Zora Stančič in Blaž Ogorevc

Ko smo ob lagodnem prigrizovanju takole malo modrovali o hrani, me je Zorica prekinila, češ, Blaž, pa ti, a še kaj kuhaš, kajti nekoč, že pred leti, je na neki moji rojstnodnevni zabavi tam v Škofji Loki baje prav dobro jedla. Tisti hip je v moj, zdaj že malo omlahneli spomin, dobesedno planilo, kakšno grozo mi je takrat s svojo prijateljico Nelo povsem nenamerno povzročila.

/media/www/slike.old/mladina/veerjaprvablazora_stancic_bkimg_3163a.jpg

© Borut Krajnc

Stopam takole po ulici, a bil sem malo razdvojen. Po eni strani sta me veselila razigrani sonček in prihajajoča pomlad, po drugi pa me je trlo, da si kakšnih lagodnih pohajkovanj vsemu temu razkošju navkljub pač ne bom mogel privoščiti, kajti prav tiste dni so me v službi ukleščili v primež, češ da mi že tako nikdar vzorna delovna disciplina vodeni in da bo treba zavihati rokave. Pa se me je polaščal občutek, kot da bi po avtocesti vozil sočasno v pravo in nasprotno smer, v radost in zagato. Le koga naj zdaj zvabim na večerjo, me je glodalo. A tam spodaj na Petkovškovem nabrežju se mi je izza nekega vogala prismejal neki star prijateljček, pogosto in mnogo sva ga že skupaj prebiksala, čeprav se zadnje čase resda le redko videvava. Morda sva se prav zaradi tega drug drugega še bolj razveselila, ko sva se trepljala po ramenih in bezala pod rebra. Oho, se mi je nenadoma posvetilo, saj možak je pa prav nedavno za svoje umetniško ustvarjanje vendarle prejel eno naših najvišjih državnih priznanj in zakaj ne bi, če mi je že pri roki, pograbil kar njega. A sem že naslednji hip doživel mrzel tuš, kajti vse kaže, da se je zadnje čase pohlep po novcih pri nas zalezel že v vse doslej najbolj nedostopne pore. Ha, se mi je prekanjeno smehljal ta moj prijateljček, seveda sem pripravljen, a poslej veljam za uglednega umetnika in ta stvar te bo poleg obeda in zapitka veljala še dvesto evrov za mojo osebno nagradico. O hudir, se mi je vse skupaj grenko pogreznilo v najgloblje čumnate mojega droba, s tem se v tisti moji službi ne bodo strinjali, zame osebno pa bi bil to prevelik zalogaj, saj pogosto nimam niti za čisto navaden pir. Potem pa nič, je sprenevedavo rekel, no, pa nič, sem dodal in poklapano odkolovratil proti centru. A ni minilo petnajst minut, ko sem tam sredi Nazorjeve naletel na znanega ljubljanskega poslovneža, knjigotržca. Najprej sva se seveda pozanimala za počutje drug drugega, potem pa se je ta poslovnež, tudi sam nesojeni umetnik, zaupljivo sklonil k meni in z zarotniško znižanim glasom predlagal, naj vendarle že enkrat povabim tudi njega na to večerjo. Veš, reklama je le reklama in v nobenem primeru ni za odmet. Sicer pa ne bi bilo zastonj, je pomenljivo pribil, recimo kakšnih dvesto evrčkov bi ti pa padlo v žepek. Medtem ko sem se sladko smejal, sem malo zlobno zabrusil, da imamo pač v Škofji Loki enega Zorana Thalerja čisto dovolj.
