Vesna Teržan

26. 5. 2011  |  Mladina 21  |  Družba

Pritzkerjev nagrajenec 2011

Eduardo Souto de Moura, portugalski arhitekt

/media/www/slike.old/mladina/pritzkeeduardo_soute_de_mora.jpg

 

Med člani letošnje žirije za podelitev Pritzkerjeve nagrade je bilo nekaj zelo slavnih in pomembnih arhitektov: Avstralec Glenn Murcutt, Italijan Renzo Piano, Finec Juhani Pallasmaa, pa tudi Čilenec Alejandro Aravena, Kostaričan iz Houstona Carlos Jimenez, urednica pri založbi Phaidon Karen Stein in seveda, kot vsako leto, odgovorna direktorica nagrade Martha Thorne. Žirija je zapisala, da je Eduardo Souto de Moura v preteklih 30 letih ustvaril zanimiv korpus arhitekturnih stvaritev, ki odslikavajo čas nastanka, a hkrati v njih zaznamo odmev arhitekturne tradicije. Njegovo delo je prepričljiv dokaz modernega idioma, ki izraža potencial lokalne situacije, vedno upošteva in osmisli kontekst arhitekture, jo »ozemlji« na lokaciji, uskladi s časom in ji jasno določi funkcijo. Zdi se, kot da je ponovno izumil pojem zgodovine arhitekture, in to tako, da je razširil meje, tudi meje sodobnega izraza.
Eduardo Souto de Moura se je rodil v Portu leta 1952 in za razumevanje njegovega značaja in dela je pomemben kontekst tega portugalskega mesta, med drugim tudi rojstnega kraja Henrika Navigatorja (Hen-rique o Navegador), ki je leta 1415 odplul proti Severni Afriki in osvojil maroško Ceuto. Porto je slikovito mesto na strmih gričih, dvigajočih se nad reko Douro, ki se le nekaj kilometrov stran izliva v Atlantik. Porto je mesto s strmimi, ozkimi ulicami, po katerih tiho odmeva žalostna portugalska glasba - fado, mesto, kjer je doma sladko vino - portovec, starajo ga v hrastovih sodih v stoterih temnih kleteh na levem bregu Doura, mesto, kjer spražijo najboljšo polenovko in jo postrežejo z grobim kislim rženim kruhom, mesto, v katerem je enega prvih železnih mostov čez reko Douro - Ponte Do Maria Pia - skonstruiral Gustave Eiffel skupaj s Theophilom Seyringom, mesto z neogotsko knjigarno Lello iz leta 1881, ki se ponaša z izredno ponudbo svetovne beletristike in knjig o arhitekturi, kiparstvu, slikarstvu ..., mesto z »zlato« cerkvijo sv. Frančiška, ki se šibi pod zlatimi baročnimi oltarji, mesto s fasadami, oblečenimi v azulejos (keramične ploščice), in z enim najlepših modernističnih muzejev sodobne umetnosti - Fundacion de Serralves, ki ga je sprojektiral Alvaro Siza Vieira, in navsezadnje s katedralo Sé, ki dominira mestni veduti. Na trgu pred njo se odpre pogled proti delti Doura in Atlantiku, od koder nenehno piha težak, slan veter in daje mestu atlantsko težo in hkrati neskončno širino pogleda. V tem mestu, prepihanem od atlantskega vetra in preobloženem z zgodovino in s tradicijo, je Souto de Moura najprej študiral kiparstvo na Akademiji lepih umetnosti, a nato diplomiral iz arhitekture. Sicer pa je arhitekturna šola v Portu znamenitejša od lizbonske. Skratka, tista šola, ki vodi portugalsko arhitekturo in ji daje esprit, je doma v Portu in jo cenijo po vsem svetu. Souto de Moura je danes profesor na tej šoli, sicer pa je gostujoči profesor tudi v švicarski Lozani pa na ETH-ju v Zürichu in Ženevi, prav tako na ameriškem Harvardu, na pariški visoki šoli Paris-Belleville in v Dublinu. Današnji domicil arhitekturne fakultete v Portu je modernistična stavba, ki jo je sprojektiral Alvaro Siza Vieira, pri katerem je Souto de Moura v letih 1975-79 opravljal pripravništvo. Alvaro Siza sodi med velikane evropskega modernizma, je tudi Pritzkerjev nagrajenec (1992) in prvi mentor Souta de Moure. Pri njem je delal pet let, kasneje, leta 2000, sta skupaj realizirala portugalski paviljon na Expu 2000 v Hannovru. Souto de Moura je svoj biro ustanovil leta 1980 in do danes postavil približno 60 stavb v glavnem na Portugalskem, v Španiji, Italiji, tudi v Angliji in Švici. Njegovi prvi naročili, potem ko je odslužil dveletni vojaški rok, sta bili Kulturni dom v Portu in supermarket, a tega so medtem že podrli.
