Fantje iz zadnje sobe

Zakaj demokrati in republikanci v letošnji predvolilni kampanji edini svoji pravi alternativi Bushu skrivajo

Teksas je bogat z ekscentriki. Ko so sami s sabo, verjetno umirajo od dolgčasa, toda ko jim daš oder, zaživijo. Spomnite se le Busha. Ali pa Charlieja Wilsona. Težko se ga boste spomnili, ker se ga nihče več ne spomni. Ali bolje rečeno, nihče se ga ne bi več spomnil, če ne bi Mike Nichols nedavno ekraniziral njegove kariere. Že naslov Vojna Charlieja Wilsona pove veliko, skoraj vse - še več, tako rekoč vse pa pove dejstvo, da je Charlie zlomil Sovjetsko zvezo. Ne papež. Ne ekonomija. Ne perestrojka. Ne sanje o svobodi. Charlie! Ko ga je James Woolsey, direktor CIE, leta 1993 skrivaj odlikoval, je namreč rekel: "Poraz oziroma zlom Sovjetske zveze je eden izmed največjih dogodkov v zgodovini sveta. V tej bitki je bilo veliko junakov, toda posebno priznanje gre Charlieju Wilsonu." Dvomim, da je CIA skrivaj odlikovala papeža. Charlieja pač. Kdo hudiča je ta Charlie Wilson? Nič, le človek, ki je zlomil Sovjetsko zvezo. Le človek, ki je zlomil komunistični imperij, heh, "Imperij zla". In to pomotoma. Ne da bi vedel, kaj počne.

Charlie Wilson je bil kongresnik iz Teksasa. V predstavniškem domu kongresa je preživel 12 mandatov, toda za vse je bil vedno le Charlie. Za kongresnike, praktikantke, južnjaške bogatašinje, striptizete, hazarderje in dilerje. Še celo Charlie Chaplin je hotel biti Charles, vsaj kasneje, Charlie Wilson nikoli. V džakuziju je rad posedal z golimi striptizetami - gol, se razume. Rad je potegnil kako črtico kokaina. Dami, pa naj si je bila še tako bogata, ni nikoli rekel ne. Viskiju tudi ne. Hja, Charlie je bil mali, hitro vnetljivi hedonist. In hitro vnetljiv je bil vedno, ne le pri seksu in snifanju. Ko je SZ leta 1979 okupirala Afganistan, Bela hiša ni vedela, kaj naj si misli. In tudi ni čisto natanko vedela, kaj naj stori. Ne da je Charlie vedel kaj več. Le začudeno je buljil v TV-zaslon, saj veste, kot da je začel serijo gledati nekje na sredini in ne ve, kaj se dogaja. Toda vse se je spremenilo, ko ga je njegova punca, Joanne Herring, južnjaška Cruella De Vil, kraljica houstonskega jet-seta, poročena z mnogimi magnati, fanica dekadentnih zabav in "rimskih orgij", gostiteljica talk-showa, desničarka, patriotska lobistka ter častna konzulka Pakistana (in Maroka), prelevila v ultimativnega kurirja svobodnega sveta.

Najprej ga je poslala v Pakistan, da si je ogledal orjaška begunska taborišča, ki jih je CIA nekako "spregledala", in da je videl, kako srhljivo "kolateralno škodo" povzročajo sovjetski helikopterji, potem pa mu je - vidno šokiranemu - rekla, naj zrihta tajne finančne injekcije za mudžahedine, borce proti sovjetskemu okupatorju. In res, Charlie, član nekaterih zelo pomembnih kongresnih komisij (podkomisija za obrambne subvencije, komisija za nadzor tajnih služb), je začel denar skrivaj - via CIA - lifrati v Afganistan, toda ne le denar, ampak tudi orožje, predvsem protiletalsko, ki je postalo smrt za sovjetske helikopterje. Charlie je bil "Good Time Charlie", zato ne preseneča, da je celo izraelske trgovce z orožjem prepričal, da so začeli oboroževati muslimane! Charliejeva replika, da hoče zrihtati "le orožje, s katerim bodo lahko sklatili tiste helikopterje", je bila kulisa, ki je čakala na film. Tako kot njegova replika, da jih bo zgodovina preklela, če bodo "tistim ljudem pustili, da se borijo le s kamni". Charlie je v Afganistan zlifral toliko denarja, orožja in gverilskega know-howa, da ga je prelevil v sovjetski Vietnam. Afganistan je bil za SZ to, kar je bil Vietnam za Ameriko: dežela, ki jo je masivno izčrpavala. In izčrpala. Leta 1988 se je SZ zlomila. Ni mogla več. Charlie ji je zbil bojno moralo.

