19. 5. 2011 | Mladina 20
Tragedija skupnega
Kako odločitve in pričakovanja posameznikov ogrožajo odločitve in pričakovanja države
© Borut Peterlin
Kaj se zgodi, ko želi na plečih skupnega dobrega vsak kovati zasebne koristi? Kaj se zgodi, ko korist od zajedanja v skupno dobro žanje vsak posameznik sam, škoda pa se razporedi na celotno skupnost? In kaj se zgodi, ko ljudje na svoji koži občutijo krutost kapitalizma, ki to omogoča?
Ameriški biolog Garrett Hardin je leta 1968 v reviji Science objavil zdaj že znamenit članek Tragedija skupnega (Tragedy of the Commons), v katerem je zapisal, da svoboda izrabe nekega vira, ki je neomejeno dostopen vsem, zaradi egoističnega ravnanja posameznikov neizogibno vodi v propad, izginotje tega vira. Vsak posameznik ima namreč pred očmi maksimiranje svojega dobička, to pa se neizogibno dogaja na račun celotne skupnosti. Ker je maksimiranje svojega dobička racionalna izbira vsakega posameznika, to nazadnje privede do poslabšanja blaginje celotne družbe. Gre za individualizacijo koristi in kolektivizacijo škode, problem, ki se je najjasneje pokazal pri reševanju finančnih institucij v krizi. Nevidna roka jo prej ali slej dobi po prstih. Hardin je sicer ta teoretični problem tragedije skupnega apliciral na vprašanje rasti svetovnega prebivalstva, na vprašanje neskončne izrabe naravnih dobrin na omejenem planetu. V nasprotni smeri, je ugotavljal, je mogoče z istim potekom odločitev opisati onesnaževanje okolja, le da pri tem ne jemljemo iz skupnega omejenega vira, temveč vanj izpuščamo škodljive snovi. Današnje težave zaradi podnebnih sprememb so klasičen primer tragedije skupnega. Ker se večina posameznikov in držav ni pripravljena odpovedati svojim kratkoročnim koristim, naj bi nazadnje trpeli vsi.
Kaj pa, če je skupno država? Recimo Slovenija? Ali smo prišli do točke, ko zaradi svojih zasebnih in posameznih interesov postavljamo na kocko blaginjo države kot celote? »Za Slovenijo velja, da morda še znamo delati za skupno dobro, za obče dobro pa vedno manj. Ne gre samo za politike. Gre za boj za našo skupnost, za našo sosesko, za našo stranko, za našo dolino. Korak naprej bomo naredili šele, ko bo naša dolina mislila širše in se bomo ob odločitvi glede novega bloka termoelektrarne Šoštanj spraševali ne le o svoji koristi, ampak tudi o koristih Slovenije. Enako velja za razmišljanje o pokojninah, plačah, študentskem delu, prehrani, Muri ipd. Dokler bo veljalo, da mora o skupnem in občem interesu misliti ''Pahor oziroma vlada'', mi pa bomo ostali pri skrbi za interes svoje skupine, svoje doline ali pa za svoj osebni interes, preboja ne bo,« je nedavno za Mladino dejal sociolog dr. Slavko Gaber.
Morda res še nismo pogubljeni, a zakonitosti prostega trga, na katerem se vsak posameznik odloča na podlagi svojih, pogosto kratkoročnih interesov, zelo jasno vodijo v napačno smer. Že Aristotel je opozarjal, da za dobro, ki si ga deli največ ljudi, skrbimo najmanj. Dejansko je danes edini nacionalni interes, o katerem se lahko zedinimo, ta, da bi vsak posamezno živeli bolje (in da Mercatorja že ne bomo prodali Hrvatom). Od osamosvojitve se je to bolj ali manj dejansko tudi uresničevalo. Čeprav je na račun skupnega dobrega peščica v tem času nadpovprečno obogatela, smo to še nekako prenašali. V krizi pa je nenadoma propadel še edini povezovalni člen v družbi. Zdaj so vsi prepričani, da nekateri živijo predobro in da je varčevanje nujno. A vedno na račun drugega, to pa navsezadnje pomeni na račun nikogar.
