Ameriški barvni triler

Zakaj so Američani Baracka Obamo izvolili za predsednika, še preden so ga izvolili

Obama rocks! Hillary rocks! Ameriška demokracija je na pohodu! Volilci - predvsem demokratski, se razume - so naelektreni in motivirani kot že dolgo ne. Volilna udeležba je povsod bistveno večja, kot so pričakovali. Mladi volilci prihajajo v tropih. Kot da bi vsi skupaj začutili, da je tokrat res priložnost za spremembo - in kot da bi vsi skupaj verjeli, da ne volijo le demokratskega predsedniškega kandidata, ampak novega ameriškega predsednika. Vsi so se prelevili v aktiviste. In mobilizatorje. Na predvolilnih shodih pričakujejo nekaj tisoč ljudi, pride pa jih deset, dvajset tisoč. Prostovoljci, donatorji, podporniki in operativci letijo z vseh strani. Ne gre več za to, kateri izmed obeh demokratskih kandidatov, Obama ali Hillary, je ujel momentum, ritem, tempo, ampak za to, da so momentum ujele letošnje primarne volitve. Vsak glas šteje, vsaka država šteje, vsak delegat šteje, vsak milijon dolarjev šteje. Ne brez razloga: primarne volitve že dolgo niso bile tako tesne, tako izenačene, tako infarktne - in obenem tako skrivnostne. Za nami je "giga torek", ko so demokratskega predsedniškega kandidata volili v dvaindvajsetih državah, tudi v nekaterih "najtežjih" (Kalifornija, New York, New Jersey, Arizona, Massachusetts), za nami je prvi veliki vikend, ko so demokratskega predsedniškega kandidata volili v petih državah (Maine, Louisiana, Washington, Nebraska, Deviški otoki), in za nami je mali torek, ko so demokratskega predsedniškega kandidata volili v treh državah (Virginia, Maryland, Washington, D.C.), toda zmagovalca ni. Še več, težko je reči, kdo zares vodi - Hillary ali Obama? Vsi so mislili, da bo do zdaj že vse jasno in odločeno, pa ni. Prej narobe - vse je megleno. Vemo, da je Obama na "giga torek" dobil precej več držav kot Hillary in da je na prvi veliki vikend in na mali torek gladko dobil vse države, toda zaradi specifike ameriškega volilnega sistema, čudnih pravil demokratske stranke in proporcialne delitve delegatov sta še vedno izenačena, pa četudi je Hillary izgubila 8 držav zapored (in kot kaže, bo naslednji teden izgubila tudi Wisconsin in Havaje). Vprašanje je le, kako izenačena sta.

E, tu pa nastopi problem. Še bolje - misterij. Če ne že kar mistika. Različni viri poročajo o različnem številu delegatov, ki naj bi jih do sedaj osvojila Hillary in Obama. Pazite: po prvem velikem vikendu je TV mreža CBS poročala, da vodi Obama 1.134 vs, 1.131... spletna stran Real Clear Politics je poročala, da Obama vodi 1144 vs. 1138... Obamov predvolilni štab je poročal, da Obama vodi 1.030 vs. 946... spletna stran Democratic Convention Watch je poročala, da vodi Hillary 1.108 vs. 1.063... tiskovna agencija Associated Press je poročala, da Hillary vodi 1.147 vs. 1.124... TV mreža CNN je poročala, da Hillary vodi 1.164 vs. 1.159... in tako dalje. Vsakdo šteje po svoje. Kaj pa pravi rezultat na semaforju Nacionalnega komiteja demokratske stranke? Nič. Ker Nacionalni komite nima uradnega semaforja. Kar pomeni dvoje. Prvič, da bo uradni rezultat prepuščen mistifikacijam Nacionalnega komiteja, ki je navijač Hillary. In drugič, da se bodo vsi zelo intenzivno ukvarjali z dvema problemoma, s katerima se jim zadnji dve dekadi ni bilo treba ukvarjati, ker so bile primarne volitve hitro končane - vedno je nekdo dramatično povedel, tako da so ostali potem odstopili. In vse je bilo jasno. Prvi problem sta kakopak Florida in Michigan, ki ju je Nacionalni komite kaznoval oz. diskvalificiral - ker sta svoje volitve zrinila naprej, pred "giga torek", jima je Nacionalni komite vzel delegate, tako da so bile primarne volitve v teh dveh državah le pro forma. Si bo demokratska stranka lahko privoščila predvolilno konvencijo brez delegatov iz Floride in Michigana? Jima bo vrnila delegate? Jima bo vrnila delegate, če bo Hillary v stiski - če bo Obama tesno vodil, Hillary pa bo nujno potrebovala dodatne delegate? Ne pozabite, da je Hillary zmagala tako na Floridi kot v Michiganu, da je na voljo 313 delegatov in da Hillary pravi, da bi te delegate morali priznati. To bi bilo lahko za Obamo pogubno - in obenem skrajno nedemokratično, še toliko bolj, ker ga v Michiganu sploh ni bilo na volilnicah.