Jasno, Charlie ni imel pojma, da je bil de facto le marioneta ameriške tajne diplomacije, ki je hotela natanko to: Afganistan preleviti v sovjetski Vietnam. Mislil je, da je to njegovo delo, njegova operacija, njegova zgodba - njegova "zgodba o uspehu". No, ko se je 11. septembra 2001 ozrl nazaj, si je verjetno zaželel, da bi Afganistan na vekomaj veke ostal pod sovjetsko okupacijo. Ne, Afganistan ni bil "zgodba o uspehu". Mudžahedini, "borci za svobodo", ki jih je oborožil, sponzoriral, izmojstril v gverilskem vojskovanju, sfanatiziral in fundamentaliziral, so namreč mutirali v Al Kajdo, ki je potem prišla za njim. V Ameriko. S štirimi potniškimi letali. "Na koncu smo vse zajebali," je dahnil Charlie. Točno: pozabili so ostati v Afganistanu. Pozabili so mu pomagati nazaj na noge. Afganistan so le zlorabili - in ga potem zavrgli. Nič, Afganistan je bil le kurba hladne vojne. Staremu Bushu se je zdel popolnoma nepomemben in zanemarljiv. Osama bin Laden je imel o tem kakopak ločeno mnenje.

Dr. No iz Teksasa

Charlie Wilson je bil gotovo republikanec, ste si rekli. Seveda. Logično! Vidite, problem je v tem, da ni bil: Charlie je bil demokrat. In to liberalni demokrat, znan po vzdevku "liberalec iz Lufkina". Boril se je za "progresivne" reči, kot so zdravstveno zavarovanje, davčne olajšave za starejše in višje minimalne plače. In v nasprotju z drugimi teksaškimi demokrati je bil celo pro-choice. Za teksaške razmere je bil nenormalno liberalen. Če ne bi imel prehudih težav s srcem, bi lahko agitiral za Baracka Obamo - in Hillary Clinton zmerjal z republikanko. Charlie Wilson je tipični teksaški ekscentrik, ideološko zložen tako kakofonično kot Teksas - zeleno polje, na njem pa naftna črpalka.

Charlie zelo potegne na Rona Paula, teksaškega kongresnika, predsedniškega kandidata, ki je v letošnji predvolilni kampanji tako skrit, kot je bil v zgodovini hladne vojne skrit Charlie. Tudi Paul je teksaški ekscentrik - in tudi Paul je le oder, ki čaka na svoj film. Za začetek, Paul je proti iraški vojni. In to že ves čas. V kongresu je glasoval proti iraški vojni - in ko so v kongresu glasovali o tem, ali naj se za iraško vojno odobrijo nove in nove finančne injekcije, je bil proti. Vedno. Ker je proti financiranju vojne. Ker je proti vojni. Specifično: proti vsem vojnam. Že vse tja od vietnamske vojne. Stalno, sistematično. Če bi bilo po njegovem, bi se Amerika takoj umaknila iz Iraka. Konec okupacije. Pika. "Nation building", kakršnega se gre Amerika v Iraku, ga ne zanima. Paul je pač proti ameriškemu gledanju skozi oči jastreba. To je njegov koncept. A to ni v resnici še nič. Paul ostro nasprotuje ameriškemu imperializmu. Zgodbe o zveličavnosti ameriškega imperija ga ne navdušujejo - še manj ga navdušujejo zgodbe o nujnosti širjenja ameriškega imperija. No way! Paula tudi ne najdete med podporniki Izraela - vojaško in finančno pomoč, ki jo Amerika daje Izraelu, bi porezal. Toda Paul ni glasoval le proti iraški vojni, ampak tudi proti "Patriot Actu", Bushevi famozni protiteroristični zakonodaji, ki je zategnila demokracijo in svoboščine. In zakaj je proti "Patriot Actu"? Prav zato: ker je omejil demokracijo in svoboščine. Ker je zategnil ustavo. Paul je proti mučenju zapornikov, proti Guantanamu, proti "izrednim tovorom" CIE, proti Natu in proti Svetovni trgovinski organizaciji, proti obveznemu služenju vojske. Korporacijam ne zaupa, še zlasti ne njihovemu vplivu, zato ni pustil, da bi njegovo predvolilno kampanjo futrale korporativne donacije, ampak je financiranje svoje kampanje prepustil ljudstvu, malim, individualnim donatorjem. IRS (zvezni davčni urad), davek na dohodnino in Zvezno banko za rezerve bi ukinil. Paul je častilec ustave, demokracije, svoboščin in svobode izražanja. Zato tudi nima nič proti porokam istospolno usmerjenih. In zato je tudi proti smrtni kazni.

