12. 5. 2011 | Mladina 18
Mož, ki je ubil Osamo bin Ladna
Zakaj so bin Ladna likvidirali šele zdaj in zakaj ni več nikogar, ki bi za njim žaloval?
Osama bin Laden med intervjujem novembra 2001 v Afganistanu
© Reuters
Dobili ga bomo, živega ali mrtvega, je pred desetimi leti dahnil George Bush, ko je napovedal, da se Amerika ne bo ustavila, dokler ne dobi Osame bin Ladna. Ob tem je spomnil na tiralice, ki so nekoč visele na starem Divjem zahodu in na katerih je pisalo: Išče se - živ ali mrtev! Zdaj, po desetih letih, je Amerika končno ujela duha starega Divjega zahoda: Osamo bin Ladna so ameriški specialci - morilski dream team, alias »Murder, Incorporated«, alias »Team Six«, alias »najnevarnejši ljudje na svetu« - likvidirali s šusom v glavo. Potem so ga sežgali, pepel pa vrgli v morje. Ne, niso ga hoteli živega - sojenje bi bilo le cirkus, pojavili bi se birokratski zapleti, oglasili bi se borci za človekove pravice, islamski ekstremisti bi začeli groziti in izsiljevati, hej, morda bi celo detonirali atomsko bombo, kot je pred časom razkril WikiLeaks. Ne, njegovega trupla niso hoteli vrniti svojcem - lahko bi se prelevil v mučenika, njegov grob bi postal romarska točka, džihadistično svetišče. In ne, niso ga razstrelili s kakim brezpilotnim letalom - likvidirali ga niso s pomočjo sodobne, brezosebne, digitalno vodene vojaške tehnologije, ampak analogno, osebno, staromodno, kavbojsko, s šusom v glavo, pač v duhu starega Divjega zahoda.
Da je likvidacija Osame bin Ladna regenerativno dejanje, da je Amerika s to likvidacijo spet ujela svojega pionirskega duha, da se je s to likvidacijo vrnila k svojim koreninam, k duhu Amerike, je v svojem govoru poudaril tudi Barack Obama: »Današnji dosežek je dokaz veličine naše dežele in odločnosti ameriškega ljudstva ... Nocoj smo še enkrat videli, da lahko Amerika doseže vse, kar hoče ... To je zgodba naše zgodovine.« Amerika je spet vstala ter našla samo sebe, svojo veličino, svoje bistvo in svojo identiteto. Krize je konec. Konec je depresije, obupa, mraka, žalosti, skepse, cinizma, razdvojenosti - čas je za veselje. Čas je za slavje. In Amerika je slavila rojstvo nacije. Happy end. Vidite, kako malo je treba. Samo nekoga moraš ubiti, pa je spet vse okej. Potrebuješ le »dosežek«, kot je Obama označil likvidacijo Osame bin Ladna. To kakopak kaže, da živimo v času, v katerem likvidacija velja za »dosežek«, obenem pa le še enkrat potrjuje, da »zgodbe ameriške zgodovine« nujno potrebujejo kri - kri, v kateri se lahko nacija ponovno rodi.
No, v krvi Osame pa se je ponovno rodil tudi Obama. Ratingi so mu padali, kriza se je vlekla, napad na Libijo je bil kontraproduktiven, desnica in Tea Party sta žgala po njem, republikanci so začenjali evidentirati svoje predsedniške kandidate, zato je potreboval »dosežek«. Ni kaj, ta »dosežek« je bil dobro tempiran, še toliko bolj, ker je dal Obama jasno vedeti, da je bila likvidacija bin Ladna izvršena po njegovi direktivi (»at my direction«). Popoln timing! Še več, ta »dosežek« je bil tako hud, tako velik in tako nepričakovan, da se bodo republikanski predsedniški kandidati zdaj verjetno kar razbežali: le kdo bi hotel tekmovati z možem, ki je ubil Osamo bin Ladna? Desnica je Obami očitala, da je šibak: kdo je zdaj šibak!? V času, ko ni kreditov, je Obama dobil tak predvolilni kredit, da je naslednje predsedniške volitve praktično že dobil. Njegovo ponovno izvolitev bi lahko preprečil le atentat nanj. Ljudstvo je v resnici tako navdušeno, da bi mu dalo še tretji mandat. Nič ni preveč in nič ni predobro za moža, ki je ubil Osamo bin Ladna. Hej, celo borzni indeksi in vrednost delnic so čudežno poskočili. Obama bi lahko po Nobelovi nagradi za mir dobil še Nobelovo nagrado za ekonomijo.
