Columbo

Columbo - ameriška TV-serija o poročniku Columbu, losangeleškem detektivu, ki razrešuje zapletene umore v visoki družbi - je k nam prišel na začetku sedemdesetih, presenetljivo kmalu po štartu na ameriški TV-mreži NBC. Presenetljivo kmalu? Ne pozabite, da smo tedaj živeli v socializmu, kar pomeni, da hitri prihodi novih ameriških TV-serij niso bili ravno nekaj samoumevnega ali pa avtomatičnega. Zakaj je Columbo prišel takoj?
Morda je takoj prišel zato, ker ga je igral Peter Falk, to ime pa je zvenelo zelo »jugoslovansko«, da ne rečem slovensko. Peter - Falk. Vse, kar je zvenelo »po naše«, nam je bilo tedaj simpatično in sprejemljivo. In bili smo blizu: Falk je bil dejansko rusko-poljskega rodu, pa še malo češkega in madžarskega.
Morda je takoj prišel zato, ker je bil Peter Falk nekoč - nekaj časa - res »naš«: ko je po II. svetovni vojni osvajal neko punco, naj bi ga pot najprej zanesla v Pariz, potem pa celo za železno zaveso, naravnost v Jugoslavijo, kjer naj bi ostal pol leta. Vsi, ki so tedaj - magari nehote in pomotoma - obiskali Jugoslavijo, so nam bili simpatični, saj so s svojim obiskom nedvoumno podprli »našo pot«. Le kako bi bilo lahko drugače? Tujci so prihajali zato, da bi lahko potem doma - recimo v Ameriki - pripovedovali o neverjetnih uspehih in delovnih zmagah Jugoslavije. Le zakaj bi sicer prihajali?
Morda je takoj prišel zato, ker je ljudstvo v času, ko je partija začela veliko in burno ofenzivo proti »drugače mislečim«, »liberalcem«, »reformistom«, »tehnokratom«, »kavčičevcem« in »maspokovcem«, potrebovalo dokaz, da vsa ta represija ni obrnjena proti njemu, ampak proti »eliti«, ki je skrenila s Titove poti. Po slovitem Pismu, s katerim je Tito leta 1972 zategnil demokracijo in vse komuniste opozoril, da revolucija še vedno traja in da so vsi njeni vojaki, po obračunu z reformisti in liberalci, po restavraciji partijske oblasti in idejnopolitične enotnosti, po leninskem naboru novega članstva, po ponovnem vstajenju moralno-politične neoporečnosti, je prav prišel vsak eskapizem, vsak proof of life. Glejte, je namigovala partija, nič nimamo proti vam - vrtimo vam Columba! Nismo stalinisti, ampak demokrati! V Rusiji ne vrtijo Columba! Naslednje leto so z novim kazenskim zakonikom omejili svobodo govora - na sceno je stopil famozni 133. člen, ki je sankcioniral verbalni delikt. Če bitke ne moreš dobiti z demokratičnimi sredstvi, se moraš oprijeti sredstev revolucionarne in državne prisile, je rekel Edvard Kardelj, ki je hotel Jugoslavijo obdržati skupaj. In Columbo je bil njegov koristni idiot. Lahko je rekel, kar je hotel. Imel je pač misijo: Jugoslavijo je moral obdržati skupaj. Jugoslaviji je moral pokazati, da je na pravi poti in da z nje za nič na svetu ne sme skreniti.