V Teksasu je bolj malo politikov, ki nasprotujejo smrtni kazni. Celo v kongresu jih ne najdete prav dosti. Ko vse to seštejete, zlahka ugotovite, da je Ron Paul precej bolj liberalen kot Hillary Clinton, ki je podprla oboje, iraško vojno in "Patriot Act". Kar pa naj vas ne bega preveč: Hillary je itak pripadnica "tradicionalnega", centriranega, uravnoteženega krila demokratske stranke, ki ni ravno preveč liberalno. Ne, Hillary definitivno ni tako liberalna, kot sta liberalna Barack Obama in John Edwards, njena največja tekmeca za demokratsko predsedniško nominacijo. Toda tudi Obama in Edwards Paulu v liberalnosti ne sežeta do popka. Samo pomislite, Edwards je glasoval za iraško vojno in "Patriot Act" - melodijo je spremenil šele kasneje, ko je ugotovil, da so tisti, ki podpirajo vojno, v manjšini, toda med sponzorji njegove predvolilne kampanje najdete veliko korporacij, ki se pasejo na budžetu Pentagona. Drži, Obama, ki nima nič proti ameriškemu imperiju, globalnemu promoviranju ameriških vrednot, ameriškemu vodenju sveta in agresivni zunanji politiki ("Amerika je zadnji, najboljši up sveta"), ni glasoval za iraško vojno in "Patriot Act", toda le zato, ker ga tedaj, v času glasovanja, še ni bilo v kongresu. Bi glasoval za vojno, če bi bil v kongresu? Ob koncu leta 2002 je sicer vojni nasprotoval, toda hkrati je poudaril, da ni proti vsem vojnam. Prva zalivska vojna se mu je zdela kul - drobni tisk ga ni zanimal. Hillary, Obama in Edwards bi ameriško vojsko iz Iraka umikali zelo počasi, po fazah, kar pomeni, da bi okupacija Iraka trajala še leta in leta. Oba bi obrambni budžet, kot pravita, še povečala. Razlog več, da Hillary in Obama, demokratska favorita, o socialnih reformah ne govorita toliko, kot bi morala. Verjetno vesta, da bi ju takoj kdo vprašal: hej, če bosta denar zapravljala za okupacijo Iraka, od kod bosta vzela denar za reformo ameriškega zdravstvenega sistema? A po drugi strani, Obama je nedavno celo rekel, da bi takoj in unilateralno napadel Pakistan, če bi se izkazalo, da se tam skriva Osama bin Laden. Šur, in Charlie bi zrihtal finance. Know-how. CIO. In stingerje.

