Vesna Teržan

12. 5. 2011  |  Mladina 18

Tone Stojko, fotograf

Stojko je veliko, veliko več kot fotograf! Nekoč protestni socialni pesnik, pisatelj, organizator snemanja rockovskih albumov, Mladinin fotoreporter tistih kratkih 25 let, predvsem pa zaljubljenec v gledališče in sodobni ples, torej tisti, ki je napravil več kot 300.000 posnetkov gledaliških uprizoritev.

Tone Stojko

Tone Stojko
© Borut Krajnc

Kam, v katero rubriko bi kronisti uvrstili osebnost, človeka, ki misli fotografijo, ki diha fotografski posnetek, ki čuti kader, ki tipa svetlobo in vidi senco, ki skozi objektiv v trenutku najde kaj, kar drugi spregledamo, in ki je fotografijo vzel za svoj najpristnejši izraz. Težko je opredeliti takšno osebnost, še posebej, če vemo, da je Stojko tudi pisal pesmi, novele in romane, delal na RTV kot tehnik in montažer, posnel ključne reportažne fotografije, ki so ohranile spomin na rojstvo samostojne Slovenije, predvsem pa je neutrudni fotokronist slovenskih teatrov in plesnih predstav ter portretist plejade znanih in neznanih ljudi, naključnih mimoidočih, umetnikov, politikov, prijateljev in znancev. Kakor je nekje sam dejal: »Kaj je lepšega, kot če lahko rečeš, da je ves svet tvoj studio in vsi ljudje na njem tvoji modeli.« Fotografija ga je očarala, očarala pa ga je tudi stvarnost, ki je zanj pomenila izziv, ponujala mu je nešteto kadrov, a uloviti to stvarnost v pravem trenutku, to znajo redki. Stojko je nedvomno med njimi. Fotoreportaža je bila zanj ena izmed osnovnih fotografskih zvrsti in niti slučajno se ne moremo strinjati s tezo, da je z izumom televizije fotoreportaža izgubila svoj namen, pomen in vlogo. Kajti če kaka fotografija dokazuje nasprotno od te blasfemične teze, to dokazujejo Stojkove fotografije! Tako, kot je sam dejal na tiskovni konferenci ob odprtju razstave ob 20. obletnici JBTZ in Odbora za varstvo človekovih pravic v Mestnem muzeju v Ljubljani leta 2008: »Dobra fotografija pove več kot tisoč besed.« Ja, ponovil je staro krilatico, ki so jo uporabili že stoteri ljudje, a še vedno drži in moral jo je ponoviti predvsem zato, ker so v preteklih dvajsetih letih (od leta 1988) besede in besedičenje politikov spremenili resnico, jo zmasakrirali in razobličili, le fotografije so ostale njene neme priče. Stojko je v Mladini objavil brez števila fotografij, ki se zapisujejo v antologijske preglede slovenske in svetovne reportažne fotografije. Fotografijo iz 31. maja 1988 je posnel skrivoma, skozi okno sosednje hiše, in za zgodovino ohranil aretacijo Janeza Ivana Janše. Verjetno je to v Sloveniji ena izmed najpogosteje objavljenih fotografij od leta 1988 do danes. To fotografijo Janševe aretacije štejejo nekateri politični komentatorji med orodja, ki so demistificirala tedanje prakse tajne policije in JLA, zaradi katerih so ljudje lahko za vedno izginili v neznano.
