov - model zanje. Elizabeth Taylor je Velikemu bratu, Kmetiji slavnih in Osbournovim pokazala, kako se to počne. Ekshibicionizem ni dovolj - potreben je tudi talent za samoponiževanje.

Za začetek, v Hollywoodu je debitirala pri desetih. In filmi so potem beležili vsak njen korak, vsako njeno razvojno stopnjo: otroštvo (Lassie se vrača, Velika nagrada), adolescenco (Cynthia, Zmenek z Judy), najstništvo (Male ženske), prehajanje med odrasle (Nevestin oče, Prostor na soncu), pasivno sprejemanje ženskosti (Rapsodija, Pot slonov, Poslednjič sem videl Pariz), aktivno soočanje s problemi sodobne ženske v moškem svetu (Velikan, Rain-tree County, Mačka na vroči pločevinasti strehi), obdobje zrelosti (filmi z Richardom Burtonom). Rasla je v filmih, pred očmi publike. Filmi so bili njene biografije. Še več: v filmih je rasla in rasla in rasla - mala otroška zvezdnica, h''woodska lutkica je mutirala v radiantno lepotico, ki pa so jo kot igralko takoj odpisali, češ da njena lepota niti zdaleč ni v rimi z njeno igro. V očeh kritikov je bila le pretty face, ki ne zna igrati. Njena lepota je bila precej bolj nadarjena od njene igre. Bila je preveč lepa, da bi bila lahko igralsko prepričljiva - lepota je motila njeno igro. Lepota ji je bila le v napoto.

In filmi, v katerih je nastopila na začetku petdesetih, so to le potrdili: kar zadeva Elizabeth Taylor, bi bili lahko tudi nemi. Z liki, ki jih je igrala, se je identificirala na način, kot se fani identificirajo z zvezdami. Toda takoj zatem, v drugi polovici petdesetih, je dobila tri zaporedne oskarjevske nominacije (Raintree County, Mačka na vroči pločevinasti strehi, Nenadoma, lansko poletje) in oskarja (Butterfield 8), ki mu je nekaj let kasneje dodala še enega (Kdo se boji Virginie Woolf?). Prehod je uspel. Med II. svetovno vojno, ko so se Taylorjevi iz Britanije preselili v Hollywood, so bili otroški zvezdniki velike atrakcije, pravi hitmakerji, nič manjši od pravih h''woodskih zvezdnikov à la Clark Gable, toda otroški zvezdniki so običajno hitro omagali - prehoda v odrasle vloge niso preživeli (ali pa so v odraslih vlogah izgledali le kot karikature svojih otroških verzij). Eliza-beth Taylor je preživela vse prehode - njen prehod med odrasle je bil gladek. V resnici je bil tako gladek, kot da je del filma, nekaj fiktivnega. Ni se razvijala sama, ampak so jo razvijali filmi. Če ne bi bilo filmov, bi ostala otrok. Filmi so jo prisilili, da je odrasla - da se je razvijala. In obratno: filmi so živeli od tega, da so jo razvijali.
Med filmi in Elizabeth Taylor je prišlo do popolne osmoze. Filmi so obstajali zato, da bi služili Elizabeth Taylor, njeni biografiji. Ljubimci in možje - mnogi možje, od Conrada Hiltona do Mika Todda, od Eddieja Fisherja do Richarda Burtona - so jo zasipali z darili, z dragocenimi prstani in broškami, z diamanti, safirjem in dragulji, hej, nekateri so se zadolževali, da so ji lahko kupovali draga darila, da so lahko presegli investicije njenih prejšnjih ljubimcev: Henry Wynberg, prodajalec rabljenih avtomobilov iz Los Angelesa, se je tako zadolžil, da je bankrotiral. Ko je finančno ni več mogel dohajati, ga je pustila. Hollywood - studio MGM, tovarna zvezd - jo je obdarjeval s filmi. In filme je nosila tako, kot druge ženske nosijo nakit. Filmi, v katerih je igrala Elizabeth Taylor, so izgledali kot dokumentarci o Elizabeth Taylor. In ljudi je prepričala, da je dobra igralka, ker je tako dobro igrala sebe. Nihče ni znal tako dobro igrati samega sebe. »Gospa Bovary, to sem jaz,« je dahnil Gustave Flaubert, avtor romana Gospa Bovary. Elizabeth Taylor bi to lahko rekla za vsak svoj lik.
