Poraz Barbare Brezigar

Pokoritvi sodstva, razvrednotenju Sove in razpustitvi protikorupcijske komisije je sledil še razpad največjega ponosa tožilstva - posebne tožilske skupine

Razglasitev rezultatov drugega kroga predsedniških volitev leta 2002 v lokalu Cutty Sark. Janša kljub porazu ni bil jezen, bo po Barbarinem porazu v vlogi generalne državne tožilke drugače?

Razglasitev rezultatov drugega kroga predsedniških volitev leta 2002 v lokalu Cutty Sark. Janša kljub porazu ni bil jezen, bo po Barbarinem porazu v vlogi generalne državne tožilke drugače?
© Denis Sarkić

Generalna državna tožilka Barbara Brezigar je kot tožilka in tudi kot kandidatka za predsednico Slovenije ostro kritizirala svojo predhodnico Zdenko Cerar in delovanje tožilstva. Cerarjevi je očitala politizacijo tožilstva. Marsikatera kritika se je zdela kljub velikokrat neprikritemu političnemu slogu upravičena. A po slabih treh letih njenega vodenja državnega tožilstva - funkcijo je prevzela maja 2005 - razmer ni mogoče oceniti pozitivno, navkljub podpori politike. Ta podpora je bila sicer obojestranska: ključni javni nastopi Brezigarjeve v teh treh letih so bili namenjeni prav opravičevanju dejanj vlade. Po pokorjenem sodstvu, razstavljeni Sovi ter demontirani in demoralizirani protikorupcijski komisiji tudi tožilstvo ne more več skrivati težav, ki so posledica politizacije in delitev na naše in vaše. Stanje tožilstva pa se je dokončno razkrilo, ko je posebna tožilska skupina za pregon organiziranega kriminala, ponos vrhovnega državnega tožilstva in tožilstva nasploh, pred očmi javnosti razpadla.

Ko se je v začetku februarja začela odvijati akcija "Čista lopata", ki jo je usmerjala posebna tožilska skupina, se je zdelo, da se začenjajo kazati učinki reorganizacije tožilstva. Zdelo se je, da je tožilstvo "končno sposobno biti bitko z organiziranim kriminalom", kot je postopke, ki so stekli zaradi domnevnega podkupovanja v gradbeništvu, ocenil predsednik vlade Janez Janša. Dober mesec zatem se zdi, da se je tožilstvo znašlo na najnižji točki doslej. A slovenska tožilska stroka v resnici ni bila presenečena. Le vprašanje časa je bilo, kdaj bodo posamezni primeri političnega vpliva na kadrovanje ter politično odločanje v nekaterih občutljivih zadevah povzročili razpad sistema, je stališče, ki ga je danes slišati na vseh ravneh tožilstva.

Da razmere v tožilstvu niso dobre, je naprej nakazala razrešitev člana posebne tožilske skupine Boštjana Penka. Nato je iz posebne tožilske skupine prišla še bolj nepričakovana vest: da se je za menjavo delovnega okolja odločil vodja skupine Harij Furlan, tožilec z najdaljšim stažem nasploh v tej skupini - za odhod pa se je odločil sredi najbolj odmevne akcije posebne tožilske skupine. Da se je odločil predvsem ali zgolj zaradi razmer, ki jih je v tožilstvu ustvarila generalna državna tožilka Brezigarjeva, ni rekel nihče, tudi Furlan sam ne. Kaj se je torej zgodilo? Zakaj se je Furlan odločil oditi? Sam o tem ne govori. Zgovorni pa so sami podatki. Tako se je Furlan za prijavo na razpis za mednarodnega tožilca v BiH odločil že pred približno pol leta, torej kmalu zatem, ko je skupina začela z najtežjim tajnim delom v akciji "Čista lopata". Pol leta pred tem je Furlan preživel na bolniški, v tem času pa je skupina delovala brez vodje. Ko se je vrnil, nič več ni bilo tako kot prej. V polnem teku sta bili tudi redna notranja revizija dela posebne skupine in še dodatna revizija tožilskega dela v zadevi Orion. Prav izsledke te revizije, ki jo je opravila najtesnejša sodelavka Brezigarjeve, Sanja Javor Pajenk, je nato generalna tožilka uporabila za javno diskreditacijo člana skupine Penka.

