Anti-Obama

V Evropi je levica vse bolj obupana - povsod se namreč dviga in zmaguje desnica. V Ameriki je ravno nasprotno: republikanci so vse bolj obupani. Razlog? Barack Obama. Gledajo ga že tri leta. Gledali ga bodo še eno. In po predsedniških volitvah, ki se bodo odvrtele prihodnje leto (na začetku novembra), ga bodo, kot kaže, gledali še štiri leta. Ko so že mislili, da ga imajo, je objavil rojstni list, ki dokazuje, da je bil res rojen v Ameriki - in potem je za nameček likvidiral še Osamo bin Ladna. Za Osamo se je le pokadilo. In za Obamo tudi - republikancem je pobegnil. Da bi bilo vse skupaj še bolj srhljivo, se je to zgodilo prav v času, ko so začeli republikanski veljaki napovedovati svoje predsedniške kandidature - ko so torej začeli stopati v boj za republikansko predsedniško nominacijo. Obama, ki mu skozi dolgi, mučni, stresni proces strankarskega izbiranja predsedniškega kandidata ne bo treba, jih je prehitel in jim ukradel žaromete. In show. Stopil jim ni le na nogo, ampak tudi na PR.
Kar je republikance pognalo v obup. Vprašanje je le: kako obupani so? Zelo. Naj vam povem, kako zelo. Nedavno je v Washingtonu potekala epska Konferenca o veri in svobodi (The Faith and Freedom Conference), ki jo je priredila zelo konservativna, zelo pobožna, ultrapatriotska organizacija Koalicija za vero in svobodo (Faith and Freedom Coalition) in na kateri se je zbral ves republikanski jet-set: aktivisti, ideologi, strategi, voditelji krščanske desnice in teapartijskih frakcij, senatorji, kongresniki, guvernerji, nekdanji senatorji, kongresniki in guvernerji, predsednik kongresa John Boehner, predsednik nacionalnega komiteja republikanske stranke Reince Priebus. Jasno, prišli so tudi tisti, ki so že vložili predsedniško kandidaturo, recimo Mitt Romney, Tim Pawlenty in Herman Cain - in oni, za katere se pričakuje, da jo šele bodo, recimo Michele Bachmann, Jon Huntsman in Haley Barbour. Rick Santorum je kandidaturo napovedal kmalu po tej konferenci. Vsi so prišli. Celo Donald Trump, medijski hustler, plutokratski populist, neumorni prodajalec svojega TV-šova The Apprentice, ki je dolgo medil svojo predsedniško kandidaturo, a je potem - kljub napovedim, da je voljan za predvolilno kampanjo zapraviti dve milijardi dolarjev! - odstopil, ko mu ni uspelo dokazati, da je bil Barack Obama rojen zunaj Amerike. Kje je bila rojena Trumpova pričeska, ne ve nihče. Je pa res, da certifikata, da je rojena v Ameriki, ni nikoli predložil.
Kaj so vsi ti republikanci počeli dva dni? Molili, napadali Obamo (ki da ne vidi krize, ki da le zapravlja, ki da le bohoti javni sektor, ki da ne podpira Izraela itd.), molili, napadali obamacare, molili, hvalili svoje dosežke, molili, molili, izpovedovali ljubezen do domovine, svarili pred smrtno ogroženostjo družine, molili, svarili pred istospolnimi, molili, svarili pred ilegalnimi priseljenci, molili, svarili pred tistimi, ki ubijajo svetost zakonske zveze, molili, svarili pred abortusom, molili, svarili pred »predebelo« državo, molili, svarili pred ogroženostjo Amerike, molili, glorificirali svetost življenja, molili.
Rekli boste: Točno - ko si obupan, moliš! Toda trik ni le v tem, da so veliko molili. Ne, to ni tisto, s čimer bi merili globino njihovega obupa. Globino njihovega obupa razkrije odgovor na vprašanje: kdo je organiziral to druženje republikanske elite? Kdo je bil ta, ki jih je združil v molitvi? Ralph Reed. Kdo? Karizmatični, fanatični, mračnjaški babyface, vernik Reaganove revolucije, ki je Jezusa Kristusa, kot v knjigi Republikanska Gomora pravi Max Blumenthal, odkril v telefonski govorilnici, »šepetalec republikancem«, perfidni evangeličanski operativec republikanske stranke, nekdanji izvršni direktor Krščanske koalicije (Christian Coalition), političnega krila krščanske desnice - Krščanska koalicija je skrbela za indoktrinacijo in mobilizacijo krščanskih volivcev, ali bolje rečeno, evangeličanske cerkve in konservativne aktivistično-lobistične organizacije je povezala v politični blok, volilni blok, vedno na voljo republikanski stranki ter njenim kongresnim, guvernerskim in predsedniškim kandidatom.