Souta de Mouro pogosto označujejo kot »neomiesovca«, torej izrazitega privrženca arhitekture in idej legendarnega arhitekta Miesa van der Roheja. Souto de Moura pravi, da ga Mies še vedno fascinira, vedno znova raziskuje tega minimalista v arhitekturi, ki je nihal med klasicizmom in neoplasticizmom. Uradno je Mies van der Rohe eden najpomembnejših evropskih modernistov. Souto de Moura priznava, da je imel Mies velik vpliv na njegovo delo.
Med arhitekturnimi projekti, ki jih je posebej poudarila letošnja Pritzkerjeva žirija, je stadion v Bragi, realiziran v letih 2000-03 za evropsko nogometno prvenstvo, ki je bilo leta 2004 na Portugalskem. Neverjetnih milijon in pol kubičnih metrov granita so odlomili, razstrelili velikansko skalo in iz tega prahu naredili beton za stadion. Ta se z bokom dotika preostale granitne skale, sicer pa se z dramatično obliko in s streho lepo vklaplja v slikovito pokrajino okolice mesta Braga na severu Portugalske. Kot pravi Souto de Moura: »Najprej sta lokacija in njena okolica, vanjo arhitekt umesti arhitekturo in tako nastane nova situacija, novo prostorsko razmerje - med naravo in tistim, kar je ustvaril človek, in če se vzpostavita sožitje in skladnost, govorimo o dobri arhitekturi.« Prav pri stadionu lahko govorimo o uspešni juksta poziciji - saj to prepletanje naravne krajine in de Mourove arhitekture izraža bistvo stadiona v Bragi. Podobno se v naravno okolje vklaplja muzej v Cascaisu, le nekaj kilometrov severno od Lizbone. V tem letoviškem mestu ob atlantski obali, ki je postalo domovanje najpremožnejših Portugalcev in tudi tujcev v elegantnih vilskih mestnih kvartih, je Souto de Moura v letih 2005-08 postavil izredno arhitekturo Muzej Paule Rêgo. Umetnica Paula Rêgo je izbrala svojega arhitekta, on pa je lahko izbral lokacijo za muzej. Odločil se je za lego ob zelenem gozdu, in ta mu je narekoval tudi barvo muzejske fasade; izbral je rdečo barvo, opeko, ki žari iz zelenega gozda. Učinek je gradil na nasprotju, na opoziciji zeleno - rdeče in hkrati na igri barv iz barvnega kroga. Muzej je oblikoval kot skupek različnih volumnov različne velikosti in višine ter jih nanizal v kompozicijo »škatel«, oblečenih v rdečo opeko, ki se bohotijo sredi zelenic in gozda. Veliki (na vrhu prisekani) piramidi je postavil ob muzejski vhod za slavnostni vstop in ju kot konična elementa uporabil za razbremenitev učinka kvadratnih in pravokotnih volumnov muzejskih paviljonov.
Na začetku njegove samostojne poti nikakor ni mogoče spregledati hiše št. 2 v bližini cerkve Bom Jesus v Bragi (1984-94) - nizko ležeče betonske gmote, ki prej govori o modernističnih zgledih kot o trendovski postmodernistični paradigmi. Hiša v Serri da Arrabidi (1984-2002) je še bolj »nesodobna«, a nemara zato moderna, saj s svojimi belimi pokončnimi volumni spominja na principe Bauhausa in hkrati na de Mourov ritem polnega in praznega volumna, ki sestavlja celoto in ob tem izpolnjuje zahteve odprtega in zaprtega v arhitekturi. Hiša Manoela de Oliveire v Portu (1998-2003) je izjema v njegovem opusu, kot da ga je premamil dialog s futuristično hišo, poznavalci pravijo, da se je poskušal prilagoditi okolici in da ima prav zaradi tega stavba nekatere deformacije, da se bolje vklaplja v okoliš; drugi menijo, da je sledil formalnemu izrazu svojega mentorja Alvara Size Vieire. Njegova zgodnja dela so zanimiva tudi zaradi tega, ker so njegovi sodobniki v osemdesetih in devetdesetih letih 20. stoletja govorili, da je nemoderen, da ne upošteva niti postmodernističnih niti globalističnih trendov. Vedno je bil zunaj trendov, vedno nemoderen, da je lahko postal arhitekt klasik, ki bo letos 2. junija v Washingtonu prejel najvišje svetovno priznanje za arhitekturo - Pritzkerjevo nagrado.
Souto de Moura pravi, da nasprotuje globalizmu, še posebej v arhitekturi. »Nedopustno je, da se zgradi povsem enaka steklena stolpnica na primer v Ekvadorju in Moskvi. Saj so podnebne razmere povsem različne, tudi navade ljudi so povsem drugačne! Tradicijo je treba ceniti in upoštevati.«
