Iskanje nove solidarnosti

Na spletnem portalu Vest.si je bilo pred časom objavljeno pismo, ki je bralce pozivalo, naj pomagajo materi, ki je v tragediji na Zaloški cesti izgubila otroka. Deklica je umrla, ker jo je oče vrgel skozi okno, potem pa je skočil tudi sam. Poziv k solidarnosti je naletel na običajne internetne odzive, le da je iz sočutja razprava hitro prešla v skrajne vode nacionalizma. Nekdo je napisal, da naj bi bila mati sama kriva, ker je izgubila otroka. Drugi je dodal, da naj se vrne v Tuzlo. Spet tretji, da je treba pomagati slovenskim otrokom in slovenskim materam, ne pa priseljencem. Od poziva k solidarnosti je ostalo bolj malo.
Slovenci zase radi poudarjajo, da so solidarni. Pomagajo pri naravnih nesrečah, sodelujejo s humanitarnimi organizacijami, dotaknile naj bi se jih zgodbe priseljenskih delavcev. Vendar solidarnost v družbi ni samo samaritanstvo, pomoč iz usmiljenja, pač pa širši koncept funkcioniranja družbe. Solidarnost je vezni člen, je moralna zaveza vsakega posameznika. Človek se namreč rodi v neko družbo, uživa njeno blaginjo, ki vsaj na začetku ni posledica njegovega dela. In zato je vsak posameznik dolžnik tej družbi, tisti, ki imajo več, so večji dolžniki kot oni, ki imajo manj. Tako je recimo o solidarnosti razmišljal nekdanji francoski premier, Nobelov nagrajenec za mir Leon Bourgeois. A to je bilo pred sto in še nekaj leti. Kaj pa se pravzaprav danes dogaja s koncepti solidarnosti v Sloveniji?
Dr. Niko Toš, ki že desetletja preučuje javno mnenje v Sloveniji, pravi, da raziskave kažejo neko zapiranje, neko negotovost ob prihodnosti, hkrati pa ne drži, da bi ljudje na splošno oporekali socialnim vrednotam in solidarnosti. »Potreba po skupnosti je še vedno ključna in dominantna v naši družbi. Ljudje dojemajo pomen, ki ga imajo solidarnostna omrežja. Recimo zdravstveno zavarovanje, tudi pokojninsko zavarovanje kot solidarnostno, četudi v te mentalne vzorce počasi pronicajo stvari, ki gredo v drugo smer. A solidarnostni koncept je v naši družbi še vedno prevladujoč, legitimen, upadanja nismo zaznali, zaznali pa smo izgubo vere, zaupanja v funkcioniranje institucionalnega sistema družbe, države, da bi ta zagotavljala in regulirala družbene odnose na predpostavki solidarnosti.«

