Zadnji dnevi raja

Lani, ob koncu oktobra, je v Franciji izšla mala knjiga, bolj knjigica ali pa knjižica, napol pamflet, napol manifest. Niti ne v Parizu, ampak daleč stran, na jugu Francije. Ni izšla pri kaki veliki, sloviti, etablirani založbi - ampak pri mali, garažni, relativno novi, tako rekoč neznani založbi (Indigène), ki je do sedaj garala na robu knjižnega trga in skušala preživeti s knjigami o Indijancih, kitajski medicini in takih rečeh. Knjiga, knjigica, knjižica je imela obetaven naslov: Indignez-vous! Po naše: Razjezite se! Toda: naslov po drugi strani ni bil nič posebnega - knjig, ki v svojih naslovih pozivajo k akciji, je bilo zadnja leta veliko. V resnici je bilo takih knjig preveč, da bi lahko s tem esejem računali na velik izplen, še toliko bolj, ker ga ni napisal kak blazno profitabilni francoski avtor, recimo pompozni Bernard-Henri Lévy, ki zdaj rešuje Libijo, ampak avtor, ki po vokaciji niti ni pisec - in ki je star že 93 let. Stéphane Hessel. In ta 93-letnik je Francoze pozval: Razjezite se! Angažirajte se! Popenite! Dovolj imate!
Stéphane Hessel, Francoz nemškega rodu (zgodba njegovih staršev je zgodba Truffautove klasike Jules in Jim), dobitnik kopice državnih odlikovanj (Legija časti ipd.), je nekdanji član francoskega odporniškega gibanja, francoski enobejevec, okej, francoski partizan. Ker med II. svetovno vojno ni hotel kolaborirati z nacisti, je prebegnil v London, kjer se je priključil generalu Charlesu de Gaullu in njegovi vojski v izgnanstvu. Ko se je vrnil v Francijo, da bi pred zavezniškim izkrcanjem v Normandiji naelektril odporniško gibanje, so ga Nemci prijeli in poslali v koncentracijsko taborišče Buchenwald, kjer so ga mučili in obsodili na smrt - in tudi usmrtili bi ga, če ne bi v zadnjem trenutku prevzel identitete nekega svojega mrtvega tovariša. Pobegnil je. Ujeli so ga. Ga v koncentracijskem taborišču Dora skoraj obesili. In potem je še enkrat pobegnil. Tokrat uspešno. Po vojni se je vključil v diplomacijo, sodeloval pri redakciji Splošne deklaracije o človekovih pravicah, ki so jo Združeni narodi sprejeli leta 1948 - in človekove pravice je potem tudi branil, doma in v tujini, odločno in prepričljivo.
Toda nihče ni računal, da bi lahko stari enobejevec, ki mu je čas že tako rekoč potekel, postal tak fenomen. »Fenomen Hessel!« In nihče ni računal, da bi lahko knjižica, ki je izšla brez pompa, brez marketinškega budžeta (živela je od ustne reklame) in v skromni začetni nakladi (8.000 izvodov), postala tak bestseller, pravzaprav superseller. Ponatisi so se vrstili z nadzvočno hitrostjo - in se, pol leta po izidu, še vedno: do sedaj so prodali že več kot milijon izvodov! Knjižica, ki dejansko - če odštejete opombe, pojasnila in ilustracijo - šteje le 14 strani (in ki jo prodajajo po 3,90 evra), je neustavljiva: na mesec še vedno prodajo po 200.000 izvodov in več. Jasno, vmes je postala tudi mednarodni fenomen, saj so jo prevedli v kopico jezikov - povsod jo najdete na listah bestsellerjev. Stéphana Hessla, ki je povzročil nepojmljivo vročico, zdaj razglašajo za »modernega Gandija«, za »novega Voltaira«, za »novega Rousseauja«, za »novega Sartra«, za »novi up levice«, za »tega, ki smo ga čakali«, za »tega, ki nam je manjkal«, za »preroka, ki se je vrnil z gore«, za »junaka nove dobe«. Ni čudno: zgrabil in obnorel je vse - stare in mlade, dijake in študente, intelektualce in delavce, brezposelne in zaposlene, ponižane in razžaljene.