Slovenska družba je postala nezmožna učinkovitega reševanja socialnih vprašanj. Ta se pojavijo, ko so posamezniki v družbi postavljeni pred izbiro, v kateri bi maksimiranje kratkoročnega lastnega interesa povzročilo poslabšanje položaja družbe kot celote. Če vsi prispevajo k skupnemu dobremu, se položaj vseh izboljša. Obstaja pa skušnjava ne prispevati in uživati skupno dobro na račun drugih. Če se do takšne »racionalne« odločitve, ki bi jo sicer glede na teorijo iger morali sprejeti vsi sodelujoči, dokoplje dovolj ljudi, se položaj vseh poslabša. Koliko s. p.-jev si izplačuje minimalne plače, koliko obrtnikov pripelje svojega otroka v vrtec, ki ga ima zaradi uradno nizkih prihodkov zastonj, z mercedesom? Koliko jih svojim strankam ne izstavi računa? Koliko strank ga sploh zahteva? Koliko najemodajalcev ne prijavi oddajanja stanovanja v najem davčni upravi ...?
Kot ugotavlja vedenjski ekonomist Dan Ariely z Univerze Duke, so posamezniki v družbi, če imajo možnost za to, vedno nagnjeni h goljufanju. V veliki večini gre sicer za majhne goljufije, saj želijo pri tem še vedno ohraniti visoko samopodobo. Saj to delajo vsi! A vsota številnih malih goljufij ni več tako majhna. Ureditev, ki jo imamo v Sloveniji, morda ni najboljša, bi pa delovala veliko bolje, če bi vsi spoštovali njena pravila, na podlagi tega pa bi se lahko precej bolj umirjeno pogovarjali o izboljšavah.
Vendar goljufanje spodbuja goljufanje. Individualizem spodbuja individualizem. To zelo nazorno kažejo laboratorijske simulacije vedenja posameznikov v družbenih interakcijah, ki postajajo vse pogostejše in vse bolj priznano orodje za preizkušanje skupinske dinamike v resničnih razmerah. Kot torej kažejo simulacije, je sodelovanje pri vzdrževanju skupnega dobrega v socialnih dilemah sprva zadovoljivo (čeprav nikoli optimalno), vendar se s ponovitvami stopnja sodelovanja znižuje. Ko ljudje opazijo, da nekateri ne prispevajo svojega pravičnega deleža, tudi sami izgubijo motivacijo. V vsaki populaciji obstaja šest kategorij sodelujočih v socialni dilemi. Tisti, ki ne bodo nikoli prispevali k skupnemu dobremu, tisti, ki bodo sprva posnemali večino, a bodo ugotovili, da se je mogoče tudi uspešno »šlepati«, tisti, ki bodo sprva prispevali, a nehali, če drugi ne bodo ravnali vzajemno, tisti, ki bodo sodelovali le na podlagi predhodnega zaupanja v druge sodelujoče, a nehali, če bodo dobili negativne izkušnje, tisti, ki bodo sodelovali le, ko se bodo v praksi prepričali o delovanju sistema, in prav tako odnehali ob znakih goljufanja, in pa tisti, ki bodo vedno sodelovali. Delež slednjih je seveda večinoma najmanjši. Ker v vsaki družbi obstajajo posamezniki, ki nikoli ne bodo želeli sodelovati, se bo ta virus zaradi zahteve sodelujočih po vzajemnosti prej ali slej razširil na dovolj velik del prebivalstva, da bo skupno dobro ogroženo. V družbi, ki nima učinkovitih mehanizmov za kaznovanje tistih, ki kršijo družbene norme, bo kršilcev vse več, saj tudi tistih, ki bi sicer po načelu recipročnosti te norme spoštovali, k takšnemu ravnanju nič ne spodbuja. Se komu zdi, da je Slovenija uspešna pri kaznovanju prestopnikov? Še ena zanimiva laboratorijska ugotovitev je, da ljudje vedno više cenijo tisto, kar imajo, čeprav morda ni vredno toliko kot tisto, kar bi lahko imeli. Oklepamo se statusa quo, včasih celo v svojo škodo, toliko pogosteje pa na škodo drugih.