Ne da je to vse. Ron Paul namreč nasprotuje tudi "vojni proti mamilom". In seveda - marihuano bi legaliziral. Jebeni levičar, boste rekli. Atipični demokrat. Problem je le v tem, da Ron Paul ni demokrat, ampak republikanec z desetimi kongresnimi mandati. Atipični teksaški republikanec, tipični teksaški ekscentrik. Kot Charlie. Kar seveda pomeni, da je ideološko zložen tako kakofonično kot Teksas - zeleno polje, na njem pa naftna črpalka. Pazite: Paul, strup za vojaško-industrijski kompleks, je pro-life, proti abortusu, sindikatov ne tolerira, do višanja minimalnih plač ne kaže nobenih simpatij, na ameriško-mehiški meji bi zgradil zid, iz Amerike bi deportiral vse, ki so brez vizuma ali pa jim je ta potekel, državljanom "terorističnih" dežel bi prepovedal vstop v Ameriko, tistim, ki so rojeni v Ameriki, ne bi dal avtomatično ameriškega državljanstva, za moratorij na vrtanje nafte ob ameriški obali in univerzalno zdravstveno zavarovanje noče slišati, sežiganje ameriške zastave bi prepovedal, gejem ne bi dovolil posvajati otrok, nič nima proti vojaškemu rekrutiranju na univerzah, ministrstvo za vzgojo in izobraževanje bi ukinil.

In seveda - evolucijo ima le za teorijo. V Kremenčkovih bi lahko igral dinozavra. Ali kot pravijo: Ron Paul sodi med tiste, ki mislijo, da so bili Kremenčkovi dokumentarec. Ukinitev ministrstva za vzgojo in izobraževanje se v tem smislu ne zdi tako slaba zamisel - če naj sodimo po Paulu, potem sta ameriška vzgoja in izobraževanje res v riti. Ne, Ron Paul ni krščanski fundamentalist, ampak libertarni fundamentalist. Kakšno zvezo ima to z njegovim zanikanjem evolucije? Prvič, libertarni fundamentalisti se imajo za višje razvita bitja, drugič, prepričani so, da bi morali vladati Ameriki (in svetu), in tretjič, pri afirmaciji njihove superiornosti jih ovira premalo svobodna zakonodaja, ki varuje "male", "inferiorne", "nesposobne" ljudi in manjšine. Kar pomeni dvoje: prvič, vpliv države - zvezno jurisdikcijo ipd. - je treba omejiti, in drugič, pozabite na socialno državo! Svoboda se začne z ekonomsko svobodo. Ali bolje rečeno: svoboda je izrazljiva le z dereguliranim, totalno osvobojenim kapitalizmom.

Gandhi iz Clevelanda

Ne, ne - ni še konec. Tako kot je Paul močan na liberalnih topikah, je močan tudi na konservativnih - da ne rečem skrajno mračnih - topikah. Recimo: že vse tja od konca sedemdesetih raznorazne ekstremistične, supremacistične, antisemitske in kriptorasistične organizacije v njegovem imenu okrog pošiljajo interna glasila, "newsletters" (Ron Paul's Freedom Report, Ron Paul Political Report, Ron Paul Survival Report, Ron Paul Investment Letter ipd.), ki kar pokajo od vzvišenega koketiranja z rasizmom, belskim nacionalizmom, antisemitizmom, homofobijo, lunatično konspirologijo, zanikanjem holokavsta, patriotizmom in ruralnimi desničarskimi milicami (geji in črnci so kriminalci, Martin Luther King je namesto "prisilne segregacije" vsilil "prisilno integracijo" ipd.). Paul, oznanjevalec svobode in fan Friedricha Hayeka, duhovnega očeta neoliberalizma, je sicer rekel, da nima nič s tem, da ni avtor teh pamfletov in da jih nikoli ni odobril (pa četudi jih je očitno financiral), toda "politična vizija" teh glasil je videti le kot coming out njegovega libertarnega fundamentalizma: svoboda pomeni svobodo pred državo, pred davki, pred subvencijami, pred tujci, pred črnci, pred Judi, pred manjšinami.