Hessel, ki je manifest bolj narekoval kot pisal, je ljudi - predvsem mladino - pozval, naj se razjezijo, ali natančneje: mladino je pozval, naj se upre »produktivističnemu razmišljanju, ki je svet pahnilo v krizo«, naj se upre »mednarodni diktaturi finančnih trgov«, neoliberalni vulgarnosti, razbijanju socialne države, vse hujšemu razslojevanju oz. »poglabljanju prepada med revnimi in bogatimi«, zahodnemu izkoriščanju nemočnih dežel tretjega sveta in kršitvam človekovih pravic, tudi izraelskim kršitvam palestinskih pravic v Gazi, ki da je »zapor pod milim nebom« (s tem si je prislužil očitke, da je antisemit, pa četudi je sam judovskega rodu), naj brani »moderno demokracijo«, naj širi medijsko svobodo in ustavi vplive, ki jih imajo na medije bogataške elite, naj prepreči demoniziranje in maltretiranje ilegalnih priseljencev in naj se posveti skrbi za »etiko, pravičnost in trajnostno ravnovesje«, da naš planet ne bi postal »neprimeren za življenje«.

Svoboda ali smrt!

Z eno besedo: Hessel je mladino pozval, naj neha verjeti pravljicam, da ni mogoče ničesar spremeniti - naj torej ne pristaja na status quo, naj zavrže apatijo in brezbrižnost in naj se oprime političnega aktivizma. Ni dovolj, da si le jezen, ampak se moraš tudi angažirati, pravi Hessel, ki pa obenem dodaja, da se je treba angažirati prav v slogu nekdanjih partizanov oz. članov odporniškega gibanja, ki so se med II. svetovno vojno uprli Hitlerju in nacizmu. »Ko te nekaj tako razjezi, kot je mene nacizem, potem postaneš bojevit, močan in angažiran. Pridružiš se gibanju zgodovine - in veliki tok zgodovine se vali prav po zaslugi vseh in vsakogar izmed nas.« Hessel priporoča »miroljubno, nenasilno vstajo«.
Rekli boste: Tako je! Vse to je res! Stéphane Hessel ima povsem prav! Zadel je v polno! In res, ne le vi, ampak tudi mnogi drugi ljudje po svetu imajo občutek, da jim je Hessel besede snel z jezika. Dobesedno. Natanko v tem pa je tudi trik: povedal je le to, kar že vsi vedo - kar vsi govorijo - kar vsi čutijo - in kar vsi mislijo. Povedal ni torej nič novega. Če bi vse to izrekel kdo drug (in četudi bi vse to izkristaliziral na 14 strani), verjetno ne bi prodali toliko izvodov, toda vse to je izrekel pravi človek - nekdanji partizan. Ni vseeno, kdo je to izrekel. To je moralo priti iz pravih ust, s prave pozicije. In seveda, nekdanji partizan je vse to izrekel v pravem trenutku - pač v času, ko ljudje to zmes hude gospodarske krize, produktivističnega razmišljanja, diktature finančnih trgov, neoliberalne vulgarnosti, razbijanja demokracije, vse hujšega poglabljanja prepada med revnimi in bogatimi, kršitev človekovih pravic, arogance družbenih elit, zahodnjaškega imperialnega osvajanja kolonij, demoniziranja tujcev, nativistične paranoje in populistične demagogije čutijo kot ustvarjanje razmer za razmah fašizma.
Ko je leta 2008 izbruhnila finančno-gospodarska kriza, so nekateri vlekli paralele med to krizo in veliko krizo iz tridesetih let prejšnjega stoletja, pri čemer so opozarjali, da je finančno-gospodarska kriza v tridesetih ustvarila razmere za vzpon fašizma/nacizma. Mnogi so rekli: Nehajte, to se ne more ponoviti! To je pretiravanje! To se zdaj ne more zgoditi! Svet je zdaj drugačen! Vse se je spremenilo! Fašizem bi zdaj pravočasno ustavili! No, ne pozabite, da so ti isti ljudje še malo prej trdili, da se finančni trgi ne morejo zlomiti in da sveta ne more zajeti huda finančno-gospodarska kriza. To ni mogoče! To je pretiravanje! Trideseta se ne morejo ponoviti! Svet je zdaj drugačen! Zlom finančnih trgov in finančno-gospodarsko krizo bi zdaj pravočasno preprečili! Saj imamo regulatorje in varovalke! Toda zgodilo se je natanko to: finančni trgi so se zlomili in svet je zajela huda finančno-gospodarska kriza. In zdaj smo tri leta kasneje. Kdor je na osnovi tega, kar se je vedelo o manipuliranju finančnih trgov in manipuliranju s finančnimi trgi, kljub temu podcenil možnosti za zlom finančnih trgov in izbruh hude finančno-gospodarske krize, zlahka podceni tudi možnosti za vzpon fašizma, pa četudi ve, kaj se dogaja, in četudi ve, da globoka finančno-gospodarska kriza ustvarja demagoški koncentrat in razmere za fašizacijo sveta ali pa vsaj Evrope, ki si je fašizem itak izmislila.