Jaz zate, ti zame

Slovenska družba seveda ni enotna, je pluralna in različna. Dr. Vesna Leskošek, predavateljica na fakulteti za socialno delo, pravi, da se solidarnost ljudi kaže v njihovem ravnanju v konkretnih življenjskih situacijah. »V preteklih letih smo bili priča mnogim solidarnostnim akcijam, ki so bolj ali manj spontano nastajale ob propadu podjetij, ko so ljudje tako rekoč čez noč ostajali brez vsega. Pomoč po požarih, naravnih nesrečah in podobnih tragedijah je hitra in učinkovita in ne potrebuje prevelike koordinacije in organizacije.« Solidarnost je še vedno prisotna v ruralnih območjih, ko si ljudje pomagajo pri delu na njivah in pri gradnji. Te usluge, ki so del različnih ritualov, so obveznosti in prostovoljstvo hkrati. »Skupnosti brez tovrstnih solidarnostnih vezi bi težko delovale, ker jih te vezi povezujejo in so izvor socialnega kapitala. Manj ko je možnosti za takšne izmenjave, manj je povezanosti in slabše so možnosti za to, da bi skupnost nudila opore ali dosegala konsenze ob ključnih odločitvah. To, kar skupnost povezuje, je ravno kolektivnost njenega delovanja.« Takšna tradicionalna solidarnost je vedno tudi izključujoča. Navadno je omejena na skupino enakih in podobnih. Požar v romski vasi nikoli ne sproži toliko sočutja kot požar v slovenski.
V sodobnih državah solidarnost seveda ni omejena samo na medčloveško raven. Je institucionalizirana, je del aparata države. V slovenski ustavi je solidarnost zapisana v drugem členu, kjer je Slovenija opredeljena kot socialna država. Ne velja torej teza, da socialno državo že v izhodišču ukinja kapitalizem, ki pred interese ljudi postavlja interes kapitala. Razmerje med solidarnostjo in kapitalizmom je bolj zapleteno. Filozof in marksist dr. Božidar Debenjak za socialne komponente v kapitalističnem sistemu vidi čisto pragmatičen razlog - preživetje političnega in ekonomskega sistema. »Po drugi svetovni vojni je Zvezna republika Nemčija, torej država iz kapitalističnega bloka, sprejela novo ustavo, v kateri se je opredelila tudi kot socialna država. ZRN je bila kapitalistična z določenimi elementi socialne države. Enako je s slovensko ustavo. Pravila so postavljena popolnoma drugače kot v neoliberalizmu, kjer lastnina ne prinaša nikakršnih obvez. Od nekdaj je bila funkcija države, da preprečuje skrajne deformacije, ki bi podrle sam gospodarski sistem. Tu ni nikakršne sentimentalnosti. Tudi skrajnemu kapitalistu je jasno, da lahko preveliki socialni problemi prinesejo krize in razpad celotnega sistema.« V Sloveniji sicer velja mantra, da je bil prejšnji sistem bolj solidaren, kot je sedanji. Morda to drži za žargon političnih elit, a realnost je bila včasih drugačna. »Kdor misli, da je v prejšnjem sistemu veljala prava solidarnost, živi v iluzijah. Prava solidarnost je vladala med prebivalci okupirane Ljubljane med drugo svetovno vojno, ko se ni nikjer gledalo, kako in kaj. Medčloveška solidarnost se pokaže v težkih stiskah. Res pa je, da je bilo v socializmu ogromno različnih socialnih transferjev, ki so bili pogosto tudi iracionalni.«
Dr. Veljko Rus je že pred 20 leti napisal epohalno knjigo o socialni državi in družbi blaginje. Njegova stališča so po svoje radikalna. »Sem skrajni liberalec,« pravi. Solidarnost, izražena na ravni države, je značilnost totalitarnega sistema. »Solidarnost na državni ravni predpostavlja odvisnost in to odvisnost tudi krepi.« Solidarnost je morda moralna na ravni zasebnih odnosov, je intimna, na ravni političnih sistemov pa je nekaj slabega. »Tukaj se pojavlja država kot dobrodušna mati, ki svoje delovanje temeljito zaračuna na področju samostojnosti in neodvisnosti. Država mora poskrbeti za integriteto ne samo države, pač pa tudi vse družbe, in integracija družbe ne temelji na solidarnosti in pomoči, pač pa na dolžnostih, obveznostih, odgovornostih.« Ali ni Slovenija družba, kjer se nekateri odpovedujejo delom svojih presežkov zato, da dobijo tisti, ki nimajo dovolj? »V kapitalizmu to pravzaprav ni mogoče. Ali so bili tajkunski direktorji solidarni? Niso bili, a so se sklicevali na to, da so le delovali po pravilih kapitalizma. Vztrajanje pri solidarnosti v kapitalističnem sistemu je najhujša oblika demagogije, naj bodo ljudje solidarni, mi pa jih bomo ropali dalje.« Rešitev je po mnenju Rusa omejevanje moči kapitala. »Dokler se borimo proti kapitalizmu, je še nekaj dobrega, a ko se nehamo boriti, je vse skupaj ena sama farsa. Najprej je treba k solidarnosti pozvati kapital ali lastnike, da bodo socialno odgovorni, potem pa bodo lahko solidarni tudi običajni ljudje, da pa bodo ljudje socialno odgovorni, kapital pa ne, pa ne gre.«