Svet je po treh letih krize, depresije, mraka, pesimizma in črnih kronik potreboval nekaj veselega. In prišel je tisti veseli dan - ne en, ampak dva. Evropa je 29. aprila dobila kraljevsko poroko, ki je bila razlog za veliko slavje, Amerika pa je svoj razlog za slavje dobila le dva dni kasneje. Recite temu ameriško-britanski vlak. In še preden ste trznili, je Borut Pahor, še malo prej potnik francosko-nemškega vlaka, že sedel na ameriško-britanskem vlaku. Tako kaskaderstvo lahko vidite le v Hitrih in drznih 5. Po Ameriki, polni zastav in patriotskega patosa, pa je odmevalo: Misija je končana! Pravici je zadoščeno! Maščevali smo se! Oko za oko, zob za zob! Hitler je mrtev! Hitler? Ne pozabite: Osamo bin Ladna so po 11. septembru razglašali za Hitlerja. In seveda, svet je za smrt Osame bin Ladna izvedel praktično na isti dan kot za smrt Hitlerja - 2. maja. Ne le da sta oba končala na isti dan, ampak sta tudi končala na identičen način: oba sta dobila šus v glavo. In oba so potem sežgali. Razlika je le v tem, da je Hitlerju šus v glavo poslal njegov asistent - in da je potem ta asistent tudi sežgal njegovo truplo. Dokazov, da je Hitler res mrtev, je bilo toliko, kot je zdaj dokazov, da je mrtev Osama bin Laden. Ali bolje rečeno: leta 1945 je bilo treba verjeti na besedo Rusom, ki so prvi prišli do Hitlerjevih posmrtnih ostankov - zdaj pa je treba na besedo verjeti Američanom, ki so bin Ladna likvidirali in ga potem po hitrem »muslimanskem ritualu« sežgali. Za Hitlerjem je ostalo več sledov kot za bin Ladnom, pa mnogi še dolgo po tem - po njegovem samomoru in sežigu - niso verjeli, da je res mrtev, tako da si lahko le mislite, koliko ljudi bo zdaj verjelo, da je Osama bin Laden res mrtev. Potolažil jih ne bo niti bin Ladnov mrliški list.
Likvidacija bin Ladna ni bila le dobro tempirana, ampak tudi dobro koreografirana: tempirana in koreografirana je bila tako, da je puščala dovolj asociacij na Hitlerja. Ker je bil Hitler, je bila hladnokrvna likvidacija upravičena - in ker je padel Hitler, je bilo slavje upravičeno. Kakšno olajšanje! Hitlerja nismo dobili, ampak nas je prehitel in naredil samomor. Osamo bin Ladna pa smo prehiteli in mu poslali šus v glavo. Nismo pustili, da bi si sodil sam! Ne, ni si sodil sam, ampak smo mu sodili mi! Kar je »dosežek«.
Ironija je v tem, da je ta Obamov »dosežek«, kot pravi Randall Amster, zdaj za nazaj legitimiral vse korake, ki so pripeljali do likvidacije Osame bin Ladna. Specifično: legitimiral je obe Bushevi vojni, afganistansko in iraško. Brez teh vojn ne bi prišli do Al Kaide, brez teh vojn ga ne bi pregnali v Pakistan, kjer so ga dobili in likvidirali. Legitimiral je vso kolateralno škodo, vse uničenje, vse sodne dneve, ki jih je doživel Bližnji vzhod, na tisoče mrtvih ameriških in koalicijskih vojakov, na sto tisoče mrtvih civilistov, na milijone beguncev in razseljencev. Vse to so bila sredstva, ki so vnaprej opravičevala cilj - likvidacijo bin Ladna. Legitimiral je vojno proti terorju, operacije brezpilotnih letal, ugrabitve oseb, osumljenih terorizma, renditions in black sites. Brez tega ne bi prišli do Osame. Legitimiral je obstoj Guantanama. Do usodne informacije (do vzdevka bin Ladnovega kurirja), ki jih je pripeljala do bin Ladnovega skrivališča v Abotabadu, primestni soseski, v kateri živi veliko upokojenih oficirjev pakistanske vojske, so prišli v Guantanamu - med zasliševanjem zapornika. Legitimiral je Abu Grajb in torturo. Do usodne informacije so zelo verjetno prišli z mučenjem, z waterboardingom in nažiganjem heavy-metala, kar pomeni, da je mučenje sprejemljivo in koristno. Legitimiral je Obamovo stopnjevanje vojne v Afganistanu - in njegove vojaške izlete v Pakistan. In seveda, legitimiral je Bushevo politiko in ameriški unilateralizem: vse, kar se je zgodilo v zadnjih desetih letih, se je moralo zgoditi, če so hoteli likvidirati Osamo bin Ladna. Obama je prikimal Bushu. Ergo: uničiti je bilo treba svet, da bi dobili enega človeka. Svet je bilo treba uničiti, da bi ga rešili pred Osamo bin Ladnom. In seveda - svet je bilo treba uničiti, da bi si Amerika lahko povrnila padlo samozavest in usihajočo globalno moč.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.