Kaj v resnici pravi Hessel, je na dlani: vsemu temu - tej simptomatični zmesi hude gospodarske krize, produktivističnega razmišljanja, diktature finančnih trgov, neoliberalne vulgarnosti, razbijanja demokracije, vse hujšega poglabljanja prepada med revnimi in bogatimi, kršitev človekovih pravic, arogance družbenih elit, zahodnjaškega imperialnega osvajanja kolonij (Libija, Afganistan, Irak, Južni Sudan itd.), demoniziranja tujcev, nativistične paranoje in populistične demagogije - se je treba upreti tako, kot so se nekoč partizani, enobejevci in odporniki uprli nacizmu, kar pomeni, da ima to, kar je pred nami, zgodovinsko težo nacizma. Ko je povezal finančno-gospodarsko krizo iz fašistoidnih tridesetih let, ki jo je končala šele II. svetovna vojna, in to sodobno finančno-gospodarsko krizo, ki pelje v fašizacijo in ki jo bo končal Dogodek X (vojne so že tu! okej, arhipelag vojn!), ko je partizanski osvobodilni boj povezal z današnjo potrebo po osvoboditvi, osvobodilnem boju, vstaji, novi »osvobodilni fronti«, ko je tedanjo vero v drugačen, boljši svet povezal z današnjo potrebo po drugačnem, boljšem svetu, je v glavah ljudi povezal reči, ki si jih sami ljudje niso upali povezati. Podton je jasen: če je bilo mogoče spremeniti tisti srhljivi, mračni, apokaliptični fašistoidno-holokavstni svet, ki je izgledal kot »konec zgodovine«, potem bi bilo mogoče spremeniti tudi tega!
Trik je seveda v tem, da je moral vse te »točke« povezati nekdo, ki ve - nekdo, ki je bil tam - nekdo, ki je doživel oboje - nekdo, ki je že tako star, da nima nobenega razloga, da bi lagal. In Hessel je to vlogo preroka
odigral tako dobro, kot so to vlogo slabo odigrali tisti, ki so rekli: Saj vemo, da se finančni trgi lahko zlomijo in da lahko svet pahnejo v hudo finančno-gospodarsko krizo, toda ne verjamemo, da bo do tega prišlo! In tako kot oni, ki so v tridesetih rekli: Saj vemo, kam vodi fašizacija sveta, toda ne verjamemo, da se bo to zgodilo! In pri tem ne smemo spregledati, kot pravi Slavoj Žižek, da se sodobni kapitalizem - postmoderni, finančni, kazinojski kapitalizem - obnaša natanko tako: Zavedamo se posledic tega, kar počnemo, toda to kljub temu počnemo, ker ne verjamemo, da bi se to lahko končalo s katastrofo! To »zanikanje« vedno temelji na iluzorni, avtodestruktivni predpostavki, da še nismo tam, da nismo šli še dovolj daleč, da so stvari še vedno pod kontrolo in da se bo itak pojavil nekdo, ki bo katastrofo v zadnjem trenutku in še pravočasno preprečil. Pri tem seveda pozabljamo na bistveno: da do II. svetovne vojne ni prišlo zato, da bi se ustavil vzpon fašizma in nacizma, ampak zato, ker se fašizma in nacizma ni pravočasno ustavilo - ker so torej vsi mislili, da reči še niso šle dovolj daleč, in ker ni bilo nikogar, ki bi v zadnjem trenutku preprečil katastrofo. V zgodovini ni »zadnjih trenutkov«. Če bi »zadnji trenutek« obstajal, potem ne bi bilo vojn. In tudi revolucij ne bi bilo, kajti revolucije so kristal protislovnosti tega »zadnjega trenutka«: minuto pred revolucijo se zdi revolucija nekaj povsem nepredstavljivega in nemogočega, minuto po revoluciji pa se zdi revolucija nekaj povsem samoumevnega in logičnega, kot je nekoč rekla Rosa Luxemburg.