Revija Time ga je tedaj razglasila za »desno roko Boga«. Ne brez razloga. Reed je namreč na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja famozno rekel: »Hočem biti neviden. Grem se gverilsko vojno. Pobarvam si obraz in potujem ponoči. Moji nasprotniki ugotovijo, da se je nekaj zgodilo, ko so že v mrtvaški vreči.« Toda v drugi polovici devetdesetih se je Krščanska koalicija nenadoma sesula - zaradi Reedovih finančnih malverzacij. Reed je kljub veliki finančni aferi in preis-kavam ostal na prostosti, Krščanska koalicija pa je šla v času, ko bi jo desnica najbolj potrebovala (Bill Clinton!), na smetišče. Žebelj v krsto pa si je dokončno zabil nekaj let kasneje, ko se je izkazalo, da je republikanski lobist Jack Abramoff, ki je ogoljufal indijanske igralnice, denar nakazoval tudi na njegov bančni račun - Abramoff je pristal v zaporu, Reed pa v mrtvaški vreči. Politično je bil mrtev. Republikanci zanj niso hoteli več slišati. V Washingtonu ga niso hoteli več videti. Postal je persona ingrata.
In prav to je znak globine republikanskega obupa: če potrebujejo Ralpha Reeda, če so torej Reeda voljni sprejeti kot svojega združitelja, motivatorja in odrešitelja, potem morajo biti zelo, zelo obupani. Republikanci skušajo Obamo preleviti v »enomandatnega predsednika«, toda med njimi je vse več skeptikov - niso namreč povsem prepričani, da med temi, ki so napovedali predsedniške kandidature, vidijo človeka, ki bi lahko premagal Obamo. Kandidature so sicer vložili nekateri običajni osumljenci, marginalni pritegovalci pozornosti, ki vedno znova kandidirajo (pa četudi vedno znova brez podpore republikanske stranke), recimo paranoidni Andy Martin, ki je lansiral govorice, da je Obama v resnici prikriti musliman, lunatični Jimmy McMillan, ki se je pred leti med predvolilno kampanjo za župana New Yorka povzpel visoko na brooklynski most in zagrozil, da ne bo sestopil, dokler televizije ne predvajajo njegovega sporočila (rente so previsoke!), in Jonathon Sharkey, igralec in rokoborec (»The Impaler«), vodja stranke vampirjev, čarovnic in poganov, toda nekateri prvaki republikanske stranke, potencialni rušilci Baracka Obame, recimo guverner Indiane Mitch Daniels, nekdanji guverner Arkansasa Mike Huckabee in nekdanji guverner Floride Jeb Bush, so dali zelo hitro in zelo jasno vedeti, da nimajo namena kandidirati. Le zakaj bi se spuščali v bitko, ki je ne morejo dobiti?

Med prostim trgom in šeriatskim pravom

Vzemite recimo 50-letnega Jona Huntsmana, mormona, ki je čisti eks - nekdanji ambasador na Kitajskem, nekdanji guverner države Utah. Predsedniške kandidature še ni napovedal, a jo naj bi. Na Konferenci, tem velikem shodu ne-Obam in anti-Obam, je ganljivo predel o tem, kako je posvojil Kitajčico, ki so jo našli »med gobami, korenjem in bambusom na kitajski tržnici«. Ko jo je vprašal, kdo jo je našel, je odvrnila: »Jezus.« Verjetno je govoril angleško. Potem je Huntsman, ne ravno favorit republikanske elite, naštel še svoje guvernerske dosežke: podpisal je vsak pro-life zakon, ki je prišel na njegovo mizo! Podpisal je zakon, ki je prepovedal in sankcioniral abortuse v pozni nosečnosti, dalje, podpisal je zakon, po katerem so morali ženski vnaprej povedati, kakšne bolečine bo z abortusom povzročila nerojenemu otroku, dalje, podpisal je zakon, po katerem se morajo z abortusom strinjati tudi starši punce, ki hoče abortirati, dalje, podpisal je zakon, po katerem bo abortus prepovedan v trenutku, ko pade sodba »Roe vs. Wade«, ki je abortus v Ameriki legalizirala - in tako dalje.