Ne glede na te besede Souto de Moura ni zakrknjen tradicionalist, rad eksperimentira, išče nove rešitve za stara in hkrati večna bivanjska vprašanja. Predvsem dela za ljudi, socialni, kulturni in ekološki vidiki so zanj pomembni. Upošteva kontekst lokacije, prav tako ceni avtohtone gradbene materiale (kamen, les, baker, beton ...) in jih uporablja, če je le mogoče. Nekatere vrste marmorja in predvsem les so mu zelo ljubi materiali. Kljub temu je prepričan, da bi morali biti pri uporabi lesa zmernejši in ohranjati tiste vrste, ki so v nevarnosti, da izginejo, da jih bomo do konca iztrebili. Predvsem pa opozarja, da bi morali pogozdovati in vsako posekano drevo nadomestiti. Seveda je, ker je Portugalec, še bolj občutljiv, kar zadeva gozdove in les, saj Portugalska vsako poletje v požarih izgubi hektarje in hektarje gozdov. Souto de Moura poudarja: »Ne smemo pozabiti, da živimo v kapitalistični družbi, v kateri je dobiček vedno na prvem mestu. Industrije alternativnih energij nikoli niso zacvetele prav zaradi tega, ker je obstajal velikanski interes za črpanje nafte. Smo v krizi, krizi zahodne civilizacije.«
Družbenokritičen, občutljiv, z izredno obsežnim znanjem, ki seže daleč čez meje arhitekture, je Souto de Moura intelektualec starega kova, iz časov, ko je odnos do družbe še preveval »levičarski esprit«. Ogorčen razlaga, kako so se vsi dobri nameni pri obnovi in adaptaciji starega samostana Santa Maria Do Bouro s spremembo njegove namembnosti v hotel (1989-97) izjalovili zaradi zakona in po svoje absurdnega predpisa, da morajo imeti vsi hoteli s petimi zvezdicami klimatske naprave. Samostanski zidovi so debeli meter in pol, zaradi tega je načrtoval gretje pozimi, za poletje pa ni predvidel hlajenja s klimatskimi napravami, saj imajo ti debeli zidovi dovolj termalne mase, da bi sobe poleti ostale hladne. Portugalski državni predpis je govoril drugače, morali so umestiti hladilne naprave, ampak s tem so sčasoma uničili sestavo sten. V teh starih kamnitih stenah so začeli potekati kemični procesi, kamen je postal porozen in tako je začela kulturna dediščina propadati; čeprav je imela preureditev samostana v hotel povsem drug namen - ohraniti kulturno dediščino in ji dati novo vsebino. Le en nefleksibilen birokratski ukrep je bil dovolj, da je izničil vsa prizadevanja. Sicer pa je debelina sten zanimiva tema, podobno kot izkoriščanje materiala do njegovih meja. »Predstavljajte si umetne membrane kot gradbeno strukturo, le 2 milimetra debele stene. Videti bi bilo čudovito, saj bi dobili čist bel prostor. A to ne bi bilo videti ''normalno'', videti bi bilo čudno in kot arhitekt bi bil zaskrbljen, saj bi vedel, da takšno strukturo zgradbe oskrbuje motor, ki črpa zrak in s tem zagotavlja obstoj membran. In če bi motor, ki črpa zrak, odpovedal, bi se stavba sesula. Takšna zgradba bi bila v celoti odvisna od motorja. Podobno je z zgradbami, ki jih z zrakom oskrbujejo le klimatske naprave in oken v njih ni mogoče odpreti. Življenje v teh zgradbah je odvisno od motorja, in če zmanjka elektrike, se sistem poruši.« Ali bi bilo prevroče ali premrzlo, morda pa bi ostali brez zraka. Souto de Moura ne nasprotuje tehnološkemu razvoju, niti izumom v stavbni konstrukciji, le pretiravati ni treba. »Recimo, ko postajajo stene tanjše in lažje, gre za to, da je treba nekje nadomestiti maso, težo! Pred leti, ko so high-tech entuziasti preobrazili stavbe v stroje, so jih tudi preimenovali v ''inteligentne stavbe''. Ampak to je potem tako, kot da bi bile stavbe brez tega ''mehaničnega ustroja'', neumne. Po tej teoriji bi morali recimo rimski Panteon označiti za neumno/neinteligentno arhitekturo. Glede na to sem do tega zelo kritičen, še posebej, kadar se pojavijo takšni slogani in se lepijo nalepke, ki naj bi označevale tip arhitekture ali trende ...« Podobno razmišlja o sloganu trajnostna/vzdržna (sustainable) arhitektura. Pravi: »Ja, kakšna pa bi lahko bila lastnost arhitekture, če ne ta, da je trajnostna? Da nosi, da podpira, da vzdržuje konstrukcijo, da vztraja v svoji končni obliki?« Zato Souto de Moura pravi: »Trajnostna/vzdržna arhitektura - to je tavtologija!«

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.