Morda pa je takoj prišel zato, ker je izgledal kot član ameriške komunistične partije, kot znanilec »razredne zavesti«, kot signal, da je Amerika le še korak od socializma. Samo pomislite: Columbo je nosil zmečkan, pošvedran, zapackan trenčko - vedno istega. Nikoli ga ni zamenjal, nikoli ga ni vrgel stran, nikoli ni kupil novega. Tipični socialist, tipični jugoslovan. Tudi kravato je imel vedno isto. In srajco. In hlače. In suknjič. Ničesar ni vrgel stran. Ker njegovega doma nismo ravno kaj prida videli, je težko reči, ali je spravljal tudi prazne jogurtove lončke, toda stavim, da jih je. In seveda, vozil je starega, upehanega, zmahanega pižoja. Pižoja! Točno: ni vozil ameriškega avtomobila, ampak francoskega, kar je bilo tako, kot da vozi spačka ali pa fičota, tipični socialistični avtomobil. Jasno, svojega pižoja ni nikoli zamenjal. Nikoli ni kupil novega. Pižo, ki ga je vozil, je izgledal tako, kot da že tedaj, ko so ga izdelali, ni bil nov. Columbo je izgledal kot človek, ki ni nasedel ameriškemu načinu življenja. Kot človek, ki je apatičen do materializma, kopičenja bogastva in dolarjev. Kot človek, ki je alergičen na kapitalizem. Kot antikapitalist. Kot ameriški proletarec. Kot ameriški revolucionar. V poceni trenčku - z najcenejšo cigaro v ustih.

Columbov lingči

Columbo je bil lik, o kakršnem je lahko jugoslovanska partija le sanjala - sanjski lik: proletarski, socialističen, antikapitalističen. Še več: Columbo je bil tudi dokaz, da se jugoslovanska partija ne moti, ko zagovarja »miroljubno« politiko, ko torej zagovarja in oznanja tezo, da lahko kapitalizem in socializem povsem mirno sobivata in da vojna, še najmanj atomska, ni niti potrebna niti smiselna. Columbo je bil socialist v kapitalizmu. Če lahko sobivata Columbo in Amerika, potem lahko sobivata tudi socializem in kapitalizem, Jugoslavija in Amerika. Amerika je bila po malem Jugoslavija. In Jugoslavija je bila po malem Amerika. Columbo je bil resda apatičen do kapitalizma, kdo ve, morda je bil nanj tudi res alergičen, toda nanj ni metal atomskih bomb. Ameriki ni rekel: jaz sem Little Boy - ti si Hirošima! Ne, Columbo je bil bolj subtilen.
Kapitalizem je namreč mučil, trpinčil, moril in rušil s kitajsko metodo »tisočih rezov«. Kot v knjigi Death by a Thousand Cuts pišejo Timothy Brook, Gregory Blue in Jérôme Bourgon, so Kitajci to metodo eksekucije, alias lingči, uporabljali vse tja do leta 1905, trik pa je bil v tem, da so na smrt obsojenemu rezali kožo in meso - in to postopoma in počasi, košček za koščkom, rezino za rezino, rez za rezom. Toda tega niso počeli le zato, da bi ga čim bolj mučili in da bi čim bolj trpel, ampak zato, da bi povsem kompromitirali in diskreditirali tudi njegovo »somatsko integriteto«. Zakaj? Da bi odpravili vse možnosti za njegovo posmrtno življenje. Ko te enkrat tako razrežejo in razstavijo, se ne vrneš več. Ni šans. In Columbo je počel natanko to - uporabljal je kitajsko metodo lingči. Kapitalizem je razrezoval in razstavljal. Počasi in postopoma. S tisočimi malih rezov. Ko je prišel Columbo, je bilo jasno, da na smrt ni obsojen le kapitalizem, ampak tudi njegova večna duša.
Naj vas torej spomnim, kako je izgledal ta neverjetni in neubranljivi Columbov lingči. Vsaka epizoda TV-serije Columbo se je začela z umorom, ki se je zgodil v visoki, dobro situirani, bogataški družbi, v zgornjem sloju. In tudi morilec - ali morilka - je vedno oseba iz visoke družbe, član jet-seta, arogantni predstavnik kapitala, agent kapitalističnega establišmenta. Vse je jasno. Ničesar nam ne skrivajo: vidimo umor, vidimo morilca. Nobenih skrivnosti. Toda umor in morilca vidimo le mi, gledalci, ne pa tudi ostali Američani, recimo policija. Morilec se zdi vsem avtomatično nedolžen - ker je preveč bogat in preveč uglajen, predobro situiran in predobro oblečen, hej, pa tudi predober avto vozi. Zakaj bi kapitalist ubijal? Kapitalizem je nedolžen. Dokler ne vstopi poročnik Columbo.
