Usodna ženska

Spot z Urško Čepin je kratki film o Sloveniji

Urška Čepin, femme fatale pokojninske reforme

Urška Čepin, femme fatale pokojninske reforme

Vice o blondinkah poznate. Na tisoče jih je. Poanta je vedno dvojna: prvič, blondinke so neumne, drugič, blondinke se svoje neumnosti ne zavedajo, in tretjič, blondinke se svoje neumnosti ne zavedajo, ker so tako neumne. Nihče noče biti blondinka iz vica o blondinki. Kdo tu potem zmaga? Ta, ki vic o blondinki pove. Pa ne le zato, ker je z njim povzročil smeh, ampak tudi zato, ker je našel publiko - publiko za vic o blondinki. Urška Čepin nastopa v takem vicu o blondinki. Naročnik tega vica - predreferendumskega spota o pokojninski reformi - je Pahorjeva vlada, ali bolje rečeno: ta vic o blondinki je povedala vlada. Vprašanje je: ali je s tem, ko je povedala vic o blondinki, tudi zmagala? Vsekakor, s tem vicem je povzročila zvrhan koš smeha - in ja, našla je publiko. Publiko za vic o blondinki. Toda: ali je zmagala?
Za začetek, to ni le vic, ampak metavic. Hočem reči: vic o blondinki je takoj dobil metadimenzijo. Vic o blondinki je namreč takoj postal tudi vic o vladi, ki je povedala vic o blondinki. Reakcija publike, ki je slišala ta vic? Zmes smeha in zgražanja, režanja in ogorčenja. Reakcija na ulici je bila identična reakciji na spletnih forumih: burna, epidemična, tako rekoč pandemična. Nacija je te dni govorila le o Urški Čepin. Ni kaj, vlada je našla publiko. Odlično, zelo predvidljivo in tudi zelo vodljivo publiko.
In kaj so vam te dni govorili tisti, ki so bili nad spotom zgroženi in ogorčeni? Najprej so te vprašali: a si videl ta vladin spot z Urško Čepin? Potem so ti povedali, da o Urški Čepin mislijo vse najslabše, da je dno dna, da sploh ni omembe vredna in da jo prezirajo iz dna duše. Kar je čudno: zakaj bi človek toliko časa in toliko energije zapravljal za razmišljanje o bitju, o katerem misli vse najslabše? Tipični slovenski mazohizem: dneve in noči misliš le na tega, ki ga preziraš. Zato so hitro dodali: toda ta spot je naročila vlada! Če je problem le v tem, da ga je naročila vlada, ali to potem pomeni, da bi bilo okej in sprejemljivo, če bi ga naročila in vrtela kaka slovenska TV? Ne, so rekli, problem je v tem, da ga je vlada plačala - da ga je naredila na naše, davkoplačevalske stroške, za naš denar, da smo ga torej mi plačali. Skratka: vlada je naredila napako, ko je ljudem zaračunala ogled Urške Čepin. Sami tega že ne bi plačevali. Ne, Urške Čepin ne bi gledali na svoje stroške. Mar res? Na čigave stroške pa so leta in leta kupovali tabloide, časopise in revije, v katerih se je na ogled postavljala Urška Čepin? So jih dobili brezplačno - ali so jih plačali? Vidite, za ogled Urške Čepin so vendarle voljni plačati. In to ne le enkrat. Kar pomeni, da so za svoje oglede - in svoje zalezovanje - Urške Čepin, ki je po eni strani vsota vseh slovenskih fokusnih skupin (veliko oprsje, blond lasje, debele ustnice, nekompliciran odnos do seksa), po drugi pa vsota vseh slovenskih strahov (»slaba mati«, »zabita«, »napumpana«, »neizobražena«, »za denar bi naredila vse«, »zakompleksana«, »slabega okusa«, »v Dvoru se liže na polno«, »treba bi ji bilo treba vzeti državljanstvo« ipd.), zapravili veliko denarja.
Še huje: reakcija na spot je bila takšna, da se je ustvaril vtis, kot da je Urško Čepin ustvarila vlada. Ne, ni je ustvarila vlada, ampak so jo ustvarili mediji - tabloidne TV-oddaje, resničnostni šovi, infotainment, tabloidi, časopisi, revije. Najprej je bila tam - šele potem je prišla v spot. Vladi so jo porinili v usta, kot nekaj ready-made. Vlada jim jo je snela z jezika. Ničesar ji ni bilo treba dodati. In ničesar ji ni bilo treba odvzeti. Čepinova je pač produkt medijske kulture slave, fabriciranja medijskih »osebnosti«, ki so znane po tem, da so znane. In to je vse - nimamo pojma, kdo so, kaj počnejo in s čim so si prislužili vso to medijsko pozornost. Zakaj bi bili slavni le izbranci? Vsakdo je lahko slaven! In to je v Sloveniji ostalo od demokracije - od vere v demokracije. Demokracija se legitimnosti drži le še prek kulture slave. Slovenci so nekoč veljali za pridne in varčne - pridnost in varčnost sta bila moralna imperativa nacije. Zdaj je kakopak ravno obratno: vsi le še trošijo, obenem pa hočejo čim prej v penzijo. Bodi slaven! To je novi moralni imperativ nacije. Hecno pri vsem skupaj je le to, da so se nad spotom z Urško Čepin najbolj zgražali prav mediji, ki so jo ustvarili in lansirali.
