23. 12. 2011 | Mladina 51 | Svet
Prave solze
Zakaj so Severni Korejci v svojem žalovanju tako pretiravali
Ko je umrl Kim Džong Il, je Severna Koreja planila v silovit plač. Vsi so ihteli, jokali, hlipali, se neutolažljivo zvijali in padali po tleh. Izgledali niso le bizarno in zunajzemeljsko, ampak groteskno in komično. Šlo nam je na smeh, toda obenem nas je spodbudilo k srhljivemu vprašanju: ali smo tudi »mi« leta 1980, ko »smo« žalovali za Titom, izgledali tako bizarno, zunajzemeljsko, groteskno in komično? Spomnite se le nogometašev splitskega Hajduka in beograjske Crvene zvezde: ko so jim povedali, da je umrl Tito, »veliki« in »ljubljeni« vodja, so se vrgli na tla in neutolažljivo jokali. Izgledali so tako severnokorejsko.
Ko smo gledali Severne Korejce, pa smo si rekli: jočejo tako, kot da jih je nekdo na lepem prižgal. Jokali so hkrati. Vsi za enega – eden za vse. Avtomatično. Izgledali so kot avtomati, ki jočejo. Nekaj ganljivega je v avtomatu, ki joče. Nekaj ganljivega je v avtomatu, ki izgleda čudno živ. Ko gledamo Severne Korejce, čutimo neko zoprno nelagodje, saj ni čisto jasno, kaj so – naša preteklost ali naša prihodnost?
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.