Lekarnizacija homeopatije

Številnim Slovencem bo po novem prihranjena marsikatera pot v tujino. Vsem tistim, ki so homeopatske pripravke do zdaj kupovali v avstrijskih in italijanskih lekarnah, so od prejšnjega tedna za to na voljo tudi nekatere slovenske lekarne. Za zdaj je na seznamu 36 lekarn, ponujajo pa lahko 17 homeopatskih pripravkov, ki jim je Javna agencija za zdravila in medicinske pripomočke do zdaj izdala dovoljenje za promet. Pripravke lahko izdajajo le magistri farmacije, ki so opravili dodatno (120-urno) izobraževanje iz homeopatije. Takih je do danes 156, zanimanje pa je veliko in bo verjetno še naraslo. Jasno, nobena lekarna si ne bo privoščila, da bi zapravila priložnost za dodaten zaslužek. V Lekarniški zbornici pravijo, da so si za prihod homeopatskih zdravil v slovenske lekarne prizadevali več let, a za to navajajo veliko plemenitejši razlog kot zaslužek, ki so jim ga do zdaj odžirali tujci - varnost bolnikov. Ti so homeopatske pripravke do zdaj lahko kupovali v tujini ali prek spleta, »kjer morda zaradi jezikovnih omejitev niti niso dobro razumeli navodil za zdravljenje«. Prihod homeopatije v lekarne bo zagotovo povečal zanimanje zanjo, zelo verjetno se bo k njej zatekalo več starejših ljudi, ki se na kupovanje prek spleta ne spoznajo in se jim v tujino ne ljubi. Hkrati pa »lekarnizacija« daje tej alternativni metodi zdravljenja v Sloveniji tudi drugačen ugled. Pa si ga zasluži?
Pomenljiva pri sodbi o tem je že navedba Javne agencije za zdravila, da je dovoljenja za promet s homeopatskimi pripravki izdala po hitrem postopku, pri katerem predlagatelju ni treba predložiti dokazov o učinkovitosti pripravka. Dodajajo, da po podatkih svetovne zdravstvene literature za nobeno homeopatsko zdravilo učinkovitost ni bila dokazana v skladu s sodobnimi standardi, zahtevanimi za zdravila. In to je samo ena od dveh velikih težav, s katerima se spoprijema homeopatija.

Razredčeno

Osnovno načelo homeopatije je, da snov, ki v velikih odmerkih povzroča neke simptome, v zelo majhnih odmerkih te simptome zdravi, nekakšen 'klin se z malim klinom zbija'. Snovi, ki jih uporabljajo za izdelavo pripravkov, segajo vse od zelišč do račjih jeter. Drugo izjemno pomembno načelo homeopatije pa je, da bolj ko so ti pripravki razredčeni, močnejši, bolj potentni so. Postopek priprave homeopatskega pripravka gre nekako takole: kapljico zdravilne učinkovine zmešamo s stotimi kapljicami vode (ali alkohola). Dobljeno mešanico silovito pretresemo oziroma, kot pravijo homeopati, 'dinamiziramo'. Enak postopek ponavljamo do želene razredčitve. In tu se pojavi druga velika težava homeopatije. Ko tak postopek ponovimo več kot 12-krat, mešanice z veliko verjetnostjo ne moremo več imenovati mešanica, saj po vsej verjetnosti v njej ni več niti ene molekule prvotne zdravilne učinkovine. Iskati jo je namreč treba med 1.000.000.000.000.000.000.000.000 molekulami vode. Kozarca s tako zelo razredčenim homeopatskim pripravkom ni mogoče ločiti od kozarca navadne vode. Homeopatski pripravki, ki so na voljo v slovenskih lekarnah, pa so razredčeni tudi po 200-krat. Enka in 400 ničel. Voda ima po prepričanju homeopatov spomin, informacije o zdravilni učinkovini se nekako vtisnejo vanjo. Tega še ne znajo dokazati, a zagotovo je tako. Iz enih račjih jeter in srca je tako mogoče izdelati za več milijonov evrov homeopatskega zdravila proti gripi. Po mnenju dr. Romana Jerale s Kemijskega inštituta pa je verjetno najbolj zdravo piti morje, ker v njem slej ko prej, izredno razredčeni in zato še posebej močni, pristanejo vsi homeopatski pripravki. »To bi torej moralo pomagati za vse bolezni.«
Utemeljitelj homeopatije je nemški zdravnik Samuel Hahnemann, ki je konec 18. stoletja začel dvomiti o takratnih metodah uradne medicine. Izraz homeopatija, skovanko iz grških besed za 'podobno' in 'trpljenje', je sestavil leta 1807. Prepričan je bil, da o človekovem počutju odloča njegova »življenjska sila«. Homeopatija je hitro postajala vse bolj priljubljena. Napoleon naj bi si bil na primer z njo pomagal proti sramnim ušem. Leta 1833 so v Leipzigu odprli prvo homeopatsko bolnišnico. »Hahnemannove ideje so se pojavile, še preden so znanstveniki razvili teorijo mikrobov ali atomsko teorijo materije, zato se življenjska sila in ultrašibke raztopine niso zdele tako čudaške kot danes,« sta v knjigi Zdravilo ali slepilo? zapisala Simon Singh in Edzard Ernst. Prav nič čudno torej ni, da so jo imeli za učinkovito metodo zdravljenja. Takrat so imeli ljudje, ki niso bili deležni nikakršnega zdravljenja, pogosto boljše možnosti za preživetje kot tisti, ki so se prepustili zdravnikom uradne medicine, katerih metode so segale od puščanja krvi do predpisovanja živega srebra. Hahnemann je bil za svoje obdobje napreden. Nasprotoval je puščanju krvi. A od takrat se je marsikaj spremenilo in vmes se je uradna medicina začela opirati na ustrezno pridobljene dokaze o učinkovitosti zdravil.