A javni napad na Penka je bil tudi napad na Furlana, saj je v odločitvi, da odstopi od pregona, Penka tudi formalno podprl s sopodpisom izjave o zaključku postopka zoper akterje v zadevi Orion. Ob tem je Brezigarjeva Furlanu tudi javno očitala to, da Penku primera ni že prej odvzel in ga dodelil drugemu tožilcu.

Da je dobil možnost, da odide na novo delovno mesto, je torej Furlan izvedel ravno v času, ko je Brezigarjeva Penka javno obtožila nestrokovnega dela v zadevi Orion in ga izključila iz skupine. A praktično hkrati s Furlanom je odhod iz posebne skupine napovedala tudi Vesna Rebernik Jamnik, ki je bila izvoljena za okrajno sodnico.

Brezigarjeva je Furlanu po odstopu z mesta vodje posebne skupine tožilcev očitala, da bi moral z obveščanjem javnosti počakati, da bi se na vrhovnem tožilstvu lahko reorganizirali. Poskušala je torej ustvariti vtis, da jo je njegova odločitev presenetila. Vendar pa to ni res: za Furlanovo željo, da zapusti mesto vodje posebne tožilske skupine, je vedela že več kot pol leta. Pa ne samo to: prav tako je že oktobra lani vedela, kakšno odločitev bo sprejel Penko. In ne nazadnje: tudi odhod Rebernik Jamnikove je bilo dejstvo od trenutka, ko se je prijavila na prosto sodniško mesto. Zakaj? Ker so praktično vsi razpisi za prosta sodniška mesta v zadnjih letih, še posebej v zadnjem letu dni, praviloma neuspešni. Na večino se namreč ne prijavi nihče, večina prijavljenih pa ne ustreza pogojem in standardom, ki jih postavlja sodni svet. Zato ni bilo dvoma, da bo sodni svet kot ustrezno sodniško kandidatko potrdil vrhunsko tožilko iz elitne tožilske skupine za pregon najtežjih oblik kaznivih dejanj.

Kako naprej?

Kako bo Brezigarjeva rešila elitno tožilsko skupino pred razpadom? Zakaj v vodstvu tožilstva niso predvideli alternativnih rešitev? Kako si razložiti dejstvo, da si tožilci želijo zapustiti tako posebno skupino kot tožilstvo? Brezigarjeva za odgovore na ta vprašanja ni dosegljiva. Odšla je namreč na tritedenski dopust. Tudi tožilci niso dobili nobenega pojasnila, kaj se dogaja. Edini, ki se je javno odzval, je bil pravosodni minister Lovro Šturm. Slišalo se je kot svarilo ostalim tožilcem: "Non multa sed multum." Po slovensko: "Ne mnogo, a tisto naj bo dobro." Minister je odhod treh od sedmih članov skupine na čelu s predsednikom ocenil za ločevanje zrnja od plev. Od odhajajočih tožilcev, ki po ministrovem mnenju spadajo med slednje, je bil Furlan kljub močni konkurenci izbran za mednarodnega tožilca v BiH, Penko je bil s strani vseh strokovnih in tudi političnih teles v Sloveniji že pred časom spoznan za primernega kandidata za slovenskega sodnika na Sodišču Evropskih skupnosti za človekove pravice v Strasbourgu, Rebernik Jamnikova pa izvoljena za sodnico. Gre morda res za odhod problematičnih, kot namiguje pravosodni minister, s svojim ravnanjem pa tudi tožilstvo? Kako te tožilce vidijo njihovi kolegi? Razmere je morda najbolje opisal vodja kazenskega oddelka na vrhovnem tožilstvu Hinko Jenull: "Odhajajoča Penko in Furlan sta garača, spadata med tožilce, ki se nikoli ne vdajo. Ko odidejo takšni ljudje, ki so dolga leta garali na najbolj zapletenih zadevah, to s seboj potegne slab halo efekt znotraj tožilstva. Tožilcem se zdi, da so pametni odšli, ker tu ni perspektive. Gotovo si mislijo, zakaj bi se potem mi gnali, ko pa so najboljši degradirani, elitna tožilska skupina pa razvrednotena." Razpad posebne tožilske skupine pa po Jenullovem mnenju ne bo slabo vplival samo na delo posebne skupine same, pač pa tudi na delo tožilcev nasploh. Vendar pa razpad posebne skupine ni vzrok za današnje kritične ocene delovanja tožilstva. Razpad je namreč posledica razmer, ki jih je na eni strani ustvarilo vodstvo tožilstva, nemalokrat v sodelovanju z politiko.