Stojko se je leta 1991, po desetdnevni vojni v Sloveniji, ki jo je preživel na bojiščih kot fotograf Mladine, odločil, da se bo nehal ukvarjati z reportažno fotografijo. Zakaj? Njegov odgovor je logičen: »Več, kot sem doživel v zadnjih letih slovenske pomladi, ni mogoče doživeti. Vse drugo je kopija in protokol.« Leta 1992 je izdal knjigo fotografij Slovenska pomlad, za katero je leta 1993 dobil Župančičevo nagrado. Ko je končal reportersko kariero, se je še bolj posvetil dokumentiranju gledališča. Leta 1991 je skupaj s sinom Simonom ustanovil Prodok, d. o. o., in čez šest let še gledališki dokumentacijski center Prodok teater TV, ki danes razpolaga z več kot 300.000 fotografskimi posnetki slovenskih gledaliških uprizoritev in 1221 profesionalnimi videoposnetki gledaliških in plesnih predstav v celoti. Namreč, že leta 1972 je začel sistematično fotografirati gledališke predstave Eksperimentalnega gledališča Glej, Drame SNG Ljubljana, Slovenskega mladinskega gledališča Ljubljana (SMGL), Mestnega gledališča Ljubljana (MGL) in leta 1984 prejel nagrado Prešernovega sklada za razstavo gledaliških fotografij. Z denarjem od nagrade si je kupil prvo videokamero in začel sistematično snemati uprizoritve slovenskih gledališč. Tako se je dokumentiranje nadaljevalo, le v Stojkovem arhivu je spremenilo »agregatno stanje« - iz fotografije v gibljive slike. Strast do gledališča ga je naredila za ključnega fotografa te umetniške zvrsti in Ivo Svetina je njegovo oko primerjal s Polifemovim očesom neuslišanega zaljubljenca in ljubosumnega kiklopa, ki je od Odisejeve roke izgubil vid in v svoji temi na veke hranil spomin na najlepšo med petdesetimi vodnimi nimfami - na Galatejo. Ko Svetina Stojkovo fotografijo primerja s Polifemovim spominom na Galatejo, hkrati poudarja Stojkovo ljubezen do grške muze, personifikacije gledališča/komedije - Talije. Svetina je zapisal: »Tisoč in eno noč je Stojko kot Šeherezadin brat prebil v gledališču in strmel v nepretrgan tok podob, oživljenih z znojem, krvjo in solzami igralcev, in s svojim polifemskim očesom lovil svetlobo in sence, umetnost in življenje, gledališče in igro, da to preobilje, bogastvo brez-mejno shrani v globino svojega pogleda, kjer bo na fotografski papir, umit z razredčeno kislino, vtisnil kot stari kipar v beli deloški kamen podobe edino resničnega življenja: življenja človekovih sanj, ki so oživele v gledališču, ki so oživile gledališče.«
Tone Stojko se je rodil leta 1947 v Slovenskih goricah, leta 1957 se je družina preselila v Maribor, kjer je leta 1962 končal srednjo tehniško šolo - šibki tok, kot se je takrat reklo elektroniki. Skupaj s pesnikom Andrejem Brvarjem sta na mariborskem Lentu pisala protestno socialno poezijo in na mariborskem radiu je imel mladinsko oddajo o rocku, že leta 1964 pa je podpisal pogodbo z RTV Ljubljana za štipendiranje in začel opravljati delo tehnika dnevne režije. Leta 1966 je vpisal študij novinarstva na FSPN in o njegovem sprejemnem izpitu kroži anekdota, da ga je na njem Stane Dolanc označil za »fetišista«. Zakaj? Ker je napisal spis o samoupravljanju v literarni obliki. Stojko je na to pripomnil, da ni imel pojma o samoupravljanju, saj na tehnični šoli tega niso učili, tako mu je dar za literarno obliko rešil kožo in sprejemca. Prišlo je leto 1968, vsa Evropa je tlela v študentskih protestih, prav tako Ljubljana, in Stojko je fotografiral študentsko pomlad v mestu; tudi ti njegovi posnetki so postali ključni dokumenti takratnega družbenega dogajanja. Zdi se, da je bil vedno v pravem trenutku na pravem mestu! Prav v tem obdobju je začel sodelovati s študentskim časopisom Tribuna, seveda kot fotograf, med uredniki in novinarji pa najdemo: Marka Slodnjaka, Andreja Medveda, Milana Jesiha, Rudija Rizmana, Vladimirja Dedijerja, Petra Vodopivca in druge. V tistih burnih časih se je želel odpraviti v Vietnam, da bi poročal o grozodejstvih ameriških vojakov v vietnamski vojni, vendar mu je misijo vojnega fotografa preprečil prijatelj Rudi Rizman, tako da je zamolčal Dedijerjevo dovoljenje. Stojko ni šel v »apokalipso«, a kdo ve, kako bi se njegova kariera obrnila, če bi njegove fotoreportaže iz Vietnama objavili v Life Magazinu ali