Nihče ni bolje anticipiral novodobne kulture slave, novodobne obsedenosti z zvezdništvom, novodobne zasičenosti z medijsko podobo, novodobnega igranja vlog - in nihče ni bolje formatiral novodobne resničnostne kulture. Nemogoče je bilo reči, kdo je bil reklama za koga - Liz za filme ali filmi za Liz? In če ni živela pred filmsko kamero, je živela pred TV-kamerami - ali pa pred fotoaparati, pred mediji, ki so postali dolg film o njej. Ali bolje rečeno: mediji so jo pokrivali, kot da so njen film. Stalno so skrbeli, da je bila resničnostna - njihov lik. Stalno je bila v medijih. Njeno življenje je imelo strukturo medijskega načrta. Med publiciteto, ki jo je režiral studio MGM, in publiciteto, ki je nastajala mimo studia MGM, ni bilo več nobene razlike - ko je studio MGM zapustila, se je publiciteta še vedno valila tako, kot da jo poganja mašina dimenzij studia MGM.

Njen prvi poljub!

Njeno privatno življenje je postalo njeno medijsko življenje, resničnostni šov. In mediji so kakopak ustvarili tipični resničnostni vtis, da je njeno življenje vredno le toliko, kolikor je vredna njena medijska podoba. Njena biografija niso bili le filmi, ampak tudi mediji. Liz ne mara randijev! Liz na prvem randiju! Liz hodi z nogometašem! Liz prvič zaljubljena! Liz zaročena! Liz razdrla zaroko! Ponovno zaročena! Zaročenec se noče poročiti s filmsko zvezdo! Konec zaroke! Liz zaročena s pop pevcem! Liz se bo poročila z Montgomeryjem Cliftom! Le prijatelja sta - poroke ne bo! Liz zaročena s sinom Conrada Hiltona! Liz se bo poročila s Hiltonom! Liz bo prevzela katoliško vero! Poročno potovanje bo trajalo pol leta! Poročno potovanje je trajalo le dva tedna! Hilton pije, hazardira - Liz se ločuje! Liz hodi s poročenim režiserjem! Liz se poroči z 20 let starejšim britanskim zvezdnikom! Večerjala sta jajca s slanino! Liz je kurtizana! Liz je dekle, ki ima vse! Liz je nova ženska! Liz zbolela! Liz operirana! Liz izgublja vid! Liz bo oslepela! Liz doživela živčni zlom! Liz se videva z Rockom Hudsonom! Liz se videva z Jamesom Deanom! Liz noče biti več hči svojega moža! Liz se ločuje! Liz se je poročila z Mikom Toddom! Princesa našla princa! Podaril ji je diamantni prstan, Renoirja in Moneta! Liz operirana! Liz paralizirana! Liz na invalidskem vozičku! Liz bo prevzela judovsko vero! Arabski svet bojkotira njene filme! Liz rodila! Liz in Mike v Moskvi! V Beogradu! V Pragi, Atenah, Nici, Madridu, New Yorku, Hollywoodu, cirkusu! Liz se bo upokojila! Liz na sedativih - Mike Todd umrl v letalski nesreči! Liz hodi s poročenim pevcem Eddiejem Fisherjem, najboljšim prijateljem svojega pokojnega moža! Liz uničila zakon prijateljici! Liz je psica! Liz spet zbolela! In tako dalje.
Vsak njen korak je bil premiera. Samo pomislite: prvič se je zares poljubila v filmu (Cynthia). Kar je studio MGM tudi propagiral: »Njen prvi poljub!« Vse »prve«, »prelomne«, »usodne« reči so se ji zgodile v filmih. Zares se je poljubila, ker se je poljubila v filmu. Če se ni zgodilo v filmu, se ni zgodilo. Če se ni zgodilo v filmu, ni bilo zares. In ne pozabite: ko se je prvič poročila, se je hkrati poročila tudi v filmu Nevestin oče. In tipično: njeno prvo poroko - s Conradom Hiltonom, jr. - je logistično zapakiral in organiziral studio MGM. Mediji so jo s kamerami in fotoaparati čakali v zasedah, na vseh mogočih in nemogočih krajih, razvili so pravo vohunsko mrežo, ki je pokrivala ves svet (ves set, heh), na letala pa so ji kot »naključne sopotnike« podtikali tajne agente, ki so potem iz nje »prijazno« in »vljudno« vlekli informacije, karkoli, kajti vse, kar je rekla, je bilo del resničnostnega scenarija. Ni mogla zgrešiti. Vsaka replika je bila prava. Škandale je odigrala tako dobro kot filmske vloge. Posledica? V očeh njene publike razlike med tragedijo in komedijo ni bilo več: pogreb Mika Todda, »ljubezni njenega življenja«, so fani, ki so se pritepli pred pokopališče, gledali s coca-colo in popkornom v roki, obenem pa kričali »Liz, pokaži se!« Nikoli ni bilo jasno: se sama poroča in ločuje - ali pa jo poročajo in ločujejo mediji? Zdelo se je, kot da so njene serijske poroke in ločitve le njen odgovor na tisti medijski imperativ: »Liz, pokaži se!«