Obsedeni smo s tem, da želimo sami odločati o svoji prihodnosti, da si bomo sodbo pisali sami. A ne več kot narod, kot država. Geslo osamosvojitve se je preneslo na nižje ravni družbe. Občin je toliko zato, ker so ljudje hoteli sami odločati o svoji prihodnosti. O enostanovanjski hiši sanja vsak Slovenec, ker hoče sam odločati o svoji prihodnosti (in barvi fasade). Ne uporabljamo javnega prometa, ker želimo sami odločati o svoji mobilnosti (res tudi zato, ker je javni promet katastrofalen). In ne briga nas za blaginjo drugih, ker ti sami odločajo o svoji prihodnosti. Slovenska usta so ves čas polna solidarnosti, češ v nesreči vedno priskočimo na pomoč. Pa si s tem dejansko ne popravljamo le svoje individualne in kolektivne samopodobe? Vsako dobrodelno dejanje je v svojem bistvu pravzaprav povsem egoistično. Da bomo ponoči zadovoljno in mirno spali. Hkrati pa nam zagotavlja sijajen občutek večvrednosti, saj gre nekaterim še slabše kot nam. In v takem ozračju ni mogoče računati, da bo vsak posameznik prevzel odgovornost za blaginjo družbe, sploh pa ne na račun kakšnega kančka svojega interesa. Že individualne dolgoročne odločitve so težke, kaj šele kolektivne dolgoročne odločitve. Namesto demokracije nam vlada tiranija majhnih odločitev. Izraz je leta 1966 prvič zapisal ameriški ekonomist Alfred E. Kahn, uporablja pa se za proces, ko niz razmeroma nepomembnih odločitev razumnih posameznikov negativno spremeni kontekst prihodnjih odločitev v družbi, torej, ko nekaj kamenčkov sproži plaz.
Vse manjše zanimanje za politiko je poleg slabe ponudbe tudi logična posledica racionalnega egoističnega premisleka. Z vidika racionalne odločitve posameznika je udeležba pri demokratičnem odločanju nesmiselna, ker je verjetnost, da bo odločilen prav njegov glas, premajhna, da bi se udeležba splačala. Sploh na referendumih o zakonih, ki jih povprečen volivec niti ne pozna ali meni, da se ga ne tičejo, saj pri tem nima niti jasno definiranega zasebnega interesa za glasovanje. Tako pri tistih, ki se glasovanja vendarle udeležijo, prevladujejo individualni kratkoročni interesi, interesi skupnosti kot celote so potisnjeni v ozadje. Tisti, ki so blizu upokojitve, že ne bodo pustili, da jim država pokvari načrte. Tisti, ki ne prenesejo sedanje vlade, že ne bodo dopustili, da bi si z zmago na pokojninskem referendumu povrnila nekaj kredibilnosti. Najprej je pomembno, kako bo neka odločitev vplivala na nas same. Potem pride na vrsto ožja družina, nato žlahta. Zatem so na vrsti sosedovi pa člani istega društva, prebivalci iste občine, člani iste stranke. Država vedno pride na vrsto zadnja. Na katerikoli referendum se bo veliko verjetneje odpravil kdo, ki ima pri zakonu, o katerem se odloča, kak interes. Pri zakonu o malem delu so bili to delavci, ki so jih sindikati prepričali, da gre za novo obliko izkoriščanja, študenti in dijaki, ki so jih študentske organizacije in servisi prepričali, da bodo z uveljavitvijo zakona ob dostojno študentsko življenje, in podporniki opozicijskih strank, ki so že sami po sebi prepričani, da predlogi nasprotne strani zagotovo ne morejo biti dobri. Ko zamahnemo z roko, češ ta referendum se me ne tiče, pravzaprav omogočimo instrumentalizacijo referenduma za interese, ki niso nujno interesi večine prebivalstva. Lahko si mislimo, da z neudeležbo na volitvah ali referendumu tudi nekaj sporočamo, a to sporočilo si bo vsak od zainteresiranih razlagal drugače in ga interpretiral v svojo korist. Volivci nimamo možnosti za obrazložitev (ne)glasu. In ob 15-odstotni (ali pa 30-odstotni) udeležbi ne odloči večina, ampak vsekakor manjšina. Najbolj smešno pri vsem pa je, da odločitve, ki bi jih morali kolektivizirati, individualiziramo, tiste, ki bi jih morali individualizirati, pa kolektiviziramo. Vprašanja, ki se tičejo nas vseh, ki se tičejo delovanja sedanje družbenoekonomske ureditve, na primer pokojninsko reformo, obravnavamo z vidika osebnih interesov, vprašanja, ki se nesporno tičejo predvsem zasebne sfere vsakega posameznika, pa vidimo kot vprašanja družbenega interesa. Vprašanje, ali naj bodo pravice istospolnih parov izenačene s pravicami heteroseksualnih parov, je predvsem vprašanje pravice vsakega posameznika, da brez nelogičnih omejitev oblikuje svojo zasebnost. Zakaj se torej zdi, da je to stvar, v katero se lahko vtakne vsakdo, ki ima pet minut časa?