Primer pač vedno prevzame poročnik Columbo, LAPD. In morilec se ga razveseli: ker izgleda proletarsko, nepomembno, infantilno, zmedeno, banalno, izgubljeno. Le kako bi lahko tak pošvedranec, tak nobody tekmoval z genialnostjo kapitalista? In Columbo - ves vljuden in skuštran, s poceni cigaro in brez pištole, po malem anti-Sherlock, po malem Chestertonov oče Brown, po malem detektiv Porfirij Petrovič iz Zločina in kazni - res ne pritiska: morilcu, ki ga vedno igra kak velik zvezdnik, recimo Eddie Albert, Anne Baxter, Johnny Cash, John Cassavetes, Robert Culp, Faye Dunaway, George Hamilton, Laurence Harvey, Louis Jourdan, Martin Landau, Janet Leigh, Ray Milland, Leonard Nimoy ali William Shatner, daje občutek varnosti in superiornosti. Zastavi mu nekaj vprašanj, potem pa odide. Toda ne odide zares. Ko se vrata zaprejo, namreč takoj spet pozvoni: Oprostite, le še nekaj bi vas vprašal. Potem odide. A se takoj spet vrne. Še eno vprašanje. Spet odide. In spet se vrne: Oprostite, si lahko sposodim vaš svinčnik? Spet odide. Spet se vrne. Še eno vprašanje. Spet odide. Spet se vrne: Oprostite, ali lahko uporabim vaš telefon? Spet odide. Spet se vrne. Še eno vprašanje. Oh, in še nekaj bi pogledal. Lahko? Napol pirandellovsko, napol udbaško ga nažira in razžira, počasi in postopoma, pri njem doma, v razkošni palači, v kateri se počuti najbolj varnega in najbolj superiornega. Nobenih akcijskih prizorov, nobenih dirkaških pregonov z avtomobili, nobenih streljanj. Columbo le stalno odhaja in prihaja (»just one more thing«), toda nikoli ne odide. In ko to počne, nimate občutka, da zbira »ključe« in indice, ampak da le potrpežljivo čaka, da se bo morilec zlomil in priznal, da se bo torej samoobtožil. To je Columbov lingči - to so njegovi rezi, to je njegovo mučenje in rezanje morilca, to je njegovo rezanje in razstavljanje kapitalizma. Tu na koncu ni twista, šokantnega obrata - ne, na koncu se ne izkaže, da je kapitalist v resnici nedolžen in da je morilec kak črnec iz geta. Kapitalizem je guilty.

Vrnil se bo!

Columbo je bil Columbo. Nikoli nismo izvedeli, kako mu je ime. Nikoli ga ni nihče poklical po imenu. Nikoli se ni predstavil z imenom. Le Columbo. Morda je bil Krištof. Kolumb je Ameriko odkril - Columbo jo je pokopal. Tedaj pač še nismo imeli videorekorderjev ali pa digitalnih rekorderjev, da bi lahko serijo posneli, predvsem kakopak tiste epizode, v katerih za hip pokaže Columbov policijski bedž - če namreč danes te epizode v pravem trenutku friznete, ugotovite, da tam piše Frank Columbo. Torej Frank. No, nekaterim se je dolgo zdelo, da piše Philip. Kar je bil le mit. Da je Columbu ime Philip, si je izmislil Fred L. Worth, avtor mnogih zbirk trivialnih podatkov (npr. The Trivia Encyclopedia), to pa zato, da bi se zaščitil pred tatovi, kopisti, kršitelji avtorskih pravic: če se je v kaki drugi zbirki trivialnih podatkov pojavil podatek, da je Columbu ime Philip, je bilo takoj jasno, da mu je avtor te zbirke - ali pa avtor kake družabne igre - ukradel material (oz. formo kompilacije), tako da ga je lahko tožil. Peugeot je svojega pižoja 403 kljub temu propagiral kot avto, ki ga vozi »poročnik Philip Columbo«.