Ob tem se lahko vprašate le: kaj hudiča je hotel Huntsman? Je skušal Utah preleviti v fundamentalistično puščavo? Je hotel vpeljati šeriatsko pravo? Hej, če je tako, zakaj so potem sploh likvidirali Osamo bin Ladna? Zakaj mu niso raje pustili, da vloži republikansko kandidaturo za ameriškega predsednika? V to kategorijo republikanskih predsedniških kandidatov sodi tudi Rick Santorum, 53-letni pravnik, nekdanji senator iz Pensilvanije, ki divje, agresivno, militantno nasprotuje homoseksualnosti, istospolnim porokam, abortusu, prešuštvu, sodomiji, teoriji o evoluciji, »moralnemu relativizmu«, feminizmu in amnestiji ilegalnih priseljencev, obenem pa Iran razglaša za fašistično deželo, podpira mučenje zapornikov v Guantanamu, navija za gradnjo zidu na ameriško-mehiški meji in zagotavlja, da so Američani v Iraku našli orožje za množično uničevanje. Nič, Rick Santorum je le ameriški taliban, ki misli, da je Winston Churchill. Razlog več, da je Tea Party na njegovi strani.
Ali pa vzemite Tima Pawlentyja, ki je že vložil predsedniško kandidaturo in ki velja za enega izmed paradnih konjev republikanske stranke. Sondaže mu ne kažejo slabo. Tudi Pawlenty je eks - nekdanji guverner Minnesote. 50 let, baptist, nekdanji hokejist, tipični republikanec: znižanje davkov, zmanjšanje javnega trošenja, privatizacija zdravstva, oster boj proti terorizmu, podpiranje Izraela, slavljenje ameriške izjemnosti - to je njegova platforma. To je kakopak platforma vsakega republikanca, ki hoče biti »sprejemljiv«. Kaj pa ga ločuje od ostalih republikanskih kandidatov? Očitno njegova osebna zgodba, kajti na Konferenci je na dolgo in široko pripovedoval, kako se je s socialnega dna prebil na politični Parnas - kako se je torej iz proletarskega fanta prelevil v predsedniškega kandidata. Ergo: ker je treba Ameriko vrniti Američanom (Obama jo je prodal Keniji!), bo Ameriko Američanom vrnil s svojo ameriško zgodbo.
Vsekakor, Amerika ima rada take »ameriške zgodbe«, zgodbe o uspehu (»rags to riches«), toda vprašanje ni, ali bo blue-collar Pawlenty, ki je bil guverner v prodemokratski Minnesoti (in bil celo ponovno izvoljen), sprejemljiv za Ameriko, ampak - ali bo sprejemljiv za republikansko volilno bazo? Ne pozabite: nekateri jurišniki krščanske desnice mu očitajo, da je v Minnesoti dopustil bohotenje islamizma in vpeljavo šeriatskega prava. Šeriatskega prava? V Minnesoti živi veliko muslimanov - in nekateri so pred nekaj leti oznanili, da ne bodo plačevali bančno-hipotekarnih obresti, ker da jim vera to, plačevanje obresti, strogo prepoveduje. No, prgišču muslimanov je »trik« celo res uspel. In krščanska desnica je to potem razglasila za vpeljevanje šeriatskega prava. Jasno, guverner Minnesote je bil tedaj Pawlenty. Kar seveda pomeni: za konservativne demokrate bi bil morda sprejemljiv, ni pa nujno, da bo sprejemljiv tudi za konservativne republikance.
To velja tudi za 67-letnega Newta Gingricha, dolgočasno vsestranskega ideologa, nekdanjega predsednika kongresa, ki se je za okus evangeličanske desnice prevečkrat ločil, vmes pa se je za nameček še spreobrnil iz baptista v katoličana. In to velja za telegeničnega, zelo dinamičnega Garyja Johnsona, nekdanjega guvernerja Nove Mehike, triatlonca in ustanovitelja enega izmed največjih novomehiških gradbenih podjetij, fanatičnega libertarca. Ko je bil guverner, je stalno nižal davke, trgu prepuščal vse državne socialne programe in zagovarjal totalno privatizacijo vsega, vključno z zdravstvom in socialnim zavarovanjem. Republikanski volilni bazi, ljubiteljici »vitke« države in reduciranih javnih izdatkov, bi bil lahko simpatičen, če ne bi bil kulturno preveč liberalen - nasprotuje namreč vsem ameriškim vojnam. Nasprotoval je iraški vojni, nasprotoval je afganistanski vojni in zdaj nasprotuje tudi ameriškemu vojaškemu posredovanju v Libiji. Ne, ni nujno, da bo sprejemljiv za konservativne republikance, ki ljubijo imperialno, militaristično Ameriko.
