Dr. Božo Repe

Dr. Božo Repe

26. 5. 2011  |  Mladina 21  |  Komentar

Družba “ostrih rezov” in dvojne morale

Nostalgija po nekdanji Socialistični republiki Sloveniji je neizmerna. Najhuje pa muči prav desničarje.

Dr. Božo Repe, zgodovinar, Filozofska fakulteta v Ljubljani

Dr. Božo Repe, zgodovinar, Filozofska fakulteta v Ljubljani
© toni dugorepec

Slovenska nostalgija po nekdanji Socialistični republiki Sloveniji je neizmerna. Na mnogih področjih seveda tudi ambivalentna. Analitično gledano najhuje muči prav desničarje. Resda po samopostrežnem principu in s precej katoliške modifikacije, ki bi rada šla še bolj v preteklost, v čase pred drugo svetovno vojno. Zaradi tega v tem delu zavračajo modernizacijske procese socializma (ženska emancipacija, pravica do splava, ločitev cerkve od države). Željo po nekaterih ustavnih in drugih mehanizmih prejšnjega sistema pa skušajo prikriti s konvertitstvom, ki na osebni ravni pri nekaterih prehaja že kar v shizofrenost, in z zanikanjem gradualistične tranzicije. Tako smo priča umetnemu vzpostavljanju »disidentstva« za nazaj, ki naj bi bilo enako vzhodnoevropskemu, čeprav se vsak slovenski udeleženec kakšnega mednarodnega posveta znajde v veliki zadregi, ko skuša razložiti, da so bili slovenski »disidenti« v glavnem univerzitetni profesorji, pisatelji z udobnimi sinekurnimi zaposlitvami v državnih založbah in drugih institucijah, nosilci najvišjih literarnih nagrad, uradniki in celo politiki. Ljudje, ki so z niti ne preveč truda imeli osebni dostop celo do najvišjih nosilcev »totalitarnega sistema«, medtem ko so bili njihovi sotrudniki na Vzhodu še do konca osemdesetih let brezposelni, niso imeli možnosti študija ali so tudi z doktorati opravljali najbolj umazana fizična dela oziroma so bili, kot na primer Havel, še čisto do padca Berlinskega zidu v zaporih ali psihiatričnih bolnišnicah na prisilnem »zdravljenju«. Da bi vsaj od daleč videli kakšnega najnižjega partijskega funkcionarja, pa seveda niso mogli niti sanjati, kaj šele, da bi mu kaj prišepnili na uho ali mu, recimo, napisali javno kritiko v pismih bralcev.
V Sloveniji je bil politično in s poplavo medijev ter slabo izobraženih prekarnih novinarjev vzpostavljen mrk bolj uravnotežene slike prejšnjega sistema (beseda uravnoteženost je sicer politično tako zlorabljena, da bi bilo treba izumiti novo). Še posebej to velja za osemdeseta leta. Prevladuje temna podoba, politično vsiljena predstava, da se je zgodovina Slovenije začela z letom 1990, vse pred tem je bil totalitarizem. Vsi v javnem življenju pred tem so bili pripadniki totalitarističnega sistema, razen če se jim ni z opranimi biografijami za nazaj uspelo vzpostaviti kot njegovi nasprotniki. In na tej oprani sliki si še po dvajsetih letih prizadevajo tudi za lustracijo, čeprav je bila celo v državah z drugačno zgodovino, ki so jo uvedle, omejena časovno, pa tudi na politične funkcije in izbrane poklice. Temna medijsko-politična predstava o prejšnjem sistemu je v »velikem planu« dominantna. Na drugi strani pa jo parcialne predstavitve posameznih segmentov vsakič sproti demantirajo, naj gre za vsakdanje življenje, stanovanja, prehrano, glasbo (spomnite se le vseh nostalgičnih oddaj ob letošnji Evroviziji), turizem, v veliki meri tudi ekonomijo in znanost.