Iz medijev se je lahko zatekla v realnost - v filme. Filmi so v primerjavi z mediji izgledali kot realnost. Njena filmska podoba je bila bolj realna od njene medijske podobe. Glejte, v filmih sem bolj realna kot v medijih! Leonardo DiCaprio se v Izvoru ujame v multistopenjske sanje - kovinska vrtavka, ki na koncu izgublja spin, s čimer nakazuje, da se bo slej ko prej ustavila, naj bi bila dokaz, da mu je vrnitev v realnost vendarle uspela. Elizabeth Taylor se je ujela v multistopenjskost resničnostnega šova - so poročni prstani, ki jih je tako vneto zbirala, nastopali kot dokazi, da ji je vendarle uspela vrnitev v realnost? Vse te dileme je slavnostno dopolnil spektakel Kleopatra, za katerega je zahtevala milijon dolarjev - in tudi propagirali so ga tako: kot film, za katerega je Liz dobila milijon dolarjev. Snemanje Kleopatre, eposa o egiptovski femme fatale in njenih rimskih ljubimcih, Juliju Cezarju in Marku Antoniju, je trajalo tri leta. Kot da gre za serijo. Hja, snemanje Kleopatre je bilo sformatirano kot totalni resničnostni šov. V vseh smislih.
Pazite: Kleopatro so začeli snemati v londonskem studiu Pinewood, toda same Kleopatre - Elizabeth Taylor - na začetku ni bilo na spregled ... potem so rekli, da ne vedo, kje je ... potem so neznanci zagrozili, da ji bodo ugrabili otroke ... potem je fasala virus ... potem so rekli, da zdravniki ne najdejo pravega antibiotika ... potem ni bila zadovoljna s kostumi, ker da so pretesni ... potem so rekli, da se je preveč zredila in da mora najprej shujšati ... potem je kopico medijev tožila zaradi obrekovanja ... potem jim je nagajalo vreme, saj je bilo tako mrzlo, da se je igralcem iz ust kadilo, kar je bilo za like, ki živijo ob Nilu, povsem nesprejemljivo ... potem so rekli, da bodo produkcijo preprosto ustavili in odpovedali... potem je Liz hudo zbolela ... potem so rekli, da ima hude glavobole, da ima vnet zob, da ima tumor in da ima meningitis ... potem so snemanje prekinili ... potem so ji začeli pošiljati vudu lutke ... potem ji je začel groziti kukluksklan ... potem je režiserja Roubena Mamouliana zamenjal Joseph Mankiewicz ... potem Mankiewicz ni bil zadovoljen s scenarijem ... potem so snemanje še enkrat prekinili, da bi scenarij na novo napisali ... potem je Liz fasala azijsko vročico ... potem je padla v komo ... potem je padla v novo komo ... potem se je prebudila ... potem so rekli, da je paralizirana ... potem je padla v novo komo ... potem je dobila oskarja (Butterfield 8) ... potem so ves posneti material vrgli v smeti ... potem so zamenjali oba glavna igralca (Julij Cezar je postal Rex Harrison, Mark Antonij pa Richard Burton) ... potem je Liz oznanila, da ne bo več snemala v Londonu ... potem so vse kulise podrli in snemanje preselili v Rim ... potem sta se z Richardom Burtonom med snemanjem filmskega prizora prvič poljubila (»Njun prvi poljub,« bi se lahko glasil slogan za Kleopatro) ... potem sta se romantično zapletla ... potem je izbruhnil škandal, alias »le Scandale«, kot je rekel Burton (oba sta bila poročena) ... potem so ju popadli mediji in paparaci ... potem so Liz odpeljali v bolnišnico ... potem so eni špekulirali, da je doživela srčni infarkt, drugi pa, da je delala samomor ... potem je njuno afero obsodil Vatikan ... potem so jima začeli groziti z bombnim atentatom ... potem je studio Fox sporočil, da ju bo tožil - kar pa ni držalo vode, kajti Kleopatra je postala hit. Kljub orjaškemu, nenormalnemu budžetu (tedaj nepojmljivih 40 milijonov dolarjev). Malo verjetno je, da bi bila tak hit brez tako dolgega resničnostnega šova.

Kdo se boji Elizabeth Taylor?