Paris Matchu. Ampak zato se je prav v tem obdobju rodila njegova očaranost z gledališčem: leta 1969 je posnel prvo gledališko fotografijo - happening Žlahtne plesni Pupilije Ferkeverk - in istega leta je končal svoj prvi roman Zadnja molitev, ki je izšel leta 1971 pri Mladinski knjigi. Urednik Ivan Potrč je zapisal, da je to knjiga mladega in nadarjenega pisatelja Toneta Stojka in da je mariborski Lent z njo dobil svojega barda. A Stojko ni imel ambicije postati slovenski pisatelj, saj je na začetku tega leta zapustil redno službo na RTV Ljubljana in začel opravljati delo fotografa/fotoreporterja pri Mladini; zvest ji je ostal celih 25 let. Fotografija ga je očarala do konca. Morda pa tudi za Stojka velja trditev velikega fotografa Andréja Kertésza, da je kamera njegovo orodje in da z njo vse, kar ga obdaja, dobi svoj smisel. Namreč, v fotografiji se je Stojko počutil svobodnega, ves svet je bil njegov, hkrati so to bila leta, ki so brbotala, ni bilo dneva, da se ne bi kaj zgodilo, kaj, kar je bilo vredno dokumentiranja, hkrati pa so dogodki kar klicali po interpretaciji, umetniški interpretaciji, četudi v naših krajih (fotografi in prav tako kritiki) neradi govorijo o umetniški fotografiji, se je to zgodilo. Stojko je to znal. Prav serija fotografij iz leta 1973, ko je z Jasno Knez, Evo Scagnetti, Nejo Kos in Jano Borštner posnel serijo abstraktnih fotografij, poimenovanih Telo v igri, je dokaz, kako se fotografski pogled sublimira v estetsko izkušnjo in vzpostavi umetniško fotografijo. Aktualna razstava v ljubljanski Jakopičevi galeriji, ki nosi isti naslov, nadaljuje niz teh njegovih fotografskih projektov in hkrati ponuja vpogled v njegovo najnovejšo ustvarjalno produkcijo z barvnimi fotografijami ženskih aktov v gibanju, ki pogosto subtilno segajo v sfero abstrakcije. Sublimnost, bi rekli nekateri! Ideja zabrisovanja gibajoče se figure ženskega telesa, ki je bila tako ustrezna sedemdesetim letom, danes dobiva nov zagon. Kot je zapisal Andrej Medved: »V gibanju, plesu, ekstazi je prikazano telo kot igra, telo v igri, ki je istočasno resnica in videz, se pravi vsa resnica kot brezno in polnost, kaos in urejenost, red in nered igre.«
Drugi cikel, ki zapisuje občutenje sedemdesetih let in hkrati presega govorico svojega časa, je cikel fotografij iz leta 1977 - Okus po prahu. Serija fotografij, posnetih v praznih, zapuščenih prostorih ali hotelskih sobah - vse od ljubljanske Ilirije do liverpoolskih in londonskih hotelov, govori o odtujenosti, samosti in prahu naših teles. V bistvu pa se dojemanje teh fotografij dogaja v naši, gledalčevi zavesti, gre za to, kako interpretiramo gola telesa v teh neskončno izpraznjenih prostorih, kjer vohamo prah in zadušljivost zapuščenih volumnov. Brane Kovič je zapisal, da v Stojkovih hladnih, brezosebnih hotelskih in zasebnih sobah »je telo ''punctum'', golo žensko telo ali njegov skrbno uprostorjeni, estetizirani del je kot objekt erotičnega interesa. Le v enem primeru, v posnetku iz ljubljanskega hotela Ilirija (1982), izgubi ženski akt svoje osrednje mesto v kompoziciji, saj tukaj dominira fotografov avtoportret. Očiten namig, da je bil avtor dejansko prisoten tudi na vseh tistih krajih, v katerih ga na fotografijah ne vidimo, torej nekakšen pars pro toto za ''T. S. fuit hic'', ki ga poznamo iz zgodovine slikarstva.« Ali pa lahko to dejanje razumemo kot citat Alfreda Hitchcocka, ki se le za hip pojavi v prenekaterem svojem filmu. Stojko je Hitchcocka srečal, še več, Hitchcock mu je leta 1972 poziral v Cannesu, z vso svojo hudomušnostjo in teatraličnostjo. Izvrstni portreti, a negativi črno-belih posnetkov Hitchcocka so kasneje skrivnostno izginili. Tega leta je Stojko v Cannesu posnel tudi Johna Lenona v zafrkljivi pozi, ko kaže s prsti napis na kratkih hlačkah Yoko Ono. To je bil čas, ko je bil Stojko vedno na pravem mestu, plaval je s časom, čutil zeitgeist; v Amsterdamu je posnel fotoreportažo o hipijih, za katero je dobi nagrado na razstavi YU press foto v Beogradu, dobil je tudi nagrado zlata ptica, snemal koncerte velikih mednarodnih rockovskih zvezd; fotografija Tine Turner z ljubljanskega koncerta je postala del svetovne antologije, vsaj zdi se tako.
