Blaž Ogorevc in Milan Kleč

BTC je šumel od potrošnikov, ki so se zaganjali iz ene trgovinice v drugo, v lokalčkih so se prižigale prve luči in zrak je bil navkljub prihajajočemu večeru prijetno mlačen, midva pa sva lagodno, brez hrupa in hitenja srkala viski ter klepetala o popularni glasbi.

/media/www/slike.old/mladina/vecerjanova01bk.jpg

© Borut Krajnc

Nekoč, pred že kar precej leti, sem povsem po naključju, verjetno zgolj iz vsesplošnega dolgočasja, bral neki spis Dimitrija Rupla. Mislim, da je bil objavljen v reviji Problemi. V njem se je mož lotil vprašanja slave in ugleda slovenskih pisateljev in pesnikov med navadnimi, preprostimi ljudmi. Vsi vemo, da je Anton Podbevšek, znameniti Človek z bombami, na svojih literarnih nastopih spravljal brezštevilne množice skoraj v ekstazo ali vsaj v navdušujoče cviljenje. Z gledališko izpiljenimi šovi je ta Novomeščan pehal publiko v tako iracionalno oboževanje, kakršnega ne žanje noben zvezdnik ali zvezdnica na dandanašnji glasbeni sceni, čeprav ga je kasnejša otreznjena zgodovinska distanca kot manjvredno naplavino potisnila nekam na rob tistega pravega globokega tolmuna in skoraj vsi menijo, da je nekdanji genij, sedaj pa le še ne preveč bistri fant metal zgolj cenene pasje bombice. A v času njegove največje slave so ljudje na ulici, po kateri je stopal, kar otrdeli v neizmernem čaščenju, duša se jim je iz prsi sesedala dol v najnižje globine črev od samega spoštovanja do svetosti poezije in pravijo celo, da so vozniki tramvajev ustavljali svoje vozove, da so si potniki lahko ogledali to mimoidoče čudo. Toda Dimitrij se s Podbevškom ni bavil, bolj mu je šel v nos njegov bližnji sosed Ivan Mrak, ki je prav takrat enkrat preminul. In kot vsakega pohlepneža na slavo ga je zaskrbelo, kdo bo prevzel njegovo karizmatično vlogo v ljubljanskem Centru. Kajti Mrak je tudi v časih tovarišev ostal gospod. Morda res ni bil Podbevšek, toda navkljub vsemu je, ko se je pojavil na svojem vsakodnevnem sprehodu po mestnih ulicah, premnogemu mimoidočemu zastal dih in korak. Bil je visok in suh gospod v dolgem črnem suknenem plašču, ki so ga že malo najedli starost in molji, a ga je negotovemu koraku navkljub znal nositi s pravo pariško eleganco. Na Pariz je spominjala tudi črna baretka. Najbolj presunljiv pa je bil njegov sicer omlahel, a stalno spreminjajoč se obraz, nikakor ne lep, pod določenim kotom osvetlitve včasih celo grozen, vsekakor pa neizmerno markanten. Tista njegova usta so se zdaj našobila v nekakšen mehak kljun, se naslednji hip že napela v nekaj žabjega, med govorjenjem pa ves čas še nekaj piskala in brbotala. Opletajočo hojo je kompenziral s svojima stalnima spremljevalcema, Krištofom in Miranom, ki sta ga skrbno podpirala za podpazduhi in najskrbneje pazila na vsak njegov korak. Vsekakor je zbujal vtis posebne osebne veličine in vzvišenosti in v vseh, ki so po naključju trčili obenj, zapustil občutek, da je umetnost, kljub vsemu, še vedno nekaj mogočnega. No, in ob smrti tega markantneža se je Dimitrij skoraj prestrašeno spraševal, kdo bo pa zdaj stopil na Mrakovo mesto. Sicer sploh ne vem, čemu bi bilo treba, da bi vedno imeli nekakšnega takega prvaka