Drugi problem je povezan še z večjo dozo antidemokracije - s superdelegati. Kdo so demokratski superdelegati, vemo: to so člani Nacionalnega komiteja, senatorji, poslanci, guvernerji, partijski funkcionarji, Bill Clinton. Z eno besedo: superdelegati, ki lahko na predvolilni konvenciji svoj glas oddajo, komurkoli hočejo, so delegati, partijski insajderji, ki jih kontrolira Nacionalni komite - in ta navija za Hillary. Ergo: če bo rezultat tesen in če bo Obama vodil, bodo tekmo odločili superdelegati, ki jih je skoraj 800. Do malega torka je imela Hillary v žepu že 242 superdelegatov, Obama pa le 160. In malo je verjetno, da bodo superdelegati, ki si lahko sicer kadarkoli premislijo, na predvolilni konvenciji volili po svoji vesti - skoraj gotovo bodo volili po direktivi Nacionalnega komiteja. Vedno je tako. Gary Hart je leta 1984 vodil pred Walterjem Mondaleom, toda na predvolilni konvenciji so tako rekoč vsi demokratski superdelegati svoj glas - monolitno! v bloku! - oddali Mondaleu. Pomeni: Hillary, ki trenutno stavi predvsem na Teksas in Ohio (heh, Rudy Giuliani je stavil na Florido in potem izgubil ter odpadel), ni treba zmagati, paziti mora le, da ne izgubi preveč - razliko bodo dodali superdelegati. Ne, ameriška demokracija ni na pohodu.

Po malem torku je Obama definitivno verjetno povedel. 1.208 vs. 1.185. Bolj ali manj zato, ker je bolj inspirativen. A po drugi strani, primarne volitve izgledajo le še kot spopad dveh inspiratorjev, dveh pridigarjev, dveh motivacijskih gurujev. Vprašanje je le, na koga je Amerika mentalno bolj pripravljena - na prvo predsednico ali na prvega temnopoltega predsednika?

Prvi ameriški temnopolti predsednik

Američanom se vedno najprej vse zgodi v filmih. Po 11. septembru so Američani govorili, da terorističnega napada niso pričakovali in da na kaj takega niso bili pripravljeni, kar seveda ni bilo res: Američani so bili na teroristični napad mentalno pripravljeni. Ali bolje rečeno: teroristični napad so simbolno že vnaprej doživeli. Kot je namreč kmalu po 11. septembru poudaril Slavoj Žižek, so h'woodski filmi že vnaprej preigrali vse možne scenarije terorističnega napada na Ameriko. Recimo: v Kritični točki so skušali islamski teroristi s potniškim letalom demolirati Washington in Vzhodno obalo, v Resničnih lažeh je islamski terorist z letalom pristal v nebotičniku, v Mirovniku je skušal srbski terorist z atomsko bombo zradirati Manhattan, v filmu Brez obraza je terorist z biokemično bombo ciljal Los Angeles, v Alcatrazu so teroristi grozili z detonacijo San Francisca, v Dnevu neodvisnosti so zunajzemeljski teroristi demolirali Belo hišo, Empire State Building in druge stebre Amerike, v filmu Mars napada so zunajzemeljski teroristi rentgenizirali Belo hišo in Capitol, v Dosjejih X so teroristi razstrelili poslovno stavbo, v Skrivnosti ulice Arlington so teroristi razstrelili zvezno stavbo, v Godzili pa je eksotična pošast z Vzhoda zgazila Manhattan. Američani so teroristični napad na Ameriko doživeli, še preden se je dejansko zgodil. Še več, Američani niso mentalno anticipirali le terorističnega napada na Ameriko, ampak so mentalno anticipirali tudi svojo reakcijo na teroristični napad: v Obsednem stanju je ameriški establišment na čelu s Pentagonom po seriji terorističnih napadov, ki jih zagrešijo islamski fundamentalisti, takoj razglasil obsedno stanje, ki mu sledijo nagla sodišča, koncentracijska taborišča, mučenje zapornikov, zategovanje svobode in državljanskih pravice ter obračun s politično opozicijo. Ergo: Američani mentalno niso anticipirali le "osi zla", ampak tudi pravi obraz demokracije - umazano, skorumpirano, fašistoidno srce demokracije, ki komaj čaka, da vstane. Točno: mentalno niso anticipirali le Osame bin Ladna, ampak tudi Busha.