Neoliberalna država

Glede na to, da je Stéphane Hessel knjigo Razjezite se! objavil že lani oktobra, glede na to, da so jo prodali v nadnaravni nakladi, in glede na to, da je ljudi tako rekoč obsedla (in jim dala prav!), bi pričakovali, da bo Evropa zdajle sredi pomladi narodov, sredi vstaje, sredi revolucije. Toda to se ni zgodilo. Evropejci - vključno z evropsko mladino - Hessla niso uslišali. Kar pa ne pomeni, da ga ni nihče uslišal - uslišali so ga Arabci. Le nekaj mesecev po izidu njegove knjige so Arabci vstali - arabske dežele, vse tja od Tunizije, Egipta in Sirije do Libije, Jemna in Bahrajna, so preplavile vstaje in revolucije. Nekatere so uspele, nekatere niso, nekatere še niso, za nekatere pa še ne vemo, če so uspele. Kitajski premier Ču Enlaj je v šestdesetih letih famozno rekel, da je še prezgodaj, da bi lahko rekli, ali je francoska revolucija uspela, toda revolucije v nekem smislu vedno uspejo - tudi če ne uspejo. Ali bolje rečeno: tudi če ne uspejo, uspejo, ker pokažejo možnost drugačnega sveta, alternative, smiselnosti emancipacije - ker torej razbijajo mit, da ni mogoče ničesar spremeniti, in ker pokažejo, da je možnost izbire večja od izbire, ki jo oznanjajo in vsiljujejo sile statusa quo.
In sile statusa quo, sile »novega svetovnega reda«, sicer zdaj že lep čas - vse tja od začetka osemdesetih - vulgarno poročene z neoliberalnim evangelijem, ki ga spletajo Wall Street, Mednarodni denarni sklad in Svetovna banka, pravijo, da je kapitalizem edina možnost - da je torej kapitalizem brez alternative. Glejte, komunizem se je zrušil! Komunizem ni alternativa! Ne funkcionira! Ne more preživeti! Še več: dežele, ki so slavile komunizem in ki so živele v komunizmu, so po padcu berlinskega zidu prevzele in sprejele kapitalizem! Točno, bi rekel Alain Badiou, komunistične dežele so resda prevzele kapitalizem, toda prevzele so ga zato, ker niso imele izbire - ker ni bilo izbire - ker so lahko izbrale le kapitalizem - ker so mislile, da ni druge možnosti in da ni mogoč drugačen svet. Ali bolje rečeno: prevzele so ga prav zato, ker so mislile, da je alternativa kapitalizmu le komunizem, ki pa je bil tako kompromitiran, da ni več prišel v poštev. Toda problem je hujši: ljudi so prisilili, da v hipu, ko pomislijo na možnost drugačnega sveta, avtomatično - naravnost s pavlovskim refleksom - pomislijo na komunizem (in na Črno knjigo komunizma), tako da jih potem možnost drugačnega sveta sploh ne zanima, ker je v njihovih glavah poistovetena s komunizmom, ki pa vse odbija. Vse, kar je zunaj ali pa onstran neoliberalnega kapitalizma, velja za komunizem. Neoliberalni kapitalizem - kapitalizem strukturnih reform, zaveznik kazinojskega kapitalizma - velja za univerzalno vrednoto, ki ne trpi izjem. Logika je jasna, pravi Badiou: »Če hočemo nekaj boljšega, potem hočemo gotovo nekaj slabšega.« Ne demokracija, ne socialna pravičnost, ne solidarnost, ne človekove pravice, ne politična svoboda - neoliberalni kapitalizem je univerzalna vrednota. Ne pozabite, da so kitajske oblasti nedavno - iz strahu pred tem, da bi se duh arabskih revolucij stegnil tudi na Kitajsko - sistematično obračunale z disidenti in jih ogromno zaprle (Ai Weiwei itd.): ja, kitajske oblasti so sprejele neoliberalni kapitalizem, ne sprejemajo pa demokracije, politične svobode in človekovih pravic. Demokracija ni univerzalna vrednota - neoliberalni kapitalizem pač. Združljiv je tako s predstavniško demokracijo kot z diktaturo, bodisi s faraonsko ali komunistično - res, pojem univerzalnosti. Kitajske oblasti celo štrajkov ne preganjajo več. Le zakaj bi jih? Štrajki so del kapitalizma!