Potem sem se podal v jago za novim gostom. Da imam žensko kvoto nekoliko zanemarjeno, so me v redakciji že prej opozorili. S foto Krajncem sva se malo posvetovala in opomnil me je, da se je pred le pičlo uro z daljšega izleta po Indiji vrnila dokaj ugledna grafičarka in slikarka Zora Stančič. Hitro sem frcnil na telefon in v minutki ali dveh sva bila domenjena brez vsake omembe kakršnegakoli kapitala. Ker je imela še povsem sveže vtise s potovanja, okus indijske hrane pa ji je tako rekoč še vedno kar ždel v brbončicah, sva se hitro odločila, da izbereva indijsko restavraciji Namaste tam spodaj ob Ljubljanici, na Bregu. Seveda sem takoj poskrbel še za komplikacije, ker sem enostavno pozabil prestaviti uro in kar nekaj dni živel v nekem drugem, le meni lastnem času, to pa za razne zmenke žal ni najbolj funkcionalno. Nekaj pikrih na svoj račun sem moral požreti, a sem tudi to med bebastimi nasmehi preživel. Potem smo pa, v popolnoma neindijskem ambientu, vse skupaj je bolj spominjalo na rahlo važiško predmestno restavracijo, katere lastnik z nekaj medsebojno neusklajeno nabrskanimi eksotičnimi predmeti skuša poudarjati svojo svetovljanskost, jedli piščančje prsi, nadevane z mleto jagnjetino, marinirano z indijskimi oreščki, torej nekak mesni tandoori, pa jagnjetino v čebulni omaki ter gambere v curryjevi omaki, zraven pa seveda riž in košarico indijskih kruhkov, lečin čips in mangov lasi pa še tiste čatnije, tamarindovega, zelenega in mangovega. Zraven smo pa srkali, kot to počno povsod po Indiji, vsaj tako je zatrdila Zora, pivo Kingfisher. Zaradi firbca in lačnih oči smo seveda upoštevali kitajska pravila lepega vedenja za mizo, torej smo z jedilnim priborom šarili in pikali tudi po krožnikih sosedov, čeprav je bil sicer vsak predvsem odgovoren za svojega. Morda se tole naštevanje, v kaj vse smo omakali prste, resda sliši razkošno in nadvse barvito, vendar smo se nazadnje strinjali, da je bila hrana malo zaspana in umirjena, brez tiste indijske vrtoglavosti raznih začimb, raznolikosti in presenetljivosti. Pir je bil pa dober, pravzaprav povsem dober, čeprav ga od prej nisem poznal, saj ga v mojih hipijevskih časih tam spodaj ni bilo dobiti niti toliko, da bi se obliznil z njim.
In ko smo ob lagodnem prigrizovanju takole malo modrovali o hrani, me je Zorica prekinila, češ, Blaž, pa ti, a še kaj kuhaš, kajti nekoč, že pred leti, je na neki moji rojstnodnevni zabavi tam v Škofji Loki baje prav dobro jedla. Tisti hip je v moj, zdaj že malo omlahneli spomin, dobesedno planilo, kakšno grozo mi je takrat s svojo prijateljico Nelo povsem nenamerno povzročila. Ker smo ga nameravali dobro biksati, smo žur pričeli že zgodaj, že v jutru neke sicer povsem navadne sobote. Po nekem naključju je bil prejšnjo noč ulov škampov na jadranski obali še posebno obilen, tako da so se pulti ribarnice na ljubljanski tržnici kar krivili pod težo teh velikih in rejenih rakcev. Gostom, ki so prihajali na zabavo iz Ljubljane, je bilo jasno, da moja gospodinjska oskrba včasih malo šepa, da za pijačo sicer že še poskrbim, pogosto pa je moč naleteti na popolnoma prazne druge prehrambene shrambe. Zato so pred odhodom skočili še na trg ter tam, vsak po svojem preudarku, dokupili kakšen dodatek. A večini so se oči zapičile prav v te škampe in tako se je v mojo kuhinjo preselila skoraj polovica teh mnogočlenarjev iz ljubljanske ribarnice. Na srečo je prijatelj Džoka domiseln in vešč kuhar in kaj hitro sva se ob pogledu na tisti rdečkasti kup raznih tenkih nogic in koščenih klešč odločila, da bova za kosilo pripravila škampove zadke na provansalski način, za kar je treba rakce naprej previdno izluščiti iz oklepa. Veselica je že jadrala s polnimi jadri, zato sva Zorici in Neli, ki sta se že malo nenaravno veselo hahljali tam za mizo, dala nalogo, da prevzameta to čiščenje. Prav dobre volje sta priskakljali do pomivalnega korita ter se marljivo lotili dela, vmes pa od časa do časa srknili iz kozarcev, si pripovedovali razne hecne dogodbe