Teror zgodovine

Življenje v času katastrofe

Ko je Japonsko zadel popolni vihar (masivni potres + apokaliptični cunami + izbruh radiacije), so bili ljudje tu, na Zahodu, navdušeni nad tem, kako mirno in kako stoično so Japonci vse to prenesli - brez panike, brez histerije, brez nasilja, brez plenjenja, brez protestov. Nekateri so to pripisovali japonski vzgoji, budizmu, zenu, bušidu in takim rečem. Drugi so to pripisovali japonski ubogljivosti, njihovi veri v avtoriteto: če so oblasti rekle, da ni nobenega razloga za paniko, ni nobenega razloga za paniko. In pika. Oblasti so pač bolje informirane od malih ljudi - in le zakaj ne bi zaupali tistim, ki so bolje informirani? Tretji pa so to pripisovali japonskemu fatalizmu, češ da so Japonci povsem pomirjeni s svojo apokaliptično usodo - zgodbe o katastrofah in apokalipsah, bodisi potresnih, tajfunskih, vulkanskih ali atomskih, se iz generacije v generacijo prenašajo kot miti, tako da Japoncev ne more več nič prestrašiti.
Toda japonski pisatelj Kazumi Saeki, čigar članek Za žalovanje še nimamo časa je objavila tudi Mladina, je dal jasno vedeti, da japonska reakcija na katastrofo ni bila nujno le posledica budizma, fatalizma in vere v avtoriteto: »Zagledal sem prizore katastrofe, a odkrito povedano se mi je uničenje zdelo razmeroma majhno. Ko sem prispel domov, je bila ključavnica na vratih uničena, po tleh so ležale knjige, zgoščenke in plošče, ki so popadale s polic. A vse je bilo suho in moja ocena o obsegu katastrofe je ostala enaka. Moje mnenje se je povsem spremenilo šele, ko sem po tranzistorju na ročni pogon, svojem edinem viru podatkov v popolnem informacijskem mrku, postopoma izvedel, kaj se je v resnici zgodilo.«
Japonci, ki jih je zadela katastrofa, so bili povsem odrezani od sveta, informacij, medijev, televizije in interneta. Vse je pač odpovedalo, razsulo, odneslo. »Mobilni telefoni niso delovali in tok informacij je presahnil.« Tisti, ki jih je zadela katastrofa, niso videli tega, kar smo videli mi, oddaljeni opazovalci. Ker niso videli dimenzij tega, kar se dogaja, niso bili panični - panični smo bili mi, ki smo vse to le gledali. A po drugi strani: to, kar jih je doletelo, je bilo tako hudo, tako temeljito, tako radikalno, tako destruktivno in tako apokaliptično, da so imeli občutek, da je konec sveta (»Big One«). In glede na slike, ki smo jih videli, bi to lahko tudi res bil konec sveta. Kako bi lahko mislili drugače? To, kar se jim je zgodilo, je ustrezalo opisu konca sveta - in zakaj ne bi v tisti situaciji, vsaj za hip ali dva, verjeli, da je ta katastrofa globalna, da je torej zadela ves svet? Ko je konec sveta, pa ne zganjaš panike, ne? Ko je konec sveta, tudi ne kličeš na pomoč. Le zakaj? To izgleda trapasto - prvič, ker je prepozno, in drugič, ker je nesmiselno.
Kar nas seveda spomni na japonske vojake, ki so se po koncu II. svetovne vojne še vedno desetletja skrivali, misleč, da vojne še ni konec. Tak je bil recimo Hiru Onoda, ki je po koncu vojne obtičal na Filipinih ter se s tremi tovariši zavlekel v hribe in džunglo, kjer so nadaljevali s sporadičnimi gverilskimi akcijami. Ameriška vojska je z letal metala letake, na katerih je pisalo: »Vojna se je končala 15. avgusta! Pridite s hribov!« Onoda ni verjel: prepričan je bil, da gre za potegavščino, sovražno propagando. Ko mu je v roke prišel letak, ki ga je podpisal japonski general Jamašita, prav tako ni verjel: potegavščina! Tudi letakom, ki so jih podpisali njegovi najbližji, ni verjel. Njihovim pismom prav tako ne. Še časopisom ni verjel - v tem je videl le fabrikacijo. Da vojna še vedno traja, je verjel vse tja do leta 1974, ko je dahnil: »Smo res izgubili vojno? Kako smo bili lahko tako šlampasti?« Dve leti prej so na Guamu, v neki džungelski votlini, našli japonskega vojaka Šoičija Jokoija, ki je prav tako mislil, da vojna še vedno traja - nekaj mesecev za Onodo pa so na Indoneziji našli še Terua Nakamuro, zadnjega japonskega vojaka, ki se je skrival, misleč, da vojna še vedno traja.
Ne brez razloga: Onoda, Jokoi in Nakamura so bili odrezani od sveta. Televizije niso imeli. Interneta še ni bilo. Tega, kar so tedaj videli drugi, niso videli. In seveda, glede na to, kako kruto, divje in apokaliptično je izgledala vojna na Pacifiku, so povsem upravičeno verjeli, da se ne bo nikoli končala. Onoda, Jokoi in Nakamura niso vedeli za atomski bombi, za Hirošimo in Nagasaki, kar pomeni, da niso vedeli, da lahko tako kruto, divjo in apokaliptično vojno konča le prava apokalipsa, atomska bomba - simulacija konca sveta. Še manj pa so vedeli, da je obstajala tudi alternativa: da Američani atomskih bomb ne vržejo. Da torej Japonsko h kapitulaciji prisilijo s konvencionalnimi sredstvi, s konvencionalnim orožjem - z izkrcanjem, letalskim bombardiranjem in tako dalje. Toda če bi Američani ubrali to pot, potem na Japonsko ne bi prišli pred sovjetsko Rdečo armado, kar pomeni, da bi bila Japonska sovjetska, ne pa ameriška.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.