Arabci imajo o vsem tem ločeno mnenje. Spomnite se še enkrat, zakaj so se uprli. Običajno rečejo, da so se uprli zato, ker so hoteli biti kot mi, tu, na Zahodu. V resnici so se uprli zato, ker nočejo biti kot mi. So se uprli diktaturi? Vsekakor, toda le na prvi pogled - upor proti diktaturam, ki so jim podvrženi že desetletja, je namreč le del te revolucije. Z eno besedo: uprli so se neznosni, povampirjeni kombinaciji politične diktature in neoliberalizma, diktata strukturnih reform, ki so jih preplavile v zadnjem desetletju ali dveh - ki so jih socialno povsem razslojile - ki so katastrofalno poglobile prepad med revnimi in bogatimi - ki so jim ubile vse možnosti, službe, prihodnost ipd. - ki so jih povsem degradirale in izključile - ki so jih zombificirale - ki so jih podvrgle brezdušni logiki prostega trga, logiki profita, logiki privatnega interesa, logiki popolne deregulacije, logiki korupcije, logiki klientelizma, logiki nepotizma, logiki kitajskega modela (diktatura + neoliberalizem), logiki neoliberalne diktature. Neoliberalni kapitalizem je prav v arabskih deželah povsem jasno pokazal, da lahko funkcionira in preživi le, če je skorumpiran. Korupcija je, kot pravi Antonio Negri, le oblika vladavine.
Arabce - arabsko mladino! - je potemtakem razjezilo to, kar je razjezilo Hessla. Uprli so se »produktivističnemu razmišljanju, ki je svet pahnilo v krizo«, »mednarodni diktaturi finančnih trgov«, neoliberalni vulgarnosti, razbijanju socialne države, vse hujšemu razslojevanju oz. »poglabljanju prepada med revnimi in bogatimi«, družbenim elitam, zahodnemu izkoriščanju nemočnih dežel tretjega sveta in kršitvam človekovih pravic. Francis Fukuyama je po padcu berlinskega zidu oznanil, da je zdaj »konec zgodovine«: ker bo ves svet, vključno z nekdanjimi komunističnimi deželami, prevzel tržno ekonomijo in predstavniško demokracijo, je boja in utopij konec. Nimajo več smisla: zgodovina je prišla do konca, do svoje zadnje, idealne, univerzalne stopnje. To je bila kakopak le iluzija, le utopija, saj je zgodovina Fukuyamo kmalu dopolnila: »konec zgodovine« ne bo tedaj, ko bo ves svet prevzel logiko tržne ekonomije in predstavniške demokracije, ampak tedaj, ko bo ves svet prevzel logiko neoliberalne države. To bo pravi »konec zgodovine«. In Arabci so se uprli prav neoliberalni državi. Ali bolje rečeno: uprli so se koncu zgodovine.

Reformirajte se ali pa vas bomo reformirali mi!

Mi - tu, na Zahodu, v Evropi - se neoliberalni državi in koncu zgodovine nismo uprli. Toda imeli smo priložnost, zgodovinsko priložnost. Leta 2008, po izbruhu finančne krize, smo imeli zgodovinsko priložnost, da spremenimo svet. Da se upremo »produktivističnemu razmišljanju«, »mednarodni diktaturi finančnih trgov« in neoliberalni vulgarnosti, ki so svet pahnili v globoko, katastrofalno, tako rekoč apokaliptično gospodarsko krizo. Imeli smo zgodovinsko priložnost, da silovitosti življenja najdemo drugačno, alternativno ureditev, a smo jo zamudili. Drži, evropske ulice so tu in tam preplavile protestne množice, tudi v Sloveniji, delavske in študentske, letele so celo molotovke in granitne kocke, toda te množice v svojem protestu - v svoji želji po radikalni spremembi, po drugačnem svetu, po revoluciji - niso vztrajale, ampak so se - v nasprotju z arabskimi množicami - kmalu razšle. Včasih so dobile kako obljubo, nemara celo kako malo folklorno koncesijo, toda v glavnem niso dobile ničesar. Ne le da so bile brez upanja na zmago, ampak si sploh niso upale zmagati.