ter tu pa tam prhnili v tak smeh, da ju je kar zvijalo. Vsi udeleženci zabave bi nemudoma potrdili, da je bilo kosilo izvrstno in tudi veselica, ki se je kasneje razvila, ni bila od muh. A potem je vendarle sledilo kar nekaj dni pospravljanja, prezračevanja, pomivanja posode in čiščenja tal ter podobnih mukotrpnih gospodinjskih opravil, toda navsezadnje se vendarle vse konča in pozabi. In tako mi je rojstnodnevna veselica izginila iz spomina vse do tistih dni, ko sem zgrmel v recidiv. Z nekimi čudnimi druščinami sem se klatil iz enega ljubljanskega lokala v drugega, spal zdaj tu in zdaj tam, dokler čez nekaj dni nisem otresel prahu s kril in se ves prekurjen zatekel domov. Ponovno sem spet zatrdno sklenil, da ga ne bom nikoli več takole biksal, zmetal vsa svoja oskrunjena, z dimom prepojena in s pijačami poškropljena oblačila raz sebe ter jih stlačil v pralni stroj, se na hitrico stuširal in preoblekel ter čist, a s težko depresivno glavo odšel iskat duševnega miru v bližnji gozd med nedolžne cvetlice, vase pogreznjena stara modrijanska drevesa in radosti polne ptičke. Zaradi blagodejnega obliža narave sem se domov vrnil delno potešen in noč je že bila. Vendar me je tam pričakala prava groza. V svoje stanovanjce namreč vstopam prek kakšnih deset centimetrov visokega praga, a ta popolnoma rutinski korak se je tokrat končal v vsesplošnem preplahu. Čmoknil sem v vodo. Ne da bi vedel, kaj se pravzaprav dogaja, sem hitro prižgal luč. Takrat pa mi je od presilne groze planila vsa kri v hrbtno stran ušes, tako da sem vročino začutil celo na lobanji, nekakšen pekoč plaz mi je zgrmel od srca dol v drobovje in lahko sem le še hlipnil, a to je pa zdaj to. Kajti bil sem prepričan, da sem znorel. Moja soba je bila sicer še vedno prav taka kot navadno, pohištvo na običajnih mestih, le tla je prekrivala takole dva centimetra globoka voda. V tem skrivnostnem tolmunu pa je plavalo nešteto nekako za dlan velikih rakov, starih in tu ter tam malo pohabljenih, grde rjavkasto drekaste barve. Nekaj časa sem hlastal za zrakom, potem pa je začel razum kot pri puzzle ploščicah sestavljati na videz nezdružljiva dejstva v enotno sliko. Omenil sem že, da v sobo vstopim čez kakšnih deset centimetrov visok prag navzdol, tla pa imam prekrita z za vodo neprepustnim linolejem. Ko sem prišel domov, sem v imenu vsesplošnega očiščenja, tudi telesnega, pometal od biksanja oskrunjena oblačila v pralni stroj, ga vključil in odšel iskat duhovnega odrešenja tja gor v gmajno. Medtem pa je pralni stroj med delom malo poskakoval in med skakljanjem izvlekel malomarno inštalirano cev iz odtoka ter prosto izlival vodo po tleh. Ta stroj je postavljen tik ob pomivalnem koritu, kjer sta Zorica in Nela čistili škampe. In ko sta se nenaravno veseli zvijali in pokali od smeha in vreščanja, sta nevede in nezlonamerno pahnili na ducate praznih rakovih oklepkov v tisto špranjo, ki je ločevala stroj od stene. Oklepi so se v dneh čiščenja posušili in porjaveli, curek vode iz izpuljene cevi pa jih je lepo spral v sredino sobe in globino moje groze.
A medtem ko smo takole grizljali in klepetali, smo skoraj zakuhali prepir ali morda še kaj več. Tam poleg naše mize je nekaj praznovalo ali se morda samo družilo večje število mlajših dedcev, kakih petnajst jih je bilo, med njimi pa le eno dekle, zato je razumljivo, da so bili napeti in tekmovalni. Drli so se, kot da bi jih kdo s kombiniranimi kleščami ščipal v rit, se na vse možne načine važili in si v neki čudni besedni kolobociji razlagali cenene šale. Na lepem pa jih je vznemirila Borutova fotografska bliskavica. Takoj je pridrl nad nas neki faktor in se pričel s počeno povišanim glasom hvalisati, da je epileptik in da ga tile bliski lahko vsak trenutek pahnejo v stanje, ko ne bo več vedel, kaj počne. Pravzaprav sem hotel nekaj jezikati nazaj, pa je situacijo zgrabila v roke Zorica, tipa z vzvišeno strogostjo okarala zaradi pobalinskega vpitja in opičjega vedenja ter nas odvedla tja za vogal k mizici v povsem