Boštjan Napotnik

6. 4. 2012  |  Mladina 14  |  Konzum

Sušno obdobje

Restavracija Rizibizi, Portorož

  • ocena: 3 / 5

Tartufna juha

Tartufna juha

Rižota s sipicami

Rižota s sipicami

Restavracija Rizibizi
Vilfanova 10, Portorož
Tel.: 05 99 35 320
www.rizibizi.si
Kakovost sezone tartufov v kombinaciji z morskim življem lahko na terasah nad Portorožem preverjate vsak dan, razen ponedeljka, od 12. do 23. ure.

Fino:
tunov tatarski
njoki z dimljenim brancinom
zmrzlina z grapo

Ne tako fino:
šibki tartufi
rižota s sipicami in z artičokami

Če namesto degustacijskega rihtanja s štirimi hodi zalomastite a la carte, pričakujte, da boste plačali okrog 65 evrov.

Nič se ne sprenevedajmo, časi so težki. In to ne le za od služenja kapitalu že čisto izmozgano ljudstvo, ampak tudi za cenjene dišeče podzemeljske gomoljike. Sušna zima in pomlad sta kraljestvo Tuberja melanosporuma tako prizadeli, da se še iz frišno naribanih gomoljev pod nos komajda uspe sprostiti kakšni molekuli specifične arome. To je še kar jeba – najprej za tiste oštarije, ki svojo ponudbo gradijo pretežno na dodani vrednosti frišnih tartufov, potem pa še za goste, ki jim te restavracije zamolčijo, da so tartufi letos zelo švohceni in da bi bilo zaradi tega pametneje naročati ponudbo iz breztartufnih oddelkov.

Tako je bilo tudi na nad Portorož postavljenih terasah restavracije Rizibizi, kjer se je skoraj celotna postavitev sicer lepo zamišljenih s tartufi plemenitenih jedi – tartufova kremna juha, kapesanta s tartufom, brancinov karpačo in file s tartufi, gamberi na bučni kremi s tartufi – izkazala za izjemno slab približek temu, kar bi lahko bila v boljših časih. Zamera gre tako predvsem tistemu, ki bi lahko vsaj omenil možnost švohotnih gomoljik, saj so v kuhinji očitno sposobni skreirati in izpeljati marsikakšen zanimiv krožnik: v marmeladno sladkasto smer odpeljan tunov tatarski, ki je poveljeval tunovemu trisu (druga dva sta bila korekten karpačo in fleten mariniranec), je že iz te odličnjaške zgodbe, kamor lahko mirne duše uvrstimo še minimalistične, a popolne njoke s popolno svilnato omako z dimljenim brancinom in dišečo ter bogato, z moškim odmerkom grape ojačano zmrzlino.

Čisto ljubki alternativi tartufnim verzijam sta bili brancinov karpačo z limeto in kapesanta s konjakom, atraktivna pa je bila tudi v rožico zarolana prezentacija brancinovega fileja na všečni kremi iz čičerke. Dodaten dokaz fantazijskih kapacitet rizibizijevcev je bila lepo zamišljena rižota s sipicami, na katero se je zleknil kvartet krhljev hrustljavo ocvrte artičoke, a je bil riž celo za aldentista, kakršen je Konzumov čelnik, vendarle premalo kuhan (in rižota premalo kremasta), artičoke pa popolnoma neslane. Na srečo vseh vpletenih sta večjo sekirancijo preprečila elegantna Meneghettijeva malvazija in hardcorovska Čotarjeva vitovska, ki sta v povezavi s korektnim čokoladnim suflejem poskrbeli tudi za lažjo prebavo ne ravno nizkega računa. V Rizibizi bomo še šli, če ne prej, pa takrat, ko pride naokoli nova – bodisi tartufna bodisi obča – konjunktura.