Vendar to ni edino protislovje. Veliko pomembnejša kot zgodovinska percepcija, ki se bo enkrat že izravnala, je učinkovita in dolgoročna uporaba prejšnje prakse. Še posebej so tu v ospredju različne oblike nadzora in javnih obsodb. V prejšnjem sistemu se je to imenovalo »javna družbena kritika« in je koordinirano potekalo prek nadzorovanih medijev, pisem bralcev, različnih forumov in tribun. Del tega se je danes modificiral v razna parastrankarska združenja, del so nadomestili spletni portali (tudi javne TV) in spletne strani nekaterih strank. Mehanizem načrtovanega in koordiniranega uničevanja javne podobe posameznikov ali nasprotnih družbenih skupin pa je ostal enak.
Močno goreča je želja po prejšnji ureditvi na področju parlamentarnega sistema, ki se v Sloveniji še vedno dojema kot skupščinski, in med posameznimi vejami oblasti. Že pri predsedniku so funkcije nekdanjega predsedstva ohranili na enaki ravni ali še zmanjšali, nekatera področja, na primer pristojnosti v zvezi z vojsko, pa pustili nedorečena in protislovna oziroma so velik del pooblastil zakonsko prenesli na obrambnega ministra (ali pa si jih je ta po osamosvojitvi uzurpiral). Zato smo ves čas spremljali trenja na tem področju. V obdobju po osamosvojitvi tako huda, da so zamajala demokratično delovanje takrat še zelo šibkega sistema, bolj ali manj prikritih pa ni manjkalo niti kasneje. Predsednik z omejenimi pooblastili tudi na drugih področjih je zato institucija, ki ne more posegati v politične krize in blokade sistema, to je še posebej očitno v sedanjem času, ko se kot nadomestek ponujajo nekakšni sveti modrecev.
Slovenija je v večstrankarstvo prešla s tridomnim sistemom, ki ga je utemeljila ustava iz leta 1974, in z zakonodajo, ki jo je sprejela še socialistična skupščina. Sistem se velikemu delu političnega razreda očitno zdi idealen. Zbor občin so sestavljali v občinskih skupščinah izvoljeni predstavniki. Ampak občin je bilo takrat nekaj čez šestdeset (kar vsak strokovnjak, domač in tuj, glede na število prebivalcev in geografsko velikost prizna za razumno; poleg tega pa smo (neverjetno!) imeli celo pokrajine, ki so funkcionirale). Dosedanji dvajsetletni sistem je večinsko predstavništvo občin izločil in dal prednost le izbranim županom. Kdor v sedanji odpravi dvojnosti funkcij vidi rešitev, se moti. Res je bil s tem po številnih neuspešnih poskusih (pre)pozno narejen napredek. A najverjetneje se bodo prizadevanja po »zboru občin«, sedaj, ko so privilegirani izbrani župani izgubili položaj v državnem zboru, okrepila. Še zlasti v kontekstu napovedovane demagoške in populistične »druge republike«.
Zbor združenega dela, izbran po korporativnem sistemu, je predstavljal gospodarstvo in t. i. družbeno nadstavbo (šolstvo, zdravstvo, socialo ...), torej nekaj takega, kar je danes v modificirani obliki državni svet, ki je očitno zelo trdoživ, saj je prenesel vse dosedanje poskuse, da bi ga odpravili.
Nekdanji družbenopolitični zbor je danes državni zbor. Razlika je v večstrankarstvu, ki pa v Sloveniji - še zlasti kar zadeva znotrajstrankarsko demokracijo in možnost izvolitve - ne deluje bistveno drugače kot nekdanji sistem družbenopolitičnih organizacij. Za potešitev interesov političnega razreda na republiški in lokalni ravni, pa tudi v tistem delu, ki se sprehaja nekje med stroko in politiko, bi bila gotovo najidealnejša rešitev vrnitev k socialističnemu tridomnemu sistemu. Morda celo petdomnemu, kot je bilo v šestdesetih letih, saj je to veliko bolj obvladljivo kot nadležna civilna družba po zgledu osemdesetih let.