Načrtno ali zaradi neznanja?

Je bila razgradnja tožilske skupine načrtna? Načeloma velja, da je možno institucijo oslabiti na dva načina. Ali z odvzemom vseh relevantnih pristojnosti ali pa za dodelitvijo toliko novih pristojnosti, ki organ tako obremenijo, da zaradi njih ni več sposobna izvajati niti nalog, zaradi katerih je bila ustanovljena. Posebni skupini za pregon organiziranega kriminala se je zgodilo tudi slednje. Najprej so tako februarja 2006 koalicijski poslanci na predlog Brezigarjeve zakon o tožilstvu spremenili tako, da je skupina pristojna ali bolj rečeno prisiljena obravnavati vsak primer, ki ji ga dodeli vrhovno tožilstvo - ne glede na to, ali gre za organiziran kriminal.

Konec leta 2006 je pravosodno ministrstvo glede posebne skupine pripravilo še dodatne zakonske spremembe. Državni zbor jih je sprejel po nujnem postopku v začetku lanskega leta in posebna skupina je dobila še nalogo vzpostaviti specializirani oddelek za pregon kaznivih dejanj, ki jih storijo uradne osebe represivnih organov, predvsem policije. Temu novemu oddelku pa bi morala posebna tožilska skupina po zakonu prepustiti tudi dva svoja tožilca. Šlo je za spremembo, ki jo je in jo še zavrača praktično vsa kazenskopravna, tudi tožilska stroka. Ker ustanovitev oddelka ni uspela v zakonskem roku, so poslanci spet spremenili zakon o tožilstvu in za nov rok določili 31. oktober. Vendar ta oddelek tudi danes še ni operativen.

Obe spremembi sta pomenili precejšnje razširjanje pristojnosti in zato povečan obseg in težavnost dela skupine. Sočasno pa tožilstvo skupini ni povečalo niti sredstev niti omogočilo dodatnega zaposlovanja tožilcev ali podpornega osebja. Ob tem je bila posebna skupina že pred temi spremembami kadrovsko podhranjena. Njihove predloge, da se v skupini zaposlijo tudi strokovnjaki s področja ekonomije, računovodstva, bilanc in vrednostnih papirjev, sta tako vrh tožilstva kot vlada večkrat preslišala. Ob tem je treba dodati, da je po mnenju poznavalcev že število članov posebne skupine, ki ga določa pravosodni minister, premajhno. A da bo mera polna - že pred odhodom Penka, Furlana in Rebernik Jamnikove niso bila zasedena vsa tožilska mesta v skupini. Po odredbi ministra skupina šteje osem članov, imela pa jih je le sedem.