mirnem in temačnem kotičku. Ha, nama pa fotoaparati niso nikdar šli na živce, sem se obrnil k Zorici in jo tako mimogrede in na videz malomarno spomnil, da sva s svojimi liki nekoč celo krasila naslovko Mladine. Tovarna Tomos je takrat zgrmela v neke težave in v številki smo se na debelo razpisali o nekakšnih nadvse čudnih poslih tam v Kopru. Osebno pa sem bil tisti čas ponosni lastnik mopeda APN 4 M, s katerim sem se s svojega podeželja vozil celo na delo, neznansko je bil pripraven za gobarjenje, saj ga ni bilo klanca ali brega, ki ga ne bi zmogel, izjemno priročen pa je bil tudi za mestno vožnjo, ko si lagodno švigal iz gostilne v gostilno. To je bil res izvrsten motorin, ljubkovalno sem ga klical Koza, a so mi ga pozneje ukradli. In čeprav sem se mnogo prežrl zaradi tega, še danes ne vem, ali ni bil nad to tatvino sam božji prst, kajti imel sem neprijetno lastnost, da sem nekajkrat, ko sem se v poznih nočnih urah po kakšnih obrobnih cestah vračal iz službe domov, med vožnjo kar zaspal na njem. Če pa zaspiš na motorju, pa čeprav le za hip, to nikakor ni dobro. V redakciji smo torej sklenili, da posvetimo naslovko glavni temi tiste številke Tomosu, moja Koza je že čakala tam spodaj pred vhodom, na hitrico sem si izposodil lovsko obleko in klobuček, kajti lovci so bili glavni in najstrastnejši odjemalci teh strojev, potem sem pa skočil še v bife Kava in se posmejal Zorici. Fotografija mojstra Stojka je bila očarljiva: v idilični slovenski pokrajini se tam ob robu makadamske ceste ponosno sedeč na Tomosu APN 4 M v objektiv bebavo prevzetno smehlja neki zaripel lovec, za njim pa se na sedežu okobal stiska ljubka deklica, ki ji izpod krila spogledljivo silijo na plan čipke črne kombineže.
Včasih sva se z Zoro pogosto videvala in v neobveznem klepetu preobrnila marsikakšno skalo ter prebrozdala mulj, ki se je nabral pod njo. So bili pač taki lokali, no ja, saj verjetno so še, a sem le jaz sam postal betežen in zaspan ter se skoraj sam izločil, torej bili so lokali, v katerih si se oglasil skoraj vsak dan in, ne da bi se za zmenek s komerkoli vnaprej dogovoril, si takoj padel v radoživo razpoloženo druščino, za katero se je zdelo, da je čakala le še nate. Tako smo se tudi z Zorico skoraj vsak dan srečevali v tisti Kavi. Naenkrat pa je izginila na študij na Likovno akademijo v Sarajevo, kasneje se je pogreznila v specialko na ljubljanski akademiji in tako sva se le zelo redko in zgolj naključno srečala kje na ulici. Če sem povprašal kakšne skupne znance, ali so zadnje čase kaj videli Stančičko, so mi začudeno odgovarjali, kaj ne veš, ona je pa zdaj na izpopolnjevanju v Parizu, drugič so navedli Dunaj, potem ZDA in Češko. V časopisih pa sem naletel na take presunljive novice, da je na Otočcu prejela grand prix slovenske grafike, častno priznanje v madžarskem Györu, nagrado San Zanobi na ljubljanskem grafičnem bienalu pa diplomo v estonskem Talinu ... Ampak enkrat sem pa skoraj trčil obnjo tam spodaj nekje okrog tržnice. Pa se mi je zasmejala, joj, ravno zdajle, pred pol ure, sem pomislila nate, ko sem pila kavo. In me je postalo samega pri sebi skoraj sram. Nekoč sem namreč pisal o tem, kaj gre moškim na živce pri ženskah in obratno. Tam sem se pridušal nad navado, da babe, ko kavico spijejo, pričnejo z žličko izjemno strastno brskati za tistimi poslednjimi sragami smetane, ki se prilepi ob steno skodelice. In potem vrtijo skodelico v rokah, z žličko stružijo notranje stene, da vse cinglja in praska, ter jo nato strastno oblizujejo, čeprav je prazna. Sam osebno sem bil že nekajkrat prisiljen, da sem posredoval, češ, če ti je toliko do te smetane, ti kupim celo porcijo, samo nehaj s tem zvonjenjem in struženjem. Potem so seveda neznansko užaljene in ponudbo nove smetane ogorčeno zavrnejo. No, je rekla Zorica, ko sem jo videl zadnjič pred to večerjo, pravkar sem se zgrožena zasačila, da sem, sicer resda bolj elegantno, ampak vendarle podobno, počela prav to.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.