Pilatovsko umivanje rok

Seveda pa ni nujno, da koncept solidarnosti deluje le na ravni države. Če država noče pomagati, lahko namesto nje vskočijo druge strukture, družinske, lokalne, cehovske, država pa si potem po pilatovsko umije roke. »Kaj se je recimo zgodilo z Anglijo, ko je vladala Margaret Thatcher?« se sprašuje sociolog dr. Anton Kramberger. »Razbila je socialno državo, deregulirala njene socialne funkcije, ljudem niso pomagala podjetja, tudi ta so bila do svojih delavcev trda, ljudem so pomagale soseske in družine. In so preživeli osemdeseta leta. S povečanim angažmajem tistih struktur, ki so bile prej v zimskem spanju.«
Še več, morda pa je solidarnost znotraj slovenske družbe prevelika in škodljiva. V enem od slovenskih domov za ostarele varčujejo tako, da je za uporabnike zastonj samo prva plenica, druge morajo priskrbeti njegovi sorodniki. Država tako v imenu solidarnosti v družini prenaša javne stroške na druge. »Država to počne zaradi ideologije ultraliberalizma, po kateri se mora država nenehno 'tanjšati', saj je posameznik sam odgovoren tako za uspehe kot neuspehe. Če se starostnik dvakrat iztrebi na dan, jaz pa samo enkrat, zakaj bi mu jaz (prek davčnih dajatev) plačeval za drugo plenico?« pravi dr. Srečo Dragoš s fakultete za socialno delo. »To vprašanje je bistvo ultraliberalizma!«
Kljub vsemu pa je Slovenija (še vedno) država s solidarnostnim konceptom. Po podatkih statističnega urada za leto 2009 je bila stopnja tveganja revščine v Sloveniji 11,3 %, brez socialnih transferjev pa bi bila stopnja tveganja revščine 22 %. Vsaj v tem segmentu se država obnaša (za mnoge sicer premalo) solidarno. »V jedru slovenske države je vgrajena solidarnost, poglejte samo, koliko po kapitalistični logiki prinese ura dela posameznika in kako se potem ta denar prerazporedi,« pravi dr. Slavko Gaber, sociolog in nekdanji minister za šolstvo. »Morda smo v Sloveniji solidarni na ravni posameznika, smo pa v zelo velikem krču pri tem, ko bi morali na novo razmisliti o prerazporeditvi sredstev, na novo premisliti, ali bomo danes imeli nekaj manj, da bo sistem funkcioniral na dolg rok.« Po mnenju Gabra je ključno vprašanje, kako na novo urediti trg delovne sile. »Zelo veliko govorimo, da bi morali zaposliti več ljudi, malo manj pa, ali bi skrajšali delovni čas in se morda izpostavili temu, da bi imeli nekaj malega nižjo plačo. Prav tako zelo malo razmišljamo, ali smo na mednarodni ravni pripravljeni sprejeti koncept ničelne gospodarske rasti. Kar pomeni, da nam ne bi šlo vsako leto dodatno bolje, ampak da bi vsaj ostali enaki, kot smo sedaj.«