posebnežev, a iz tistega Ruplovega spisa se vidi, da se je to njemu zdelo povsem samoumevno, in prav tako ni mogoče spregledati, da čisto iz vsakega napisanega stavka kot ostra pest štrli vsiljivo sporočilo, češ, dajte že enkrat, sedaj imate priložnost, ustoličite vendar mene za kralja vseh slovenskih literatov in s strogostjo protokola izkazujte vse občudovanje mojemu telesu, pojavi in umu. Občudujte me na ulicah in po hramih umetnosti, saj mimo vas stopa dični prvak in ljubljenec muz, Rupel. In kakšne brucke bi oboževajoče zrle na njegov lik, se bezale pod rebra ter pridušeno grulile, oj, tale Dimsi je pa res svetska faca. No, povsem naravnost tega res ni mogel kar tako zapisati, zato je raje malo pookolišil, pomislil zdaj na tega in zdaj na onega prestolonaslednika, a vse iz najbolj zvitih razlogov zavrnil. Končal pa je morda z malo presenetljivim namigom, češ kaj pa če bo to vlogo prevzel kar Milan Kleč. Njegov obraz je poseben in izrazit, njegovo vedenje nekonvencionalno in stalno na meji, če že ni do kolen pogreznjen v kakšno čudno prigodo ali že kar škandal. Poleg vsega pa še ne piše čisto za en drek. No, pa nazadnje ni uspelo zakraljevati nad slovenskimi literati ne enemu ne drugemu, čeprav je okrog Kleča vedno vela sapa nekakšne simpatije, okrog tega drugega pa je vedno ščipal nekakšen rahel prezir ali celo posmeh.
No, pa sva se z Milanom domenila, da se dobiva na večerji. Seveda je bila njegova izbira lokala popolnoma nenavadna in, če se tako izrazim, odpiljena. Doslej so se skoraj vsi moji gosti pri izbiri nečimrno bahali in si izbirali nekakšne ekstravagance, s katerimi so hoteli potrditi svojo prefinjeno nekonvencionalnost, Kleč pa je kar naravnost udaril, da bi šli kar v BTC. Baje naj bi bilo v tem velikem trgovskem središču v izobilju raznih finih lokalčkov, v katerih se, utrujen od napornega kupčevanja, lahko prav solidno podpreš. Seveda pa ne bomo prav na vrat na nos zdrveli za krožnik, je še zavzeto dodal, prej se bomo na kakšni pijačici ustavili še v bifejčku Plaja. S tem pa se je izdal. Nekakšen solastnik omenjene Plaje je namreč Jan Plestenjak, Milan pa ima za enega uglednejših slovenskih pisateljev precej nenavaden glasbeni okus. Starejši prijatelji in znanci se še spomnimo, kako mrzlično je pred leti oboževal Marjano Deržaj, o njej napisal celo slavilno dramo Vsega je kriva Marjana Deržaj, v kateri je ona celo kar v živo nekaj prepevala, ter se kasneje celo poročil z njeno hčerko. No, trenutno pa mu v srcu ždita prav Jan Plestenjak in Helena Blagne. Morda še Stane Vidmar, vendar pa je ta malo neopredeljiv, čeprav vsekakor genij. BTC je šumel od potrošnikov, ki so se zaganjali iz ene trgovinice v drugo, v lokalčkih so se prižigale prve luči in zrak je bil navkljub prihajajočemu večeru prijetno mlačen, midva pa sva lagodno, brez hrupa in hitenja srkala viski ter klepetala o popularni glasbi. Od nekod je privlekel na plan nekega Damirja Avdića, ta naj bi bil res hud, potem je menil, da sta Domicelj in Murko popolnoma ista sapa, o Gianniju Rijavcu pa namignil, da ima pri njem občutek, kot da bi poslušal kakšno staro mamo, ki bere na literarnem večeru plehko ljubezensko liriko.