Logično, Ron Paul, 72-letni ginekolog in porodničar, alias "Dr. No", ki se je leta 1988 za Belo hišo potegoval kot kandidat libertarne stranke (in dobil manj kot pol milijona glasov), ima zelo pisano, slikovito, histerično volilno bazo. Podprli so ga belski supremacisti, pa pacifisti, pa lastnik nevadskega bordela, pa ateisti, pa tipi, ki furajo hazarderske spletne strani, pa tipi, ki so donacije izplačali z ukradenimi kreditnimi karticami, pa tipi, ki so nori na "verižna pisma", hej, celo črnci, da ne govorim o organizaciji, ki je izdelala "dolarje Rona Paula", neke vrste spominske kovance. Paul je glas, za katerim gredo do banke: 16. decembra je v 24 urah prek interneta zbral 6 milijonov dolarjev, kar je bil ameriški predvolilni rekord, toda s tem je zrušil le svoj prejšnji rekord, ki ga je postavil 5. novembra, ko je v 24 urah zbral 4,3 milijona dolarjev. Njegovi volivci so fanatični, ludistični: ko so izvedeli, da ga TV-postaja Fox News ni povabila na newhampshirsko soočenje republikanskih predsedniških kandidatov, pa četudi so mu sondaže v New Hampshiru kazale bolje kot nekaterim kandidatom, ki so jih na soočenje povabili, in četudi je v zadnjem četrtletju zbral 20 milijonov dolarjev (toliko kot Hillary in Obama), so Foxu napovedali vojno.

Toda Fox je imel v nekem smislu vendarle prav: Rona Paula bi morali povabiti na TV-soočenje demokratskih predsedniških kandidatov! Kar bi celo držalo vodo. Mnogi ameriški liberalci in progresivci so nad militarizmom, mesijanskim populizmom, politično korektnostjo in statusquojevstvom demokratskih kandidatov tako razočarani, da so v svojih komentarjih podprli Paula, v čigar liberalni platformi - navkljub darwinistično-fašistoidni podstati, ki jo poganja! - vidijo vsaj alternativo Bushu. V Hillary in Obami alternative Bushu ne vidijo. Njihova argumentacija gre v povprečju takole: okej, Paul je morda res proti socialni državi, toda to pomeni, da bodo brez državnih subvencij ostale tudi korporacije, ki z državnimi subvencijami v resnici najbolj profitirajo ... okej, Paul je morda res pasivni rasist, toda ker bo ustavil "vojno proti mamilom", bo razbremenil tudi črnce in Hispance, ki jih je ta vojna najbolj prizadela in diskriminirala (zaradi te vojne je v zaporih pristalo disproporcionalno veliko črncev in Hispancev) ... okej, Paul je morda res proti abortusu, toda kot predsednik "reproduktivne" zakonodaje ne more spremeniti. In hej, zaprl bo Guantanamo, zapustil Irak, ukinili "izredne tovore" CIE in zajezil "Patriot Act"!

Ni čudno, da je Dennis Kucinich, 61-letni demokratski predsedniški kandidat, oznanil: "Razmišljam, da bi Rona Paula vzel za svojega podpredsednika." Tudi Kucinich je gandhijevski kongresnik, ki je v tej predvolilni kampanji skrit. In medijsko segregiran. Kot Paul. Nihče ga ne jemlje resno. Ker je proti iraški vojni. Ker bi ameriško vojsko takoj umaknil iz Iraka. Ker bi zaprl Guantanamo. Ker je proti napadu na Iran. Ker je proti privatizaciji socialnega zavarovanja. Ker bi odpravil smrtno kazen in "Patriot Act". Ker bi vpeljal univerzalno zdravstveno zavarovanje. Ker bi vsem zagotovil dobro izobrazbo. Ker bi ratificiral kjotski protokol. Ker bi končal "vojno proti mamilom". Ker bi legaliziral poroke istospolno usmerjenih. In ker za sabo nima korporacij. To pa ni atraktivno. To ni spektakularno. Kdo bo to gledal? Kdo bo gledal takega človeka? Kdo bo volil takega človeka? Američani vedno komaj čakajo, da glasujejo proti svojim interesom. Ne, Dennis Kucinich ni iz Teksasa, ampak iz Clevelanda, glavnega mesta ameriške Slovenije. Ko je leta 1977 postal župan Clevelanda, je bil najmlajši župan kakega večjega ameriškega mesta. Za začetek je zavrnil privatizacijo javnega podjetja - in mafija je na njegovo glavo razpisala bogato nagrado. Atentatorjem se je komaj izmaknil. Jasno, za župana ni bil še enkrat izvoljen. Še huje, povsod so ga ekskomunicirali, tako da je povsem obubožal - leta 1982 je zaslužil le 38 dolarjev. Potem je zagledal neznani leteči predmet. Od tedaj je oder, ki čaka na svoj film. Kot Ron. In kot Charlie.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.