Oh, in seveda, takoj zatem sta se tudi prvič poročila - v filmu VIPs. Kmalu zatem sta se poročila tudi zares - no, uradno. Kaj je bilo tu zares? Tisto v filmu ali ono zunaj filma? Vseeno - oboje je bilo resničnostno. Ali kot je rekla: »Richard mi je dal občutek realnosti.« A po drugi strani: Richard Burton, »Frank Sinatra of Shakespeare«, ki je tedaj veljal za enega izmed najboljših filmov vseh časov, je bil le nova resničnostna stopnja. Liz in Burton sta si spet v laseh! Liz in Burton sta se pobotala! Liz in Burton se ločujeta! Liz in Burton spet skupaj! Liz in Burton se bosta ponovno poročila! Burton je Liz podaril diamant! Liz in Burton ne spita več skupaj! Spet pijeta! Liz udarila ljubimca - z Burtonovim diamantom! Liz in Burton se spet ločujeta! Njuni prepiri, premirja in pijanski izbruhi so bili splošno znani - in ko sta te prepire in izbruhe preselila v film Kdo se boji Virginie Woolf?, je bilo težko reči, kaj od tega, kar počneta, je res in kaj le film. Je bil film nadaljevanje realnosti - ali pa je bila realnost nadaljevanje filma? Sta se v realnosti prepirala tako, kot da se prepirata v filmu - ali pa sta se v filmu prepirala tako, kot da se prepirata v realnosti?
Film Kdo se boji Virginie Woolf?, posnet leta 1966, je bil paša za vse čute, tudi za spolni čut, za katerega se je do tedaj zdelo, da ne obstaja. Seks in film? Ne moreš imeti obojega, je rekla cenzura. In seks so potem vedno raje izrezali. Tokrat je bilo drugače. Seks je ostal. Zelo seksualen film pravzaprav: in sledi seksualnosti so bile povsod, v vsakem gibu, v vsaki situaciji, v vsaki besedi, v vsakem dialogu, v vsaki repliki. Človeška govorica ni bila še nikoli tako seksualna. Vsaj ne v mainstream filmih. A da ne bo pomote: ves seks je bil v besedah. Cenzura, ki jo je Liz stresla že v filmih Mačka na vroči pločevinasti strehi (žena hoče fukati z možem!) in Nenadoma, lansko poletje (homoseksualnost, incest, kanibalizem), je pred premiero skoraj izgubila zavest: film je treba porezati in ga zmehčati! Kar bi se tudi zgodilo, če ne bi legendarni Jack Warner, sicer zelo rigidni in konservativni šef studia Warner, na splošno presenečenje vseh vztrajal, da film ostane tak, kot je. Nobene spremembe. Nobenega rezanja. Nobene cenzure. Vojna med studiem Warner, Legijo dostojnosti, ki je v Ameriki igrala vlogo moralne policije, in Uradom za produkcijski kodeks, h''woodskim samocenzurnim organom, ki je že vse tja od tridesetih skrbel za moralno neoporečnost filmov, je bila burna, toda ko se je izkazalo, da bo šel Warner do konca, je Jack Valenti, novi šef Ameriškega filmskega združenja, stari liberalec in nekdanji svetovalec predsednika Lyndona Johnsona, napovedal korenito spremembo produkcijskega kodeksa. Ali bolje rečeno, kodeks so praktično ukinili, ko so črtali večino prepovedi in ko so, kmalu zatem, vpeljali nov sistem rangiranja filmov, alias ratings system (G, PG, R, X). Cenzure je bilo tako konec. Rušenje tabujev je bilo zdaj dovoljeno. Film Kdo se boji Virginie Woolf? je odprl vrata ameriški filmski renesansi, »Novemu Hollywoodu«, Coppolam, Peckinpahom, Lucasom, Spielbergom, Hopperjem in De Palmam, enemu izmed najboljših in najbolj vplivnih obdobij v zgodovini filma.
Toda ironično: ko je prišel »Novi Hollywood«, je bilo z Elizabeth Taylor konec. Vsi ti briljantni režiserji je niso niti povohali, kontrakultura jo je ignorirala, le psihopatski Charles Manson je po razvpitem pokolu sporočil, da je imel na spisku tudi Elizabeth Taylor, ki naj bi ji na obraz z žarečim nožem vrezali besedi »helter skelter« in ji izrezali oči ter jih potem v paketu z Burtonovim penisom poslali Eddieju Fisherju, Lizinemu nekdanjemu možu.
Ko je nastopila v filmu Kdo se boji Virginie Woolf?, je bila stara šele 33 let. V Diplomirancu bi lahko igrala gospo Robinson in njeno hčerko. Še je igrala, toda v filmih, ki bi bili lahko tudi nemi. Še je igrala, toda v TV-filmih, v katerih je izgledala kot karikatura svoje resničnostne verzije. Ko sta se z Burtonom ponovno poročila, je popisala spomine na ta srečni dogodek: ko je spomine pisala, sta bila še poročena - ko so spomine revije po svetu objavile, sta bila že ločena.