Treba je dodati, da Milan neizmerno prezira nastope na teh literarnih večerih. Že nekajkrat mi je potožil, da se, kadar ga pač nekako prepričajo v to sramoto, počuti neizrekljivo velikega bebca. Ko sedi tam pred topoumno in popolnoma nezainteresirano publiko, ki je tja prišla zgolj iz neke nerazumljive manire, ter momlja svoje umotvore, ti menda ob takih priložnostih izgubijo še tisto zrnce duha, ki ga je moč zaslediti ob branju, zato bi baje najraje kar odfrčal kam drugam, verjetno za kakšen gostilniški šank. Že tisočkrat se je zaklel, da se nikoli več ne bo izpostavil takemu ponižanju. Priznam, da se tod v mnogočem popolnoma strinjam z njim in imam celo sam ta neprijetna občutja, pa vendar sva se že kar nekajkrat znašla v tem zosu skupaj. Še najbolj se spominjam nekega takega nastopa tam nekje pri Kobaridu. Nekakšna obletnica Simona Gregorčiča se je dogajala in med mnogimi povabljenci sva bila tudi midva. Domenili smo se, da naju bo tja gor kot sopotnika potegnil s Citroenovo žabo Ciril Zlobec, pridružila pa sta se nam še Tone Kuntner in Jaša Zlobec. Da mi na vkrcanje ni bilo treba prihajati v Ljubljano, sem družbo počakal kar v Škofji Loki in pot smo nadaljevali po Selški dolini in prek Podbrda v dolino Bače in naprej na soško stran. Tam zgoraj v Zalem Logu smo se za malico ustavili v neki prijazni vaški gostilnici. In že tam se je malce zapletlo. Ob tistih suhih kmečkih klobasah in salamah bi pač teknil tudi požirek vinca, smo menili in strežniku naročili dva litra črnega. Vselej vestni Čiro pa se je kot vodja odprave zbal, da ne bi pod vplivom maliganov, Tone Kuntner je bil tod seveda izvzet od kakršnihkoli sumov, na slavnostni prireditvi kaj zakuhali. Zato se je dostojanstveno obrnil proti natakarju in pomenljivo poudaril, da je kot najstarejšega v družbi treba poslušati njega in da se bodo fantje pač morali zadovoljiti le z enim litrom. Toda ta strežnik je bil navihan in ga je zavrnil, da sicer vedno posluša starejše, a kadar je v službi, se ravna po besedi tistega, ki največ naroči. Čiro je zgrmel v zadrego, vendar takoj pripravil drug načrt. Hrabro se je žrtvoval in hlastno požiral tisto ubogo vino, da bi ga za nas ostalo čim manj. Morda smo se morali prav tej njegovi gesti zahvaliti, da je literarni nastop potekal povsem mirno in dostojanstveno. Po prireditvi je za sodelujoče sledila nekakšna pogostitev, ki je po številu po vseh kotih tiste spominske hiške ždečih steklenic veliko obetala. A Ciril in Tone sta imela drugačne načrte. Gremo, gremo, sta nas silila, preden zavijemo proti Ljubljani, se moramo na nekem bližnjem pokopališču še pokloniti spominu nekega našega znamenitega rojaka. Ime sem žal že pozabil, kajti kar nekaj let je minilo od tedaj, a to, da je bil klen Slovenec, mi je ostalo v spominu. Torej, ni nam preostalo drugega, kot da na hitrico govsnemo še par globokih požirkov, pod pazduho stisnemo dve steklenici in se odpeljemo na tisto pokopališče. Komaj smo tam na zadnjih sedežih dobro izsesali prvo, že prej odprto flašo, smo se že motali med nagrobniki prijaznega vaškega pokopališča, na katerem smrt ni videti nič tragičnega in kjer sonček sije najsvetleje. Ker se je Kuntner pred tistim znamenitim grobkom že pripravljal na nekakšno deklamacijo, smo menili, da bi bilo v tem idiličnem okolju prav prijetno srkniti kakšno kapljico. Samo, kako bomo odprli steklenico, saj nihče nima odpirača, smo se popraskali za ušesom. To pa ne bo noben problem, je priskočil na pomoč že rahlo nenaravno veseli Ciril, ko sem bil še študent, smo takele flaške odpirali na kamnitih napuščih hiš za vsakim vogalom, tod pa je trdih in ostrih marmornih robov v izobilju na vsakem koraku. Potem je zgrabil steklenico, nas pomenljivo pogledal, če dovolj pozorno sledimo njegovi veščini, prislonil rob zamaška ob rob nagrobne plošče, zamahnil in razbil steklenico. Gosto, kot kri temno vino se je klokotajoče razlivalo po pokopaliških tleh, ki so ga pohlepno pila. Kleč, ki se je kasneje spominjal tega dogodka v eni svojih številnih knjig z naslovom Spomini na sodobnike, trdi, da še nikdar v življenju ni videl bolj žalostnega pogleda, kot je bil ta, ki se je naselil v moje oči, ko sem v popolnem šoku nemo zrl za iztekajočim se vinom.