In tako kot so Američani s pomočjo h'woodskih filmov mentalno anticipirali Busha in Osamo bin Ladna, so s pomočjo h'woodskih filmov mentalno anticipirali tudi Baracka Obamo - prvega ameriškega temnopoltega predsednika. Ne moremo reči, da nanj niso pripravljeni. Prav narobe: nanj so mentalno, simbolno pripravljeni. V nekem smislu so ga že izvolili - v filmih. Prvega temnopoltega predsednika so dobili že leta 1972 - v Možu, toda senator Douglas Dillman (James Earl Jones) za predsednika dejansko ni izvoljen, ampak to postane po funkciji. Ker se ameriški predsednik in vsi njegovi potencialni nasledniki ubijejo v letalski nesreči, je po ustavi prvi na vrsti prav senator Dillman. Jasno, belski politični establišment, ki ga obkroža, to težko požre, zato razmišlja le eno: kako bi ga čimbolj ponižal, relativiziral in kompromitiral. Specifično: belski politiki skušajo na vsak način pokazati, da je črnski predsednik le predsednik črncev, ne pa tudi belcev. Predsednik Dillman, ki ve, da je zrel za atentat, dahne: "Če boste ubili tega, ki sanja, ne boste ubili sna - zagrešili boste le umor."

Črnec je lahko leta 1972 postal ameriški predsednik le spletom čudnih okoliščin. No, 30 let kasneje se je to ponovilo: v Šefu države, posnetem leta 2003, je Chris Rock postal ameriški predsednik spletom čudnih okoliščin. Ker se predsedniški kandidat demokratske stranke ubije v letalski nesreči, funkcionarji Nacionalnega komiteja demokratske stranke za svojega predsedniškega kandidata porinejo Rocka, minornega politika, za katerega so prepričani, da nima nobenih šans. In to jim je všeč - nočejo, da zmaga. Ali bolje rečeno: establišment demokratske stranke hoče, da Rock leta 2004 izgubi in s tem pripravi teren za senatorja, ki bo kandidiral leta 2008. Toda Šef države je bil komedija, parodična dekonstrukcija špekulacij demokratske stranke in Hillary Clinton. Ne pozabite: Hillary, junakinja Nacionalnega komiteja demokratske stranke, je leta 2004 ugotovila, da je za njeno predsedniško kandidaturo še prezgodaj, zato so demokrati v ogenj za Belo hišo poslali Johna Kerryja in upali, da ne bo zmagal. Razlog več, da se niso ravno trudili, da bi zmagal - naloga Kerryja je bila, da predsedniške volitve izgubi in pripravi teren za Hillary, ki naj bi kandidirala leta 2008. Če bi Kerry leta 2004 zmagal, bi lahko Hillary kandidirala šele leta 2112, pa še tedaj bi imela za izvolitev zelo male možnosti - po dveh demokratskih mandatih bi bil namreč za nov predsedniški mandat na vrsti republikanec.