Nikoli dokazano

Ni mogoče zapisati, da učinkovitosti homeopatije ne potrjuje nobena klinična raziskava. Pravzaprav jih je veliko, pri katerih so raziskovalci ugotovili, da ima homeopatski pripravek večji učinek od placeba. A prav tako jih je veliko, ki do te ugotovitve niso prišle. Raziskave so različne po zasnovi, po številu sodelujočih itd., skratka po kakovosti. In kakovostnejše ko so raziskave, manjša je verjetnost, da bodo pokazale pozitivne učinke homeopatije. Ena najbolj znanih je metaanaliza, poskus poenotenja podatkov iz več raziskav, ki jo je leta 1997 opravil Klaus Linde iz Münchenskega centra za raziskave komplementarne medicine. Od 186 znanstvenih člankov o učinkovitosti homeopatije, ki jih je zbral, jih je po izločitvi tistih, ki niso ustrezali osnovnim znanstvenim standardom, ostalo 81. Izsledke je objavil v ugledni medicinski reviji Lancet, bili pa so presenetljivi - homeopatija naj bi bila dejansko učinkovitejša od placeba. A kritiki so opozarjali, da je velika večina raziskav iz metaanalize še vedno (pre)slabe kakovosti; 21 najkakovostnejših raziskav iz nabora na primer ni omogočilo istega sklepa. Linde je leta 1999 objavil nov članek in v njem priznal, da raziskave višje metodološke kakovosti navadno dajejo manj pozitivne rezultate in da je njegova prvotna analiza precenila učinke homeopatskega zdravljenja. Leta 2003 se je Aijing Shang z Univerze v Bernu lotil nove metaanalize. Zelo strogim merilom, ki jih je postavil za kakovost raziskav, jih je ustrezalo le osem. Na podlagi analize podatkov je ugotovil, da je homeopatija samo neznatno in nepomembno učinkovitejša od placeba. Leta 2005 je Shang v Lancetu objavil članek s sklepom, da so klinični učinki homeopatije v resnici učinki placeba. Iz homeopatskih krogov je bil zaradi tega deležen številnih kritik, češ da je članke, ki jih je uporabil v metaanalizi, izbiral pristransko. A merila za izbiro člankov si je postavil pred začetkom analize in jih med njo ni spreminjal.
Objavljenih je bilo še nekaj preglednih člankov in metaanaliz, vsi pa so prišli do podobnega sklepa - ni prepričljivih dokazov, da je homeopatija učinkovitejša od placeba. Žal pa je nemogoče priti do dokončnega sklepa. »Tudi če imate tisoč raziskav, ki vse kažejo, da je homeopatija neučinkovita, še vedno obstaja možnost, da bi bila učinkovita pod drugimi pogoji, pri zdravljenju drugega stanja. Dokazovanje nedelovanja je tako rekoč nemogoče,« je pred časom za Mladino dejal dr. Edzard Ernst, profesor komplementarne medicine na Univerzi v Exeterju, sicer šolan homeopat. »Vendar z akumuliranjem negativnih rezultatov lahko z vedno večjo verjetnostjo sklepamo, da je homeopatija neučinkovita. Sploh pa, v interesu bolnikov je, da se vsaka metoda zdravljenja obravnava kot neučinkovita, dokler ni dokazov o nasprotnem.«