Podobno kot Ron Paul, 75-letni republikanski kongresnik iz Teksasa, »Dr. No«, ki je že prej dvakrat kandidiral za predsednika, leta 1988 in 2008. Če ste gledali komedijo Brüno, potem ste lahko videli, kako je Sacha Baron Cohen iz njega bril norca. Zmamil ga je celo v hotelsko sobo, v kateri ga je potem skoraj naskočil - Paul je naivno verjel, da hoče »tuji reporter« z njim pokramljati o tem, zakaj davkov ne smeš nikoli dvigniti, zakaj moraš vse obvezno prepustiti trgu, zakaj moraš javni sektor in javne izdatke nujno zmanjšati, zakaj od države ne smeš vzeti niti penzije, zakaj bi bilo treba večino zveznih agencij in davek na dohodnino takoj ukiniti, zakaj bi morala Amerika takoj izstopiti iz Združenih narodov, Nata, Nafte in Svetovne trgovinske organizacije, zakaj bi bilo treba abortus prepovedati in zakaj bi bilo bolje, če bi se geji malce bolj skrivali, pač o tezah, po katerih najbolj slovi. Tudi Paul, baptist in nekdanji ginekolog, je namreč fanatični libertarec, avtor mnogih »ekonomskih« knjig in vernik neoliberalizma, predvsem duhovnih očetov neoliberalizma, avstrijskih ekonomistov à la Friedrich Hayek in Ludwig von Mises, zato se mu je zdelo povsem logično, da hoče »Avstrijec« prisluhniti njegovi predelavi avstrijskega neoliberalnega evangelija. Toda konservativni, krščanski volivec bo zmeden: hej, kako lahko Paul, ki je tako prijetno konservativen in ki zagovarja »vitko« državo, prosti trg, znižanje davkov, posedovanje orožja, homofobijo in prepoved abortusa, obenem nasprotuje iraški vojni, ameriški militantni politiki do Bližnjega vzhoda, uporabi torture pri zasliševanju, smrtni kazni, »patriotski« zakonodaji in vojni proti mamilom? Glava konservativnega volivca, ki sicer verjame marsikaj (Obama je prikriti musliman, ni rojen v Ameriki, invalide in brezdomce bi bilo treba poslati v Sibirijo, kjer je življenje cenejše), ta »paradoks« težko razume, zato se ji zdi Paul sumljiv, če ne že kar nesprejemljiv. Je konservativec s progresivnim programom plus - ali progresivec s konservativnim programom plus?
To, kar velja za Garyja Johnsona, Tima Pawlentyja in Rona Paula, pa velja tudi za Mitta Romneyja, ki je prav tako že vložil predsedniško kandidaturo in ki ga sondaže konstantno uvrščajo med glavne favorite za republikansko nominacijo. Romney - 63 let, mormon, bogat, nekdanji poslovnež, dober zbiralec predvolilnega kapitala - je fotogeničen in prepoznaven, pa ne le zato, ker je bil guverner Massachusettsa, sicer »najbolj liberalne ameriške zvezne države« (Kennedylandija), ampak tudi zato, ker je leta 2008, v prejšnjem volilnem ciklusu, že kandidiral za ameriškega predsednika, a ga je na republikanskih primarnih volitvah porazil John McCain. Kar je problem: del republikanske elite moti prav to, da je povratnik, da je torej enkrat že kandidiral. Toda to je njegov najmanjši problem. Malce večji problem je to, da je mormon - krščanska, evangeličanska desnica, zelo pomemben blok republikanske volilne baze, to zelo slabo prenaša.
Še večji problem je to, da zdaj nastopa kot ta, ki bo rešil ameriško ekonomijo in ki bo ustvaril nova delovna mesta, češ da ima z njihovim ustvarjanjem bogate izkušnje še iz časa, ko je bil guverner Massachusettsa, kar seveda ni res: ko je bil guverner Massachusettsa, je namreč slovel prav po tem, da ne ustvarja novih delovnih mest. Teh je ustvaril tako malo, da se je Massachusetts po rasti novih delovnih mest uvrstil šele na 47. mesto med petdesetimi ameriškimi zveznimi državami. Ko je guverner Massachusettsa postal demokrat, je rast novih delovnih mest dramatično poskočila, tako da se je Massachusetts lani že prebil med prvake v ustvarjanju novih delovnih mest. In največji problem: ko je bil guverner Massachusettsa, je sprejel zdravstveno reformo, ki je na las podobna Obamovi. Kar pomeni: republikanci divje sesuvajo Obamacare, Obamovo zdravstveno reformo, ki se je zgledovala pri Romneyjevi zdravstveni reformi. Ha.