Na drugi strani pa so temnopolti predsedniki, ki to niso postali spletom čudnih okoliščin, ampak so bili izvoljeni. V Zadnjem udarcu, posnetem leta 1998 (hja, v času afere Lewinsky in impičmenta proti Clintonu), prvega ameriškega temnopoltega predsednika igra Morgan Freeman, toda naciji mora sporočiti žalostno, katastrofalno novico: da proti Zemlji - direkt proti Ameriki - leti orjaški komet. Da je trčenje z Ameriko neizogibno. Da bodo proti kometu poslali "Mesijo", vesoljsko ladjo, ki ga bo skušala razstreliti. In da morajo biti kljub temu pripravljeni na najhujše, na "Extinction Level Event". In ko se zgodi najhujše, predsednik postreže z vsemi tistimi replikami, ki pritičejo ameriškemu predsedniku. Recimo: "Mesta padejo, a jih ponovno zgradimo. Junaki umrejo, a se jih spominjamo." Ali pa: "Življenje bo šlo dalje. Zmagali bomo." Nič manjših problemov nima temnopolti ameriški predsednik Palmer (Dennis Haysbert) v TV seriji 24 ur, le da komet zamenjajo teroristi, ki skušajo razstreliti Ameriko. Najprej Los Angeles - in potem naprej. Toda predsednik Palmer vse te "situacije" rešuje racionalno, direktno, samozavestno. Ne morejo mu očitati, da je do terorizma "preveč mehak". Kakor tudi Morganu Freemanu v Zadnjem udarcu ne morejo očitati, da je "preveč mehak" do kometa: hej, nadenj pošlje jedrske konice!

Američani torej niso mentalno pripravljeni le na izvolitev prvega temnopoltega predsednika, ampak so mentalno pripravljeni tudi na to, da bo vladal v težkih, nevarnih, kaotičnih razmerah - da ga čakajo šikaniranja, poskusi atentata, katastrofe in teroristi. Ne moremo pa reči, da so mentalno tako dobro pripravljeni na izvolitev prve ameriške predsednice. Samo pomislite: zadnji film Kisses for My President, v katerem Amerika dobi predsednico (Polly Bergen), je Hollywood posnel leta 1964, pa še to je bila le farsa, ki nam je skušala pokazati, kako smešno bi bilo, če bi Prva dama postal moški. Poudarek je bil na Prvem možu, ne pa na prvi predsednici. Okej, v TV seriji Commander in Chief so Američani resda - spet! - dobili prvo predsednico (Geena Davis), toda to je postala spletom čudnih, atipično tipičnih okoliščin (predsednika pokosi infarkt), za nameček pa ni niti republikanka niti demokratka, ampak "neodvisna", kar jo naredi še bolj fiktivno, kot je. Jasno, serija ni trajala, pa četudi predsednica ves čas poudarja, da noče dajati vtisa, da Ameriko vodi njen mož. Natanko tega so se v primeru izvolitve Hillary Clinton bali Američani: da bo Ameriko v resnici vodil njen mož, Bill.

Vse barve predvolilne noči

Dvoje je povsem očitno. Prvič, da so h'woodski filmi Američane mentalno bolj pripravili na izvolitev prvega temnopoltega predsednika kot pa na izvolitev prve predsednice. In drugič, da h'woodski filmi Američanov na izvolitev prvega predsednika, ki bi bil hispanskega ali pa azijskga rodu, niso pripravili. Definitivno ne. Rekli boste: filmi so le fikcije. Že, toda ne pozabite, da fikcija in realnost v življenja Američanov vedno stopajo v paketu. Kar ni brez posledic, ki se v tem ciklusu primarnih volitev kažejo predvsem v "rasno-etničnem" rivalstvu. Ko je Barack Obama stopil v predsedniško tekmo, se je veliko vprašanje glasilo: ali ga bodo belci podprli? Ali bodo belci volili Baracka Obamo? Kot se je izkazalo, je bilo to vprašanje lažno. Pravo vprašanje bi se moralo glasiti: ali bodo Američani hispanskega in azijskega rodu volili črnca? Resentiment do črnskega predsedniškega kandidata, ki naj bi se - tako rekoč frontalno, v bloku - pojavil na strani belcev, se je pojavil na strani Američanov hispanskega in azijskega rodu, ki so očitno začutili, da se rasno-etnična slika Amerike spreminja, da sami od tega nimajo nič in da jih čaka ponovna marginalizacija.