Prelaganje odgovornosti

Enega takšnih pomembnih premislekov o jutrišnjem dnevu je napovedana pokojninska reforma, upanje Pahorjeve vlade. V predlogu se skrivata načelo solidarnosti in odločitev o tem, ali so se posamezniki danes pripravljeni odpovedati nekim pravicam zato, da jih bodo morda jutri imeli kaj več ali ne tako malo. Takšen premislek je seveda zelo abstrakten, in če k njemu poziva politična elita, ki je v javnosti izgubila zaupanje, potem je njegova uveljavitev iluzorna.
Vendar je Dragoš do vlade zelo kritičen. »Ni v krizi solidarnost med ljudmi, pač pa državno prelaganje (privatiziranje) javne skrbi na privatne akterje, kjer so zaradi dobička manjšine na udaru socialne mreže večine. Odnos javnosti do pokojninske reforme ni nikakršen test za solidarnost med ljudmi! Pokojninska reforma je kazalec neodgovornosti političnih elit, da zaradi nesposobnosti dogovarjanja s sindikati - ki so bili vseskozi konstruktivni igralec - prevalijo breme o tako kompleksni problematiki na referendumsko izrekanje.«
Ljudje seveda težko sprejemamo, da so se leta visoke, v času Janševe neorganske gospodarske rasti, nehala. In danes se, kot pravi Gaber, dolgoročno gledano obnašamo iracionalno, kratkoročno, recimo pri pokojninski reformi, pa večina gleda zelo ozko, torej zelo racionalno. »Ravno se je nekdo pozicioniral v srednjem razredu, v letih gospodarske rasti jih je tja prišlo ogromno, in sedaj od njega država zahteva, da dela dlje in da trepeta za prihodnost. Zato imajo tisti, ki želijo delati reforme, velikanske težave.« Količina solidarnosti pri prerazporejanju dobrin na področju zdravstva, šolstva, pokojnin je v Sloveniji še vedno razmeroma visoka, prav tako funkcionirajo solidarnosti na drugih ravneh, »a tista, usmerjena v prihodnost, celo v bližnjo prihodnost, med ljudmi ni ravno pogosta. Je pa tovrstna solidarnost seveda težje razumljiva, dokler se te neposredno ne dotika, jo težje razumeš«. Šele ko bo začel izgubljati srednji razred, ko bo začel te izgube čutiti tudi na lastni koži, takrat bodo ljudje, ne glede na aktualno politično oblast, začeli resneje razmišljati o reformah in o solidarnosti. Prava kriza je za zdaj prizadela le ljudi z obrobja, tuje delavce, najšibkejši sloj Slovencev, srednji sloj pa je oplazila.

Globalna grožnja

Finančna kriza načenja socialno državo in njene pozive k solidarnosti. Kriv je globalni trg, zmaga neoliberalizma, nemoč nacionalnih političnih elit. »Glavni problem sodobnega sveta in s tem tudi nacionalne države je, da nimata več nikakršne možnosti, da bi vplivala na obnašanje transnacionalnega kapitala, ta lahko izigrava pravila, kakor si želi, kar je seveda eden od glavnih vzrokov katastrofičnih razmer, v katerih smo. Nikjer ni transnacionalne tvorbe, ki bi transnacionalni kapital upravljala podobno, kot je nekoč nacionalni kapital nacionalna država,« pravi Debenjak. Zmanjšanje moči države ali »vitka država«, ki jo je pred kratkim napovedal Janša, pomeni pravzaprav degradacijo sodobne družbe. Globaliziran trg poskuša zrušiti nacionalne države.
Kramberger v svojih napovedih ni ravno optimističen. »Kompletna družbena struktura se iz moderne spreminja v fevdalno, to, kar se danes razgrajuje, se je začelo graditi v 16. stoletju. Globalizacija in opuščanje modernega tipa evropske države nas silita 400 let v preteklost. In solidarnost se ne bo več udejanjala na ravni države, pač pa na drugih manjših organizacijskih oblikah in po vsej verjetnosti bo tukaj veliko vlogo odigrala cerkev. Nič novega torej.«
Socialna država je torej kapitalističen koncept, ki je sprejel dejstvo, da trg povzroča neenakosti, ki jih mora država zmanjševati, če želi zagotavljati socialni mir. A danes globalni kapitalizem najbolj ovira ravno socialna država. Ta namreč »omogoča vsaj delno neodvisnost ljudi od razmer na trgu,« pravi Leskoškova. »In zato je popolnoma jasno, da jo je treba uničiti. Tudi pri nas je bila socialna država prva tarča napadov neoliberalnih ekonomistov, ki so se dodobra institucionalizirali v državni politiki.«

