Prenova notranjosti Cankarjevega doma / Psi lajajo, karavana gre dalje
Pred uničenjem je še eno pomembno delo slovenske moderne arhitekture
Otvoritev prenovljenega klubaCankarjevega doma, 15. januarja2008: dr. Vasko Simoniti, tedanjiminister za kulturo, in MitjaRotovnik, direktor Cankarjevegadoma. Klub CD je s prenovo mordares postal uporabnejši, vendar jeizgubil ves svoj nekdanji čar. »Zdajje to plastična škatla brez duše,«pravi predsednica Društvaarhitektov Ljubljane Maja Ivanič.
© Borut Peterlin
Ena najmarkantnejših stavb v finskem glavnem mestu Helsinki je Finlandia. To koncertno dvorano in kongresni center je projektiral slavni finski arhitekt Alvar Aalto, gradnja pa je bila končana v začetku sedemdesetih let dvajsetega stoletja. Zunanjost in notranjost stavbe sta oblečeni v carrarski marmor. Gre za zelo drag, svetovno znan marmor, poimenovan po italijanski pokrajini Massa-Carrara v Toskani. Uničujoče finsko podnebje je občutljivi beli kamen že v pičlih dveh desetletjih po dograditvi tako načelo, da so bili Finci v devetdesetih letih, ko so se lotili obsežne prenove, pred zoprno dilemo: naj uporabijo enak kamen ali ga zamenjajo s cenejšim in trpežnejšim. Čeprav je bilo jasno, da življenjska doba carrarskega marmorja v finskem podnebju ne bo dolga, so se odločili spoštovati izvirno arhitektovo zamisel in uporabili enak kamen. Pa čeprav je državo to stalo precej več, kot bi jo uporaba trpežnejšega nadomestka. A to so Finci. Nekaj povsem drugega pa smo Slovenci. Pri nas je uničevanje arhitekturne dediščine, posebej tiste, ki je nastala po drugi svetovni vojni, malodane nacionalni hobi.