Preteklost pojasnjuje sedanjost

Razlogov za krizo tožilstva ne gre iskati zgolj v mandatu Barbare Brezigar na mestu generalne državne tožilke. Problemi so se začeli že v času, ko je tožilstvo vodila Zdenka Cerar, Brezigarjeva pa je bila njena "opozicija" znotraj tožilstva. Čeprav Cerarjeva med tožilci tudi ni bila deležna ravno pozitivne ocene, pa vseeno od znotraj ni bila deležna očitkov o politizaciji tožilstva. Razen seveda s strani Brezigarjeve. Zato pa tožilci, ki sicer po zakonu ne smejo komentirati odločitev vodstva tožilstva, v neformalnih pogovorih ne skoparijo z očitki na račun sedanje generalne državne tožilke. In glavni očitek je prav politizacija tožilstva, do katere je prišlo v preteklih treh letih.

Politizacija pa se vidi skozi usode tako ali drugače politično pomembnih zadev. Brezigarjeve se sicer očitki o političnem delovanju držijo že od primera Depala vas. Leta 1996 je bila namreč prav Brezigarjeva vodja posebne skupine, ki danes razpada. Dobri dve leti po incidentu v Depali vasi je odločila, da dokazov zoper akterje ni dovolj, in odstopila od pregona. Gre torej za skoraj identično ravnanje kot v primeru Orion. Brezigarjeva pa je z odstopom od pregona neposredno zaščitila Janeza Janšo, v času Depale vasi obrambnega ministra, ki je bil v zadevi objektivno odgovoren, saj so bili obdolženci uslužbenci obrambnega ministrstva. Naj spomnimo, da Brezigarjeva ne skriva svojih simpatij do največje politične stranke in njenega predsednika, s stranko pa je sodelovala tudi kot njena kandidatka za predsednico republike ter v javnih pobudah.

Da je prešla mejo med tožilskim delom in političnim udejstvovanjem, je očitek, ki ga je bila na funkciji generalne državne tožilke Brezigarjeva prvič deležna ob začetku postopka zoper Mitjo Ribičiča. Še bolj izraziti dvomi pa so se pojavili v primeru družine Strojan konec leta 2006, ko je tedanji varuh človekovih pravic Matjaž Hanžek tožilstvo zaprosil, naj preveri, ali so v primeru tajnega policijskega nadzora romske družine v Postojni morda podani znaki kaznivega dejanja. Brezigarjeva je zadevo nemudoma odvzela pristojnemu koprskemu tožilstvu in jo dodelila - ni bilo presenetljivo - Sanji Javor Pajenk. Ugotovitve tožilstva je bilo mogoče predvideti. Po le treh dneh so s tožilstva sporočili, da pri tajnem nadzoru brez sodnih odredb ni bilo nič narobe. Minister za notranje zadeve Dragutin Mate je bil rešen grožnje, da objektivno odgovarja za aktivnosti generalne policijske uprave, od koder so dnevno prihajali ukazi, kako, kje in koga naj policija tajno spremlja.

Čas za vdajo?

Tožilci so pri izjavah previdni in se v medijih ne želijo pojavljati z imenom in priimkom. Tako tudi predsednik društva državnih tožilcev Boštjan Škrlec zadnjih dogodkov na vrhovnem državnem tožilstvu ni želel komentirati, ob čemer je treba navesti, da je Škrlec v času predsedovanja Slovenije svetu EU začasno zaposlen na ministrstvu za pravosodje.

Barbara Brezigar je kmalu po prevzemu mesta prve tožilke izjavila, da je "kakovostno delo tožilcev lahko tudi podpora politični opciji, ki upravlja državo". Vse več je informacij, da Brezigarjevo kritično obravnavajo ne samo njeni kolegi in strokovna javnost, temveč da se je odreka tudi politika. Po dostopnih podatkih naj bi Brezigarjeva tritedenski dopust, ki si ga je vzela ravno v času največje krize na tožilstvu, namenila za ponoven premislek o predčasnem odhodu z mesta generalne državne tožilke na polovici mandata. Že pred časom naj bi ji bilo ponujeno mesto veleposlanice v ZDA. Postopki za izbiro veleposlanikov, ki jim mandat poteče letos poleti, so v teku. Izpraznilo se bo tudi ameriško veleposlaništvo.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.