Nova solidarnost

Meritve slovenskega javnega mnenja kažejo na neko posebnost. Zanimivo je, da ljudje sprejemajo zamisli o potrebi reform, tudi pokojninske, a hkrati odklanjajo konkretne rešitve. Glavni vzrok za odklanjanje predlaganih konceptov ni toliko njihova vsebina, pač pa nezaupanje javnosti tistim, ki jih predlagajo. Če politične elite in drugi socialni partnerji sami med sabo ne morejo doseči soglasja o tem, kakšna naj bo najboljša pot v prihodnost, je iluzorno verjeti, da bo neobstoječi konsenz sprejela nezadovoljna javnost.
Če torej res velja, da neoliberalistična doktrina najeda socialno državo, da politične elite (upravičeno) nimajo nikakršne prepričevalne moči, če res velja, da prihaja do vse večjih neenakosti, manjšanja družbene kohezivnosti in solidarnega ravnanja države, ali se potem lahko res zlomi še družbenopolitični sistem? »Nekaj podobnega se na parcialni ravni že dogaja. Revolucije v državah Južne Amerike, ki so bile nekakšno vadišče neoliberalnih ekonomistov, so na oblast zavihtele leve voditelje,« opozarja Leskoškova. »Opažamo nove oblike protesta, ki nastaja kot spontan upor proti vladajočemu redu, pa tudi kot organizirano delovanje različnih akterjev, sindikatov. Upirati so se začeli ljudje v državah, kot je Kitajska, kamor so proizvodnjo prenesle mnoge globalne korporacije, ki iščejo poceni delovno silo. Države EU niso izjema. Mnogi napovedujejo večje nemire, katerih zametki se že kažejo, npr. v Grčiji, Madžarski in Belgiji ...«
Tudi Gaber razmišlja podobno. Po njegovem se lahko v Sloveniji zgodi, da se bo upor začel v razredu, ki danes nima ničesar več izgubiti. Ali pa se bodo uprli mladi srednjega razreda, z visoko izobrazbo, ki jim starejši ne bodo odstopili dela. Morda pa bo prav ta pritisk sprožil kritični družbeni premislek o tem, da sami ne moremo zajeti naslednje žlice, dokler je ne zajamejo mlajši. »Človek je morda sposoben daljšega pogleda, četudi nam pravijo, da moramo razmišljati o sebi,« o prihodnosti pravi Kramberger. »A bistveno vprašanje jutrišnjega dneva, kako rešiti upokojence in kako hkrati rešiti mlade, je zelo težko. Tisti, ki bo našel odgovor na ti dve vprašanji, ki si stojita druga nasproti drugemu, bo izumil novo družbeno pogodbo. Danes pa država poskuša reševati samo upokojence.«
Nove solidarnosti pomenijo nove oblike socialnih transferjev, recimo temeljni državljanski dohodek. »Kadar se ljudem zdi, da družbeni sistem ni več pravičen ali pa ne deluje pravično, se lahko zgodijo revolucije,« pravi Debenjak. »Aktualna družbena neznosnost se lahko odpravi le s korenitimi reformami. Te so lahko imanentne, torej same del nekega sistema, ali pa transcendentne, takšne, ki so popolnoma zunaj tega sistema. In evropska družba potrebuje točno takšne. Državljanski dohodek je recimo nekaj povsem novega. In poleg tega bi morala vsa Evropa uporabljati bistveno več pameti, kot jo uporablja danes.« In ni treba začeti v Evropi, iskanja nove solidarnosti bi se lahko za začetek lotili v slovenski politični eliti, ki ji danes ne zaupa nihče več.