Hrupna množica tam naokrog je v prihajajočem večeru poplesavala in se prepletala kot stotine muh enodnevnic nad rečno gladino in BTC mi je postal celo všečen. Vendar sva se z Milanom že tam pri drugem ali morda tretjem viskiju spičila, kar v njegovi družbi sploh ni težko, to bodo prav radi potrdili vsi njegovi prijatelji in znanci. Sploh pa to ni bilo prvič, da sva si v obraz pljusknila bridke besede. Menda sva se enkrat celo zgurbala. Kar naenkrat je pričel nekaj mleti sam v sebi, potem pa mi je zabrusil, da je tale moja Mladina en navaden zafukan komunajzarski cajteng. Ti si en navaden vosu, sem vzrojil nazaj, saj si mi še pred nekaj dnevi gobcal, da Mladine sploh ne bereš. Potem sva se še malo vzajemno blatila, dokler nisem odšel nabavit cigaret in se med tem opravkom izgubil nekje tam med številnimi bifejčki. Po preteku meni neznanega obdobja me je odkril foto Krajnc in me odvlekel na varno. Tako je večerja minila brez večerje.
Priznam pa, da sem v času svoje izgubitve intenzivno razmišljal o kakšnem zabavnem maščevanju, kajti kar takole res ne bo teptal naše Mladine. Enkrat pred mnogimi leti mi je ta zloba že izvrstno uspela. Tudi takrat sva se z Milanom v nekem lokalu, bržčas Šumiju, vzajemno blatila. Nekaj dni zatem pa naj bi pri založbi ŠKUC izšel Klečev prvenec, pesniška zbirka Maroža. To založbo sva takrat vodila skupaj z Matjažem Hanžkom, ki je bil tudi vedno pripravljen kakšno razdreti. Kleč je bil tiste dni kot vsak novopečeni očka vznemirjen in na trnih od samega pričakovanja. Ha, sva rekla, ko sva vstopila v tisto špelunko, imenovano Šumi, Milan, jutri pa lahko pričakuješ prvi izvod, kajti pravkar prihajava iz tiskarne in knjižica je tako rekoč že nared. Kakšna pa je videti, kakšna je takole, če jo primeš v roko, je strastno zanimalo Sergeja Kapusa, ki je kot eden boljših Klečevih prijateljev prevzel likovno opremo. Ja sedaj, ko sva postorila nekaj nujnih popravkov je v redu, prej je bila pa šlamparija, ena sama šlamparija, sva bila možato vzvišena. Kaj je pa bilo narobe, se jima je pobesil nos. Že sam naslov je bil popolnoma kiksnjen, sem ju podučeval. Tam je pisalo Maroža in preklicano sva se trudila, da sva vse skupaj spremenila v pravilno Maroga. Oba je skoraj pokosilo. Ne Maroga, nikakor ne Maroga, pravilno je Maroža, Maroža vendar, sta v grozi hlipala. Vosla, sem ju oblastniško prekinil, kdaj sta pa že videla kakšno marožasto kravo, krave so pač marogaste. Torej Maroga in pika. In potem ta tvoj priimek, sem se obrnil k Milanu. Vsi vemo, da se pišeš Kreč, vama pa se je zapisalo Kleč. Kleč, Kleč, sta družno zavpila in zgrmela v naslednje brezno. Ne, ostalo bo Kreč, sva bila avtoritativna, Kleč zveni malo preveč pedrsko, Kreč pa je pravi moški priimek. Sploh pa se tista gorska cvetlica tudi imenuje kamnokreč in ne kamnokleč. Saj tadva sta pa čisto pritegnjena, sta zastokala in se odvlekla v neki kot. Še kakšno uro sva ju pustila v zlomu, preden sva iz moje znamenite službene torbe potegnila dva še popolnoma sveža, po tiskarni dišeča izvoda in jima razvedrila prej ubite poglede, kajti ni šala, če se ti rodi pohabljen otroček.