Po drugi strani pa se, paradoksalno, z lahkoto odrekamo tistemu, kar je bilo v domnevno totalitarnem sistemu doseženo, kar zadeva liberalne vrednote. V trenutno najkonkretnejšem primeru na področju zunajzakonskih skupnosti, ki so bile uzakonjen del sistema vsaj od ustave leta 1974 oziroma iz nje izpeljane zakonodaje. Vsaj moja generacija pomni, da je bilo neregistrirano skupno življenje samo po sebi razumljivo sprejeto kot »zakonska« skupnost že s skupnim naslovom stalnega bivališča. To, kar se želi doseči, je vrnitev v čas pred drugo svetovno vojno. Sedanja spremenjena zakonodaja, čeprav se najverjetneje, vsaj kar zadeva sporni člen o »registraciji« neporočenih parov, ne bo obdržala, ni edini primer. Je zgolj kazalec vpeljevanja retrogradnega sistema, ki nas znova pelje do diskriminacije: izbire med poroko kot prvim pogojem za urejanje medsebojnih razmerij ali drugorazredne registracije. Pred drugo svetovno vojno so registracijo poznali za tiste redke, ki so zmogli pogum in se v skorajda absolutno nadzorovani katoliški družbi niso želeli poročiti cerkveno. Razprave v zvezi s tem in angažiranje s cerkvijo povezanih interesnih skupin kažejo željo po vrnitvi teh cerkvenih privilegijev: da cerkev sklepa državno priznane poroke in ponovno prevzema funkcije države, hkrati pa s tem še služi.
Pred drugo svetovno vojno je bilo uzakonjeno ločevanje zakonskih in zunajzakonskih otrok in stigmatiziranje »nenaravnih« družin. Takrat so bile to matere z nezakonskimi otroki. Danes se ta vzorec moralno, očitno pa tudi zakonsko prenaša na družine istospolnih partnerjev. Diskriminacija žensk in otrok ter privilegiji katoliške cerkve so bili v prejšnjem sistemu odpravljeni takoj po vojni. Res je sicer, da je bivši sistem prevzel velik del katoliške kvazimorale, iz katere so izrasli tudi komunistični ideologi. A je na neki točki prizadevanje civilnih gibanj vendarle doseglo, da je homoseksualnost postala najprej nekazniva in nato vsaj za silo družbeno sprejeta (homoseksualna društva so bila uradno registrirana v Sloveniji sredi osemdesetih let, tudi v tem je razlika z vzhodnoevropskimi državami). Politični domet v Sloveniji, kar zadeva dohitevanje razvitih (najpogosteje se za zgled dajejo skandinavske države), sega zgolj do povečevanja BDP-ja, pa še tu ne preveč uspešno. Če bi želeli logično nadaljevati v socializmu doseženo liberalizacijo in se tudi v družbenem smislu približati stopnji razvitih držav, bi moral biti status družin istospolnih partnerjev v vsakem pogledu izenačen z družinami heteroseksualnih partnerjev. Tako pa po predvojnem zgledu na tiho uvajamo novodobne »pankrte« ...
V zadnjih letih se upad liberalizma prepričljivo kaže v gnilih kompromisih, opravičevanih z »realnim« razmerjem sil, v podcenjevanju napadov na liberalne vrednote (npr. na avtonomijo univerze), v povečani represivnosti. Najočitnejši primer je kazenska zakonodaja, ki se je, kar zadeva najvišje kazni, vrnila pred doseženo stanje v socialističnih časih. A se tiho povečevanje represije kaže tudi drugod, na primer v prometni zakonodaji. Kolateralna škoda preganjanja sicer vse obsodbe vrednih najhujših prometnih prekrškov so kontinuirano zviševanje kazni, ustvarjanje občutka strahu pri navadnih državljanih, nabijanje kazenskih točk ob