Peter Falk se je rodil leta 1927, pri treh izgubil desno oko, rasel zraven slovite kaznilnice Sing Sing, kuhal trgovski mornarici, študiral književnost in politične vede, diplomiral iz administrativnih ved, postal računovodja in celo skrbel za balansiranost budžeta v Connecticuta. To ga je tako dolgočasilo, da se je sredi petdesetih let prejšnjega stoletja prelevil v igralca, najprej gledališkega, potem pa še v televizijskega in filmskega, kar ga je - kljub kilavim napovedim Harryja Cohna, legendarnega šefa studia Columbia (»Za isti denar lahko dobim igralca z dvema očesoma!«) - pripeljalo do Columba, samoparodij Columba (Povabilo na večerjo z umorom) in meta-Columba (Nebo nad Berlinom). Serija Columbo je sicer štartala leta 1971, toda Falk ni bil prvi, ki je igral ta lik. Ko se je Columbo leta 1960 pojavil v Dovolj vrvi, eni izmed epizod TV-serije The Chevy Mystery Show, ga je igral večni detektiv Bert Freed. Ko se je dve leti kasneje pojavil v gledališki igri Recept: umor, ga je igral h'woodski veteran Thomas Mitchell. Falk je uletel šele leta 1968, ko so Recept: umor predelali v TV-film, ki pa ni bil tako prepričljiv, da bi avtomatično sprožil serijo. Počakati je bilo treba še tri leta - in Umor po knjigi, pilota serije, ki je končno poletela jeseni 1971, je režiral mladi, praktično neznani Steven Spielberg.
Toda serija, ki je trajala vse tja do leta 1978 (in se kasneje še občasno vrnila), ni bila na sporedu vsak teden, ampak je ob nedeljah zvečer rotirala z dvema drugima detektivskima serijama, Šerifom v New Yorku in McMillanom in soprogo - prvo je pilotiral Dennis Weaver, drugo pa Rock Hudson. Falk ni hotel tedenskega ritma, še toliko bolj, ker so bile epizode dolge: trajale so uro in pol, kasneje celo dve uri, tako da so bile pravi filmi. Z logističnega vidika so bile zahtevne, precej bolj kot običajne tedenske serije, toda zamudno logistiko je pod-žigal tudi sam Falk, ki je k liku pristopal strokovno, analitsko in poglobljeno, kar pa ni presenečalo - tedaj je imel za sabo že kopico filmskih in TV-vlog, dve oskarjevski nominaciji (Murder Inc., Prgišče čudes), gledališko nagrado Tony (Ujetnik druge avenije), nastopil pa je tudi v Možeh, instant klasiki Johna Cassavetesa, duhovnega očeta ameriškega neodvisnega filma, sicer svojega prijatelja, tako da se je imel za povsem resnega igralca, ki si mora vzeti čas tako za premislek in introspekcijo kot za dolge, epske, neskončne debate z režiserjem.
Columbo je bil orjaški hit. V Ameriki, pri nas, povsod, tudi na Japonskem, kjer je zasenčil prenose bejzbola, in celo v Romuniji. Lansirali so kopico licenčnih izdelkov, od romanov do družabnih iger, Peter Falk, ki mu je Columbo, za vedno poročnik, takoj prinesel nagrado Emmy, pa je prišel na naslovnico prestižne revije Time, ki je Columba razglasila za »najbolj vplivno in verjetno najboljšo policijsko serijo«. Najbolj vplivno? Vsekakor: Columbo je povzročil pravi bum, ali natančneje - sprožil je množico serij, ki so jih pilotirali ekscentrični policijski detektivi, recimo Cannon, Kojak in Baretta. Barreta je imel papigo, Kojak liziko, Cannon pa je bil majhen in debelušen.
Columbo je bil v Romuniji tako popularen, da so ljudje - ki niso vedeli, da so za vsako sezono posneli le omejeno število epizod - menda ponoreli, ko so serijo nehali vrteti. Romunska vlada je Falka zato zaprosila, če bi lahko posnel izjavo, v kateri bi romunskemu ljudstvu obljubil, da se bo Columbo vrnil. Kar je Falk potem tudi storil. In rešil socializem. Leta 2007 je to, da se bo Columbo ponovno vrnil, obljubil tudi Američanom, toda dve leti kasneje, ko je bilo že jasno, da trpi za vse hujšo demenco, je zdravnik na sodnem procesu, na katerem so odločali o skrbništvu nad njim, razkril, da je njegovo zdravje že tako opešalo, da se ne spomni več, kdo je Columbo.