Potem sva pa imela še en zabaven konflikt. Šlo je za pterodaktila ali ramforinha. Milan je enkrat, spet ne vem, kdaj in kje, napisal neko novelico, zelo zabavno in prav z užitkom sem jo prebral, o pripadnikih nekega plemena ali kaj so že bili, ki so sloveli kot neizmerno vešči lovci ptic. V njihovi odmaknjeni vasici nekje zgoraj na nekakšni visoki planoti so se dogajale čudne in nenavadne stvari. Na primer, reke so tekle kar po pobočjih hribov navzgor. Prav osupljiva pa je bila njihova spretnost v ubijanju ptic. Denimo, če se je po kmečkem dvorišču motala kakšna drobna ptica pevka, bliskovito prhnila, kot jim je to pač v navadi, z ene strehe na drugo ali z veje na vejo, je lovec na ptice le lagodno segel v žep, razprl žepni nožek in z njim zanesljivo sklatil tisti drobižek kar v zraku. Nekoč pa so ti slavni lovci priredili pravi in zelo mogočen pogon na vse, kar je bilo pernatega. Za tisto četo, ki se je odpravila v gozdove, so ostajala le trupelca. Vse dokler niso prišli v neki skrivnostni log, kjer je bilo ptic toliko kot nikdar nikjer drugje. In te ptice so se iz trenutka v trenutek še množile, se vedno bolj gostile, nazadnje pa strnile v nekakšen hitro vrteč se oblak, ki je histerično plesal nad glavami lovcev. Postajalo jih je groza. Kot najbolj divji krešendo pa se je na čelu te grozljive ptičje vojske pojavil veličastni pterodaktil ali ramforinh kot simbol vsega ptičjega. Takrat se za lovce pogon ni dobro končal.
Oho, fant, sem mu rekel, tule pa nekaj nikakor ni v redu. Pa me je samo zabodeno in nerazumevajoče gledal. Kako moreš pterodaktila ali ramforinha razglasiti za nekakšno esenco vsega ptičjega, za nekakšnega ptičjega kralja, ko pa sploh ni ptič, temveč leteči plazilec, sem zlobno nadaljeval ter zadovoljno opazoval njegov vse daljši nos. No, je bil pa praptič, se je skušal izmazati. Ne, tisto je bil pa neki majhen arheopteriks. In končno so pterodaktili druga vrsta kot ramforinhi, sem ga še dokončno zatolkel. Z bržčas kar veliko kepo v grlu je gledal, kako se mu je razbila tako fina in presenetljiva zgodba. Jaz pa sem z vso oholostjo pleteničil tisto obrabljeno tezo Maksima Gorkega, češ da mora biti pisatelj poleg veščine sestavljanja besed in oblikovanja stavkov tudi doma v vseh znanostih.
Ej, menim, da sem se tudi tokrat malo maščeval. Da ne bo več teptal po Mladini.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.