V glavnem so le stoično in sprijaznjeno, z distance, gledale, kako logika prostega trga doživlja največjo rehabilitacijo v zgodovini, kako skuša sistem za vsako ceno ohraniti vse oblike revščine, kako Evropa doživlja največjo institucionalizacijo socialne neenakosti in največjo demontažo socialne države po II. svetovni vojni, kako vlade/države/elite sprejemajo evangelij neoliberalne države in »neizogibnost« strukturnih reform, kako tisti, ki - kot bi rekel Saint-Just, eden izmed voditeljev francoske revolucije - nočejo »niti terorja niti vrlin«, tonejo v vse hujšo korupcijo, kako država, ki naj bi nas varovala pred ekscesi prostega trga, vse prepušča patologiji in represivnosti prostega trga, kako se politika vse bolj golo in direktno spreminja v uslužbenko kapitala, kako se demokracija omejuje na služenje kapitalu (demokracija je demokracija, ko služi kapitalu!), kako staro dobiva bitko z novim, kako preteklost dobiva vojno s prihodnostjo, kako nas spreminjajo v ljudstvo, ki se noče odločati, kako se prepuščamo anonimnemu zatiranju in vse večji depolitizaciji, kako smo vse bolj nesposobni organizirati kakršnokoli kontra-moč, kako se tisto, kar bi moralo biti skupno, reducira, ne pa množi, kako o usodi absolutne, plebiscitarne večine odloča vse manjša manjšina in kako vlade/države predano, fanatično, slepo, velikodušno rešujejo banke, finančne trge, kako torej kazinojske finančne trge, ki so nas pahnili v krizo, polnijo z novimi in novimi količinami denarja. Zdravstva, šolstva, revnih, razslojenih, izključenih, okolja, Libije, žrtev naravnih katastrof - oh, in realnega sektorja, gospodarstva, produkcije, delovnih mest - ne rešujejo s takim fanatizmom. Ravno obratno: denar iz realnega sektorja še vedno preusmerjajo na finančne trge, v irealni svet špekulacij, mističnih derivatov in fantazmagoričnega finančnega hazarda, kot da ni prav ta banditizem - v spregi s parlamentarnim kretenizmom, ob katerem kitajsko partijo verjetno zvija od krohota - zlomil Evrope in realne ekonomije.
Neoliberalci, ki nas prepričujejo, da potrebujemo »vitko« državo, da se mora država umakniti s trga, da se ne sme vmešavati v gospodarstvo in da je država problem, ne pa rešitev, niso imeli nič proti tej masivni državni, davkoplačevalski intervenciji - tej finančni injekciji, s katero so vlade reševale povsem privatne finančne trge. Se je brezposelnost zaradi tega kaj zmanjšala? Ne. Vlade po drugi strani nimajo nič proti neoliberalni državi. Nič ne moremo! Hej, prost pretok kapitala je temelj maastrichtske Evrope! To je naša ustava! Banke moramo rešiti, trge moramo sprostiti, socialno državo moramo omejiti in zategniti: evropske vlade pravijo - to moramo storiti, pa četudi tega ne razumete! To moramo storiti, pa četudi se zdi povsem iracionalno! Zdaj pa pomislite: mar ni bilo natanko tako v komunizmu? Podrediti si se moral Maovi/Titovi/Castrovi/Sungovi »misli«, pa četudi je nisi razumel. Opravljati si moral rituale, pa četudi so se ti zdeli iracionalni. Le zakaj bi mislil, le zakaj bi se upiral: partija je imela vedno prav! Tudi zdaj ni treba misliti ali pa se upirati: prosti trg ima vedno prav. In mimogrede, mar niso rekli, da komunizem ni funkcioniral, ker je bil stalno in kronično finančno podhranjen? Je kapitalizem kaj manj finančno podhranjen? Stalno potrebuje dokapitalizacije, nove in nove masivne finančne injekcije - v kapitalizmu ni denarja nikoli dovolj, pravi Boris Groys. Tudi v komunizmu ga ni bilo nikoli dovolj. Vidite. Kapitalizem ni alternativa komunizmu, ampak le nekaj, kar nadomešča komunizem - in nadomešča ga tako dobro, da ga je, če naj parafraziram Žižka, kitajska partija spustila na Kitajsko, to pa zato, ker kapitalizem svojo represivno vlogo opravi bolje kot komunizem.
