Boštjan Napotnik  |  foto: Boštjan Napotnik

28. 10. 2011  |  Mladina 43  |  Konzum

Na leskovačkem vlaku

Dubočica, Ljubljana

Cca 15 odstotkov zmagovalne kite

Cca 15 odstotkov zmagovalne kite

Tabla iz starih časov

Tabla iz starih časov

Gostilna Dubočica
Zaloška 31, Ljubljana
Tel.: 01 542 37 77
www.dubocica.si
Na leskovački vlakec lahko vstopate vsak dan od enajstih dopoldne do enajstih zvečer.

fino:
ocvrte paprike
devojačka pletenica
dimljena vešalica

ne tako fino:
mleto mesovje
sladice

Ob vodmatski štreki se boste z modrim dvajsetevrskim bankovcem nabauhali čez in čez.

Ta teden je poteklo borih dvajset let, odkar je nadpisani prvič samostojno zajahal mikrofon Radia Študent in bil kot polnopravni član Službe za napovedovanje pripuščen tudi k legendarnim internim novoletnim žurkam, ki so takrat po tradiciji potekale v nizki old school oštariji ob železnici, tam na Vodmatu. Seveda je čas zablural že marsikatero podobo iz tistega obdobja, ampak ona o Momotovi izjemni s sirom špikani pleskavici, postreženi v šolskoprehranski nizki rostfraj skledici, je ostala jasno zabeležena v spominske kapacitete. Iz katerih je ondan na plano počasi prilezla zamisel, da bi v konzumno preverko uvrstili prav dotični obrat - vendarle gre za pionirsko izpostavo leskovačkega roštilja v Sloveniji in zanimivo je videti in okusiti, kako Momo kuri danes, ko je svoje ime razširil že v pravo malo grupo/verigo roštiljadskih birtij in ko mu za vrat poleg tradicionalnih konkurentov izpod Rožnika vse bolj dihajo tudi vedno nove in nove (sicer sarajevskega tipa, pa vendar) čevapčičarne.

A preden smo podkurili pod rešetko, je bil čas za razkuževanje okušalnega aparata, za kar so nekateri poskrbeli z viljamovko, drugi pa z žuto oso - lepo, s staranjem v murvinih sodih orumenelo sladkasto slivovko. Otvoritvene meze so v druščini čisto svežih in dišečih lepinj hitro izginjale s krožnikov, predvsem gogina solata, kar je blagovna znamka, pod katero se skrivajo v skuto vmešane pečene in okisane rdeče paprike ter ista zelenjava res frajersko najprej pečena in olupljena, nato pa panirana in hrustljavo ocvrta v ponvici. Tudi nad prebrancem ni bilo negodovanja, nasprotno: pod hrustljavo zapečenim zgornjim nadstropjem so se skrivali čisto mehki, a še ne razpadajoči beli patroni, ob katerih mi na misel ni prišlo nič drugega kot vokalni sempl Erica B.-ja in Rakima, ki ga je Shy FX v komadu This Style spremenil v repetitivno mantro: this is how it should be done / this style is identical to none!

Žal pa to ne velja za celo rajdo iz mletega mesa zdizajniranih ožarjenih mesnin, ki jih na mizo prinesejo pod lozinko leskovački rulet. Najočitnejša skupna lastnost navadnih in špikanih pleskavic in čevapov ter uštipkov je totalno mletje mase, skorajda do popolnoma uniformne hrenovkaste konstitucije, v kateri ni več nobenega koščka mesa, v katerega bi človek ugriznil, in ki ščasoma postaja vedno bolj gumasta. Pri špikanih različicah sicer še nekako gre, navadne pa so daleč pod pričakovanji in še dlje od tega, kar nosimo v spominu iz začetka devetdesetih let.

Smo pa bili toliko bolj navdušeni nad dvema mojstrovinama, ki pričata, da so Momotovi roštiljarji vendarle mojstri svoje obrti: dimljena vešalica je bila res vrhunska - ravno prav slana, sočna in prekrita s sladkastim vonjem dima, zgodba zase pa je devojačka pletenica. Gre za na žaru pečeno dolgo kito, spleteno iz trakov treh vrst mesa - svinjine, teletine in purana. Vse tri so bile pečene v nulo, celo puranja tretjina je bila sočna - in to dejansko je ultimativni dokaz kurjaških in rokodelskih skilzov.

Ker se v roštiljskih oštarijah zavolj velikih oči obedi po navadi končujejo na punktu zafilanosti z mesovjem, v sladice nismo polagali kakšnih velikih upov: dobili smo fletno baklavo, šlagpenasto jogurtovo tortico in palačinke z orehi, ki so že videli boljše čase. Tako kot Dubočica, v kateri pa je še vedno mogoče dobiti kakšen res izjemen primerek leskovačke magije. Devojačka pletenica ga zmaga!