Učinkovitost homeopatije za zdaj torej ni dokazana, dokazan pa ni niti mehanizem, zaradi katerega naj bi ta metoda učinkovala. Kot rečeno, homeopati trdijo, da ima voda spomin. Najbolj znano raziskavo s tega področja je opravil francoski imunolog Jacques Bienveniste, ki je ugotovil, da se človeški bazofilci odzivajo na raztopino, v kateri so bila pred številnimi razredčitvami človeška protitelesa. Svoje ugotovitve je oddal v objavo ugledni znanstveni reviji Nature. Ta je članek objavila, a s pridržkom. Imenovala je tudi posebno skupino, ki je bila prisotna pri nadzorovani ponovitvi poskusov. Pod nadzorom raziskovalcem teh rezultatov ni uspelo ponoviti. V enem letu po objavi članka so bili v reviji Nature objavljeni še trije članki drugih raziskovalcev, ki jim učinka, ki ga je opisal Bienveniste, ni uspelo zaznati. Izkazalo se je, da je šlo pri Bienvenistovi prvotni raziskavi za pristransko interpretacijo podatkov, ki je bila posledica tega, da raziskava ni bila »slepa«, da so torej raziskovalci vedeli, kateri vzorci naj bi izkazali učinke, kateri pa ne.
Novo upanje je homeopatom dal znameniti francoski virolog Luc Montagnier, ki je za odkritje virusa HIV leta 2008 prejel Nobelovo nagrado za medicino. Leta 2009 je objavil članka, v katerih opisuje elektromagnetne valove, ki jih oddaja visokorazredčena DNK različnih patogenov. Ker v Franciji za financiranje njegovih nadaljnjih raziskav ni posluha, se je lani odločil, da delo nadaljuje na Kitajskem. V intervjuju za revijo Science se je Montagnier izrekel tudi v prid homeopatiji: »Ne morem reči, da ima homeopatija v vsem prav. Za zdaj lahko rečem le, da visoke razredčitve delujejo. Visoke razredčitve nečesa niso nič. So vodne strukture, ki posnemajo prvotne molekule.« Rezultati raziskave so za znanstvenike izjemno vprašljivi, številni znanstveniki so prepričani, da se je Montagnieru »skisalo«. Rezultate, ki jih za zdaj ni uspelo ponoviti še nikomur, je objavil v obskurni znanstveni reviji, od oddaje članka v pregled do objave pa so minili vsega trije dnevi. Recenzije po navadi trajajo vsaj nekaj tednov. Za nameček Montagnier sedi v uredniškem odboru revije, zato je težko trditi, da je bila odločitev o ustreznosti članka za objavo povsem nepristranska. Homeopati so Montagnierove ugotovitve kljub temu pograbili z odprtimi rokami in jih predstavili kot dokaz delovanja visokorazredčenih pripravkov. Vendar njegove ugotovitve, če so seveda sploh pravilne, ne potrjujejo načel homeopatije, saj na primer učinek po neki stopnji razredčitve izgine, namesto da bi se potenciral.