Sporočilo strukturnih reform, ki grizejo Evropo in Slovenijo, pa je itak dobro znano: zdaj bomo delali več kot prej! Več kot kadarkoli. Ni čudno: neoliberalizem, ki intonira in programira te reforme, je obseden z visoko gospodarsko rastjo, storilnostjo, učinkovitostjo, ugonabljanjem, brezpogojnim žrtvovanjem, rezultati, izplenom: čakajte, kdo je že bil tako obseden z visoko gospodarsko rastjo, storilnostjo, učinkovitostjo? Točno, komunizem. V komunizmu je vladala trda roka. In spet smo tam: tudi strukturne reforme so namreč trda roka. Toda očitno nam ni dovolj le ena trda roka - iščemo tudi Mesijo, diktatorja, ki bo s svojo trdo, železno, ostro, odločno, karizmatično roko stvari spravil v red in poskrbel, da bodo vlaki spet vozili po voznem redu. Arabci, ki diktatorje rušijo in odstavljajo, se verjetno kar tresejo od krohota. Mi hočemo to, česar se skušajo Arabci z »miroljubnimi, nenasilnimi« revolucijami znebiti.
Niti prve niti druge trde roke ne bi bilo, če bi se leta 2008 uprli. Ker se nismo uprli, so zmagali mednarodni finančni trgi in njihov ideolog, neoliberalizem. Ker se nismo uprli, ker smo zapravili zgodovinsko priložnost, da bi spremenili svet, ker si nismo, kot bi rekel Antonio Negri, upali skočiti v praznino, v »možnost novosti«, smo zdaj vsi - ne le mi, Slovenci, ampak vsi Evropejci - postavljeni pred steno ultimata: reforme ali propad! Leta 2008 ni obstajala le ta alternativa - takrat je obstajala tudi možnost drugačnega sveta. Danes je ni več. Obstaja le ultimat: Ali se boste reformirali sami ali pa vas bomo reformirali mi! Sprejmite pokojninsko reformo ali pa jo bomo mi sprejeli namesto vas! Ker se Evropejci niso uprli, so prisiljeni zdaj povsod sprejemati strukturne reforme. Iz strahu: da se ne bi prelevili v Grčijo, Irsko ali Portugalsko. Toda ne le Portugalska, Grčija ali Irska, ampak tudi sama Evropska unija izgleda kot spodletela država, kot failed state, kar veste po tem, da jo skuša Mednarodni denarni sklad zdaj reformirati tako, kot je nekoč reformiral dežele tretjega sveta.

Levica je zmagala zaman

Bolj ko gledamo vse te reforme, bolj ko gledamo vse te pritiske, bolj ko gledamo vse te grožnje, bolj ko gledamo vse te ultimate, bolj ko gledamo vse to nelagodje-v-ubogljivosti, bolj se zdi, da bomo v Sloveniji šele zdaj dobili pravi kapitalizem - kapitalizem, ki bo preplavil celotno naše življenje. Vprašanje je le, kdo ga bo vpeljal: Pahor ali Janša? Se bomo reformirali sami ali pa nas bodo reformirali od zunaj, tako rekoč dopisno? Naj vas spomnim, kako so na Kosovu dobili novega predsednika, no, predsednico. Ustavno sodišče je razveljavilo izid predsedniških volitev, stranke pa se potem niso in niso mogle dogovoriti, kaj naj naredijo. In ko so se poslanci tako prepirali, je nenadoma prikorakal ameriški ambasador in jim izročil kuverto, rekoč: Tu je ime novega kosovskega predsednika! Ha. A tu se zgodba še ne konča. Kosovčani so ravno gledali nogometno tekmo Barcelona vs. Chelsea, ko so prenos na lepem prekinili: Breaking news! Kosovo je dobilo novega predsednika - predsednico. Ime jih je Atifete Jahjaga. Ljudje so le debelo pogledali. Kdo je to? Še bolj debelo so gledali drug drugega. Kdo je to Atifete Jahjaga? Niso imeli pojma. Prvič so slišali zanjo. Okej, pa poguglajmo, so rekli. In so poguglali: Atifete Jahjaga. Toda Google ni našel niti enega zadetka. Niti Google ni imel pojma, kdo je Atifete Jahjaga.
Ko bomo dobili kuverto Mednarodnega denarnega sklada in ko nas bodo reformirali, bomo tudi mi guglali, toda Slovenije, kot jo poznamo, ne bo več med zadetki. Ja, leta 2008, ko je obstajala možnost drugačnega sveta, je prišla v Sloveniji na oblast levica. Toda zmagala je zaman.