Veliki beli upi

Toda strategom republikanske stranke so se zasvetile oči, ko so videli, kdo je na začetku maja dobil prvo TV-debato - tedaj še potencialnih - republikanskih predsedniških kandidatov: Herman Cain, alias »The Hermanator«, 65-letni baptist, energični, zelo zgovorni, retorično spretni kolumnist in radijski showman iz Atlante, mala YouTube senzacija, sin snažilke in šoferja, diplomirani matematik, nekdanji direktor picerijske verige Godfather's Pizza in številnih drugih uspešnih podjetij, avtor bestselerja Mislijo, da ste neumni (Kako so demokrati izgubili vaš glas in kaj morajo republikanci storiti, da ga obdržijo), ki ni bil nikoli politik. Kar je bilo presenetljivo. Ne le zato, ker so se debate udeležili tudi Tim Pawlenty, Ron Paul, Gary Johnson in Rick Santorum, ampak zato, ker je Cain temnopolt. Kot Obama. Le da je anti-Obama. Njegova platforma - nižanje davkov, ukinitev davka na dohodnino, vitka država, sekanje javnih izdatkov, privatizacija socialnega zavarovanja, razveljavitev Obamove zdravstvene reforme, močna obramba, blokada šeriatskega prava, ki da se steguje v ameriški politični sistem - je tipično republikanska, da ne rečem teapartijska. Ne brez razloga: Cain je nastopil na mnogih teapartijskih shodih, na katerih je populizem, patriotizem, tradicionalizem, neoliberalizem in konspirologijo tako spretno mešal, da je izgledal kot Sarah Palin v hlačah, ali bolje rečeno, kot intelektualna verzija Sare Palin - kot Michele Bachmann v hlačah.
Republikanski strategi so si verjetno rekli: Herman Cain ni slaba ideja! Obama je tako močan, da ga lahko premaga le črnec! Ali pa ženska. Na voljo sta dve - 46-letna Sarah Palin, nekdanja guvernerka Aljaske (in podpredsedniška kandidatka leta 2008), in 54-letna Michele Bachmann, kongresnica iz Minnesote. Obe sta zelo konservativni, obe sta populistki, obe sta zelo agresivni in direktni, obe sta kontroverzni in telegenični, obe gresta za božjim klicem, obe sta zaščitnici družinskih vrednot, obe sta proti istospolnim porokam, obe verjameta v svetost zakonske zveze, obe sta proti abortusu, obe zahtevata razveljavitev Obamove zdravstvene reforme, obe veliko molita, obe slabo ločita med ustavo in Biblijo, obe bi radi Ameriko prelevili v bolj krščansko deželo, obe koketirata s kreacionizmom, alias »inteligentnim načrtom«, obe sta magnet za evangeličanske kristjane in socialne konservativce, obe se imata za Ronalda Reagana v krilu, obe sta stalnici na TV-mreži FoxNews, obe imata veliko otrok (Bachmannova ima tudi 23 posvojenih!) in obe sta ljubljenki teapartijske nacije, toda nobena še ni vložila predsedniške kandidature.
Obe še vedno omahujeta. Obe še vedno taktizirata. Obe medije silita v stalno špekuliranje: bosta kandidirali ali ne? Malo je verjetno, da bosta kandidirali obe - za obe ne bo prostora. Zdaj se zdi, kot da čakata druga drugo: katera bo prej potegnila gun? Katera bo prej pomežiknila? Palinova, v kateri mnogi vidijo le plebejsko, pozersko, krošnjarsko, naivno, zabito verzijo Bachmannove, je ravno dovolj pametna, da Bachmannovi stalno nagaja - pred časom je namreč krenila na dolgo avtobusno turnejo po Ameriki (»One Nation«), po lokacijah, na katerih se je rojevala ameriška zgodovina in na katerih so ameriški patrioti drevo svobode zalivali s krvjo, tako da Bachmannovi, pa tudi ostalim republikanskim predsedniškim kandidatom, stalno krade žaromete in PR. A po drugi strani - povsem možno je, da ne bo kandidirala niti prva niti druga. To, da si ženska, še ne pomeni zmage. Ženska - Hillary Clinton - je bitko z Obamo izgubila. Plus: republikanski establišment nad njima ni ravno navdušen - ker sta bolj teapartijski kot pa republikanski kandidatki.
Toda brez skrbi, v republikanskem establišmentu bosta imeli večjo podporo kot Fred Karger, republikanski marginalec, nekdanji politični strateg republikanske stranke - niti na TV-debate predsedniških kandidatov ga ne bodo spustili. Karger je namreč gej. Progresivni republikanec. Kot pravi Karger: »Zadnji progresivni republikanski predsednik je bil Theodore Roosevelt.« Pred več kot stotimi leti.