Ko se je Stojko leta 1974 poročil s pevko Neco Falk, se je začel ukvarjati še z drugimi dejavnostmi: leta 1979 je v Londonu organiziral snemanje rock albuma Nece Falk z naslovom Najjači ostaju, producent je bil Dave Cook. Tega leta je imel tudi prvo razstavo fotografij - Zgodba o nekem življenju. Leta 1984 je organiziral enega uspešnejših slovenskih glasbenih projektov za otroke - Maček Muri in muca Maca pesnika Kajetana Koviča in skladatelja Jerka Novaka, pesmi je interpretirala Neca Falk. In navsezadnje leta 1984 je dobil nagrado Prešernovega sklada za razstavo gledaliških fotografij in leta 1985 je v Parizu predstavil fotografsko razstavo Empty Rooms et les photos theatrales de Tone Stojko, knjiga z istim naslovom je izšla leta 1987.
Stojko je imel v življenju več ljubezni, tudi potapljanje, in po 30 letih prostega potapljanja se je začel potapljati na stisnjeni zrak in se ukvarjati tudi s podvodnim snemanjem. Potapljač, podvodni snemalec? Med ljubeznimi, ki so se zdele večne, je bila analogna fotografija. Stojko si je nekega dne kupil veliko filmov, vmes je posegla digitalna kamera, z njo se je spoprijateljil in kupljeni filmi so še vedno neposlikani. Zadnji Stojkovi analogni posnetki so fotografije predstave Hamlet, pravzaprav kako simbolno za analogno fotografijo - Biti ali ne biti? To je zdaj vprašanje! Stojko priznava: »Izkoriščam digitalno tehnologijo.«
Zadnje desetletje nadaljuje raziskovanje fotografske abstrakcije, senzibilno lovi premikajoče se telo, obris, senco, sled, atmosfero, barve. Ženski akt ga je vedno vznemirjal, podobno kot reporterska fotografija; z njo je opravil leta 1991, ženski akt raziskuje še vedno. Marija Skočir v katalogu razstave Telo v igri piše, kako Stojko, »mojster fotografije, ki se z eksperimentom ženskega akta ukvarja vse od sedemdesetih let prejšnjega stoletja, v fotografski medij vnaša gestualnost, abstrakcijo ter razsežnosti, značilne za slikarstvo«. Filozofinja Mojca Puncer pravi, da takšna abstrakcija prinaša tudi desubjektivizacijo: »V beg so pognane socialne in kulturne reprezentacije. Telo se le še alegorično prikazuje v igri svetlobe in sence. Slihuete teles s fotografij so videti kot ljubke prikazni.«
Tako, kot si je za svoje ustvarjanje vzel čas fotograf, si ga moramo vzeti tudi gledalci, čas si prav tako jemljejo fotografije, gledalci ne moremo brez potrebnega razmisleka dojeti tega hipa, tega časovnega žepa, ki ga je ujel fotografov objektiv. Kadar smo povabljeni na bližnje srečanje s Stojkovimi fotozapisi teles, moramo rezervirati večnost.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.