absolutni diskrecijski pravici policistov in zgolj formalistični možnosti pravne obrambe, poceni pobiranje denarja. Današnja Slovenija je v strpnosti in liberalnosti ter iskanju sožitja zašla daleč pred osemdeseta leta prejšnjega stoletja, marsikje pa še globlje v zgodovino. Za zgled jemlje družbene rešitve »ostrih rezov« in dvojne morale. Vzemimo primer, kako je vprašanje kadilske zakonodaje kot tipičnega družbenega konflikta rešila Avstrija, ki se ji Slovenija že desetletja želi približati, in kako je rešeno pri nas. Da je bilo stanje dosežene stopnje splošnega družbenega razločevanja pod sedanjo levo-liberalno vlado zgolj zamrznjeno na ravni prejšnjega janšizma, opozarjajo strokovnjaki z različnih področij. Omahljivi in negotovi socialdemokrati, ki pokleknejo ob vsakem očitku o komunistični obremenjenosti, hkrati pa so bolj liberalni od neoliberalcev, so očitno edino zgodovinsko priložnost za vladanje vse od ustanovitve prve socialdemokratske stranke leta 1896 zapravili. Vzrok ni v krizi, ampak v njih samih, v odsotnosti vrednot, ki naj bi jih uveljavljali, pa niso zmožni definirati niti svojega odnosa do njih. Liberalizem je imel v preteklih dveh desetletjih več možnosti, še zlasti če ga primerjamo s predvojnim, ki je bil jugoslovansko unitarističen in že zato v neenakopravnem boju s katolicizmom ni imel veliko možnosti za uspeh. Ta večja možnost je izhajala tudi iz neprimerno večjega liberalnega potenciala, ki ga sodobna Slovenija v primerjavi s predvojno družbo nedvomno premore, a ga ljudje pač ne želijo več vezati zgolj na stranke. Predvojni liberalizem je bil sicer podobno hipokritski, kot je sedanji: načeloma se je na primer zavzemal za žensko volilno pravico, da bi jo v resnici dosegel, pa se ni potrudil, ker bi mu to kratkoročno prineslo še slabše volilne izide. Številnih podobnih vzporednic z današnjim časom pač ni težko najti. V navedenem primeru se je imenitno ujel s katoliškim taborom, ki bi mu sicer v volilnem smislu ženska volilna pravica prinesla več glasov, a si je zaradi ohranjanja katoliškega konservativizma in njegove dominacije v resnici ni želel. Kljub tedanjim in sedanjim nepomirljivim ideološkim sporom pa se obe strani hitro znajdeta na isti valovni dolžini, kadar gre za interes političnega razreda. Današnji strankarski liberalizem je predvojnemu podoben tudi v medsebojnih razprtijah in uspešnem strankarskem samouničevanju, občasno še v presenetljivi kratkovidnosti in birokratizmu (so seveda tudi svetle izjeme, a vezane bolj na posameznike kot strankarsko politiko). Vse to mu je v obeh primerih veliko bolj škodilo kot načelno - čeprav manjšinsko - zagovarjanje liberalnih vrednot. Prav zaradi tega ne v prejšnjem in ne v sedanjem primeru ni (bil) zmožen za sabo potegniti večjega dela liberalne Slovenije.
Liberalizem in socialno solidarnost bo v Sloveniji očitno treba ubraniti zunaj strank, ki si že dve desetletji prilaščajo te pridevnike. In glede na razmere bomo kljub velikemu, a razpršenemu liberalnemu potencialu veseli, če se bo, kar zadeva liberalno tradicijo, uspelo obdržati vsaj tisti iz socialističnega obdobja. Za korenitejše spremembe pa se bo treba znebiti korporativne dediščine prejšnjega sistema, ki političnemu razredu tako zelo ustreza, saj mehanicistično omogoča oblast in vse privilegije, povezane z njo.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.