Osebno preizkušeno

Če torej trdimo, da homeopatija ni učinkovita metoda zdravljenja, kako razložiti goro anekdot, ki govorijo v prid njeni učinkovitosti, in kako razložiti, da se k njej zatekajo tudi izjemno pametni ljudje? »Delno zato, ker hočejo verjeti, delno zato, ker so obupani, delno zato, ker je uradna medicina včasih precej grozna, kar se tiče odnosa med zdravnikom in pacientom, in jo komplementarna medicina na tem področju prekaša. Delno je za to odgovoren tudi vaš poklic. Novinarji napišejo veliko nesmislov o komplementarni medicini. Na spletu je več kot 50 milijonov spletnih strani o komplementarni medicini in velika večina prodaja popolne nesmisle. Človek je bombardiran z napačnimi informacijami,« je za Mladino povedal Edzard Ernst. Po njegovih besedah osebne izkušnje ne morejo povedati ničesar o učinkovitosti posamezne terapije, ker gre za nenadzorovan 'eksperiment' in nikakor ne moremo z gotovostjo trditi, kaj bi se zgodilo, če ne bi bili deležni te terapije. Te izkušnje so lahko posledica učinka placeba, lahko so posledica naravnega toka bolezni, lahko so posledica normalizacije nekega skrajnega stanja med boleznijo, zapoznelega učinka prejšnjih dokazano učinkovitih zdravljenj. Na podlagi anekdot je tako nemogoče dokazati, da je izboljšanje bolezenskega stanja posledica terapije. Kako pa razložiti učinek homeopatije na domače živali, ki ne poznajo pomena zdravil in tako pri njih ni mogoče povzročiti učinka placeba? »Zaskrbljeni lastnik domačega ljubljenčka, ki verjame v homeopatijo, se morda osredotoči na vsakršne znake izboljšanja na temeljih pričakovanj in upanja, simptome poslabšanja pa prezre. Tudi če si je žival brez dvoma opomogla onkraj učinka placeba, je to lahko posledica različnih dejavnikov in ne le homeopatske tablete, na primer dodatne nege in pozornosti, ki ji jo posveča ljubeč lastnik. Kakovostno izvedeni randomizirani poskusi na živalih so pokazali, da homeopatski pripravki niso nič boljši od placeba,« navajata Singh in Ernst.

Neškodljivo

Je po vsem napisanem nujen sklep, da je homeopatija nekaj slabega in da je sramota, da so homeopatske pripravke začeli prodajati v lekarnah? Sploh ne. Vsak potrebuje svoj placebo. In učinek placeba lahko prispeva tudi več kot polovico celotnega učinka potrjeno učinkovitega zdravila. »Številni ljudje z zdravstvenimi težavami, resničnimi ali namišljenimi, pravzaprav ne potrebujejo zdravnika,« je pred časom za Mladino dejal predsednik Komisije za medicinsko etiko dr. Jože Trontelj. Če bi jim vzeli možnost alternativnih terapij, bi bile po njegovih besedah čakalnice pred zdravniškimi ordinacijami še bolj polne. »Homeopatija ni združljiva z biomedicinskimi vedami, ne temelji na znanstveno preverljivih dejstvih. Ima pa pomembno prednost pred nekaterimi drugimi metodami zdravilstva: homeopatska zdravila so - sama po sebi - neškodljiva,« je še dodal Trontelj. To so na zabaven način dokazali tudi britanski nasprotniki financiranja homeopatskih pripravkov iz zdravstvene blagajne, ki so lani pred lekarnami, v katerih prodajajo takšne pripravke, uprizorili množično jemanje prevelikega odmerka. Vsak od njih se je 'žrtvoval' in pogoltnil celo stekleničko homeopatskih tabletk. Seveda se nikomur ni zgodilo nič. Homeopatija torej ne more imeti negativnih učinkov, lahko pa z učinkom placeba zelo pozitivno vpliva na počutje. Če k temu prištejemo še razmeroma zmerne cene homeopatskih pripravkov, lahko (dokler znanost ne dokaže nasprotnega) sklenemo, da gre za eno bolj 'humanih' oblik placeba, ki ga tako skrbno dobavlja alternativna medicina.
Sicer pa prodajanje nedokazano učinkovitih pripravkov v lekarnah ni nič novega. Tudi učinkovitost številnih agresivno oglaševanih prehranskih dopolnil, ki jih dobimo brez recepta in ki nam jih farmacevti z veseljem priporočijo, ni zadostno dokazana. Dokler ne bo homeopatskih pripravkov začela plačevati zdravstvena blagajna in dokler se bodo ljudje ob resnih boleznih še vedno odločali za pregled pri zdravniku, je torej prodaji homeopatskih pripravkov v lekarnah težko oporekati.