9. 6. 2011 | Mladina 23 | Družba
Lovec na tajnosti
Trevor Paglen, tisti umetnik, ki razkriva tajna ameriška vojaška oporišča, letala tajnih služb, njihove oznake, imena tajnih operacij in operativcev ter daje nato svoje izsledke v obliki umetniških del na ogled javnosti
Pri fotografiranju uporablja naprave, kakršne praviloma uporabljajo astronomi. Slike so zato zrnaste, hkrati pa simbolno opozarjajo, da včasih laže vidimo neskončno oddaljene kotičke vesolja kot nekatere dele svojega planeta.
© Arhiv Trevorja Paglena
Dan se je bližal koncu, ko je na letališču pristalo nekaj belih letal z rdečimi črtami. Iz njih so se po stopnicah spustile skupine ljudi, med katerimi so bili tudi poskočen suhljat mladenič, nekoliko pretežak moški v oranžni majici in s črno bejzbolsko čepico ter gospa, ki je bila videti, kot da bi ves dan skrbela za skupino otrok na izletu v Disneyland. »Če bi sedel pred trgovino trgovske verige Wal-Mart v času izmene, bi bila podoba bolj ali manj enaka: navadni ljudje, ki odhajajo domov po končanem delu,« je pozneje dogajanje opisal ameriški umetnik Trevor Paglen, ki je ta prizor leta 2006 ujel v objektiv fotoaparata.
Čeprav so se ljudje, ki jih je fotografiral, res vračali z dela, so letala pristala na zelo nenavadni lokaciji. Ovekovečil jih je med postankom na vojaškem letališču v puščavi blizu Las Vegasa, ki je tajno in nanj torej ni mogoče zaiti kar tako. Zato ljudje na fotografijah niso bili navadni ljudje. Vsi, tudi pretežki možak, poskočni mladenič in prijazna teta, so bili sodelavci ameriških tajnih služb. Od kod so prileteli in kako so preživeli dan, ni znano.
A to niti ni pomembno. Pomembno je, da je uspelo Trevorju odkriti in dokumentirati dogajanje v tajnem, tako imenovanem »črnem svetu« ameriške vojske in obveščevalnih služb, ki je navadnim smrtnikom najpogosteje popolna neznanka, in to čeprav so samo v ZDA v njem menda zaposleni štirje milijoni ljudi, kar je enkrat več, kot je uslužbencev ameriške zvezne vlade. Še pomembneje je, da je bilo to le eno od številnih skrivnih letališč in tudi drugih tajnih objektov, ki jih je fotografiral v zadnjih letih in zaradi katerih je prepotoval ZDA, Srednjo Ameriko, Evropo in Afganistan. Ta je bil največji podvig, a ko mu je uspelo izslediti lokacije treh tamkajšnjih ameriških oporišč, je moral najti le še lokalce, da so ga za plačilo odpeljali v bližino teh objektov. Med fotografiranjem sicer nikoli ni vstopil v tajne objekte. Ovekovečil jih je na skrivaj, z razdalje. Slovito vojaško oporišče v nevadski puščavi, Area 51, ki ima med teoretiki zarot že kultni status, je fotografiral z razdalje približno 30 kilometrov. Nekatere druge je v objektiv ujel celo z razdalje več kot 60 kilometrov. Od letališča v bližini Las Vegasa pa je bil oddaljen le slaba dva kilometra. Morda je tudi zato prizor »navadnih« ljudi, ki se po opravljenem delu vračajo na to letališče, tisti, ki se ga spomni največkrat.
Trevor je svoj pohod po tajnih lokacijah pozneje seveda predstavil javnosti, fotografije iz serije Mejna telefotografija (Limit Telephotography) pa so bile aprila za kratek čas na ogled tudi v Ljubljani. V novi ljubljanski galeriji Aksioma je gostovala razstava Skrite pokrajine (A Hidden Land-scape), na kateri je poleg fotografij predstavil še nekaj drugih artefaktov, ki so se znašli v njegovi obsežni zbirki. Ne navdušujejo ga le tajne lokacije, temveč vse, kar nam želi oblast prikriti, tudi podrobnosti, ki se zdijo marsikomu banalne in nepomembne. Zbiral je denimo avtograme lažnih imen Cijinih operativcev ali pa našitke, ki jih zaposleni v vojski in tajnih službah uporabljajo na oblačilih. Zlasti ti so paradoksalni, saj so podobe nečesa, kar uradno ne bi smelo biti upodobljeno. Simbolni jezik teh našitkov je kljub temu presenetljivo bogat. Je tudi kičast in pogosto stereotipen, saj na njih med drugim najdemo denimo moške v dežnih plaščih in klobukih, smeška z zadrgo namesto ust in celo golo žensko. Trevor je načrtno zbiral tudi imena tajnih vojaških programov in enot, ki pogosto zvenijo kot imena indijanskih poglavarjev ali podeželskih lokalov. Imen je neskončno veliko, od Črnega demona do Zasedenega jastoga, Osrednje harmonije, Debele mačke, Prerijskega psa in Traktorskega izleta, tisto, ob katerem marsikomu najbolj zaigra srce, pa je gotovo Vitez Jedi, ki nesramežljivo koketira z Lucasovo klasiko Vojna zvezd. »Ta imena naj bi bila oblikovana tako, da tistemu, ki z operacijo ali programom nima nič, nič ne pomenijo. Kljub temu pa se pogosto zgodi, da so polna subtilnih sporočil in celo insajderskih šal, ki pa jih razumejo le operativci,« po letih študiranja »podzemlja« ugotavlja Trevor.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.