Ali bolje rečeno: Američanom hispanskega in azijskega rodu, ki jih je v Ameriki ogromno, se zdi nesprejemljivo, da se predsedniške volitve in posledično slika Amerike zvajajo na belce in črnce oz. na vprašanje "belka ali črnec", da gre torej pri preseganju rasnih pregrad, ki intonira tokratni proces primarnih volitev, le za preseganje pregrad med belci in črnci. Spomnite se le, kaj se je zgodilo v Kaliforniji, volilno in delegatsko "najtežji" ameriški državi: Američani hispanskega in azijskega rodu so tako rekoč v bloku volili proti Obami. Primarne volitve v Kaliforniji je dobila Hillary, toda zmage ji niso prinesli belci, kaj šele črnci, ampak Američani hispanskega in azijskega rodu. Črnci in belci so volili Obamo, Hispanci in Azijci pa Hillary - Obama je dobil le 30% hispanskih in le 25% azijskih glasov. Kar je po svoje čudno in brez precedensa: Hillary je dobila Kalifornijo, ne da bi na svojo stran dobila belcev in črncev. In kar je po svoje ironično: Obama ima do priseljevanja bolj liberalno stališče kot Hillary. Obami je torej uspelo prebiti "rasno" pregrado med belci in črnci, ni mu pa uspelo razbiti "rasnega problema". Predsedniški kandidat, ki je skušal preseči ameriški "rasni problem", je na svoje veliko presenečenje ugotovil, da ima "rasni problem", da je bil torej v nekem smislu slep, ko se je skušal sprofilirati kot kandidat belcev in črncev, ko je skušal razpihati belski "strah" pred črnci, ko je spregledal, da slika Amerike ni črno-bela in da rasizem v Ameriki sega onstran rasne pregrade med belci in črnci, in ko je namesto multirasne ponujal birasno vizijo Amerike. In Kalifornija je le simptom: tudi v mnogih drugih državah, recimo v New Jerseyju in New Yorku, je Obama ostal brez hispanske in azijske podpore, pa četudi mu je uspelo v nekaterih državah ta "prepad" v zadnjem trenutku vsaj za silo relativizirati.

Pred letošnjimi primarnimi volitvami ni nihče računal, da se bosta hispanski in azijski demografski blok tako odločno, tako razločno in tako množično prebudila - le Hillary. Še pravi čas se je namreč stegnila k hispanski in azijski volilni bazi, s čimer je hispansko in azijsko skupnost "spomnila", da se je k njej - zelo konstruktivno - stegnil že njen mož, Bill Clinton, ko je bil predsednik in ko ga je v drugi mandat popeljala multirasna in multietnična, ne pa le birasna koalicija. Obama je svojo birasno koalicijo gradil zelo taktno: izogibal se je debatam o "rasnem problemu", izogibal se je afrocentričnim shodom v podporo boju za državljanske pravice, izognil se je svojemu pastorju, ki slovi po svojem afrocentrizmu, izogibal se je preveč ekstremnim črnskim voditeljem, izogibal se je preveč črnskim cerkvam - in ko mu začeli nekateri črnski vplivneži očitati, da v svoji kampanji ne načenja problemov, ki zadevajo predvsem črnce, je z njimi pod pultom hitro sklenil pakt o nenapadanju. Obama ni hotel izgledati kot črnski kandidat. Ni se hotel samomarginalizirati. Ni hotel dajati vtisa, da zmaguje zaradi črnske podpore - da zmaguje zato, ker zanj volijo črnci. Hillary je po drugi strani hotela prav to: da se čim prej izkaže, da ga k zmagam vodi "črnski blok", da je torej Obama le "črnski fenomen", le fenomen za črnce. Kar se je potem kmalu tudi res zgodilo: v Južni Karolini so namreč Obami do zmage pomagali črnci, ki so zanj volili tako rekoč v bloku. To je mobiliziralo hispansko-azijski volilni blok. Ironično, Obama je Hillary prav v tistem času očital, da načenja "rasno vprašanje". Še bolj ironično: če bodo demokratske primarne volitve odločili superdelegati, se bo ta kampanja sama po sebi zvedla na "rasno vprašanje". Če bodo zmago Hillary prinesli superdelegati, bo namreč demokratska stranka težko utišala govorice, da so Obamo škartirali le zato, ker ni belec.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.