Največji politični stranki sta ujetnici ponavljajoče se zapornikove dileme. Gre za klasičen problem iz teorije iger, ki dokazuje, da dva subjekta ne bosta nujno sodelovala, četudi bi jima prav sodelovanje najbolj koristilo. Takole gre: policija ločeno zaslišuje dva osumljenca. Obema ponudi možnost, da izdata drugega. Če nobeden od njiju ne izda drugega, ju čaka minimalna zaporna kazen. Če eden izda drugega, ta pa molči, izdajalca izpustijo, izdanega pa čaka najvišja zaporna kazen. Če izdata drug drugega, ju čaka nekoliko nižja kazen, a še vedno veliko višja, kot če bi oba molčala. Ker je cilj obeh osumljencev maksimiranje lastne koristi, se bosta oba odločila za izdajstvo, četudi bi jima sodelovanje v tem primeru bolj koristilo. Razširjeno različico zapornikove dileme, dilemo večerje, pa je mogoče aplicirati na celotno slovensko politično prizorišče. V definiciji dileme večerje se vsi udeleženci pred večerjo dogovorijo, da si bodo račun zanjo delili. Vsak od jedcev se zato znajde pred odločitvijo, ali naj naroči najdražjo jed na meniju, saj bodo stroški njegove odločitve porazdeljeni med vse udeležence. A ker tako razmišlja vsak »racionalni« posameznik, nazadnje vsi plačajo za svojo najdražjo izbiro. Edina razlika med opisanima primeroma in slovensko politično dilemo je v tem, da negativnih posledic nikakor ne občutijo samo »igralci«, temveč predvsem občinstvo, državljani.
Tako rekoč ponarodel izrek po vsakih volitvah je »volivci imajo vedno prav«. A dr. Slavko Gaber trdi drugače. »Ne sprejemajo napačnih odločitev le vlade, tudi ljudje sprejemamo napačne odločitve - tudi z večino.«
Dejstvo je, da se volivci odločajo na podlagi nepopolnih informacij. Ekonomisti bi temu rekli, da so informacije asimetrične. Prodajalec (politik) ve o svojem proizvodu več kot kupec (volivec), zato slednji ni nikoli zares prepričan o kakovosti svoje izbire. Imamo politični trg limon. Izraz izhaja iz članka Nobelovega nagrajenca za ekonomijo Georgea Akerlofa iz leta 1970, v katerem je opisal primer nedelovanja ameriškega trga z rabljenimi avtomobili (slabemu avtomobilu se v ameriškem slengu reče »limona«). Lastnik avtomobila je lahko s svojim vozilom dobro ravnal, ga redno servisiral itd., zato upravičeno pričakuje visoko ceno. Drugi lastnik pa je zanemarjal vzdrževanje itd., zato mora postaviti nižjo ceno. A ker kupec ni natančno seznanjen s stanjem obeh avtomobilov, ker nima popolnega vpogleda, je zanj vsak od obeh avtov povprečen, vreden največ povprečne cene. Lastnik skrbno vzdrževanega avtomobila torej zanj nikoli ne bo mogel iztržiti toliko, kot je po njegovem resnično vreden, zato bo svoj avto umaknil s trga. Slabo blago torej lahko ob nepopolnih informacijah s trga izrine dobro blago. Na trgu rabljenih avtomobilov je danes potrebne informacije precej enostavno pridobiti, na političnem trgu pa te sreče nimamo. Vsi nam znova in znova prodajajo vrhunske »avtomobile«, čeprav je večina ponudbe podpovprečna. In zaradi tega tisti z najkakovostnejšo ponudbo nimajo nobene motivacije za vstop na trg.
Že sama ponudba na političnem trgu, in to ljudi in rešitev, volivcem onemogoča, da bi imeli vedno prav, pravzaprav se večkrat zmotijo, kot se odločijo pravilno, in v najboljšem primeru izberejo le povprečje.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.