Ker pa je kultura slave k nam prišla s hudo zamudo, so tudi rezultati temu primerno groteskni. Urška Čepin. Urška Čepin? Kako pa izgledajo naši politiki? Mar ne izgledajo tako, kot da so tudi sami produkt te iste kulture slave? Mar ne izgledajo tako, kot da so tudi sami znani le po tem, da so znani? So kaj manj groteskni od Urške Čepin? Se zavedajo svoje neumnosti? Mar tega, kar počnejo, ne počnejo zaradi medijske prepoznavnosti? Na forumih so ljudje drug za drugim ponavljali, da nas taka oseba, kot je Urška Čepin, že ne more predstavljati. Kar je kakopak le navaden pleonazem: kdo pa nas lahko sploh še predstavlja? Kdo? Tega, ki ga bomo izvolili, da bi nas predstavljal, bomo že naslednji dan nagnali - ker se nam bo zdelo, da je bolj slaven od nas, ki smo ga izvolili. Urška Čepin je le volivka, ki hoče biti tako slavna kot tisti, ki so izvoljeni. In v tem dobro uspeva. Vsi jo poznajo. In o njej vedo več kot o svojih najbližjih. Tako da, vsaj sodeč po spletnih forumih, vsak moški vedno ve, s kom fuka Urška Čepin. Vprašanje je le: s kom medtem fuka njegova žena? In kdo je tu neumen?
Predreferendumski spot z Urško Čepin je mali film o Sloveniji, o »nas«. Razlog več, da so bili ljudje ogorčeni. Le kdo bi hotel biti blondinka iz vica o blondinki? In natanko to se je zgodilo: ljudje so rekli, da so užaljeni, ker se vlada iz njih norčuje - ker torej tiste, ki nasprotujejo pokojninski reformi, prikazuje kot blondinke (češ, pa ja ne boste kot Urška?). »Vlada se norčuje iz naroda,« je pisalo. Ja, in Urška Čepin se norčuje iz sebe. In vlada se norčuje iz sebe. In ljudje se norčujejo iz vlade. In mediji so se norčevali iz ljudi, ko so ustvarili Urško Čepin. Kič. Vsi se norčujejo iz vseh. Zakaj potem ogorčenje? Hej, ljudje pustijo, da se televizije norčujejo iz njih, da se tabloidi norčujejo iz njih, da se resničnostni šovi norčujejo iz njih - in povsod tam je Urška Čepin. Zakaj torej ogorčenje? Tisti, ki nasprotujejo pokojninski reformi, bi morali biti srečni - hej, vlada jim je omogočila, da so postali slavni.
Problem je le v tem, da vladin vic o blondinki - vsaj sodeč po dramaturgiji in estetiki - ne cilja na tiste, ki so proti pokojninski reformi, niti na one, ki so za pokojninsko reformo. Oboji so pač že prepričani in odločeni. Le zakaj bi kdo ciljal nanje? Na koga pa potem cilja? Logično: izključno na neopredeljene. Na tiste, ki se še niso odločili. Tiste, ki še nihajo. In to povsem očitno. Naj vam pojasnim. Na forumih smo pogosto prebrali: »Bil sem v dvomih - zdaj pa bom glasoval proti!« Pomeni: ni bil še odločen, toda ko je videl Urško Čepin, se je odločil, da bo glasoval proti pokojninski reformi. In prav tu je trik. Vprašajte se namreč: je lahko Urška Čepin tisti racionalni, odločilni, usodni razlog, zaradi katerega se odločiš, da boš glasoval proti? Še toliko bolj, če prej pikantno našteješ, kaj vse je narobe z njo, če prej na dolgo in široko razlagaš, kakšna brezveznica je, če prej poveš, da o njej misliš vse najslabše, če jo prej daš povsem v nič, če jo torej prej na vseh nivojih povsem degradiraš in tako rekoč razčlovečiš. Najprej jo daš v nič, potem pa ta »nič« navedeš kot razlog, da boš glasoval proti? Ne moreš dati nekoga v nič in potem ta »nič« ponujati kot kronski razlog, da si proti nečemu - to je čudno, nelogično, iracionalno.
Še več: to je nacistična logika. Nacisti so v lagerjih Jude najprej ponižali in razčlovečili, da bi jih lahko potem brez slabe vesti in brez občutka krivde likvidirali. Spot, v katerem Urška Čepin igra samo sebe in vlado, je skušal tiste, ki se še niso odločili, ujeti v mentalno uganko, v kateri bodo trčili ob »nacistično« past, ki jih bo v skrajni instanci tako zmrazila, da si bodo rekli: če preziram Urško Čepin (vlado), še ne pomeni, da moram glasovati proti pokojninski reformi. Spot, ekranizacija vica o blondinki, ki ga Pahor pripoveduje Janši, jim omogoči, da prek napačnega sklepa pridejo do pravilne odločitve. Vprašanje je le, koliko jih bo prek pravilnega sklepa prišlo do napačne odločitve.
Toda nacionalna debata, ki jo je podžgal spot z Urško Čepin, je korak naprej - tokrat se vse skupaj ni končalo pri partizanih in domobrancih.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.